Nisma šla lih na drug konc sveta, niti nisma zapustila domačih krajev do časa, ko bo od Trboul do Prebolda možno pridit čez tunel, a prežvet en konkretn kos decembra na toplem skriva u seb dobr razlog. Zimo mama sicer rada, mislim da se obema meša ko nameče frišnega snega. Tega je blo največ lih do dneva pred odhodom, ko mi ga je izpod borda metal v glavo, dečko iz druge strani tunela pa ga je s svojimi Ski-doo Summit nažigaval po svoji domači »Aljaski«. Iz juga je potegnu veter in vzel sanjsko podlago. Lih taprau tajming, spomin na začetk pogovora, ko sem ga neki nazaj poklicu in reku: Dej Jager, grema surfat na Fuerto. Preberite več →

ICON. Livigno Xtreme Triathlon. Triatlon na steroidih. Plavanje v temi. Kolesarjenje čez številne italjanske in švicarske prelaze. Tek, tja gor nekam, na cilj ki leži višje od našega Triglava. 241 kilometrov, 8000 metrov višincev, non stop.  Za mnoge nesmisel, za mnoge neumnost, za nekoga izziv. ICON, beseda, ki me bo vsak dan opominjala, motivirala, gnala, nekaj vzela, a vem da še več vrnila. Tekma za katero pravijo da je nora, da te dobesedno spije, tekma z veliko možnostjo da te premaga. Ne bojim se, želim si jo!
Preberite več →

Skupinske vadbe vodim že kar nekaj let. Tako kot sem v njih veliko vloži sem precej dobil tudi nazaj. Rad delam z ljudmi, predvsem pri raznih športih, aktivno preživet čas se mi zdi najbolje izkoriščen in obenem tudi najbolj kvaliteten. Verjamem, da sem svoje športno znanje in izkušnje dobro prenesel na marsikoga, tako so tudi vadeči veliko prenesli name. Tudi jaz se od njih veliko naučil. To mi veliko pomeni, s tem napredujem tudi sam. Sezone ki so za nami, lahko ocenim kot zelo uspešne. Posebej ponosen sem na tiste, ki so z menoj že precej časa, to je neke vrste potrditev da delamo dobro. Preberite več →

Avstrijska preizkušnja je poleg Švicarskega Swissmana, Škotskega Celtmana in Norveškega Norsmana poznana kot ena izmed štirih najtežjih ekstremnih triatlonov. Dolga je 234 kilometrov, premagati je treba tudi cca 6000 m pozitivnih višincev.  Za avstrijski ekstrem sem zvedel preko prjatlce, uspešne triatlonke Karle Oblak, ki je lansko leto dosegla prvo mesto med ženskami, na papir vrgla svoj vtis o tekmovanju in me čisto navdušla. Že po prvem branju zapisa sem vedel, da je to nekaj s čimer bi se rad spopadu. Ne razmišljam kej velik, pojavi se želja, vidim izziv in to je to. To je dovolj da se prijavim. Včasih bi blo bulš, da bi o zadevi mal razmislil, se vprašal kaj prinaša, a tle sem slab. Nema labavo si rečem. Preberite več →

Amerika, Florida, Miami, a večina jih govori špansko. To mi ni blo čist jasno. Pol  sem pa poštudiru… Slovenija, Gorenjska, Jesenice, takrat sem zadevo nekak razumel. Tut na Jesenicah jih večina govori špansko, u Trbovlah je recimo veliko nemško govorečih, Velenje se rado pohvali s Švicarji. Vedu sem da boma z Inglesiasam rekla kako bol v latino ritmih ko se srečama, načeloma pa sem na ulici prčakoval naglas Melanije. A dober, ni me motilo, včasih je najbolš čim manj razumet. So pa prilagodljivi, zavohajo turista, vejo da jim boš dal dolar. Uglavnem, to ni sploh tolk pomembno, bistven je bil dopust, frej cajt, počitnice za tavelike otroke… Tele zadnje so se dogajale v petem največjem mestu stejtsov in tam nekje okrog 🙂 Welcome to Miami, Bienvenidos a Miami. Preberite več →

You can be as careful as you want, but you’re going to die anyway, so why not have fun? 

(Lemmy Kilmister, Motörhead) Preberite več →

Ura bo 4.30h. Tema. Voda, 13 stopinj. Austria eXtrem Triathlon. 236 km. 6000m pozitivnih višinskih metrov. To so številke na papirju katere bo treba premagati. A kot pravijo bo treba premagati samega sebe. Vprašanje zakaj? To je vprašanje, ki je vsekakor na mestu. Za vsakim zakaj vedno stoji svoj zato. Tudi v tem primeru ni drugače. Imam razlog da se bom fuknu v mrzlo vodo, odplavu, se vsedu na bajk, iz njega stopu v laufrce in pognal na ledenik Dachstein. Preberite več →

Kako smo z avtodomom počesali zahodno Ameriko, občudovali skejtarje na Venice beachu, laufali po gričih Hollywooda, prefurali LA, se metali v valove Huntingtonovega Piera, pedalirali s cruiserji po Missionu, stali na robu Grand Canyona,  glumili gurmane v centru San Diega, surfali na Ocena Beachu, doživeli svoj jebeno dober Las Vegas, se iz vročega Death Valleya dvignili na tri jurje med gozdove in jezera z El Capitanom na straži, hajkali po nacionalnem parku Sequoia, pili čist predrago limonado v Malibuju in čekirali silikone na obali Santa Monice. Preberite več →

Kako si krasan je rekel stric Aljaž. Osebno mi Triglav ni neki ekstra, zanimiv je zaradi dejstva, da je najvišja gora v naši ljubi deželici, sam vrh pa mi ne predstavlja presežka. Kot slovenc sem nekako »službeno« kr mogu tja gor, prvič pred sedmimi leti v prijetni družbi. Plana da se grem še kdaj pofočkat nisem imel, a če bi bil dober razlog, zakaj ne. Čar vzpona je sama okolica ki pelje proti vrhu, narava je čudovita, to je tisto kar gre na spominsko kartico, samo podstrešje pa bol kot ne prinaša le čakanje v vrsti za sliko, nekako podobno kot borba za burek na Miklošičevi.  In evo, pa sem šel, na vrh, v gužvo, z razlogom in namenom. Tek na Triglav so ga poimenovali. Preberite več →

Trideset ur in pol. Unikatnih. Najdaljših u lajfu. Ure užitka zamenjajo ure trpljenja. Občutek kot da tečeš od nekdaj in brez občutka o tem da bo kdaj sploh konec. Če ne popusti glava, ne popustijo noge. Tečeš dalje. Cca  283 333 krat sem postavil levo nogo pred desno ali obratno. Kilometer za kilometrom. Počasi naletiš na tiste ki se zdijo predolgi, nedosegljivi. Trasa v sodelovanju z močnim soncem postaja močnejša kot ti, vrže te na test. Kot bi dobil ornk šamar. Na tebi je ali udariš nazaj ali pustiš da te dokončno zbije na tla. 221 udarcev, za tekača 221 km. Bil sem zbit, a vedno ustal, na noge me je postavila moja spremljevalna ekipa. To je bil naš Ultrabalaton, jaz sem le tekel! Preberite več →