Lepo je iz obale gledati valove ki nabijajo v skale, še lepše je gledati nabijanje kam drugam. Tokrat sem jih prejemal direktno v glavo, v usta, čuden okus, a če je treba pogoltneš pravjo punce iz igrišča. Obračanje pedal proti vetru deluje nesmiselno, a proti njemu kdaj tudi lulamo in gre. S kolesa na asfalt, paše sprehod ob obali, malo manj tek z zakrčenimi nogami. Ko gre za tekmovanje serije Ironman so vsi okusi, dvomi in bolečina sekundarnega pomena. Fajtamo do konca, tokrat do Arene, roke poletijo v zrak in občutek sreče doživi svojih pet minut. Ironman 70.3 Pula!
Ironman 70.3 s svojimi številkami predstavlja seštevek razdalj v miljah (113km – 1,9km plavanja, 90km kolesa in 21,1km teka). Spoštujem vse triatlonske razdalje, tudi najkrajše so lahko precej naporne, če bi bil triatlon lahek bi se verjetno imenoval fuzbal. Različica IM 70.3. je »pol mlajši brat velikana«, po mojih izkušnjah mu seže nekje do kolen. Premagati razdaljo 226 km je enostavno drug svet. Lansko leto sem ves evforičen prečkal njegov cilj, po urah in urah napora ti je jasno zakaj te na koncu pospremijo z besedami; You are an Ironman. A kot rečeno, vsak je vreden spoštovanja, s precejšnim sem šel tudi ponovno na štart različice Ironman 70.3 ki ga je tokrat prvič gostila Hrvaška.
V petek sma s prjatlam Jernejam Sirkam (Sirči) par ur prej zaključila s šihtam, z namenom da pridema v Pulo tak čas ko bo še možna registracija za tekmovanje. Prijavljen sma bla sicer že od februarja a formalnosti je treba urediti naknadno.
…za vse tiste ki Sirča še ne poznate,… gre za izredno inteligentnega človeka, odličnega športnika, po tanovem sem zvedu da mu ful dišijo borovci, svojega življenja se zaveda od petega leta dalje…
Klasika, kolesa in ostalo opremo sma naložila v karavana in gas na jug. Na poti sma se na kratko ustavla še pri zame precej ekstra osebi, a se držala urnika, tako da sma ob solidnem času prispela v Pulo, se namestila v ghetto apartma in naprej v center urediti registracijo. Na najino veselje sta bila te dni v Puli tudi moja starša, mati je redno skrbela za prehrano, ata ultramaratonc pa nama je asistiral pri opremi in pripravi na dirko.
Soboto sma namenla za krajši plavalni trening, plovnost v neoprenu odlična, a glede na valove nujno potrebna. Po plavanju sma naredila še par kilometrov na kolesu, pripravila opremo za T1 in T2 ter vse skupaj oddala na štart. Ob 3h popoldan smo v nekem fensi hotelu poslušali razlago dirke v slovenskem jeziku, katero je predstavil najbolj dosadan predavatelj ever. V primeru da bi na takega naletu v srednji šoli je jasno da bi se videvala bol poredko. To je bilo to za ta dnar, sledil je počitek, hrana, priprava glave na štart in spanje. Glede na napoved nisem šel najbolj optimističen v horizontalo, napovedoval so namreč nevrijeme, močno burjo in nevihte. A zadnja misel je bila še vseeno tista trbouska, boli me k…., kar bo bo. V vsakem primeru gazim do cilja.
SWIM BIKE RUN
Pol ure pred štartom sma imela vse pripravljeno za začetek tekmovanja. Glede na oceno časa katerega naj bi porabili za plavanje smo se morali selekcionirati v različne cone. Sirči kot precej bolši plavalec od mene je s kriljenjem po vodi začel približno deset minut prej. Ko je on že plaval sem se jaz gužval pretežno z italjani katerih je bilo poleg ostalih tekmovalcev iz 56 različnih držav na štartu največ. –Dolče gabana, verčasi, alfa romeo, milano, torino, kvatro stađoni, čičolina, guči, eros ramacoti…. 
Po napovedi je res pihala konkretna burja, valovi torej iz obale proti odprtem morju, se pravi bol zajebano bo nazaj, plaval bomo na muč! In čist tako je tudi bilo. Proga je bila speljana v trikotnik, do prve boje smo imeli 800m, potem 400m levo do naslednje in 700m do cilja. Do prve sem glede na svojo pripravljenost plaval precej uredu, pri ovinku pa bomba na oko, nekdo mi je iz glave zbil očala, rahla zmeda a plavam dalje. Čez par metrov ustavim ker sem imel za očali polno vode, uredim še enkrat in borbam do naslednje boje. Še teh 700m razpalim in grem ven, to je pri triatlonu en moj večjih ciljev. A bilo je daleč od tega kot sem si želel. Že teh štiristo metrov od prve do druge boje je bilo bol napornih, valovi so pojačali, nazaj proti obali pa sem imel v svojem namišljenem mp3 plejerju tisti komercialni komad katerega slišiš vsaj 23x na dan na radiu Aktual: Wave after wave, i’m slowly drifting, drifting away, and it feels like I’m drowning.
Da pa to še ni bilo vse, je hrvatu utrgalo bojo in jo je neslo proti Brijonam, glavnina je plava za bojo namesto proti obali, čez valove se je videlo precej skromno. Kakšen meter u minust sem naredil tudi sam, a sem si po po pameti vzel mal pavze, gledal naokol, najdu cilj in gasss proti obali. Zaradi teške orientacije sem plaval mimo zadnje boje po levi namesto desni strani, imel sem res že polno pizdo, potem pa me je nek kvazi Keli Slejter preusmeril, odplavat sem moral še nazaj okrog zadnje in ven. 
Pošteno zjeban sem se postavil na noge, precej bolj načet kot sem si želel. Nekaj minut vem da sem brezveze pustil za sabo. A tko je, plavanje je moja najšibkejša disciplina, zato bo naprej toliko bolš. Proti menjalnem prostoru sem slišal navijanje, sestra z družino, zmeri kadar me pridejo vspodbujat mi s tem povrnejo nekaj energije. V menjalnem prostoru sem probal porabt čim manj časa, zahajam kolo in tam se je za mene dirka začela.
SWIM BIKE RUN
Pedala sem začel obračati na visoki kadenci, hotel sem dobro ogreti noge od katerih sem kasneje pričakoval konkreten boj proti vetru.Ta boj se je po parih minutah že začel. Burja je res taprau kolesarki hejter, kaj ti to dela, kar rine te nazaj. A druge ni da se trudiš na maksimumu in upaš da bo proga čimprej zavila v kakšno drugo smer. Trasa je imela v svojem programu 700m nadmorske višine. Hribčkov kar ni bilo konca, dinamično speljana, gore, dole, a po večini kar gore, gore. Bajk sem ganjal po občutku na katerega sem računal da bom sposoben vseh 90 kilometrov. Za prvo tretjino proge sem rabil skoraj eno uro, fak. Res se trudim pa nikamor ne gre, na trenutke sem bil kar jezen ko števec ni pokazal več kot 25 km/h. A realno gledano, bil sem sredi kakšnega od klancev, v vetru. Iz vode sem prišel v ne najboljši poziciji, tako sem na kolesarkem delu po večini ves čas vozil po levi strani in prehiteval. Vožnja se prvih 60km ni kaj dosti spremenila, par odsekov je bilo ravninskih, nekaj malega spusta, še ta v burji ni bil ravno hiter, po večini pa konstantni krajši vzponi. V zadnji tretjini se je trasa končno obrnila, vetra v prsa ni bilo več, pred nami tudi kvalitetnejši asfalt in pa želja da čim prej pridem do moje najmočnejše discipline. Začelo je leteti, res je šlo dobro, cifre na števcu so bile konkretno višje kot dve ure prej. Počutje odlično, malo sem imel samo problema s podvozjem. Nisem navajen voziti v triatlonskem dresu ki ima tanjšo podlogo. (hvala Sandi Ivančnič da si mi ga posodil, kdor je šel mimo mene in prebral tvoj priimek si je verjetno mislil, kaj sem pa letos v formi) A bomo že, parkrat sem si popravil aparat med nogami, na pedalih nisem popuščal. Vprašal sem se kakšne posledice lahko prinese takšna vožnja, vsega ne smem dat od sebe da na teku ne pogorim. Te taktike se je pametno držati, a v stanju kot sem bil sem si premislil. Od jeze in obenem veselja sem zavpil kot fukjen da sem sam sebe ustrašil, a me je zmotiviralo. Nažigal ga bom do daske sem si rekel, dokler ne pridem v menjalni prostor ne bom popustil. Če znam kje trpeti je to pri teku, trpim lahko precej dolgo. Zadnjih 30km ki niso bili čisto ravni sem tako držal povprečno hitrost 39km/h. Bližal sem se drugi tranziciji, na levi strani so se s tekom že borili hitrejši tekmovalci, sam pa sem svojo bičikleto parkiral po 2h 47min. Oddal kolo, snel čelado, obul laufrce in začel z 21km dolgim tekom po ulicah Pule.
SWIM BIKE RUN
Prvi metri so seveda zelo posebni, pri vsem tistem navijanju publike ti noge kar same stečejo, tudi rit je neizmerno hvaležna da je zapustila sedež. Uvodni del ob obali je šel tekoče, na ovinku pa slab odziv mišic. Prijel me je močan krč, noga enostavno ni bila sposobna gibati. Vstavil sem se, pritisnem na kvadriceps in nič bolš, zagrabilo me je še v zadnji loži. Cela pizdarija. Pritisnem še enkrat in ista pesem, brez uspeha. Naredim pesti in se zbombam po nogah, udarjal sem povsod, preusmeril sem bolečino nevem kam, a do mere da sem lahko nadaljeval s tekom. To je bilo najbolj pomembno, če lahko tečem to delam, trpim, uživam, strmim k cilju. Zgubil sem verjetno kakšno minuto, a za naprej kaže dobro. V centru Pule sem pri neki kafani precej okroglem turistu iz mize vzel kozarec vode in gas dalje. Glede na njegovo težo in moj tempo me vsekakor nebi mogel ujet. Rahel klanec proti Areni in spust v prvega od treh krogov. Navijačev je bilo precej, z nekaterimi smo se poznali, določeni so navijali za vse, nekateri posebej za slovence, a največ so mi pomenile vzpodbudne besede moje familije in prjatlov. Precejkrat sem pogledal na uro da sem videl s kakšnim tempom sem na trasi, vesel bi bil če bi šlo še malce hitreje a zaenkrat držal tako kot je mašini najbol pasalo. Telo imam strenirano na dolge proge, posebej tek, pašejo mi ultra razdalje, zato sem vedel da moj čas na tej progi še prijaha.
Nekje okrog desetega kilometra, po dobrih štirih urah aktivnosti je začelo leteti, vsak kilometer lažje, bol tekoče, več smeha in užitka. Zadnjih pet kilometrov sem se počutil odlično, po eni strani vesel da se bližam cilju, po drugi pa kar škoda da bo že konec. Še zadnjič sem letel ob morju, v center, skozi gručo ljudi ki so nas glasno vzpodbujali, zadnji klanec do semaforja in spust proti Areni. Vsak cilj je nekaj posebnega, najbolj pomembno je koliko ti tekmovanje pomeni, če pa gledamo iz stališča »mogočnosti«, pa je cilj sredi Pulske Arene res nekaj posebnega. Zadnji metri po preprogi, mašini pustiš da se prepusti užitku in na opravljeno odreagira po svoje. Korak čez cilj, nogo umakneš iz gaza. Tam me je čakal Sirči, dosegla sma praktično isti čas, bolj pomembno je bilo to da sam oba naredila kar je bilo treba. Vesel sem bil za prjatla, pred njim je še skoraj leto intenzivnih priprav na the big bossa, Ironman Austria 2016. Ta dirka je pokazatelj da je na dobri poti in treninge bo nadaljeval z dobrim izhodiščem. Vamos Sirči! Ob ograji pa nekdo malo bolj glasen od povprečnih, moj ata, vesel kot vedno. Tudi sam se čedalje več ukvarja z vstrajnostnim preizkušnjam in razume kaj vse je treba premagati preden stopiš čez cilj. Pridružla se je še mati ki je končno začela popuščati, popuščati v stilu da je ni več tako strah da ne bo s sinkotom kaj narobe, ker noče da trpim in da me vse boli haha.
V prostoru pod Areno ki je bil pripravljen za tekmovalce smo se ujeli še s prjatli iz Maribora. Zmagali so v štafeti. Bravo fantje, Kojc, Kit, Harnold, bravo tudi ata Kojc za svoj odličen nastop. Sirči je šel na wc, majke mi da je mel drisko, no sej ti je pripadala J Ko je Dixi popustil in Sirči prikorakal ven iz njega, smo se dobili z mojimi in nadaljevali prijeten dan. Bil je lep, sončen, tudi veter je popustil, ležal sem v travi in niti za sekundo nisem pomislil kaj prinaša jutri, jasno mi je bilo le to da ostanem na morju.
Na progi in ob njej je bilo kar nekaj znanih obrazov, ker pa sem lokalno patriotski bom izpostavil našo Matejo Baš. Bravo punca za prikazano borbo, zasluženo si premagala 113 km dolgo progo. Verjamem da bo prišel dan ko boš uspela dolžino podvojiti in premagati IRONMANA. Imaš tisto dvoje kar rabiš, neizmerno voljo in ob sebi čudovitega partnerja kar je ključnega pomena pri takšnem projektu.
Tokrat je padla Pula. Kako, kdaj in kam naprej se v tem trenutku še nisem odločil. Vem le da bom še naprej strmel k svojim ciljem ki se mi bodo prikazali na poti. Imeti cilj pomeni imeti in videti smisel v življenju. Le tisti ekstra trenutki štejejo. Nikoli ne pusti da te kdo pri tem ovira in verjemi da nobena ovira ni previsoka. Glava pelje čez poti ki se zdijo nemogoče. Pridejo seveda tudi trenutki borbe samega s sabo, tisti mučni, boleči, nešteto vprašanj zakaj in nobenega odgovora zato. A glavni odgovor te definitivno čaka tam, na cilju, občutek ki spravi na kolena tudi mastercard.
Life is good!
Nekaj slik iz tekmovanja in dnevih okrog njega.
