Run to the hills je naslov ene bolših pesmi za moj okus, enega boljših bendov za moja ušesa, Ironmaiden seveda 🙂 Doline, hribi, gore. Na tretjo stopničko sma splezala z mojo prjatlco Ulo, mašino ki je že pred dvemi leti prelaufala ultramaraton od Celja do Logarske in s tem postala najmlajša med ultra dolgimi tekačicami. Pravi da ima rada bolj dolge in konkretnejše 🙂 Ja, ultra tek je njena strast. Odpravla sma se tja kamor se cilj omenjega ultrateka zaključi, Logarska dolina.
Dream bigger, reach higher!
Neki pred 8h parkirama zraven kombija z nalepko izposoja, pred njim pa trop planincev pripravljenih na pohod. Midva dejansko nisma vedla točno kam boma šla, izhodišče je dobro, vsekakor grema v hrib, to je bilj cilj, a za kej bolj točnega sva rekla da bova vidla sproti. Ker je bila ravno priložnost, sem vprašu »proje«, kam se pa da kej it tle naokol? Faca do podna. Kao kaj ti budala sprašuješ, ne veš sploh kam greš, to res ni uredu. Po občutku je ena izmed njih kar s teškim srcem naštela par opcij, vmes pa povdarla da ni hec it kr nekam gor visok, če mama sploh primerno opremo in nevem kaj še vse. Njeno predavanje sma poslušala do konca, za bonus pa se ji je pridružil še kolega ki me je ves zbegan vprašu. Ja pa sta pripravljena, sta sposobna hodit vsaj dve ure? Huhhh, z Ulo sma se spogledala in si mislila svoje 🙂 Iz avta sma vrgla rukzaka, v njem rezervna majca, vetrovka, neki malga za pojest, v mehu voda, na noge laufrce za hosto, v roke palce in gas. Oblečena roko na srce res nisma bla tko kot ostali planinci, a če laufaš in hodiš v hrib ti je itak vroče, tko da sem mel s sabo poleg kratkih hlače še ene krajše, Ula pa pajkice, tut v hribih je treba bit uštiman. Pomembn je blo sam to da grema, tja gor, tam kjer je lepo, se dober diha, malo bol na redko a kvalitetno, tam kjer je razgled in se počutiš ekstra svobodnega. Odrinla sma iz asfaltne ceste do Okrešlja, pol ure, lih dobro ogrevanje, potem pa dalje. Smer Kamniško sedlo. Pot je kr zanimiva, sm pa tja, čezdali bolj navhrib, do skal, in po tem dejansko v skale. A pripravljena kot sma bla oz. nisma bla, tuhtala sma še manj, pravac mimo, po neki poti, vsaj zdelo se je da je pot, a očitno ni bla. Sfajtala sma zlo visok, do tja kjer se dejansko ni dalo več hodit. Zajebala 🙂 A vzdušje super, smejala, bistvo je bilo da sva na terenu, da se dogaja. Treba je blo obrnit in nazaj do omenjenih skal kjer je bila taprava pot do sedla, neki klinov, zajle za motivacijo, konkretna pot proti dvatisočaku +. Obema je ful dogajal, en je videl to, en drugo, vsakemu je blo neki všeč. Temperatura se je začela kr solidno spuščat, veter je pojačal, tko da si usak trenutek vedu da maš na sebi kratke hlače in nič kej več. Dlake so nama šle pokonc, posebi Ul haha 🙂 Se ne, tut Ula je mela pobrite noge. Na razcepu poti proti koči in poti na Brano, ki se je zdela da bo najin cilj, sma si vzela mal pavze, se vrgla v travo, spila metadon, nardila neki slik, sej veš, če ni slik se ni nardil. Aja pa zebl naj je. Tko da sma se po posvetu odločla da nardima tko kot je najbolj pametn. Dva glasa za, grema na vrh. Super pot, par sto metrov klasike potem pa sneg, noro. Sneg obožujem, bit na snegu za prvi poletni dan neki šteje. Zadnja polovica proti Brani je delno plezalna, prilagodila sma svojo opremo in pržgala 4×4, drugače nebi šlo. Pot je bla pomojm da kr nevarna, mokre skale, delno zasnežene, kaj pa vem, ma blo je fajn. Preplezala sma do vrha in prejela pohvale hribolazcev za najnovejšo planinsko kolekcijo oblačil in opreme. Razgled enkraten, določen kot sicer oblačen in meglen, a glavnina odprta za takšne in drugačne sanje. Nisem spiritualc, a kar je lepo je lepo, nimaš kej. Banano u uste, sneg v roke, dve tri kepe pod hrib in počas je blo treba nazaj. Sej bi še ostala, a roke sma mela tuk mrzle da ko sma jih dala skupi nisma vedla a se držima al ne. Veri najs. Spust je bil previden, vsaj ene 500m nadmorske višine je blo treba premagat z glavo na mestu in nogami trdno na tleh. Konec skal, čas za lauf, do koče na čaj in štrudl, ter gas v dolino. Tam kjer se je dalo sma letela, ostalo solidn tempo. Od Okrešlja do Logarske pa kdo bo hitrej, fotofiniš je pokazu da sma mela isti čas 🙂
Nazaj čez sma se ustavla še v Mozirju, jst sem jedu purana, Ula je vegetarjanka tko da je naročila odojka. Zadna postaja je bla »plaža« na Savinji kamor sma se misla it skopat a sma na pesku enmal zadremala. Če maš dnar se lahk v življeji res igraš, tko da sma šla v Preboldi še na sladoled 🙂
Povzetek: Bravo gore, skor sem že pozabu kuk ste lepe, še se vrnem. Bravo Ula, punca ma delno napeljan trofazni štrom kar je super če se znajdeš v situacij kot sma bla, ne teži da jo zebe, praktično se ji jebe, ne teži da je preveč navhrib in da kej ne gre, kondicije ma ful, dober leti, use ji štima, uživa v naravi in to je največ. Super družba, še te bom gnal v hrib!
