Mallorca. Tam sem že bil, s starši, s sestro in super deklico iz slovenske obale, leta 2006. Kot vsa družinska potovanja je tudi ta španski otok ostal v lepem spominu. Sem ljubitelj google eartha in mapsov, tko sm ga kasneje še dostkrat preletel. 2014 sem obiskal Menorco, manjši otok, tam na desni, potovanje kot nagrada za uspešno opravljen Ironman v Celovcu. Hvala njej. Tokrat je blo neki odprtih možnosti za dopust v začetku junija, kliki za rezervacijo so šli na balearske otoke. Moj Big brother Jager je imel v planu razkazat Tenerife svoji Neli, žal so ble glavne atrakcije zaradi covid situacija še precej omejene. En dan me pokliče in vpraša:  bi vas motl, če gremo tut mi na Mallorco, da bi šli kr skup? Dopust z Jagram ni sam glavna jed, zmer se gre na konc še na sladico. Men se je slišal super. Vprašu sem še mojo ženkico Ančo kaj prau na to. Tko me pogleda in reče: ja fajn itak, edin kar me skrbi je to, da bo ta dopust postal bol počitnice Marka in Iztoka. Po pravic povedan, enmal jo je lahk zaskrbel, a oba deca sma vedla, da gremo v osnovi familjarno. No… drug dan sm javu Jagri kje boma rentala specialke in kere ceste bo treba počesat pr espanjolcih, pa nek hrib so se mi zaluštal, pa računu sm da boma vstajal pred sončnem in šla trenirat… Preberite več →

Nikol ne smeš odnehat pri nečem, na kar misleš vsak dan. Nikol! Če je želja tuk močna da ne gre iz glave, ma svoj razlog, verjem da ma. Primeri in področja so seveda različn. Pri telem je bil športni cilj, zadnje daljše obdobje ni mnil niti en dan da bi šla misel po svoje, želja, fokus, predvsem pa ure in ure treninga, nadgrajevanja in odpiranja mašine. Pred mano je blo tekmovanje, za kerga bi lahk reku da sem nekak treniru cel svoj lajf. Vsi športi ki jih gojim so dal neki od sebe, vse skupi je nardil kr močno bazo. Od bordanja, skupinskih vadb Sportiva, tenisa, furanja s cross motorjem, teranjem po hribih, nabijanja po bobnih, v zadnjih letih vse več plavanja, cestnega in gorskega kolesarjenja, cestnega in gorskega teka. Bla je tiha želja, pojavla se je priložnost, ostal je še sto dni do štarta, lih prou da se optimalno prpravim in se zapelem na limito.

Štartal sem na dvojnem ultra triatlonu oz. dvojnem Ironmanu, 452 kilometrski preizkušnji v sosednji Avstriji.

Preberite več →

Spremembe, baje edina stalnica v našem življenju. Delat je treba prave, take ki ti prinašajo pozitivo, smiselne, take ki delajo jutri še bolši kot je bil učeri. Zmer ne zlaufa, jasno da ne, kdaj je use skup u kurcu, bi blo bolš če bi ustal kot je blo, a če znaš, v glavnini zapeleš u tapravo smer. Ena od sprememb je sigurno ta, da greš mal ven iz dnevne rutine, da greš ven iz okolja v katerem si največ, da greš iz mrzlega na toplo, dobesedno iz minusa na plus. Kljub simpatiji do zime, snega in bordanja, rad spizdim za neki časa stran. Letos je pasal še dodatno, iz tega čudnega korona filinga, kot šamar budali. Kanarci, vsak leto enkrat. Letos smo šli na Fuerteventuro.

Preberite več →

Prjatli, avtodom, frej dnevi. Počitnice za bojse, vsake tuk se napokamo in odpelemo. Največ smo ga do zdej kruzal po Ameriki. Letos je zarad znane situacije pot do Melanije in Donalda daljša in težje dostopna. Tut glede drzav okol nas smo omejeni z gibanjem oz. destinacijo. Lahk bi jamral, iskal probleme in izgovore, lahk bi rekl da nima smisla. A za moje pojme bi mel najmej smisla, če bi ostal doma. Zalaufal smo potujoči apartma in se odpelal proti zahodu. Bil je september. Upal smo, da nam uspe pridit vsaj do Vrhnke. Se ne. Do testeninarju kuker prau kolega Jelko gre gladko. Bomo pa probal še mal naprej.

Preberite več →

Gledano datumsko, je že kr dolg nazaj ko sem kej vrgu na papir oz. tipkovnico. Da nisem mel cajta bi se slišal najbolj enostavno in to bi bil tko napol eleganten izgovor. Res pa stavkov da ni cajta ne slišim rad. Cajt se najde, če se le hoče, tut za tole bi se, a si ga enostavno nisem vzel. Pa ne da se ni dogajal, mogoče se je celo preveč in so ble posledično še tiste občasno proste ure zasedene. Nazadnje sem stavek na blogu zaključil z dopustom v Livignu, tudi leto kasneje ni šlo brez njega, šlo se je pa seveda še kam drugam.

Preberite več →

Kaj maš pa letos u plani? To je en pogostih vprašanj, ki ga prejmem kar se tiče športnega področja. Po dolgem času sem lahko odgovoril nč tazga ali pa nimam nekega cilja, nimam posebnega izziva. Kako to, zakaj ne? Vprašanje, ki se je zasidru tut v moji glavi. Sezone, ki so za mano so imele poleg malih obvezno en glavni cilj. Od IM 70.3, Ultra Istre, Ironmana, 4 Islands MTB stage race, Ultra Balatona, Austria Extreme Triathlona do ICON – Livigno Extreme Triathlona… letos pa nič. Sem zakluču s tem poglavjem? Hm… Ne

Preberite več →

V glavi sem ga mel kot neko nagrado, na dni ko bom lahk reku NE biciklu, NE laufu in NE plavanju. Na dni ko bom lahko reku JA čokolada, JA spanje, JA dan, danes boma na izi. A pred njim je bil še tisti praktični izpit, najbolj zajeban v letu, pr najbolj zajebanem profesorju. Vse do tja se je na dnevni bazi posvečalo treniranju. Razmišljal, dihal in fokusiral se je zgolj na triatlonski projekt, v njega sem  dal vse svoje športne izkušnje, dolgoročne priprave, glavnino frej cajta letošnjega leta, v njega sem dal sebe. ICON – Livigno Extreme Triathlon. Sicer mam narjen fax, a tiste pizdarije na papirju ne sežejo do kolen izobrazbi, ki ti jo da takšno tekmovanje! Kot nagrada v glavi je odmeval dopust, tam čez lužo, s frendi, brez specialke, tam kjer je kokakola majka reda in volan v roki strica Donalda. JuEsEj.   Preberite več →

Še par dni, pa spet ne grem na morje. En mojih klasičnih zapisov letošnjega poletja, ko se je na Instagram fuknla kaka fotka. Večini je glede na dnevno bazo obveščanja mankal še dober teden, mogoče samo dva ali trije dnevi, men pa čist različno tja do tistega petka, ko spet nisem šel. Bil sem na kolesu, laufu, plavu, teru v hribe ali pa sem ležal sred telovadnice v lastnem švicu. Praktično vsak dan, v vseh razmerah, z  veliko žejo in z jasnim ciljem. Moje morje me je čakalo na skoraj 3000 metrih nadmorske višine, na meji med Italijo in Švajcarsko. Poletje je bil samo finiš priprav, ki so se začele že leta nazaj, to zadnje je bilo le prestava v višjo brzino. ICON – Livigno Extreme Triathlon, because too much is not enough!

Preberite več →

Gor na dilih se je dobesedno utrgal, ne morem rečt da je deževalo, ker je scalo. Voda je drla po cesti, zalivala že tako premočene laufrce. Precej vetrovno in padec temperature, nič kej prijetno. Zadni kilometri, za vsakega posebej je s sprejem napisana cifra na oblaufanem asfaltu, to še dons rad pove da mu gre na kurac, borba proti cilju. Upravičeno zjeban, a še z dost energije, vsaj do pogleda na prelepo Logarsko, ki tisti dan ni bila lih za na kartico. Mimo zadne okrepčevalnice, v hosto, v zadnji levi ovinek do digitalne ure, tam si svoj zmagovalec. Bil je uspešen dan, njegova prva ultra, od Celja do Logarske. Vedel sem da ne zadnja.  Leto dvatisočpetnajst je zgodovina. V petek smo šli v Toscano, v soboto je stal na startu v centru Firenc, pred njim pa 100 km Del Passatore ultra run. Vamos Janko! Preberite več →

Nisma šla lih na drug konc sveta, niti nisma zapustila domačih krajev do časa, ko bo od Trboul do Prebolda možno pridit čez tunel, a prežvet en konkretn kos decembra na toplem skriva u seb dobr razlog. Zimo mama sicer rada, mislim da se obema meša ko nameče frišnega snega. Tega je blo največ lih do dneva pred odhodom, ko mi ga je izpod borda metal v glavo, dečko iz druge strani tunela pa ga je s svojimi Ski-doo Summit nažigaval po svoji domači »Aljaski«. Iz juga je potegnu veter in vzel sanjsko podlago. Lih taprau tajming, spomin na začetk pogovora, ko sem ga neki nazaj poklicu in reku: Dej Jager, grema surfat na Fuerto. Preberite več →