Leta 2012 sem v avstrijskem St. Poeltnu nastopil na svojem prvem polovičnem Ironmanu. Do takrat je bil to zame največji vztrajnostni preizkus. Par dni prej sem za občutek nastopil v Grossteinbachu na triatlonski sprint varianti, da sem dobil vsaj malo predstave kako je tekmovati v triatlonu. Prečkati cilj polovične razdalje je bil zame lep uspeh, dober občutek, borba, čas nič posebnega, a kar je glavno, bilo je uspešno, lepo sem se »nahranil«.
Po tekmi, naslednje dni, pravzaprav še lep čas potem sem imel v glavi da ni možno zadevo ponoviti, ni mi treba sem si govoril. Misel na to, da nekateri zmorejo dvakrat daljšo razdaljo, razdaljouradnega Ironmana (3,9km plavanja, 180km kolesarjenja in 42km teka) je bila dejansko samo bežna misel, spoštovanje in nejasnost. Jaz ne, nisem sposoben, naj to ostane za elito. Dve leti kasneje, po neštetih urah plavanja, teka in kolesarjenja, treniranja iz dneva v dan, uživanja, trplenja, smeha, solz napora in sreče, sem v Celovcu prečkal cilj, postal Ironman. Še vedno najlepši občutek kar sem jih kdaj doživel in definitivno moj najlepši dan do sedaj. Popoln dan s popolnostjo okrog mene. Ne bom rekel zadnje, da se ne vrnem in probam še kdaj premagati tega velikana. Je pa treba vedeti da je to način življenja ali pa za nas, ki hodimo v redno službo projektna stvar kateri se je treba popolnoma podrediti, izkoristiti vsako prosto minuto in po službi trenirati praktično do teme. Greš spat in naslednji dan narediš isto. Dedikejšn 🙂
Iz projekta v projekt, imam neke čudne cilje, rahlo neunme želje kar se tiče teka, tega se bom vsekakor lotil, je v glavi, ni še za na papir. Res rad tečem, rad kolesarim, kriljenje z rokami po bazenih in odprtih vodah mi ne riše ravno nasmeh na obraz. Ker v prvih dveh dispciplinah uživam in da ima vse skupaj nek smisel, sem na starni listi prijavljenih – Pula je letošnja gostiteljica uradnega tekmovanja, polovične razdalje Ironmana, imenovanega Ironman Pula 70.3 (1,9km plavanja, 90km kolesa in 21km teka). Tako bom 20. Septembra švical na hrvaškem.
Letošnje leto je malce drugačno od lanskega, sem v formi, a v formi za urejanje stanovanja v katerega sem se preselil in je vzel precej časa športu pretekla dva meseca. Manj sem tekel, manj kolesaril, plaval praktično nisem. Kar je bilo prostega časa sem vozil motocross, priložnostno downhill, igral tenis, šel skejtat…ja res nisem v triatlonski formi. A do štarta imam še dva meseca, tako da se bom probal vsaj nekako solidno pripraviti. Ne pričakujem nekega presežka, nimam visokega cilja, grem z namenom da na progi uživam, sigurno pa bom stistnil vse kar bom imel tisti dan na razpolago… par ur bomo pa že preživle ane 🙂
V Pulo bom odšel skupaj z mojim prjatlom Jernejem Sirkom kateremu je glavni cilj postati Ironman. Nastopil bo namreč na tekmovanju Ironman Austria 2016. Pred tem pa pade še tale polovička v Puli, za katero vem da je že danes zelo dobro pripravljen in bo hrvaške ceste pojedu za dobro jutro.
Upam da bom na štartu videl tudi najjačo zasavsko mašino, Denis Šketako se namreč po poškodbi reber uspešno vrača na tekmovanja serije Ironman.
Septembra pravjo da je na morju najlepše 🙂
Vamos!
Ironman 70.3 – St. Poelten 2012
