Bil je petek zvečer, bli smo v Ljubljani na koncertu. Vmes sem se spomnil na hribe, neverjetno me vlečejo na sebe. Pred nami je bil vikend katerega se običajno kar dobro izkoristi. Razmere so bile zimske, precej hladno, tam gor kamor bi rad šel neprimerne za mojo gorsko opremo katere nimam. Še nimam. Spomnil sem se na sliko iz Šmarne gore, eno izmed njih, če imaš fejsbuk vidiš vsak dan vsaj kakšno, običajno celo več. Bol ko ne iz istega spota. Vemo katerega. Korak čez ali pod ograjco na leseno “plažo” za tistih 5 sekund, da se naredi slika pod katero napišeš Another day in the office, On the top ali pa bol skromno, na kratko, Chill. Imaš klasičen primer slikanja, se pravi stojiš in gledaš proti dolini, v večini primerov kažeš hrbet. Redko se gleda v fotoaparat kajti rahlo si prešvican in ne zgledaš optimalno, tako je hrbet idealna rešitev. Naslednja opcija je da sediš. Tu imaš dve varianti, ali imaš stegjene noge, ali pa eno pokrčiš, dlani imaš na tleh, pogled naprej proti gorenski, fotografu seveda še vedno kažeš hrbet. Ta druga poza mi je osebno ljubša. Deluje da oseba na sliki še bolj uživa kot oseba ki ima obe nogi v ravnem položaju. V primeru da imaš na sebi prestižno znamko sončnih očal gledaš malce pod kotom. Da fotka izpade konkretnejša, postaviš poleg sebe skodelico čaja ali pa narediš res čist noro potezo, v roki imaš krožnik na njem pa štrudl. To je eden od vrhuncev, slika ki je tako rekoč blizu popolnosti. Dopišeš lahko še podatke kot recimo, novi čevlji ali pa drugič na Šmarki ta teden. Waw, fuck me sideways. Pri vsej zadevi je jasno treba bit precej spreten kajti v vrsti za isto fotko že čaka naslednji alpinist.
Zdej sem pisu neki kar sploh ni mel veze z idejo…a to je nekak potegl za sabo 🙂 Uglavnem Šmarna gora je bistvo. Odloču sem se da bom šel tut sam gor na hribček pogledat kako je kaj. Da se bom do Tacna dober ogrel bom prej mal letel. Šel bom od doma, iz Trboul, glede na to da mi avtocesta nebi bila naklonjena, bo po dalši poti nanesl nekih 60km. Vprašu sem prjatla če bi me spremljala na bicikli, bla sta za. Tako smo v nedelo ob 6h zjutraj odrinl iz Trbovelj. Blo je -8°. Letel smo bol ko ne ves čas ob Savi. Temperatura se neki ni hotla dvignit, Sara in Sirč na bicikli sta mela zmrjene obrvi in trepalnice. Res neprimerna cifra na termometru, onadva pa na kolesu. Za koga? Ves čas sem se zavedu da zarad mene. Te stvari cenim, pomenjo mi ogromn. Veta da imam pred sabo konkreten tekaški projetk in da morm potrenirat v vseh razmerah. Tist kar včasih narediš s pomočjo prjatlov sam nebi mogu, vsem je bilo vse jasno, o tem nismo govoril, a smo vedl zakaj se gre. Napredoval smo precej solidno, maratonsko razdaljo smo pustil za sabo po 3h 26min in šibal dalje proti Lj in Šmarni. Zebl nas je, precej. Na kolesu je mogl bit še bol zajeban. Tisti del face ki ni bil pokrit je najebal. Prste na roki sm neki časa čutu tko bol na pol. To je bil še največji problem, tek je šel v redu, prjatla na kolesih sta svojo nalogo opravla optimalno. Nisem bil žejen, ne lačen, predvsem pa sem letel varno. Do Tacna smo rabil slabih 6h, do vrha pa še neki zraven. V spominu mi je ostala gužva, res ne veš al si na tržnici al greš u hribe. Uglavnem, pršl smo na Šmarno, pojedl štrukle, štrudl, spili čaj. Le sliko za spomin nismo nardili tam kjer bi jo fejsbuk pričakoval.
A odkrito s tem slikanjem. Tut sam jo velikrat nardim tko da se slikam v hrbet, ker sem zjeban in ne zgledam za nikamor, to je idealna rešitev, pa sej ti tut veš da je tko. Slikam se v pozi s stegnjenimi, včasih tudi pokrčenimi nogami. Včasih gledam naprej, včasih v stran. Tut čevle kdaj ujamem v objektiv in napišem da so novi. Tako je, vsi smo isti, vsi smo na isti ladji, prou vsi smo bosanci. Šmarna ni presežek, a je višje od Ljubljane, vsak meter nadmorske neki pomeni, prinaša lepš razgled. Tako so tut pozerske slike na lesenem gruštu 669m visokega hriba več vredne kot slika kave na kakšni ulici pri Zoranu.
Tisti ki občasno malo več tečemo dostkrat dobivamo vprašanja, kje si maratonc, kej laufaš? Si prelaufu zadnič tist ko si mel, kje si že bil? Kje si maratonc? Si odlaufu, je šlo na hrvaškem do konca? Kje si maratonc, sem slišu za zadnjič, svaka čast. Kje si maratonc? Greš spet mal letet? Kje si maratonc? Jebote maratonc. Laufam, rad laufam, rad luafam na dolge proge, a to je le eden od športov ki mi riše nasmeh in življenja ne daje na dieto.
Nasledni dan po tem teku me kliče prjatu da bi z mano nardil en intervju za spletno stran revije Tekac.si Bil sem za, konc konci sem maratonca ane, jaooo 🙂 Odgovoru sem na par vprašanj. Če ti je do branja klikneš na sliko, ja na tole spodi, slikan sem v hrbet 🙂
Šport, prjatli, familija, love ya!