Janko Deželak, moj oče, prjatu, moja korenina. Od včeraj naprej še večji vzor kot je bil doslej. Pri svojih šestesedit letih se je odloču da bo eden izmed tistih ki se bodo spopadli z ultramaratonom od Celja do Logarske doline v dolžini 75 km. Po izkušnjah iz maratonov in ultre od Savudrije do Novigrada, je zadnje odbodje posvetil še intenzivni pripravi na omenjeno razdaljo. Pred štartom sem vedel da je spreman in da si cilja želi bolj kot Galunič mikrofona na sobotni večer. Vamos!
Budilka, 3.30 zjutraj, zajtrk, opremo v torbo in pod bajto kjer naj je čakal prjatu Jernej aka Sirči, ki je zadnje čase reden član odprave ko gremo nardit kej neunmega. V Celje smo se pripeljal nekaj po 5h uri, dvig številk, nič kaj ogrel, ogreje te namreč proga sama in počakal na šesto zjutraj, ko smo odleteli proti Logarski. Rutiniran objem Jankota, zaželim mu srečno in gasss v upanju da uspe. Proga vodi ob Savinji, makadamska podlaga počasi preide v gozd ki nam je ponudla rahlo blatno traso s koreninami. Sledi lepši del, travnat, na levi Savinja, na desni privatnik. Privatnik zraven privatnika. Tako sem ocenil ko sem gledal njihove hiše z bazeni, jacuzziji, vrtnimi hišicami in ostalimi podrobnostmi ki so nujno potrebne za vsakdanje življenje 🙂 Tempo sma imela precej soliden glede na razdaljo ki je bila še pred nama, a šlo je tekoče, tako sva v dveh urah preletela razdaljo malega maratona in po 25. Kilometru prispela v Letuš kjer naj je čakal Sirči z bajkom in ruzakom na hrbtu. Zmenjena sva bila da se bova pri teku menjala, vsak nekaj časa na bajku in nekaj z nogami na asfaltu. Ata je igral glavno vlogo, takšen je bil tut glavni namen in cilj. Midva sma bila zgolj spremljevalca in mu probala optimalno pomagati. Govor je o malenkostih, o hrani, pijači, kakšni motivacijski besedi in nekaj zajebancije, da so bili kilometri krajši. Cesta je za razliko od prejšnih let peljala po glavni do Mozirja, tam pa čez most in po že tradicionalni makadamski, ki občasno preide na asfalt do kontrolne točke na 42. kilometru. Od tam naprej sledi največji travnat klanec proti Gornjem Gradu, delno smo ga preleteli, tisti omembe vreden naklon pa prehodili. Akcija dalje, proti Ljubnem ob Savinji, kjer sta za nas navijali sestra s kolegico. Tempo smo nekako vzdrževali, počasi se je sicer poznala utrujenost nog, a pripravljenost ji je uspešno parirala. Naslednji kraj ki si ga vsak tekmovalec na tej trasi želi zagledati so Luče, od tam naprej začneš odštevati 17km ki jih imaš do cilja. V tem času se nam je pri teku pridružila tudi sestra, nekaj po tem pa še prjatu Borko »freak of nature« ki nas je presenetil s svojim prihodom in unikatnim navijanjem. Ja, posebni trenutki! Tudi bratranec s familjo je bil ob progi in dodajal na ogenj. Proga se na koncu Luč dvigne, noge upočasnijo, motivacija ni več takšna kot je bila na začetku, tu je pomemben priklop na glavo in želja ki pelje naprej. Šlo je po planu. Žal je šla po planu tudi napoved gospoda Pečenka, ki nam je postregel s padavinami in vetrom. Razmere so bile precej neugodne, padavine vsak kilometer intenzivnejše, veter precej na udaru. Zeblo je, zeblo za popizdit. Janko se je držal suvereno, ves čas je tekel, tempo rahlo počasnejši kar je logično po takšni razdalji in delu trase ki je zahtevnejša, a suvereno udiral proti vstopu v Logarsko dolino. Videl sem da je prestopil svojo mejo, a fajtal dalje. Pravi borc. Gledat očeta kako vstraja, ne popušča, ko večina njegovih vrstnikov z visokim pulzom leži doma na kauču in bere teletekst, on v že več kot 7 ur gazi proti cilju. Neprecenljiv občutek, zdej mi je jasno da kri ni voda. Pred nami so bili še zadnji trije kilometri, zdi se malo a so najtežji, najdaljši. Na cilj smo čakali kot Grčija na finančni vložek. Janko je dokazal da je taprava mašina, svojo mejo tekaške vstrajnosti je premaknil visoko, malo manj kot 8h teka, kljub bolečinam,do konca. Čez cilj priletel skupaj s svojim podmladkom na tepih nekakšne odrešitve ter preko njega do občutka sreče in zadovoljstva.
Z odličinim rezultatom je dosegel tudi prvo mesto v svoji kategoriji!
Kljub temu da ni več v rosnih letih in da ima žal Ankilozirajoči spondilitis, (to je kronična revmatična bolezen, za katero je značilna prizadetost hrbtenice) je dokazal da je marsikaj mogoče, da so meje zelo visoko, treba je bit vstrajen, borben, vrjeti vase in v ljudi ki te obdajajo.
Hvala ti stari da sem bil lahko del tega dneva, videl in doživel, ponosen sem na tebe in ja, znova si mi dal mislit! 🙂
Love ya buddy!