Leta 2012 sem nastopu na svojem prvem triatloni, v disciplini sprint, neki kar definitivno ni blo za mene, vse skup je tuk na kratk, da se še na bicikl ne splača usedit. Par dni kasneje sem probal polovično distanco Ironmana, ob prečkanju ciljne črte sem imel občutek, da je bla obenem tut zadnja. Takrat se mi je skupna dolzina 113 km zdela skor predolga. Neke vizije o večjih triatlonskih preizkušnjah tako nisem mel. A zgleda, da so nekje zadi stal drugačni načrti, prihodnost je šla v smer na kero nebi nikol upu niti pomislit, mogoče bi si jo pa le želel vsaj sanjat. Za sanjami kere so se zgodile, stojijo ure in ure športa, švica, prilagajanja, odrekanja, disciplina, bolečina, vztrajnost, za vsem tem pa v pravem pomenu besede stojijo določeni ljudje, brez katerih nebi blo te zgodbe. Bla je dolga pot, a vedno rečem, da je najdaljša tista do starta, vse naprej je predstavitev sodelovanja mentalne in fizične pripravljenosti. Tam se pokaže a si mašina al nisi. Trojni ultra triatlon – Trojni Ironman, 677 km v enem šusu. Zakaj? Zato ker sem verjel, da lahk.
