Tek trojk & Wings for life

Tek trojk je en tistih za katerega lahko rečem da je za nas tradicionalen, namenimo mu svoj dan, prvo soboto v maju. Četrto leto zapored za ekipo Knapov iz Trboul. Letos z manjšo spremembo v postavi a na isti, 29km dolgi trasi. Wings for life, tek ki ga organizira RET FULL enerdži drink. Ta je bil letos dan za trojkami, na nedeljo, organiziran tretjič, dve leti sem bil na prireditvi kot gledalec, letos sem bil aktiven. Tekaški vikend, druženje, dober trening, bliža se ultra.

trojka cilj line

Bliža se  štart mojega največjega športnega izziva,  Ultrabalaton, 221km dolgi eno etapni ultra tek. S tem namenom sem po kolesarskem aprilu več tekel, vse za priprava na Mađarsko bitko. Vem da zadnjih 14 dni ne moreš narediti nič kaj veliko, tako sem stisnil še teh par, ki lahko nekaj dodajo nogam in glavi.  V torek sem tekel, nič kaj ekstra, a bil sem aktiven, v sredo sma s prjatlom, Trbovsko trail run prespektivo Janom Flisom naredila intervalni trening na stadionu  (20x 1km). V četrtek se je športalo precej kulturno. V petek je po šihtu sledil rahel tek  in  naprej v Ljubljano na koncert. Domov sem se vrnil ob 2h zjutraj,  letet sem šel za dve uri, po planu, da bi čim manj spal. Tega je bilo ravno šele za toliko časa kot sem pred tem tekel, hop v avto in na »Trojke«. Ekipo Knapov katero sem omenil, smo dosedaj sestavljali z mojim očetom in prjatlom Borčem. Dva dni pred dogodkom je mišica javil slabo zdravstveno stanje, tako sem probal poiskati zamenjavo. V inbox sem spustil sporočilo Mateju. Povedal da z očetom rabiva še enga za tek trojk, da je za vikend verjetno tako in tako bukiran a če je kako drugače, zelo vabljen z mana na krog po Ljubljani. Odgovor da ima čas in da je za se je slišal več kot odlično.  Matej Markovič je moj dober prjatu, ne družima se tako kot recimo z ostalo lokalno klapo, a se znajdema tam kjer dan, ura ali samo minuta povesta več kot kakšen tedenski dopust na morju. MM je tudi moj športni vzor, največja mašina kar sem jih imel priložnost spoznati. Skratka ena od oseb katere zelo cenim, tako mi je bilo v veselje da bomo skupaj v ekipi. Tudi oče je bil navdušen ko sem mu javil. Pokličem ga po telefonu da povem dobro novico: Hej, mama tretga člana za trojke. Aha fajn pravi. In pol vprašanje, a veš kdo. Ne vem, kdo? Načeloma mu bi blo vseeno, sam da se gre. A kr na hitro mu povem, Matej, Markovič. Haaaa da bi slišal tisti ton na drugi strani linije: kua, se zejbavaš, kua res, a se zejbavaš haha 🙂 Kje bom jst  laufa z vama… Nima veza ata, glavno da gremo, mel se bomo fajn, to je bistvo.

V ljubljano sma pršla uro pred začetkom, parkirala tam kjer kraljuje najbolši burek, Olimpija 🙂  … sprehodila sma se do šotora za prevzem štartnih številk, še preden sma si jih namestila je proti nama že tekel Matej. Roka in objem, dons bomo pa mal zalaufal ane. Dobra energija, lep vreme, mimo sta prišla še Miha in Kristi, lauf legende, hude mašine!

Počas smo šibal proti startu za kerga noben ni točno vedu kje je, smo pa šli v tisto smer kot lansko leto v upanju da je to to. Pred Prešernom smo se srečali  z Anžetom Česnom, tukaj mislim da ne rabmo popisat naslednje tri liste in pa najmočnejšo bedro v tekaški karavani, A. Žontar, vojno lice 🙂 Kar naenkrat na kupu same rakete, lepa scena 🙂 Gremo fantje, ura pravi da bo treba začet. V vrsto smo se postavli oz. prišli res čist na koncu. Prve metre smo zaradi gužve prehodili potem pa tek, zmeren, uživancija. Lepo je šlo, na poti srečal marsikoga znanega, rekli kakšno in v konstantnem ritmu naprej. Asfalt ki predstavlja prvih 16 smo pustil za sabo, nadaljeval v hrib in zgural Golovec, prijetna temperatura, dobro razporejena moč, v mislih imam lauf sportive seniorja, ki je lepo zmlel trejlerski del trase. Spust do Ljubljanice in proti cilju. Dober nam je šlo, ata je pokazu da je še vedno v dobri formi in prpravlen na nove podvige. Veseli cilja, objem, zasluženo, tek s srcem. Ful mi je pomenilo da sem tekel z dvema ki imata velik vpliv na moje življenje. Šli smo še na pir, jst sem furu avto tako da sem na mizo dobil limonado. Z nami je bila prjatlca Lana, kmalu bo postala mama, po neuradnih podatkih naj bi v polno zadel prav Markovič. Brez presenečenja, to mu gre. Lanina kolegica je rekla da zraven Mateja samo stojiš in se zna nardit da zanosiš 🙂  Kr neki časa smo neprimerno oz. neoblečeni sedel na udobnih fotelčkih in gledal lokalno smetano. Potem pa zadnji high5, drugi dan se itak vidimo, nov dan, novi kilometri. Da nebi blo slučajno drugače kot je v navadi sma z atam v sebe vrgla sirov burek, kokakolo za definicijo in z dizlerjem odpeljala tam kjer se cedita med in mleko. V Trboule.

Na nedelo sem spal vsaj mal dlje kot običajno, vseh ur skupaj je blo končno toliko da bi rabu pokazat s prsti na obeh rokah. Pred blokom me je pobral Sirči in nazaj v LJ. Wings for life kakor vemo je tek brez določenega cilja. Zaključiš ko te prehiti avtomobil organizatorja. Prvi dve leti se teka nisem hotel udeležiti ravno s tem razlogom, če pa ni cilja. V življenju imam rad cilje, izzive. No vsaj v drugi besedi se je našlo tisto kar me privabi in ta prireditev ponuja. Predvsem  gre za dober namen. Teden prej sem bil že globoko v  zamudi s prijavo, tako mi je ostal klic prjatla Jureta ki dela pri RB in vprašanje če je kakršnakoli opcija da bi nastopil. Povedal mi je da prijava res ni več mogoča, da bo pa imel preveč dela z organizacijo, s tekom se ne bo spopadel, tako da mi lahko odstopi svojo številko. Bil sem hvaležen za njegovo gesto. V centru LJ sma bila že dve ure pred štartom, tako da smo se družli  kot dan prej z Matejem, Anžetom in ostalimi prjati kerih je blo ta dan res velik. Kr premal časa je blo za čvek  z vsemi, supr vzdušje, lepo vreme. Varnostnik nama ni pustil na pozicijo kera se nama je zdela primerna, tko je blo treba po balkansko čez ograjo. Na lauf sem šel sproščen, oblečen sem bil bol za na sprehod kakor za na tekaško prireditev. Dober filing, nobenga pritiska, gremo uživat. S Sirčem sma mela okvirn plan, držala bova tempo da priletima do Kamnika, če bo use okej pa mogoče stisnema še naprej, do 30km. Množica je potegnila, midva zraven, povprečen tempo proti Domžalam je bil malo hitrejši od planiranega. Sirči ni imel ravno najbolšega dne zato je rekel da bo malenkost spustil in da naj grem naprej. Ko mi je drugič rekel kr pejt sem res potegnil. Noge so bile lahke, pulz precej nizek, res je šlo dober. Od Domžal naprej sem mi je najbolj dopadlo da me ni noben več prehitel. Tempo sem  stopnjeval, vse do 40km ko me je ujel avto. Če bi letel še dva kilometra katera sem bil v danem trenutku sposoben bi si podrl maratonski rekord. A nisem budala da bom zdej jaz lovil avto. Na tistem kr močnem dežju, moker do gat, sem čakal na bus ki je odpeljal nazaj v center grada Zorana. Iz sosednjega busa je stopil ultra Česen, prelaufu je 990m več kot jaz. Nimaš kej, ni izgovora, bolši tekač, daljša razdalja. Bravo prjatu. Pretečenih štirideset kilometrov me je uvrstilo na 30. mesto od 3000 prijavljenih na slovenski izvedbi, in pa nekaj čez 600 mesto od skupaj dobrih 125 tisoč ki jih je teklo po vsem svetu. Ti okvirni podatki gredo le v statistiko, zbran denar, dober namen, ure teka posvečene tistim ki sami žal ne morejo pa so glavnega pomena. To je bilo od nas, za njih.

S tem se je zaključil tekaški vikend oz. par dni ki sem jih namenil kot nek zadnji sklop priprav na Ultrabalaton. Pred mano je nekaj izležavanja kar mi predstavlja svojevrsten napor, a bo za zdržat 🙂 Krajši športni pavzi sledi rutinirana aktivnosti, potem pa spuščanje tempa, fizioterapija, kakšna masaža in kvaliteten počitek do štarta ob mađarskem morju.

Vamos!