Hribi, gore, rad jih imam od nekdaj, tako se vsaj kakšen dan gre, nekam tja gor, trenutno žal brez borda ker je zima še v kurcu, a vzameš kar ponuja, narava ponuja. Ne vem točno kaj vleče, frišn štrudl ni razlog ker koče na vrhu ni, mogoče bi stavil na razgled, lahko da zgolj na drugačnost ali pa tisti filling ko vsaj za trenutek ne rabš nič drugega kot občutek da obstajaš, to te nafila bolj kot burek na Miklošičevi. Zmaga so tiste neverjetne barve ki se motajo okrog vrhov, zmaga je sončni zahod, kljub temu da včasih zaide tako kot kaj drugega u življenju, precej prehitro.
V zadnjih dneh sem je poleg ostalih športnih aktivnostih prelaufalo naše lokalne hribe, skočil v alpe na Kamniško sedlo, Brano, Stol, Veliki Vrh na Begunjščici… Nisem neki jaki hribolazec, alpinist ali kaj podobnega. Nimam primerne opreme, obujem in oblečem tisto kar uporabljam za trail teke. Le pohodne hlače me naredijo nekega kvazi planinca. Večino časa pa sem ZA, nosim dolge pajkice. Verjetno precej pomemben podatek 🙂 Narava. Nebi govoril o njenem čudežu ampak o tem da je narava čudež. Photoshop v živo. Te dni sem mel s prisotnostjo kar neki sreče.
Kamniško sedlo je precej na izi dostopno, mal bolj zanimiv je bil prehod čez zasneženo in pomrznjeno melišče in skale na poti proti Brani. Zdaj si lažje predstavljam zakaj so naredili dereze in zakaj jih nekater dejansko uporabljajo. Na vrhu precej vetrovno, oblaki so prekrivali in odkrivali gore, hitra menjava scene, vredno ogleda.
Stol, ti ti ti Stol. Najvišji vrh Karavank. Kaj je ponudil tisti dan se težko opiše, Go-pro pa enostavo ne zazna. Spodaj oblaki iz katerega so forsirali višji hribi, na vrhu sonce, sneg. Opisu bi najbolj pristajalo besedilo skupine Niet, komad katerega je Primož Habič pel že dolga leta nazaj. »Nebo je bilo modro, skoraj brez oblačka. Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt.« Če bi lahko, bi stisnil pavzo, a jebiga. Fokus na sončni zahod, čas zase, spust v dolino.
Begunjščica s svojim Velikim vrhom nebi bila tako ekstra če ne bilo ekstra že pred tem. Bila je nedelja, pred njo pa sobota in petek. Vsaj tko mamo pr nas. V petek smo šli z bandom na koncert v Beltince, dober špil. Kadar gremo igrat v prekmurje vemo da bo noro, takšni so namreč prekmurci, norci v pozitivnem smislu, predsvem pa zelo prijazni in hvaležni ljudje. Kar nekaj prjatlov imamo v tistem koncu, dodaten razlog da se radi vračamo. Domov smo prišli v soboto zjutraj, nekaj malega horizontale, potem pa nadaljevanje s športnimi aktivnostmi. Popoldne gas v Ljubljano, najprej na uro tenisa ki je kar padla mimo, tako je če je na drugi strani mreže veselje, smeh… Zvečer se mi je pridružla ekipa s kero smo šli na premiero snowboard filma Counting Days. Bolš bi blo če bi bila premiera v kakšni kino dvorani, po koncu bi šli verjetno domov . Tko pa v «disko«, nema spavanja. Film vredn ogleda, še enkrat aplavz akterjem. Program glasbe je bil kao iz devedesetih, emsi hemer, vanila ajs, od španskih šlagerju do slovensko povprečnih…uglavnem smešno in zabavno. Nardil smo več urni cardio trening pod odrom, mel smo se super. Ura je bla cca pol petih, po eni strani bi pasal it domov spat, a plan je bil že nekaj časa v glavi, glava pri stvari, avto pa proti gorenjski. Gremo v gore. Ok, šla sma dva. Plesna oblačila sma odvrgla na petrolu ob avtocesti, zamenjala za »delovne« cote in peljala proti vznožju, seznanjena z informacijo da bo do izhodišča cesta zelo slaba. Nekje sma več kot očitno zajebala in zapeljala na gozdno pot, takšno ki avta normalnega kalibra pomojm še ni vidla. Kje sma se to furala in po kakšnem terenu še zdele ni čist jasno. Tapravo cesto sma iskala kot prašiči tartufe v Istri. Na konc nekako sfurala nazaj v dolino in po naključju prišla na tisto opisano, kao slabo pot, ki se nama je zdela kot avtocesta. Evo to je blo to. Ostalo klasika. Hop iz avta, palce v roke in gasss proti vrhu, mimo Robleka kjer sma ujela sončni vzhod in naprej na Veliki Vrh. Obsijane špice, vetrovno, prijetno, s flikami snega in okolico ki je še enkrat več odgovorila na vprašanje zakaj rinemo v gore.
Od petka do nedelje se je tko zabeležlo cca tri ure spanja, vmes precej aktivnosti. Štejem kot pripravo na Ultrabalaton ki me čaka v mescu maju, takrat bo mogla bit mašina prižgana skor dva dni skupaj, non stop. Till i collapse! #221km #run #vamos
Kar se tiče hribov pa le, pejte tja gor, tudi če odnehaš na polovici je razgled lepši kod v dolini! (M.M.)
Še nekaj slik, mešanonažaru, low carb, gluten free!
