Moj delček Srca Sloveniji

Potem kar sem videl, spremljal, doživel, sploh nevem kako bi bilo najbolje začeti. Ekipa neverjetnih, predanih in nasmejanih ljudi, nasmejanih tudi v trenutkih ko je to skoraj nemogoče. Na čelu nje skromen, srčen človek, vedno poudarja da je le del vsega, čeprav je on tisti ki 5 dni nepretrgoma plava, kolesari in teče. V pogonu je tako rekoč non stop, vstavi se le po neštetih prošnjah svojega telesa da rabi malo pavze. Človek ki je zame vzor, ne le na športnem področju, vzor kot osebnost, z vizijo, čutom do soljudi in najbolj čvrsto glavo kar sem jih imel priložnost spoznati. Za prepis prvih dveh besed na osebni izkaznici v wordov dokument je vredno tipkovnico iz mize postaviti na tla, se spustiti na kolena in odtipkati, Matej Markovič!

ici matej

 

Srce Sloveniji je humanitarna akcija katera je bila izvedena že lansko leto. Tokrat se je ekipa vrnila še z večjim izzivom, daljšim, zahtevnejšim, s ciljem zbrati čim več sredstev za nakup šolskih potrebščin otrokom iz socialno ogroženih družin. Priprave na ultra triatlonski podvig so potekale precej časa, obsežna skupina prostovoljcev je s ponedeljkom začela bedeti nad zastavljenim projektom, petdnevno akcijo, na čelu z glavnim akterjem Matejem.

Skok v morje s prvim ciljem, preplavati našo obalo. Kot je znano se držimo podatka, da imamo zelo malo morja, za drugo mnenje lahko povprašate Mateja, pravi da ga imamo skoraj preveč. Sedem ur in pol mu je vzela dolžina tridesetih kilometrov. Nisem se zatipkal, trideset! Iz plavanja bolj kot ne direktno na kolo in na skoraj tisoč kilometrov dolgo pot okrog Slovenije. Naša ljuba državica ni ravna, ceste zahtevajo dostojno pripravljenost. Tudi z vremenom je pogosto neusmiljena, žal prav te dni ko je Matej obračal pedala. Nekje na drugi polovici proge se mu je pridružil brat Miha, ki mi je malce podrobneje povedal kako je bilo voziti v nalivih: ja mislim da kaj bol zajebano nebi moglo bit. Na spustih je zeblo za popizdit. Iz ure v uro, od jutra do večera, čez noč in ponovi vajo. Sam sem preko spleta gledal prenos v živo, hitrost brisalcev na kombiju ki je sledil kolesarjema je bila na maksimumu, vedel sem kaj to pomeni na cesti. Voziti specialko po nalivih je tako fizično kot psihično zelo naporno. A Markoviča sta fajtala dalje. Po posvetu z ekipo in edino pravo odločitvijo, se je v Postojni kolesarki del zaključil. Trasa se je tako malce skrajšala a glede na razmere tistih nekaj kilometrov ni omembe vrednih. Sledil je počitek in prevoz do Ljubljane kjer se je začela 250 kilometrov dolga tekaška preizkušnja.

Kot vsako leto so tudi letos Trbovlje gostile projekt 10 krogov za 10 nasmehov. Tu moram pohvaliti naše someščane, številčno imamo največjo udeležbo od vseh mest, bravo! Ob mojem prihodu na stadion je Matej že tekel, z veseljem sem se mu priključil. Kar hitro je najina tema iz športa odplavala v bolj resne vode, od prijetnih do manj prijetnih, od problemom do njihovih rešitev, pogledov na takšne in drugačne stvari v življenju, na želje, cilje… Krogi so kar padali mimo, besed ni zmanjkalo. Zaključna pa je bila spet športna, zmenila sma se da se mu pridružim na teku pri akciji Srce Sloveniji. Vesel in ponosen da bom del te zgodbe, vedel sem kako je obsežna, zakaj se gre, kaj prinaša, vedel tudi da bom moral biti tekaško konkretno pripravljen.

Na dan ki je bil planiran kot začetek teka sem vzel dopust in vesel kot radio čakal da se priključim. Vstal sem ob štirih zjutraj, napokal stvari in se odpeljal v Ljubljano. Bil sem malo prekmalu, brez problema počakal na avtodom iz katerega je stopil Matej, vidno utrujen, a z nasmeškom in jasnim ciljem. Nema odmora dok traje obnova. Pred odhodom je bilo treba urediti še par formalnih stvari s podporniki projekta, obveznosti do medijev, stisk rok in gasss. Tekaški ekipi se je pridružil tudi Borut. Tisti Borut ki v slovenski politično znanstveno fantastični igrici igra vlogo predsednika. Všeč mi je da športa, to priznam, za vse ostalo me sladko boli kurac, politikov, parlamenta, kravat in bulšita ne maram. Kot zanimivost lahko povem da gre predsednik tudi lulat, tko kot mi običajni ljudje, sm mislu da majo kako bol enostavno urejeno. Letel smo čez Ljubljano, proti Medvodam in naprej do Škofje Loke kjer je Borči svojo rahlo prepoteno ritko zasidral v 500 konjskega Audija. Mi pa smo pluli naprej, na krovu z najboljšim kapitanom.

Vodja projekta nam je dal navodila da v nobenem primeru ne smemo teči pred Matejem, da ga nebi zmedli s tempom ki bi lahko kasneje pripeljal do posledic. Bili smo mu ob boku, se pogovarjali, delili pijačo in hrano ter pridno nabirali kilometre. Podpora ki jo je bil deležen Matej je res zlata vredna, ne govorim o nas sotekačih, govorim o ekipi v kombiju, avtodomu in spremljevalnih avtomobilih. Na voljo je imel praktično vse kar je potreboval. Pri takem projektu je to več kot jasno, fokurisan moraš biti le na svoj cilj, vse ostalo je delo spremljevalcev ki pri ultra dolgih projektih odigrajo ključno vlogo. Vsak posebej bi si zaslužil svoj ime in opis svoje vloge, a naj ostane pod imenom ekipa. Izpostavil bi Matejevega očeta, Janez ne odmakne pogleda na svojega sina, njegova poza je takšna kot jo imajo lovci na opazovalnici, pripravljen na strel vsako sekundo. S svojimi bogatimi izkušnjami, smislom za humor in kritiko predstavlja pomemben člen. Izpostaviti moram še Matejevo deklico kot jo sam rad poimenuje. Lana je prav tako članica lovskega društva. Odprte oči in »na dohvat ruke« al kako rečejo naši južni bratje. 5 dni, ves čas je nudila Mateju maksimum, iz kombija skače ven in not, to je ponovila vsaj tisočkrat, menjava majic, puloverjev, kap, priprava hrane, takšna in drugačna motivacija, objem in izbrana beseda ko to rabi…neverjetno. Zakaj je to pomembno? Ultra projekti so skupinski šport! Tudi če je v igri le en igralec gre še vedno za skupinsko borbo. Podporo ki mu jo nudi Lana je tista za katero pravi da mu pomeni največ, to si je vedno želel in sedaj jo ima. Brez tega so stvari precej težje, včasih pretežke. Moji »projekti« so v primerjavi z Matejevim na papirju kot otroci, a zame prav tako prigarani. Dobro vem kako pomembna je podpora ljubljene osebe, to je največji bonus ki ga imaš v rokavu, včasih sem imel to srečo tudi sam, rad se spomnim tistih dni… Iz te osebne izkušnje jima privoščim vse najboljše, naj traja večno, s tem bo padla še marsikatera ovira.

Vrnimo se na progo. Žiri. Gasilki dom. Kosilo. Krajši počitek. Akcija dalje. Tek, tek, tek. Vmes pa redni vložki smeha in zabave. Na trasi smo bili že kar nekaj časa, okrog 10 ur smo tekli, Markovič pa začne sredi ceste plesati polko. Pa kaj tem človeku ni jasno. Četrti dan neprestano v pogonu in sedaj pleše. Ok, gleda na to da smo na njegovo željo slabo uro nazaj šoferju kombija kazali nage riti je to verjetno le še eden od spontanih vložkov. Tudi to so tiste malenkosti ki dajejo zadevi svoj čar. Prijetna družba, noge že malce težje, a meter za metrom, kilometer na kilometer, gazimo dalje. Na raznih krajih so se nam priključevali tekači, nekateri so vstrajali deset minut, drugi kakšno uro in tudi več. V standarni postavi smo bili Matej, odličen ultra trail tekač Kristjan, moja malenkost in malo več kot malenkost, precej visoki Anže Česen. Ultra tekač, vojak, čvrsta glava, izreden smisel za humor, dolenc z občasnim štajerskim naglasom, res super dečko. Preko spleta sma se poznala že prej, v živo pa skupaj preživljala prvi dan. Frenda v minuti in pol. Fajtali smo proti Logatcu kjer nas je počakala prijetna množica podpornikov projekta Srce Sloveniji. Sledila je malo daljša pavza in po planu, tek dalje, proti Rakeku. Že kmalu od Logatca naprej smo padli v temo, v Rakek smo prišli proti koncu dneva, za nami je bilo 90 kilometrov teka. Matej je potreboval pomoč fizioterapevta in nekaj spanca. Pavzo smo izkoristili tudi ostali, ležali v kombiju ali na tleh, čakali da se mašina pripravi za nadaljevanje.

Moj plan je bil okvirno takšen da ga spremljam nekih 100 kilometrov, potem pa se proti večeru vrnem domov ker sem imel v petek zjutraj službo. Plani so se malo spremenili, a nič hudga. Letimo dalje, fajtamo, proti Cerknici in naprej, kam točno ne vem, vem le da smo laufali, to kar smo počeli že od sedmih zjutraj, ura pa se je bližala drugi uri zjutraj naslednjega dne. Haha nor občutek, ne popuščamo, edina skrb ki sem jo imel je bila ta, da si moram urediti prevoz do Ljubljane, od tam naprej pa do 7h zjutraj priti v Trbovlje v službo. Ni mi bilo lahko ko sem vedel da se bom moral posloviti od ekipe, posloviti od borca ki že četrti dan vlaga vso svojo energijo, izkušnje in sposobnost v dober namem, teče za pomoč otrokom. S teškim srce sem se ustavil, razumeli so da moram v službo, hvaležni da sem bil v pomoč. Isti »problem« je imel tudi Anže. Ekipa nama je uredila prevoz do Ljubljane (hvala Beba) kjer sem imel parkiran svoj avto, čakala me ja nagrada redarstva, štirideset evrov, še nekaj prispevka v Zoranovo blagajno. Fakof! Gass proti Trbovljam, tuš, pogledal sem kako zgleda postelja in odpeketal v službo. Teh osem ur bo mučnih, a jebiga, bot vesel da maš šiht pravjo sodobni časi. Ko končam grem pa itak domov, zaspim za nekaj ur potem pa do prjatla ki me je povabil na piknik, dobra družba, dobra hrana, noge v luft, super se bomo mel…

Med delom sem spremljal Mateja preko ekrana, prenos v živo. Tip je delal isto kar je delal že cel prejšni dan in prejšno noč. Run run run. Imel se neprijeten občutek, on se bori dalje, jaz pa tista easy varianta, gledam v ekran in to naj bi delal tudi zvečer na roštiljadi?? Ne bo šlo. Grem tja kamor čutim da spadam, grem nazaj. Konc šihta, domov pojest kosilo, oddelam en power sleep, napokam stvari, očeta prosim če me pelje ekipi nasproti in to je to. Vmes nardim še klic Lani, povem da se vračam. Postregla mi je z neko njeno klasično besedo ki mi jo običajno nameni, mislim da čisto osnovno, ti si fukjen. Fukjen je tvoj tip sem si mislil, no pa sej to vsi vemo. Res pa sem se peljal nasproti ravno ko je imel v planu uro spanja, zato sem vmes lahko skočil pozdravit prjatle na fešto, dva tri čevape za definicijo in malo naprej od Litije, kjer sem se spreoblekel, laufrce na noge in gasss dalje. Ekipa me je z veseljem sprejela, za Mateja sem videl kako ceni da sem se vrnu. Definitivno najbolša odločitev ta dan, kljub temu da mi je bilo jasno, čez par ur bom mel vsega poln k….., a kot pravi naš leader, vse je v glavi. Tekli smo proti Kresnicam, Ribčam, tam pa čez konkreten hrib v vas kjer je včasih grabil travo Primož Peterka, v Moravče. Od Moravč proti Krtini, ni tako blizu kot jo doživiš kadar se pelješ z avtomobilom. Potem pa tista ravnina, v smeri Domžal, ravno kot v Slavoniji. Matej je pri teku držal precej soliden tempo, hitreje ko dan prej, vmes smo malo hodili, a kar hitro korak pospešili v tek. Delovanje ekipe je bilo še kar isto ko vse dni. Pomoč vsak trenutek, fizioterapevt katerega sem občudoval je bil na mestu, vse je delovalo ulaufano u nulo. Tekel sem za glavnim akterjem, ne znam povedat kaj vse mi je takrat motalo po glavi, kolikokrat sem se vprašal od kje temu človeku toliko energije, od kje takšna sposobnost, kaj mu to dela v glavi, kako zdrži. Drža pokončna, konkreten korak, po petih dneh aktivnosti, še kar, vstraja, ne popušča. Vsake toliko sem mu dal roko na ramo, vprašal kako si Matej: odgovor skromen: sej bo, sej bo. Noro. Prispeli smo do Domžal, Matej je odšel v avtodom na wc, mi pa v horizontalnem položaju okupirali pločnik. Pavza je bila kratka, tek čez center mesta in naprej proti Ljubljani. Kombi za nami je ves čas ponujal glasbo, tokrat so sprejemali glasbene želje, brali maile podpornikov ki so spremljali projekt, motivirali preko mikrofona…posebno vzdušje, nabito s pozitivno energijo, lahkotno, kljub tem da so bile noge vseh že prijetno načete. A če tečeš z nekom ki je že ves teden v pogonu, tečeš v pomoč tistim ki jo rabijo, je to toliko lažje in cilj precej bližji kot kažejo kilometri na števcu.

Tabla Ljubljana, vedno imam raje ko vidim tablo Trbovlje, v tem primeru naj jim bo. Naredimo skupinsko sliko in ogenj dalje, zaključni kilometri proti cilju blizu BTCja. Tisti mešani občutki, med največjim in najmanjšim naporom zadnjih ur. Zadeva se je presekala še s krajšim plesom, Matej je zavrtel Lano, mi v smeh, pri semaforju levo, par sto metrov in ob 3h zjutraj smo pritekli na cilj. Ekipi je uspelo, uspel je človek stroj. Po preplavanih 30 kilometrih, prekolesarjenih 900 kilometrih jih je pretekel še 250. Verjetno bom prejel še kakšno vprašanje katerega sem že velikrat, na čem je Matej, kaj uživa?? Uživa pristno domačo hrano, nekaj športe iz ponudbe trgovine Topatlet in to je to. Uživa moč glave, želje po pomoči, uživa v izpolnjevanju dobrega namena. Zaključek je bil precej čustven, kako nebi bil. Šestnajst ljudi je bilo vidno utrujenih, zgaranih, a srečnih. Uspeli so premagati zastavljen cilj, en za drugim čestitali Mateju, čestitali en drugemu. Solze sreče, objemi, smeh…

Po jutru se dan pozna, zato smo šli za tri ure spat in ob 9h odteči še 12km, za foro 🙂

Veliko mi pomeni da sem bil del tega srčnega projekta, ponosen da sem lahko spremljal tako velika človeka kot je Matej, v dveh dneh sem se od njega zopet veliko naučil. Z ekipo sem preživel 26 ur, pretekel 170km, vmes pa skočil za 8h na šiht. Dneva ki štejeta, dajeta v razmislek in peljeta naprej…

Bravo ekipa Srce Sloveniji, bravo vsakemu posebej!

Hvala tebi – the big one – MM!

video vreden ogleda: Iz 24UR: Ime tedna: Matej Markovič