Ultre niso sam užitki in nasmejane face pred fotoaparati, dvigjene roke na cilju in medalje okrog vratu. Ultre so marskej, včasih cela jeba. Pridejo tut trenutki, ki jim pravmo krize. Kdaj  so kratke, spet drugič vztrajajo precej časa. Odvisno je kako jih prenašamo, bistvo pa vsekakor, da vztrajamo dlje od njih. To je glavni recept za uspeh na dolgih progah.

Fotograf ki je bil postavljen nekje na 135. km od starta,  je lepo ujel trenutek, ko je tek zamenjala hoja, kar pomeni d je ujel človeka v krizi 😉 Na srečo je bil na 168 kilometrski tekmi tole osamljen primer težje situacije, ki se na moje veselje tut ni predolg vlekla. Tiste manše potrese niti ne štejemo. Prou fajn, da je bil ravno na tem delu zraven moj prjatu Jernej, ki me že polnih deset let spremlja na vseh večjih tekmah. Kaj vse sma že midva skupi pregurala je kr noro, kakšne situacije in scene smo mel,… to so lepi spomini za še lepše življenske zgodbe. Pozna me, ve kako funkcioniram, ve kaj rabim in je izjemno pomemben del vseh uspehov. Prou tako ostala ekipa. Tale slika pa je ena tistih najinih, realnost iz terena. Nismo zmer lep in nasmejan. Tut to je del teh podvigov, to je ultra.

100 milj trejla s skoraj sedem jurjev višincev, vsaj po meritvah mnogih, je bla dolga pot čez Istro. Start pod soncem, prijetno popoldne je blo. Po treh urah je dan zamenjala noč, enajst ur teme, z njo je pršla tišina kero je prekinjalo le ropotanje tekaške obutve, ruzaka in palc. Prehod v lep in nov sončen dan je nekaterim nafilu baterije, spet drugem pobral veliko davka, tretje je ustavil.

Preberite več →

Leta 2012 sem nastopu na svojem prvem triatloni, v disciplini sprint, neki kar definitivno ni blo za mene, vse skup je tuk na kratk, da se še na bicikl ne splača usedit. Par dni kasneje sem probal polovično distanco Ironmana, ob prečkanju ciljne črte sem imel občutek, da je bla obenem tut zadnja. Takrat se mi je skupna dolzina 113 km zdela skor predolga. Neke vizije o večjih triatlonskih preizkušnjah tako nisem mel. A zgleda, da so nekje zadi stal drugačni načrti, prihodnost je šla v smer na kero nebi nikol upu niti pomislit, mogoče bi si jo pa le želel vsaj sanjat. Za sanjami kere so se zgodile, stojijo ure in ure športa, švica, prilagajanja, odrekanja, disciplina, bolečina, vztrajnost, za vsem tem pa v pravem pomenu besede stojijo določeni ljudje, brez katerih nebi blo te zgodbe. Bla je dolga pot, a vedno rečem, da je najdaljša tista do starta, vse naprej je predstavitev sodelovanja mentalne in fizične pripravljenosti. Tam se pokaže a si mašina al nisi. Trojni ultra triatlon – Trojni Ironman, 677 km v enem šusu. Zakaj? Zato ker sem verjel, da lahk.

Preberite več →

Počitnice na enem izmed kanarskih otokov so postala neka stalnica zimskega obdobja. Konec januarja, pa tja proti sredini februarja je termin kerga že neki let nisem prežvel doma. In nič ne bo narobe, če bo še naprej podoben urnik. Rad mam sneg, rad mam zimo, če je prava, takšna kot se je za neko kr lepo obdobje zasidrala pr nas. Še vedno je snowboarding čist na vrhu priljubljenosti pri športnih aktivnosti, a sorazmerno hladno obdobje od novembra pa tja do marca ni lih kratko, odrezat en kos poletne torte paše ko budali šamarčina. »Hotspote in hajlajte« teh otokov sem že doživel, tako se mi zdi, da je za dopust Fuerteventura najbolš izbira. Nič nismo rabl več vidit, si ogledat, nič ni blo nujno, nič se ni mudil.  Na Fuerti je manj turistov, lepe plaže, občutek easy tempa okolice, dobre ceste za kolesarjenje in neki točk, do kateri se splača zalaufat al pa zapelat z rentanim avtom, kerga po nekem nepisanem pravilu, ne gre šparat. Gre namreč za avtomobil, ki spada v isto kategorijo kot službeni.

Preberite več →

Letošnje poletje nismo bli lih velik na morju, zadnje poletne sezone smo več v »hribih« kuker na obal, sred avgusta smo šli sicer za neki dni prevert h sosedam kako zgleda brisača zraun brisače, če je voda še mokra in če se pr sladoledarji še zmer dali čaka ko na trajekt. A kua pa vem če je to tist kar si želiš. Osebno mam raj mal drgač, pašejo mi počitnce izven glavne sezone, pred in po njej. Takrat, ko se vijejo kolone iz juga proti domu, ti se peleš pa lih v kontra. Tko je bilo tistih sedem ur nočne vožnje do Livorna in še par s čamcem, letošnji september smo izkoristil za obisk Korzike. Šli smo na murje, kuker praumo mi Trbovci ? Preberite več →

Tam pa tam ga z bojsi pihnemo mal naokol. Zdej je že kr neka stalnica da je vezni člen avtodom. Pred corona vojno so se nabiral kilometri po Ameriki, zadnje dve leti smo šli v Finale Ligure, meko za gorske kolesarje, podaljšali v Francoske hribe, zadnji dnevi so bili posvečen sproščanju na severu Garde. Tokrat smo šli za par dni do sosedov testeninarjev v Dolomite. Preveč je bilo zgolj govorjenja kuk fajn bi blo pofurat kak lep prelaz, s specialko v šponarcih seveda, skočit s štrikom v skale in se slikat ob ponudbi komercialnih jezer. Less talk, more rock. Mislem, da nam je kar ratal. Dnar se vrne, cajt se ne. Vzel smo si ga, za prjatle, ker nas konc konci prou te stvari bogatijo, ker se tko pišejo dobre zgodbe. Izkoristil smo tole okno, okno priložnosti. Preberite več →

Pravjo, da smo tisto, kar največ počnemo. V primeru da to drži in ob pregledu zadnjega desetletja, naj bi bil torej triatlonc. Osebno se ne opredeljujem, vem samo, da šport res rabm. Je pa definitivno triatlon aktivnost, ki mi predstavlja največje izzive. A to takrat, ko govorimo o ekstremnem oz. o ultra razdaljah. Zanimivo je, kuk je telo sposobno, česa vsega smo ljudje sposobni. Kje so meje? Čvrsta glava je osnova, ure in ure treninga, fokus, motivacija in želja peljeta do cilja. Največja razlika ki jo delamo je ta, da se človek običajno, ko je ornk sfukan, ko ne gre več, enostavno ustavi. Mi takrat šele začnemo. Tole je slika brez filtra, trenutek brez filtra, to je realnost, emocije, sreča, to je živleje.
Preberite več →

Nekak ratuje, da čez zimo za neki dni odmaknemo riti iz nule na termometru in skočmo na mal bol topl, v kratke hlače in šlape. Kanarci so neka dost blis in dostopna destinacija. Sicer sem ljubitelj zime, a zime v stilu snega, neki na pol mi ni všeč.  Konc konci pa, hladno mamo od novembra in vse tja do marca, tko da v vsakem primeru te mazanje s sončno kremo ne spravla v slabo voljo. Šli smo na Tenerife, preverjena klasika. Otok poznamo, tko da ni blo ekstra planov, sam da gremo, kar bo bo.

Preberite več →

Mallorca. Tam sem že bil, s starši, s sestro in super deklico iz slovenske obale, leta 2006. Kot vsa družinska potovanja je tudi ta španski otok ostal v lepem spominu. Sem ljubitelj google eartha in mapsov, tko sm ga kasneje še dostkrat preletel. 2014 sem obiskal Menorco, manjši otok, tam na desni, potovanje kot nagrada za uspešno opravljen Ironman v Celovcu. Hvala njej. Tokrat je blo neki odprtih možnosti za dopust v začetku junija, kliki za rezervacijo so šli na balearske otoke. Moj Big brother Jager je imel v planu razkazat Tenerife svoji Neli, žal so ble glavne atrakcije zaradi covid situacija še precej omejene. En dan me pokliče in vpraša:  bi vas motl, če gremo tut mi na Mallorco, da bi šli kr skup? Dopust z Jagram ni sam glavna jed, zmer se gre na konc še na sladico. Men se je slišal super. Vprašu sem še mojo ženkico Ančo kaj prau na to. Tko me pogleda in reče: ja fajn itak, edin kar me skrbi je to, da bo ta dopust postal bol počitnice Marka in Iztoka. Po pravic povedan, enmal jo je lahk zaskrbel, a oba deca sma vedla, da gremo v osnovi familjarno. No… drug dan sm javu Jagri kje boma rentala specialke in kere ceste bo treba počesat pr espanjolcih, pa nek hrib so se mi zaluštal, pa računu sm da boma vstajal pred sončnem in šla trenirat… Preberite več →

Nikol ne smeš odnehat pri nečem, na kar misleš vsak dan. Nikol! Če je želja tuk močna da ne gre iz glave, ma svoj razlog, verjem da ma. Primeri in področja so seveda različn. Pri telem je bil športni cilj, zadnje daljše obdobje ni mnil niti en dan da bi šla misel po svoje, želja, fokus, predvsem pa ure in ure treninga, nadgrajevanja in odpiranja mašine. Pred mano je blo tekmovanje, za kerga bi lahk reku da sem nekak treniru cel svoj lajf. Vsi športi ki jih gojim so dal neki od sebe, vse skupi je nardil kr močno bazo. Od bordanja, skupinskih vadb Sportiva, tenisa, furanja s cross motorjem, teranjem po hribih, nabijanja po bobnih, v zadnjih letih vse več plavanja, cestnega in gorskega kolesarjenja, cestnega in gorskega teka. Bla je tiha želja, pojavla se je priložnost, ostal je še sto dni do štarta, lih prou da se optimalno prpravim in se zapelem na limito.

Štartal sem na dvojnem ultra triatlonu oz. dvojnem Ironmanu, 452 kilometrski preizkušnji v sosednji Avstriji.

Preberite več →

Spremembe, baje edina stalnica v našem življenju. Delat je treba prave, take ki ti prinašajo pozitivo, smiselne, take ki delajo jutri še bolši kot je bil učeri. Zmer ne zlaufa, jasno da ne, kdaj je use skup u kurcu, bi blo bolš če bi ustal kot je blo, a če znaš, v glavnini zapeleš u tapravo smer. Ena od sprememb je sigurno ta, da greš mal ven iz dnevne rutine, da greš ven iz okolja v katerem si največ, da greš iz mrzlega na toplo, dobesedno iz minusa na plus. Kljub simpatiji do zime, snega in bordanja, rad spizdim za neki časa stran. Letos je pasal še dodatno, iz tega čudnega korona filinga, kot šamar budali. Kanarci, vsak leto enkrat. Letos smo šli na Fuerteventuro.

Preberite več →