Spomnem se boarder weeka na Rogli, par let nazaj. Večina na bordu, posamezniki na freestyle smučeh. Zabavno kot vedno, do neke mere vse skupaj precej domače. V park je uletu tut naš inovator Hribar. Bord je pustu v avto, s sabo je mel svojo igračo, snowtrike. Že sam pogled na to konkretno zadevo ti je vzbudil željo da primeš v roke balanco in akcija. Da si prišel na vrsto si mogu bit kar potrpežljiv. K sreč sma si blis in me je spustu preko vrste tako da sem lahk sprobu to čudo. Bil sem navdušen. Navdušeno so delovali vsi ki so tisti dan furali snowtrike. To mu je dalo znak da je treba z razvojem nadaljevati. Ogromno ur preživetih v delavnici, v nabavi, za računalnikom, pri strokovnjakih in razna testiranja so na sneg postavljala model ki je bil vedno bolj dodelan. Preberite več →

Bil je petek zvečer, bli smo v Ljubljani na koncertu. Vmes sem se spomnil na hribe, neverjetno me vlečejo na sebe. Pred nami je bil vikend katerega se običajno kar dobro izkoristi. Razmere so bile zimske, precej hladno, tam gor kamor bi rad šel neprimerne za mojo gorsko opremo katere nimam. Še nimam. Spomnil sem se na sliko iz Šmarne gore, eno izmed njih, če imaš fejsbuk vidiš vsak dan vsaj kakšno, običajno celo več. Bol ko ne iz istega spota. Vemo katerega. Korak čez ali pod ograjco na leseno “plažo” za tistih 5 sekund, da se naredi slika pod katero napišeš Another day in the office, On the top ali pa bol skromno, na kratko, Chill. Preberite več →

Hribi, gore, rad jih imam od nekdaj, tako se vsaj kakšen dan gre, nekam tja gor, trenutno žal brez borda ker je zima še v kurcu, a vzameš kar ponuja, narava ponuja. Ne vem točno kaj vleče, frišn štrudl ni razlog ker koče na vrhu ni, mogoče bi stavil na razgled, lahko da zgolj na drugačnost ali pa tisti filling ko vsaj za trenutek ne rabš nič drugega kot občutek da obstajaš, to te nafila bolj kot burek na Miklošičevi. Zmaga so tiste neverjetne barve ki se motajo okrog vrhov, zmaga je sončni zahod, kljub temu da včasih zaide tako kot kaj drugega u življenju, precej prehitro. Preberite več →

Na morje gremo radi ane? Da nebi čakal do poletja smo šli kr prejšni teden, se pravi novembradvatisočpetnajstegaleta. Prve asociacije z morjem so seveda čofotanje, hvatanje braun boje, obračanje glav za postavnimi deklicami, igranje minigolfa v kampih, forsiranje sladoleda vsako drugo uro, kupovanje fejk oblačil na štantih…ima još… Vprašanje kaj boš novembra na obali mi je znano, kopat se kao ne da več, piha, folka ni, gostilne so po večini zaprte, nič se ne dogaja. Uredu, bot doma. TV ti verjetno dela, čips je pocen, noge na sedežno in počaki da greš zvečer spat. Z MTB klubom smo našli drugačn odgovor in šli na Lošinj, z namenom, furat bajke, met se fajn. Še dons se sekiramo ker je res precej gostiln zaprtih 🙂
Preberite več →

Pa se bo šlo spet u borbo. S prijavo na enega največjih evropskih ultra tekaških tekmovanj sem naredu prvi korak do nešteto naslednjih ki me čakajo. Pred mano je največji športni izziv do zdej, 221km dolgi eno etapni Ultrabalaton. Do štarta mam še dobre pol leta da se pripravim kot Yugo na tehnični pregled. Znano je da so možnosti za »preživetje« majhne, vem da se bo trpel, a od sebe bom dal vse kar mam, če bo treba sem prpravlen it tut po vseh štirih. Vamos!

Preberite več →

Lepo je iz obale gledati valove ki nabijajo v skale, še lepše je gledati nabijanje kam drugam. Tokrat sem jih prejemal direktno v glavo, v usta, čuden okus, a če je treba pogoltneš pravjo punce iz igrišča. Obračanje pedal proti vetru deluje nesmiselno, a proti njemu kdaj tudi lulamo in gre. S kolesa na asfalt, paše sprehod ob obali, malo manj tek z zakrčenimi nogami. Ko gre za tekmovanje serije Ironman so vsi okusi, dvomi in bolečina sekundarnega pomena. Fajtamo do konca, tokrat do Arene, roke poletijo v zrak in občutek sreče doživi svojih pet minut. Ironman 70.3 Pula! Preberite več →

Janko Deželak, moj oče, prjatu, moja korenina. Od včeraj naprej še večji vzor kot je bil doslej. Pri svojih šestesedit letih se je odloču da bo eden izmed tistih ki se bodo spopadli z ultramaratonom od Celja do Logarske doline v dolžini 75 km. Po izkušnjah iz maratonov in ultre od Savudrije do Novigrada, je zadnje odbodje posvetil še intenzivni pripravi na omenjeno razdaljo. Pred štartom sem vedel da je spreman in da si cilja želi bolj kot Galunič mikrofona na sobotni večer. Vamos!

Preberite več →

Potem kar sem videl, spremljal, doživel, sploh nevem kako bi bilo najbolje začeti. Ekipa neverjetnih, predanih in nasmejanih ljudi, nasmejanih tudi v trenutkih ko je to skoraj nemogoče. Na čelu nje skromen, srčen človek, vedno poudarja da je le del vsega, čeprav je on tisti ki 5 dni nepretrgoma plava, kolesari in teče. V pogonu je tako rekoč non stop, vstavi se le po neštetih prošnjah svojega telesa da rabi malo pavze. Človek ki je zame vzor, ne le na športnem področju, vzor kot osebnost, z vizijo, čutom do soljudi in najbolj čvrsto glavo kar sem jih imel priložnost spoznati. Za prepis prvih dveh besed na osebni izkaznici v wordov dokument je vredno tipkovnico iz mize postaviti na tla, se spustiti na kolena in odtipkati, Matej Markovič! Preberite več →

Leta 2012 sem v avstrijskem St. Poeltnu nastopil na svojem prvem polovičnem Ironmanu. Do takrat je bil to zame največji vztrajnostni preizkus. Par dni prej sem za občutek nastopil v Grossteinbachu na triatlonski sprint varianti, da sem dobil vsaj malo predstave kako je tekmovati v triatlonu. Prečkati cilj polovične razdalje je bil zame lep uspeh, dober občutek, borba, čas nič posebnega, a kar je glavno, bilo je uspešno, lepo sem se »nahranil«. Preberite več →

 

Run to the hills je naslov ene bolših pesmi za moj okus, enega boljših bendov za moja ušesa, Ironmaiden seveda 🙂 Doline, hribi, gore. Na tretjo stopničko sma splezala z mojo prjatlco Ulo, mašino ki je že pred dvemi leti prelaufala ultramaraton od Celja do Logarske in s tem postala najmlajša med ultra dolgimi tekačicami. Pravi da ima rada bolj dolge in konkretnejše 🙂 Ja, ultra tek je njena strast. Odpravla sma se tja kamor se cilj omenjega ultrateka zaključi, Logarska dolina. Preberite več →