Ultre niso sam užitki in nasmejane face pred fotoaparati, dvigjene roke na cilju in medalje okrog vratu. Ultre so marskej, včasih cela jeba. Pridejo tut trenutki, ki jim pravmo krize. Kdaj so kratke, spet drugič vztrajajo precej časa. Odvisno je kako jih prenašamo, bistvo pa vsekakor, da vztrajamo dlje od njih. To je glavni recept za uspeh na dolgih progah.
Fotograf ki je bil postavljen nekje na 135. km od starta, je lepo ujel trenutek, ko je tek zamenjala hoja, kar pomeni d je ujel človeka v krizi 😉 Na srečo je bil na 168 kilometrski tekmi tole osamljen primer težje situacije, ki se na moje veselje tut ni predolg vlekla. Tiste manše potrese niti ne štejemo. Prou fajn, da je bil ravno na tem delu zraven moj prjatu Jernej, ki me že polnih deset let spremlja na vseh večjih tekmah. Kaj vse sma že midva skupi pregurala je kr noro, kakšne situacije in scene smo mel,… to so lepi spomini za še lepše življenske zgodbe. Pozna me, ve kako funkcioniram, ve kaj rabim in je izjemno pomemben del vseh uspehov. Prou tako ostala ekipa. Tale slika pa je ena tistih najinih, realnost iz terena. Nismo zmer lep in nasmejan. Tut to je del teh podvigov, to je ultra.
100 milj trejla s skoraj sedem jurjev višincev, vsaj po meritvah mnogih, je bla dolga pot čez Istro. Start pod soncem, prijetno popoldne je blo. Po treh urah je dan zamenjala noč, enajst ur teme, z njo je pršla tišina kero je prekinjalo le ropotanje tekaške obutve, ruzaka in palc. Prehod v lep in nov sončen dan je nekaterim nafilu baterije, spet drugem pobral veliko davka, tretje je ustavil.