Kako smo z avtodomom počesali zahodno Ameriko, občudovali skejtarje na Venice beachu, laufali po gričih Hollywooda, prefurali LA, se metali v valove Huntingtonovega Piera, pedalirali s cruiserji po Missionu, stali na robu Grand Canyona,  glumili gurmane v centru San Diega, surfali na Ocena Beachu, doživeli svoj jebeno dober Las Vegas, se iz vročega Death Valleya dvignili na tri jurje med gozdove in jezera z El Capitanom na straži, hajkali po nacionalnem parku Sequoia, pili čist predrago limonado v Malibuju in čekirali silikone na obali Santa Monice. Preberite več →

Kako si krasan je rekel stric Aljaž. Osebno mi Triglav ni neki ekstra, zanimiv je zaradi dejstva, da je najvišja gora v naši ljubi deželici, sam vrh pa mi ne predstavlja presežka. Kot slovenc sem nekako »službeno« kr mogu tja gor, prvič pred sedmimi leti v prijetni družbi. Plana da se grem še kdaj pofočkat nisem imel, a če bi bil dober razlog, zakaj ne. Čar vzpona je sama okolica ki pelje proti vrhu, narava je čudovita, to je tisto kar gre na spominsko kartico, samo podstrešje pa bol kot ne prinaša le čakanje v vrsti za sliko, nekako podobno kot borba za burek na Miklošičevi.  In evo, pa sem šel, na vrh, v gužvo, z razlogom in namenom. Tek na Triglav so ga poimenovali. Preberite več →

Trideset ur in pol. Unikatnih. Najdaljših u lajfu. Ure užitka zamenjajo ure trpljenja. Občutek kot da tečeš od nekdaj in brez občutka o tem da bo kdaj sploh konec. Če ne popusti glava, ne popustijo noge. Tečeš dalje. Cca  283 333 krat sem postavil levo nogo pred desno ali obratno. Kilometer za kilometrom. Počasi naletiš na tiste ki se zdijo predolgi, nedosegljivi. Trasa v sodelovanju z močnim soncem postaja močnejša kot ti, vrže te na test. Kot bi dobil ornk šamar. Na tebi je ali udariš nazaj ali pustiš da te dokončno zbije na tla. 221 udarcev, za tekača 221 km. Bil sem zbit, a vedno ustal, na noge me je postavila moja spremljevalna ekipa. To je bil naš Ultrabalaton, jaz sem le tekel! Preberite več →

Tek trojk je en tistih za katerega lahko rečem da je za nas tradicionalen, namenimo mu svoj dan, prvo soboto v maju. Četrto leto zapored za ekipo Knapov iz Trboul. Letos z manjšo spremembo v postavi a na isti, 29km dolgi trasi. Wings for life, tek ki ga organizira RET FULL enerdži drink. Ta je bil letos dan za trojkami, na nedeljo, organiziran tretjič, dve leti sem bil na prireditvi kot gledalec, letos sem bil aktiven. Tekaški vikend, druženje, dober trening, bliža se ultra. Preberite več →

4 Islands, unique race in world of mountain bike.

Tako je zapisal organizator. Sliši se kod dobra vaba, besede vlečejo nase. Če drži je nekaj posebnega, nekaj drugačnega, baje da kr dolga in naporna, to mi je všeč…

Preberite več →

Denis Šketako, Šketo. Najbolj predan športnik kar jih poznam, prjatu katerega spoštujem in občudujem. Preprost, nasmejan in pozitiven. Garač in dokaz da se da iz človeka narediti stroj. Oseba z neverjetno voljo, željo in jasnim ciljem. Vsak dan, cel dan, plava, kolesari in teče. Dolgi triatlon je njegov svet. On je Ironman! Preberite več →

Spomnem se boarder weeka na Rogli, par let nazaj. Večina na bordu, posamezniki na freestyle smučeh. Zabavno kot vedno, do neke mere vse skupaj precej domače. V park je uletu tut naš inovator Hribar. Bord je pustu v avto, s sabo je mel svojo igračo, snowtrike. Že sam pogled na to konkretno zadevo ti je vzbudil željo da primeš v roke balanco in akcija. Da si prišel na vrsto si mogu bit kar potrpežljiv. K sreč sma si blis in me je spustu preko vrste tako da sem lahk sprobu to čudo. Bil sem navdušen. Navdušeno so delovali vsi ki so tisti dan furali snowtrike. To mu je dalo znak da je treba z razvojem nadaljevati. Ogromno ur preživetih v delavnici, v nabavi, za računalnikom, pri strokovnjakih in razna testiranja so na sneg postavljala model ki je bil vedno bolj dodelan. Preberite več →

Bil je petek zvečer, bli smo v Ljubljani na koncertu. Vmes sem se spomnil na hribe, neverjetno me vlečejo na sebe. Pred nami je bil vikend katerega se običajno kar dobro izkoristi. Razmere so bile zimske, precej hladno, tam gor kamor bi rad šel neprimerne za mojo gorsko opremo katere nimam. Še nimam. Spomnil sem se na sliko iz Šmarne gore, eno izmed njih, če imaš fejsbuk vidiš vsak dan vsaj kakšno, običajno celo več. Bol ko ne iz istega spota. Vemo katerega. Korak čez ali pod ograjco na leseno “plažo” za tistih 5 sekund, da se naredi slika pod katero napišeš Another day in the office, On the top ali pa bol skromno, na kratko, Chill. Preberite več →

Hribi, gore, rad jih imam od nekdaj, tako se vsaj kakšen dan gre, nekam tja gor, trenutno žal brez borda ker je zima še v kurcu, a vzameš kar ponuja, narava ponuja. Ne vem točno kaj vleče, frišn štrudl ni razlog ker koče na vrhu ni, mogoče bi stavil na razgled, lahko da zgolj na drugačnost ali pa tisti filling ko vsaj za trenutek ne rabš nič drugega kot občutek da obstajaš, to te nafila bolj kot burek na Miklošičevi. Zmaga so tiste neverjetne barve ki se motajo okrog vrhov, zmaga je sončni zahod, kljub temu da včasih zaide tako kot kaj drugega u življenju, precej prehitro. Preberite več →

Na morje gremo radi ane? Da nebi čakal do poletja smo šli kr prejšni teden, se pravi novembradvatisočpetnajstegaleta. Prve asociacije z morjem so seveda čofotanje, hvatanje braun boje, obračanje glav za postavnimi deklicami, igranje minigolfa v kampih, forsiranje sladoleda vsako drugo uro, kupovanje fejk oblačil na štantih…ima još… Vprašanje kaj boš novembra na obali mi je znano, kopat se kao ne da več, piha, folka ni, gostilne so po večini zaprte, nič se ne dogaja. Uredu, bot doma. TV ti verjetno dela, čips je pocen, noge na sedežno in počaki da greš zvečer spat. Z MTB klubom smo našli drugačn odgovor in šli na Lošinj, z namenom, furat bajke, met se fajn. Še dons se sekiramo ker je res precej gostiln zaprtih 🙂
Preberite več →