Trbousk galebi na bajkih

Na morje gremo radi ane? Da nebi čakal do poletja smo šli kr prejšni teden, se pravi novembradvatisočpetnajstegaleta. Prve asociacije z morjem so seveda čofotanje, hvatanje braun boje, obračanje glav za postavnimi deklicami, igranje minigolfa v kampih, forsiranje sladoleda vsako drugo uro, kupovanje fejk oblačil na štantih…ima još… Vprašanje kaj boš novembra na obali mi je znano, kopat se kao ne da več, piha, folka ni, gostilne so po večini zaprte, nič se ne dogaja. Uredu, bot doma. TV ti verjetno dela, čips je pocen, noge na sedežno in počaki da greš zvečer spat. Z MTB klubom smo našli drugačn odgovor in šli na Lošinj, z namenom, furat bajke, met se fajn. Še dons se sekiramo ker je res precej gostiln zaprtih 🙂

mtb

Četrtek po šihti s klasičnem uvodom, opremo v karavana in gasss. Tut tokrat je zraven mene sedel Sirči, Ironman wannabe. Šibamo na moreee. Mašina je bila žejna zato je blo treba dati na počivališču Lom nogo na bremzo in natočit ene petdeset litrov kurilca. Sej ne stric miličnik, dizel je bil. Vmes primem v roke telefon in preberem mail. Pisal mi je moj ultra tekaški prjatu Tomaž s povabilom če bi ponoč skoču zraven na Triglav, da greta s tamlajšim Markovičem, pogledal bi sončni vzhod in nazaj v dolino. Slišal se je super, če bi bil doma bi sigurno šel, a jebiga, mogu sem na morje 🙂  Zahvalu sem se za povabil, volan v roke in naprej proti hrvaški. Malo čez mejo sma ujela naše borce iz MTB kluba, menjalnik v šesti, trajekt namreč ne čaka. Šlo je po planu, zvečer smo se razpakiral, namestil v apartmaje in šli u kafano. Mel smo se prou dober dokler ni prišel nek vinjen lokalni heroj. Za nas slovence je našel kr neki zbranih besed, najljubši sta mu bili, četnici in pičke. Uredu, može. Kuker boš reku care. Najedal nam je kr precej časa. Mal sem se bal za njega ker se je usedel precej blizu Pingota, tako da je blo možnih več scenarijev. Stavil bi na tistega da ga bo v rokih parih minut razmontiru in fuknu v morje. A lokalc je na svojo srečo začel popuščat in vabit k njemu na neke kalamare ali kaj vem kaj. Spil smo do konca in šli v bazo.

Zjutri nas je namesto galebov zbudu pes, a bolš da te zbudi pes na morju, kot galeb u Trbovlah. Neki smo pojedl in šli nardit tisto kar je bilo visoko na spisku želja. Zahajal smo bajke in šli furat. Od Velkega do Malga lošinja je velik poti, še več jih je če furaš levo desno v smeri Čikata, od enga do druzga hotela, od enga do druzga zaliva. Vreme je blo solidno, sonca ne kej preveč, a zlo prijetna temperatura, fajn družba, nekaj urc je prou hiter minil. Medtem ko smo fural je prišla še ena klubska ekipa, Cec and the gang. Dnevi bodo pestri, furat s tako ekipo je super. V klubu so namreč fantje ki so bili vse od mladinskih do članskih državnih prvakov v spustu, do mastersa ki je še vedno en najhitrejših v Sloveniji. Borat bi reku Very nice! 🙂 Movembra je dan seveda malo krajši, a še vseen je bil dovolj dolg da smo šli na plažo, neopren iz ruzaka in v vodo. Nekega hudga filinga za plavat priznam nisem mel, niti ni blo potrebe po kakšnem naprezanju, konc konci smo bli na dopustu. Zvečer smo se zapeljal v Mali Lošinj, tipi so pil pivo, jst pa kakau. Nardil smo še eno šetnjo in se ustavl na kosu pice, dveh treh seveda. Zdi se mi da smo šli spat kr ob normalni uri, sobota je mela namreč konkretne plane.

Te dni je imel vlogo organizatorja trbouska mountain bike legenda SB, aka Numerik aka Masters. Lošinj pozna vsaj tolk koker Šeruga Etiopijo. Poleg borcev iz kluba je »skrbel« tudi za ekipo ki je prišla na Lošinj z namenom da spoznajo traile ki se ponujajo, priložnostne spuste in unikatne poti ob obali. Če ste ekipa kera bi rada preživela taprau MTB vikend na Lošinju predlagam da ga pocukate za rokav, punce lahk tut mal nižje. Glavnina nas je šla na omenjeno cross county turo, opcija je bila pa tudi furanje uradne proge kjer potega tekmovanje v spustu DH Lošinj, s tistimi ki majo mal večje jajce kot mi. Sobotno obračanje pedal se je začelo ob pol desetih zjutri, zaklučl smo šest ur kasneje, naš Planks bi reku »na muč«. Res lep bajkerski dan, po večini sončen s precej visokimi temperaturami, predvsem pa v dobri družbi kar je vredno več kot modra barva nad čelado. Krožnik ki se je predstavu kot pozno kosilo u gostiln je postregu s čevapi, za linijo je pač treba skrbet. Zvečer smo prežvel v isti kafani kot prvi večer, klepetal, se smejal, drkal telefon, šli na kulturn sprehod kerga so spremljali nekulturni pogovori.

Ostala je še nedelja, zajtrk, bajk in gas. Splačalo se je izkoristiti. Furali smo trejle ki se nahajajo v bližni DH proge, vmese pa gledal naše mojstre. Že od nekdaj vem da so precej hitri na spustu, a še kr mi ni jasn kako je možno sfurat določene linije. Svaka vam dlaka! V bazo se je blo treba vrnit mal prej kot prejšne dni, napokat stvari in počasi proti deželi četnikov in pičkic. Plan je bil da se iz Nerezin skoči še na najvišjo točko otoka, a žal je bil vrh v megli in res nebi blo smisla rint po skalih s tem da nebi niti vedu kje si. Tako smo ujeli en trajket prej od planiranega, vožne do doma je blo tko še neki ur kar je blo konc konci čist uredu. Dokler bo Jadrolinija aktivna, bomo aktivni tudi mi, vsekakor se vrnemo! 🙂

Novembrski dnevi na morju v parih besedah. Vredno. Prijetno. Športno. Nasmejano. Intenzivno. Na muč.

Friends, family, forever!