Kako smo z avtodomom počesali zahodno Ameriko, občudovali skejtarje na Venice beachu, laufali po gričih Hollywooda, prefurali LA, se metali v valove Huntingtonovega Piera, pedalirali s cruiserji po Missionu, stali na robu Grand Canyona, glumili gurmane v centru San Diega, surfali na Ocena Beachu, doživeli svoj jebeno dober Las Vegas, se iz vročega Death Valleya dvignili na tri jurje med gozdove in jezera z El Capitanom na straži, hajkali po nacionalnem parku Sequoia, pili čist predrago limonado v Malibuju in čekirali silikone na obali Santa Monice.
Amerika. Vedno se mi je slišalo super, Amerika. Že precej časa sem si želel it čez lužo, v glavi mislim da sem imel New York, enkrat bom šel v New York. Od tega je res že dolgo. »Land of the free, home of the brave«, država ki je ostala na spisku želja, le New York je zgubil vodilno mesto, preveč sem slišal in prebral od zahodne obale, ta me je vsaj na papirju prepričala. Končno, dost skakanja po evropi in otokih okoli nje, rezerviral smo karte, če se ne bomo zaletel v kakšno stolpnico ali pa bradati »alahsammal« ne potegne bombe iz žepa, naj bi pristali v Los Angelesu. Gremo pogledat če je Eifflov stolp res tako visok kot pravjo.
Kadar se v živo omeni Amerika, najprej slišim izjave; oni so zabiti, nacionalistične budale, imajo se za nevem kaj, tam je vse narobe, jebeš američane, poglej si malo dnevnik in ti bo vse jasno, in še bi lahko našteval… A čez življenje se naučiš da te malo boli kurac kaj si drugi mislijo. Predvsem mi je smešno, ko po večini ocenjujejo ljudje, ki tam še niso bli in si mnenje ustvarjajo prek informativnih oddaj, ki bol ko ne forsira zgolj politično dogajanje. Kaj si pol drugi mislijo o naši deželici če slučajno spremljajo slovensko politiko. Znat biti zanimivo 🙂
Treba je probat, vidit, doživet, s tem namenom sem tudi šel, turist s sončnimi očali, Go-projem, kufrom in vozniškim izpitom. A pred vsem tem je bilo pomembno da ne sam, s prjatli, kar je vredno več kot kup zeleno potisnjenega papirja.
Trije Trbovci in mašina iz Savinjske doline, iz tam smo tudi štartali proti Dunaju. Do letališča in na letališču je šlo vse gladko, dokler na check-inu za avijon proti Londonu javijo, da tale mašina aka Marko Jager nima urejene Vize. Mel jo je, a eno številko iz potnega lista je pretipkal narobe. Zavrnjeno. Ne moreš na avijon. Tist bolane face usmerjene ena v drugega in vprašanje kaj nardit. Naknadno nam je neka slovenska uslužbenka na letališu namignila, da je sicer možno Vizo urediti v 20 minutah, če ti gre seveda tekoče in da ti jo prek spleta tudi takoj potrdijo, kar sicer lahko traja do 24h. Možnosti minimalne, čekiranje za let je bilo odprto ravno še teh 20 min. Telefon v roke in klikanje. Po 17 minutah je bilo urejeno in potrjeno. Kaj pa to? Če smo kej, smo hitri 🙂 Veseli kot dolenci cvička zalaufamo proti terminalu. Uspeli, do Anglije bomo očitno pršl, kaj bo naprej še ne vemo. Kakšno vprašanje o prestopu meje je padlo bol ob pogledu na našga prjatla, ki se na socilanem omrežju predstavlja kot Mambundo Nagumbe. Doma ga kličemo Ali. Mal drgačen imiđ od klasike, pobrita glava, neki dodatkov okol ušes, tigraste pajkice in brada da bi ga Al-Kaida vzela za svojga brez kvalifikacij. Sicer pa izredno prijeten dečko z izven serijskim smislom za humor, mojster nakupovanja pizdarij ki jih načeloma ne rabiš, ljubitelj vsega lepega. Do Heathrowa smo prišli vsi štirje, meli krajšo pavzo in odleteli proti USA. Enajst ur na avijonu smo si krajšali s filmi in na »hodniku« avijona v žep tlačli tortice in piksne kokakole. Smo na tleh Amerike. Da vidmo, če nas bojo spustil na ulico. Reku sem si, če gre Ali čez, pol nas za ostalo ne sme skrbet. Z nami je bil tudi Jernej Sirk, kulturni dečko, novopečeni Ironman, tle ni skrbi da bi blo kej narobe. Pokažemo potne liste, vizo, karte, hop, evo pa so dal enga na stran, mene. Pregled na oddelku za odkrivanje eksploziva. Mene pregledujejo, Ali za kerga bi verjel da mu okrog trebuha tik taka pa nasmejan mimo. Zanimivo. Čez pol ure smo bli pri taxiju, gas proti Venice Beachu.
Rezervirano smo imeli prenočišče v hostlu, ki je le 5Om odmaknjen od legendarnega skate parka. Tam pa trop ljubiteljev rolke, noro. Včasih si spustiš kašen skate film, tle je bilo do neke meje v živo. Malo naprej od parka pa morje, po dolgi vožnji iz Evrope se je pasalo fuknit v vodo, v tiste valove ki so nas kot lutke metali na obalo. Lep uvod v dneve ki prihajajo. Zvečer smo šli še na krajši sprehod in v lokalno gostilno na hamburger. V hostlu kjer smo spali, smo sobo delili še z dvema Mehičanoma katerim smo bili hvaležni da so nas muhe pustile na miru.
Zjutraj smo takoj odrinil na plažo, sončno, brez oblačka, temperatura se je hitro povzpenjala proti 30°. Iz mivke smo stopili na Muscle beach, znan po druženju fitneserjev na res precej ghetto opremi. Pokazal smo svoj biceps ki ni navdušil, ter gas proti hostlu, kjer naj bi napokali stvari in se odpeljali do prevzema avtodoma. Sirči pogleda na telefon in pravi da so nam kenslali rezervacijo. Uro pred prevzemom. Wtf? Neki jim ni štimalo, nismo se javili ko smo leteli iz evrope in so vzeli kot da nismo resni. Res pa smo se budale lotili rezervacije le dva dni pred odhodom. Kličemo ostale ponudnike RVjev in nič uspeha. Vse zasedeno. Tudi če bi bilo, naj bi rabli več kot dva dni da nam ga pripravijo. Surla do podna. Nismo vedli kaj naredit, razmišljali smo o renti večjega avtomobila, spali pa bi po hostlih. A to vemo da nebi blo približno isto kot nabijanje kilometrov z avtodomom. Ko ne furaš ležiš, si pri hladilniku, drkaš po telefonu, poslušaš musko, greš na skret, skačeš iz ene postle na drugo, cel žur. Šel sem ven iz hostla do prvega taksista in mu razložil situacijo. Tipo je reku, pridi nazaj čez 15 min. To nardim, on pa je naredu še precej več. Preklical naokoli, dobil nekoga pri katerem bi si lahko sposodil avtodom, nas zapeljal do tja, počakal da je bilo vse urejeno in gas naprej, taksimeter si namreč želi dolarja. Za uslugo ni hotel niti enga tazelenga, bi je vesel da je pomagal, zdelo se mu je čisto normalno. Takrat sem se prvič vprašal, a mamo srečo da smo naleteli na takega človeka, al je to v njihovi naravi? Zbrali smo nekako srednje velik RV, kar se je s časom pokazalo da je majhen v primerjavi z ostalimi. Za naše razmere dovolj velik a američani imajo vse precej večje kot smo mi navajeni. V trgovinah so večje piksne, v gozdu večji storži in na obali večje joške. Piksne in storži konec koncev niso kej dost pomembni.
Pa smo tam kjer smo želeli bit, v camperju in na cesti ki bo zapeljala marsikam. Prva točka je bil Hollywood, gremo probat srečo če dobimo šiht. Sej ne. Šli smo na precej komercialen plac, do napisa Hollywood, v hribovitem delu Los Angelesa. RV smo morali parkirati pri trgovini pod hribom, tako da smo do vrha nardili soliden trening, nabralo se je kar nekaj laufa, a na vrhu vredno švica. Razgled na LA, hiše privatnikov, bazeni in prestižni avtomobili jim seveda niso tuji.
Iz Hollywood hillsov smo nadaljevali v LA, mal naokol, morm rečt da je verjetno res večji kot Trboule. Beverly Hills in podobno, pa mislim da ne gre opisovat. Ceste imajo precej dober urejene, šest pasovnice so klasika, tam pa tam kakšen zastoj oz. delo na cesti ki ne ovira prometa, za razliko ko so pri nas na dvo pasovnici po večini zaprti trije pasovi. Nasledji plac na katerem smo preživeli dlje časa je bila plaža zapisana pod obvezen ogled v našem planu. Huntington Beach. Valovi, na njem surferji nad katerimi je blo vredno vršt organ vida. Prenočevalo se je na parkingu s pogledom na morje. Preden se je zdanilo sem bil že v tekaškem pogonu, uživam v teku na plaži in na še ne raziskanih placih… za drugo rundo pa smo šli vsi skupaj, čekirali dogajanje naokol, stare ribiče, mlade tekačice, ležali na plaži, nabijali v valove,…. Načeloma se folk tam ni kopal. Mi pa čist veseli morja, treba je blo izkoristit. Tut trgovine v kere smo zašli so ponudile marskej, z zalogo res nimajo težav. Huntington bo ostal v lepem spominu.
Ker pa California ponuja še marsikaj smo nadaljevali proti San Diegu, vmes smo se ustavljali na plažah, nektere so res huhhh, jebeno lepe. Kar precej delč stran od naše deželice je potrebno, da prideš do takšne obale. Folk se drži predpisanih zakonov, smeti ni nikjer, skrbijo za naravo, dober vtis in vzor za balkanca. Na poti dol čez bi izpostavil Aliso Beach . Tam smo preživeli prijetno popoldne. Itak smo bli turisti, dost časa in delali smo kar nam je pasalo, urnik le okviren, ura za okras.
Dobra fora se mi je zdela malo pred San Diegom, ko sma se z našim ultrašem kar se tiče vožnej RVja zamenjala med ne ravno počasno furo na šest pasovnici, polno prometa. Vse bi blo okej, a mogoče bi blo bol primerno da bi kak kilometer prej odfuru v bol normalnih razmerah. Avtomatik, 6.5 V8 mašina, kr uredu pluče za avtodom. Dan ko smo prišli v San Diego se mi je zdel waw. Kakšne hiške, res kot iz filma, pred njimi običajno izven serijsko velik pick-up V8, ali pa ameriška klasika, Ford Mustang. Pa pustmo material, če se u lajfu ne znaš met fajn in ni sreče pr bajt, te tudi kromiran mercedes, ki se je peljal mimo ne reši. Prvi večer na obali San Diega, ajde gremo na Sunset Cliffs. V primeru da te sončni zahodi opredeljujejo kot romantika, potem sem izjemno romantična duša. Rad jih imam od nekdaj, sploh tiste ki jim uspe narditi razliko, pa tist na ekstra placih seveda. Ta obala ima že ime primerno za mešanje kvalitetnim barv ob poslovilnih žarkih sonca. Skale ki jih obarvajo dobijo nek oranžen odtenek, odsev od morja in valovi ki nabijajo v nje nardijo vse skupaj več kot vredno ogleda. Sediš in se vprašaš če sploh še kaj rabiš. Tiste minute mislim da nič kaj. A enkrat pade v vodo, vedno zaide, vsakem enkrat zaide, nikol ne veš kdaj boš zašel tudi sam. Iz te misli vedno potegnem, da je treba izkoristit kar nam je dano, kar se ponuja, življenje namreč ne čaka, vse kar gre mimo nas, je šlo, za vedno.
Gremo živet, gremo dalje, tja kamor so rekli da z avtodomom ne moreš. V center San Diega. Predlog prijazne lokalne ženske, po moji oceni s tri do štirim Budweiserji v riti je bil takšen, da naj RV parkiramo na primernem placu, v downtown pa obvezno z javnim prevozom. Drugač ne bo šlo, tam se z avtodomi ne furajo, ne gre. Jagra za volan ter koordinate centra v navigacijo. To sigurno gre. In je šlo. Parkirali smo zraven nekega hotela, v avtomat zmetali dolarje za rezervacijo preko noči, tako je blo vse legalno in peš dve ulici naprej kjer se dogaja marsikaj. Bli smo lačni, v planu večerja. Slišal smo, da je dobro it na kašen happy hour, bo precej cenej, hrana v ameriki je namreč draga. Rogljič in pol litra čokoladnega mleka kar je pri meni redno na meniju je recimo 8$. V restavracijah je vse skupi še enmal spotencirano. Slovenci v San Diegu, zbral smo si gostilno kero smo ocenil da je polna zato, ker je ravno happy hour. Rezerviramo mizo, počakat je blo treba pol ure. Gremo na krajšo šetnjo, hudi avtomobili, hudga marskej, parkrat se je blo kr treba zavrtet za kak krog al pa dva okol sebe. Pa smo se usedli za mizo lepo urejene gostilne, naročil hrano in pijčao. Glede na velikost porcije smo vse skupi kr hiter pojedl. O ceni ne bom, povem lahko le to da je bil happy hour verjetn 25 ur nazaj. Lih spat nismo šli, San Diego ponuja. Glede na plaže okrog mesta in mesto samo smo vedli, da prou hmal ne bomo odpeljal naprej. Ocean Beach. Ta nam bo ostal v lepem spominu. Zjutraj se je enmal odlaufal, sledila je trgovina in kašn Starbucks če se je lih ponujal, le Jager je šel v Strabak 🙂 Po pa večino dneva na plaži, tko kot je bilo to v povprečju. Zlo mi je všeč da se na plažah ne sme piti alkohola in kaditi. Nasplošno kadijo le redki američani. Čike sovražm! En dan je bil tko še posebej zanimiv. Na Ocean Beachu je potekal surfersko tekmovanje, na nivoju, nema zejbancije, nema amaterjev. In mi. Turisti s camperjem ob obali in šetanjem mimo projev.
Vsak dan, praktično za vsakim ovinkom smo srečevali pozitivne ljudi, prijazne, nasmejane, zagrete za šport, zagrete za življenje, take ki so nam samoiniciativno pomagali pr kakšni stvari, ljudi za katere imaš občutek da jih poznaš že dolgo, a so le posamezniki ki so šli mimo tebe. Odprti, polni humorja, ljudje ki se radi in znajo pogovarjati, ki navdušjo, pohvalijo, naredijo dan lepši. Tle so američani par korakov pred nami. Tako da tiste besede o nevem kakšnih ljudeh ki naj bi tam živeli je bolje zadržati zase. Slovenci smo huh, tam nekje pod nivojem komunikacije, pozitive in odnosov. Sigurno ne vsi, a večina je preveč trdih, zaprtih. Pri nas je nažalost več takšnih ki bolj obvladajo umakniti pogled kot ga nameniti. Tudi tistih, ki ti zavidajo malenkosti je vse preveč, na njihovo žalost se tega ne da skriti. Že sam občutek ko si na prostem, med ljudmi je precej drugačen kot pri nas. Neki je v zraku, oz. ozračje si uštimajo sami. Kar se tega tiče so iz moje strani dobili en velk plus v beleško.
Če se vrnem do nas turistov, ki smo surfanje le opazovali se je nekje skrivala želja da bi šli valu na proti tudi sami, z dilo, ne da se spet s hrbtom mečemo v steno. Mimo nas pride starejši dečko, dečko v pokoju bi rekel. Z dilo in nasmejano žensko za sabo. Oba čist naspidirana, uživala v sončnem dnevu, brez skrbi. Pademo v pogovor, tista klasika, od kje smo, kaj delamo… Mal poklepetamo. Potem nas je vprašal zakaj ne surfamo oz. če bi šli probat. Aja? Normalno. Dečko je šel z nami do »štanta« na prizorišču organizatorjev tekmovanja, kjer se je zmenil za izposojo dilc za bojse iz Slovenije. In gremo, akcija. Surf in USA. Fural smo dokler smo lahk, niple sem mel simpatično odrgnjene, stali so mi še nadalnih 17 ur 🙂 Ko smo se vračali smo šli mimo prizorišča, v vodi proji, na obali takšni ki se na surfanje spoznajo, mimo pa trije tipi, čist veseli da so se lahk metali po dili. In pol ta scena: iz odra na katerem so bili sodniki in komentator slišmo besede: Look, here comes liquid shredders, full of sponsors…kao fora. Ko v tipični ameriški komediji. Mi veseli da smo mel srfe v rokah, projam se je zdelo pa verjetn smešno. A blo je zabavno, za vse, mislim da smo se mel vsi prou najbolš. Ta dan je bil neki posebnega. Na konc pa še pohvala, najbolš je furu Jernej, ma kr neki filinga še iz wind surfinga. Jager in moja melenkost sma mela pa bolj motocross stil, a vseen je obema ratalo sfurat par dolžin na dilci. Da ne pozabm oment našga fotografa: Mafotoaparat Nabaterije.
Plaže San Diega so izjemne. Omenit gre še Mission Beach. Tam mi je blo najbolš ko smo rental bajke, cruiserje. Fural po plaži med pešci, skejterji, tistimi ki so na kotalkah, longboardih, nekaterij laufajo, eni ližejo sladoled, eni sladkorno peno, eni ne ližejo nič. Na desni strani obalne ceste ki je zaprta za motorna vozila pa luksuzne hiše. Nekter se prou norce delajo, vidi se da ne vem kaj bi si še zmislil. Nimam kej rečt, vrhunsko, naj jim bajte ne odnese. Zanimivi mi je blo to, da nimajo niti rolet, niti zaves, a vse razsvetljeno. Kot bi gledu TV. Vidiš kaj delajo v pritličju, kaj v zgornem nadstropju. Foter na kauču bere cajtnge, mati u kuhni, ene dva froca skačeta okol, na vrhu verjetno starejša hčerka s svojo družbo, urejeni kot da bi bli v kašni fensi restavraciji…nevem niti kako bi opisu. Drugač ko pri nas uglavnem. Mi mamo rolete recimo 🙂 Kako sliko smo nardil rajš tam, ko jih lih ni blo doma.
V Californiji bi kamot ostali še kakšen teden. Lahk tut še en mesec. A načrtov je blo precej in pot do Arizone ni lih tko kot bi šel iz Viča v BTC. En večer je blo pač treba it dalje.
Iz mesta je rutinirano zapeljal Marko Strabak, naprej pa sma si volan menjala Sirči in jst. Mambundo je zajebu izpit en teden preden smo šli v USA. Prau da bi se verjetno dalo s policaji kej zmenit, a v stanju kot je bil ni mogu govorit. Furu pa je, tut to pomen da ma človek določene sposobnosti, kar je za cenit v teh cajtih.
Put putujem. Za volanom sma bla kr precej ur, potem pa pavza nekje ob cesti, skok na postlo in počit. Najprej sta vstala »tastaredva«, zalaufala mašino in akcija dalje, proti Grand Canyonu. Zanimiva vožnja, predvsem okolica, narava. GC je ekstra, enormen, drugačen. Ko gledaš v njega iz vrha ti ni en kurc jasno od kje in kako je to ratalo. A mi mamo Sirča, človek google, tudi takrat ko internet ne dela. Bolj kot ne ima vedno vsaj kašno informacijo v rokavu, tko da je mal razložu. Od teorije pa nazaj v realnost in brezmejnost. Kam to seže, v globino in dolžino. Na delu kjer smo bili je blo par zanimivih spotov, tako da je naš alpinist Ali užival po svoje, mi pa malo manj ob pogledu na njegovo poplesavanje po skalah. Ni ga blo prijetn gledat, a to mu je hobi, tle se najde, tam zaživi. Men je blo ljubše futrat veverice. Neki kilometrov z RVjem je padlo okrog GCja, tako da smo ga vidli še iz drugih kotov. Do reke Colorado nismo šli, bilo bi hajkanja 1300m v globino, potem še nazaj, tokrat smo se odločli za turistično varianto, oglede okrog, skakanja po krajših trejlih in sončni zahod, da sm bil še jst zadovoljen in lažje zaspal.
Imeli smo željo ogleda in doživet Havasu Falls, ni blo v prvotnem planu, a vmes so se pojavli apetiti. Slapovi se nahajajo v indijanskem rezervatu. Edin možen dostop je po 16km dolgem trejlu v eno smer, baje kar zahtevnem, izlet traja vsaj en dan, pred obiskom je obvezna prijava. Na številko katero je potrebno poklicati in urediti rezervacijo se nam žal ni noben oglasil. Vožnja do tja ni kratka, niti ceste niso ravno mlin na vodo avtodomu. Klicali smo intervalno, kar nekaj ur, a žal brez uspeha. Mogoče znak da je bolš da ne gremo, vem da so znani po izjemnih pečinah iz kerih se skače v vodo, pregledu sem precej video posnetkov. Koker se poznam mi nebi dalo mira da se ne fuknem iz vsaj kašne mal višje. Tut pri skoku na noge vem da nebi ostalo, mogoče je blo pa tko namenjeno.
Na našem road tripu se je dogajalo marsikaj, vsake ure, dela dneva in placa se itak ne spomnem. Mi je pa recimo v spominu ostal en kul parking. Lih zbudil sem se, očitno smo se kr delč pripeljali, spet je bla narava precej drugačna od takrat ko sem bil nazadnje buden oz. ko je bil še dan in sem videl okrog sebe. Sirči Gugl je tam zaključil vožnjo, nekaj stran od Hoover Dam-a. To je jez na meji med zvezno državo Arizono in Nevado. Čudo arhitekture. Ni mi blo čist vseeno gledat čez betonski zid, tja dol. Naš Mambundo pa lagano sedel na robu in slikal. Počas bi blo dober da mu damo eno vzgojno, res nam ni blo vseen. A pol spet tista, fantje, men je to fajn. Ok, naj ti bo, bomo probal nadaljevat brez teženja. Kaj sledi petdesetim miljam naprej od jeza se glasi nagradno vprašanje? Las Vegas.
Ni malo lokacij na katere sem prišel ves navdušen, na slikah in v katalogih je zgledalo res na nivoju. Tko mal neverjetno lepo, a v realnosti nič posebnega. Če znaš dobro slikati ni predstaviti lahko nardiš precej dobro reklamo tudi za področja ki v realnosti niso nič posebnega. Tako sem si Vegas v glavi vzel nekako za rezervo. Bomo vidli kaj prinaša, je le eno z opisi prenapihnjeno mesto, blišč, kič, bullshit? V glavi sem si predstavljal, da bomo mogli pustiti naš camper saj kašne pol ure ven iz mesta in se v njega voziti s taksijem.
A že to je blo drugače. Tko nekih dobrih 20 min peš od čiste »sredine« centra je bil parking za prevozna sredstva našega kalibra. Z veseljam smo plačali rezervacijo za spanja, mašino priklopli na štrom, nafilal vodo. Tle bomo, neki časa, gremo pogledat kaj ponuja. V planu je bla kratka šetnja, kratko je trajala 8ur. Prou celih 8ur. Mesto je res neverjetno, kvalitetno, urejeno, na visokem nivoju, vsaj kar sem imel osebno do tega trenutka spoznat. Hoteli po katerih se lahko vlačiš kot turist so narjeni mal drugače kot smo vajeni. Od klubov, igralnic, restavracij, nakupovalnih centrov, v izjemni razsežnostih, vse pod streho. Ne rabš it sploh na zrak, tudi strop je tako urejen da misliš da je dan, da je jasno vreme. Tisti z debelimi denarnicami itak ne rabjo it ven, gledajo v izložbe in vlečejo kartice v trgovinah priznanih, nam neznanih blagovnih znamk. Kaj vse vidiš sploh nevem kako bi opisal. Šmeksi, urejeni bogataši, penzioneri, mame s palčkami, gospodične s kužeki, sinovi uspešnih očetov, hčerke na pogled isto stare kot svoje mame…ni da ni. Je pa zanimivo ker vsakega se ne da razbrat, kako so ocenili nas ne rabmo vedit . Mi smo glumil turiste, glumil ko da nam je vse domače. Zabavno. V hotelu Bellagio vprašam enga od delavcev za katerga sploh nisem vedu kakšno vlogo ima, koliko je najcenejše prenočišče. 600$ je rekel, a je vse rezervirano, lahko pa vam ponudimo tudi kaj bolšega. Lahko tut ne. Hvala. Gremo dalje. V casinoju smo tlačli dolarje v reže igralnih avtomatov. Neki se je nardil, na konc sem šel ven bogatejši za 0,03$. Že zjutri sem vedu da bo to moj srečen dan 🙂 Hrana in pijača, kolikor hočiš in kjer hočiš. Določene restavracije so ble s cenami malo smešne, v splošnem pa neki ful nismo gledali, šli smo tja kamor se nam je zdelo primerno, kjer nam je blo všeč, naročil za jest in pit pa kar bo bo. Mel smo se fajn, jebeš cifre, sej mamo dnar, smo v Las Vegasu in kao boli te kurac. Spanje v camperju sicer nismo obešali na velik zvon, a za nas je blo to vrhunsko. Nou dan, nova priložnost. Tko je v Vegasu.
Tisti dan ki je za nas postal s srečo postlan, se je začel z preventivnim čekiranjen na internetu, če zvečer kaj dogaja. Haha, normalno da. Če ne bo Celine ali Britney bo pa kej druzga, ni skrbi. Opazli smo da bosta v klubu Omnia, ki je v sklopu hotela Caesars Palace nastopila DJ duo The Chainsmokers, meni tuja zadeva, zato je bil pa kdo drug toliko bolj navdušen. Šetanje po mestu, pridemo do omenjenega hotela, na recepciji vprašam kje je klub Omnia in kje bi lahko kupili karte za nočno izmeno, če se jih sploh da. Prijazen dečko, tko kot vsi do zdej, nas je napotil do sodelavca ki naj bi bil zunaj pri naslednjem vhodu. Reku je, pejte do njega, imena se ne spomnem, mislem da je bil Senad, sej ne…in povejte da sem vas poslal jaz. Dečkota smo prou na hitro našli, hop do njega, vprašamo kako kej kaže glede Omnie zvečer, da nas k njemu pošilja »Senad«…. bla bla bla. Kolk vas je, povem da štirje. Vprašal je če samo moški, yes. To je bla pomembna informacija, kajti vsako karto kero se proda pošlejo v bazo, ker gledajo da je kvota moški: ženska 1:1. Tko ko pr nas ane, malo morgen. In evo, just for you… Dečko nas je dal na guest listo, povedat smo mu mogl telefonsko na katero je reku, da nam ob 16 pošlje več informacij. Lepo smo se mu zahvalli, malo smo bili sicer v dvomih kolk je kej tole res, a pustmo se presenetit. Ob štirih dobimo sms na njem pa nekaj navodil za zvečer. Super, to je to. Očitno bomo prišli v klub, ki kotira kot en najboljših na svetu, sprejme 6 tisoč ljudi, velka zadeva, lociran v centru mesta, s teraso nad Vegasom, parimi flori in glavnim na katerem se počutiš kot v vesolju, kjer bassi nabijajo v podn, da ne veš a bo konstrukcija zdržala al ne. Neki zapletov je sicer blo pred samim vhodom, oblečeni smo bili okej, srajce, oske hlače, zdej zadnje leto sem popustu in furam prtisjene, nimaš kej haaaa, tko da evo gremo v klub. Žal pa na nogih niso bili čevlji kot so jih pričakovali, tko da sem skoču iz vrste v trgovino po plesno varjanto. Ko sem se vrnu so bli fantje že prjatli z redarji, ni nam blo treba v vrsto, res so meli prjazen odnos. Še ena runda navdušenja nad odnosom američanov. Iz dneva v dan, na raznih koncih in različnih priložnostih, to ni naključje, ne more bit zgolj naklučje. Okej, zdej pa res, gremo, od kontrole do kontrole. Šest pregledov preden prideš do mesta kjer oddaš karto. Vmes je bla še dobra fora k nas en od »goril« vpraša. Where are you from boys, Sweden? Pa prau Marko, Slovenija. On pa: pa gdje ste vi, ja sam iz Bosne, iz Sarajeva. Ima gomilo naših u klubu, dobrodošli. Balkanca ima svuda, to se ve, in zmer ga je prijetno srečat. Zdej smo bli noter, tam kjer se dogaja, kamor se je folk prišel sprostit, zdivjat. Ko se kdo zabije vate se ti opraviči, ko se spogledaš se nasmeji, te ogovori. Na enmu floru je bla hip hop varjatna muske, na drugem nevem kaj, na terasi bolj lagana, v glavnem placu pa elektronika, a tuc tuc tuc. Klub temu, da si take muske nebi posnel na USB in porinil v radio avtomobila, sem se mel zakon. Tko je mogl bit, gas do daske. O klubu bi lahko govoru še marksej, a bolš da se klikne na povezavo, Omnia.
Noč v Vegasu ni kratka, tko kot ni dan kratek, po eni strani je tudi vseeno al je noč ali dan, je zanimivo in zabavno. Tle sicer nebi živel, rajši mam naravo, hribe, gore, jezera, morje, a blo je vredno doživet. Mel smo se celo tako dober da z našim potovanjem še kr neki časa nismo nadaljevali. Vegas se ti očitno zgodi, tudi nam se je, zrežiral svojo zgodbo, a ko se jo spravim tipkat mi vedno znova napiše, loading…, loading…, loading…, error!
Utrujeni, a nema odmora, tut tle je blo treba enkrat rečt adijo, pa smo šli. Ven iz mesta, v naravo, po ravni avtocesti proti Death Valleyu. Zelo sem si želel videti traso kjer poteka najtežji ultramaraton na svetu, vsaj tako je predstavljen. Ja prav tu, v dolini smrti. Ni najdaljši, a zaradi temperatur ki se čez dan povzpnejo tudi do 54° verjetno res najtežji. Dolg je 217km, štart je na najnižji točki severne amerike, Badwater, 85,5m pod morsko gladino. Poleg razdalje je treba do cilja na Whitney Portalu premagati tudi 4450m nadmorske višine. No zdej smo tam, ko gre počasi verjeti da je res najtežji. Na štartu me verjetno ne bo nikoli. Imam pa prjatla, ki ima tiho željo da bo enkrat pri tabli Badwater stal kot tekmovalec. Mašina, upam da se ti izpolne želja in da greš, vsaj probat, do kamor bo šlo bo šlo. Ker te poznam pa vem, da se pred ciljem nikoli ne ustaviš, zato verjame da je tudi ta ultra za tebe dosegljiva. Vamos! Omeniti gre še, da je slovenska tekaška legenda Dušan Mravlje na tej preizkušnji nastopil dvakrat. V letu 2000 je dosegel celo 2. mesto. Letos poleti sma se z Dušanom srečala na Krnu. Čestital sem mu za življenske uspehe, za deca vemo da je stroj. Omenil sem mu tudi Ultrabalaton, 221 pretečenih kilometrov v enem kosu. Njegove besede: si prišel do cilja? Ponosno sem rekel: ja. On pa gladko nazaj: Bravo, Balaton je res zafukan. Če to reče Dušan, lahko vzamem le kot dodatno potrdilo, da je bil podvig kerga smo z ekipo v maju spravli pod streho res neki posebnega. To motivira, še en razlog, da se v glavi iščejo novi izzivi, novi cilji.
Nasploh je DV pustinja, ceste pratkično brez konca, obdajajo ga hribi iz katerih so dobri razgledi, je zanimivo, čisto drugače kot kjerkol drugje. Oči so ble hvaležne da so lahko vidle v živo in ne samo po televiziji. Ustavili smo se tudi na sipinah, laufali gor pa dol, se metali po pesku, nastavljali soncu, mahhh zakon. I like Dunas, zmer blo ekstra 😉
V avtodomu smo mel dosti vode, tko da smo se lahko stuširal, a bli smo varčni, da ni voda brezveze tekla po hrbtu sem dobil asistenco, tip ma kr filing haha. Gazimo dalje. Šel sem za volan, furu kr lep čas, zamenjal me je Sirči. Ali, ki je bil v avtodomu zadolžen kot glavni kuhar in hišnik je igral tudi vlogo sovoznika. Ko sem ga vprašu če gre kej spat je mirmo odgovoru da ne rabi. Da spal se bo v Gabrskem (to je Trbousk brituf). Zdej po tanovem upam, da te vzame nekje v Californiji. Sirči je enkrat ponoči parkiral, zaspimo na kratko, Marko kot je bilo običajno naredi še zgodno jutranjo vožnjo in okrog 7h se zbudim… To je bla ena najbolših scen oz. izkušnja na teh počitnicah. Zvečer smo skakali po cca 35° na sipinah, zjutraj pa sem se zbudil na višini 3000m v Yosemite National Parku zraven jezera. Waw. Kaj pa tle naravi ni jasno?? Aveš tist ko gledaš HD film. No to vidiš v živo. Noro. Velik lepih stvari sem že videl, a tole se je zdelo da prezvema vodstvo. Kakšen gozd, skale, jezera, granitne pečine, gore. Wawww. Kr jedu bi vse kar se je pojavlo pred mano. Ceste ki peljejo med gozdovi bi priložnostno sicer zaprl in zorganiziru kakšen rally, razmere se mi zdijo idealne. Nanese jih za cca 350 km, trailov za ljubitelje gorskega teka, bajkanja in hajkanja je skupaj za 1300 km. Cel park se razprostira na več kot 300 tisoč hektarih, vsako leto ga obišče skoraj 4 miljone ljudi, z razlogom seveda. Jebeš statistiko, stoj pa glej, laufaj, plezaj, vrš se v vodo, uživaj.
Prišel je trenutek ki ga je naš Mambundo verjetno najbolj pričakoval. Za alpinista je El Capitan kot kaplice za Mojco. Takoj ko smo ga zagledali je blo treba avtodom nujno parkirati. Le obul sem se in šel ven, Mambundo je bil že nekje, nevem kje, predelč stran da bi ga vidu. Naprej smo se zapeljal vse do tja kamor se je dalo, najbližje gori na kateri je človek, ki je govoril da ni nemogočih poti preživel 14 dni. Tomaž Humar na El Capitanu. Navpična stena, 1200 visoka. Ko si pod njo in gledaš gor ti ni jasno da je možno priti do vrha. Lepa, gladka stena, na določenih delih sploh ni za se kje prijet, a mašine kr gurajo, meter po meter. En tip je šel do vrha celo brez štrika. Naredu je razliko.
Gremo naokol po enmal smole…, namen smo imeli ogled slapa, dolgega koker si lahk predstavlaš da je lahk dolg. A ni blo vode, nula. Suša. Ne curi. Đabe. K sreč nam je prjazn delavc v parku to preventivno povedal in šel z nami do točke iz kere smo pogled usmerli v suho steno. Nimaš kej, gremo pa na Mirror lake. Se bomo pa tam igral z vodo. Lep trail, ene 20 min laufa. Jezero prazno. Wtf. To sta bla dva minusa, na drugi strani pa triindevedest plusov, mogoče še kak več. Yosemite predlaga da se v njegovem objemu ostane vsaj kašnih 5 dni. Če je dost cajta seveda.
Mi smo mu ušli mal prej. Na pot proti jugu, nazaj proti plažam Californije. Dni v ameriki je bilo pred nami še kr nekaj zato smo spontano zavili iz glavne ceste na stransko, na obisk drevesov bajsekov, Sekvoi. Sequoia and King`s Canyon National Park. Če greš v USA si zapišeš pod must see! Drevesa so res ekstra, če nardiš pa krogov okol posameznega, si pri solidni pripravljenosti prijetno zadihan. Tu živi največje drevo na svetu, znan pod imenom General Sherman, z višino 84m in diametrom 7,7m. Za primer, ljubljanski nebotičnik je 13 metrov nižji. Na njem si rajš kot plezanja po drevesu zaželim tortico. Zanimivo je tudi drevo ki je »padlo« čez cesto, je tko veliko da so ga predelali v tunel, čez katerega lahko vozijo avtomobili. Naš camper tudi na silo nebi bil uspešen.
Ker park ponuja marsikaj, smo se odločil da popravimo slabo sliko praznega Mirrorja iz Yosemita in gremo na jezero ki leži višje kot naš Triglav. Heather lake. Lep dan bo pred nami. Pot ki pelje proti vrhu je bila enkratna, gozdovi s storži na steroidih. Tolk so mi bli všeč da sem dva vzel sabo za domov. Aja, pa na El Capitanu sem nabral kamnov za kakšne dve kile. Če kdo rab kej za na brituf naj me pokliče. Hike and run je bil slogan tistega dne. Po kakšni uri in pol premikanja nog proti jezeru smo pogledali ven iz gozda, prepad. Spet precej lepe oblike skal, a odskekano, lukna. Bili smo na distanci in občudovali naravo okoli nas. Le Mambundo je laufal po robu, skakal po skalah in izvajal svojevrsten fotošuting. Sirči mu je zaupil: Ali zdej pa dost, ne se zejbavat, kua ti ni jasn. Ali pa nazaj: a jaz teb govorim da ne it na maraton? No, to je men isto. Okej, pol pa nared svoj maraton dol v prepad. Na srečo smo šli vsi štirje dalje, proti jezeru.
Lahk ga opisujem na dolgo in na počez. Na kratko pa, enkratno, čisto, mrzlo da mi ga je na ene 20cm skup potegl ko sem pršu ven iz vode. Nazaj čez smo laufal, dinamična zadeva, kak trening je blo treba nardti, v Mekdonalcu se je redno delal minus. V parku kateremu je bil namenjen opis se res marsikaj vidi, doživi in nemalokrat čudi. Narava ti ne da miru. Gazili smo dalje, od drevesa do drevesa, od skale do skale, od potoka do srne… Če bi hotel natipkat vse bi se tut tipkovnica utrudla.
Pot proti Californiji. Iz SNP je peljala urejena asfaltna cesta, dolg spust, neverjetno dolg, za divjat z avtomobilom, motorjem, ali pa kot izziv za kolesarski vzpon. Za avtodom je bila pomojm da kr naporna. Res smo se vozili precej časa, ovinkov kr ni blo konec, kilometri so se nabirali. A za volanom je bil Jager, mojster volana, bivši rally voznik, camper mu ne predstavlja težav. Avto kot avto. Ja te zajebane ceste in centri velemest so bili njegovi. Niti ni blo govora o tem da bi kdo drug prijel za volan. Ko smo prišli v »dolino« smo se ustavli na prvi pumpi, nafilal žejnega američana in pičili dalje. Šel sem za volan, mislem da je bila to noč ko sem najdle fural. Zraven mene pa kuhar, hišnik, tisto noč spet sovoznik. Ali. Človek ki nudi inštrukcije kako se sestavi kolaž za na FB 🙂 Poslušala sma musko, prevrtela nazaj film iz prejšnih dni in se razgovorila pod točko razno. Kr neki ur sma ga tiščala po avtocesti. Krajša pavza in tempomat nazaj na 70 milj. Vlekla sma skoraj do Venture, kakšne pol ure pred mestom na obali Californije. Tam sm mel dost. Parkirala malo stran od ceste in hop na postlo. Ko sem še spal je bil Marko že aktiven za volanom, zbudu sem sem prou v omenjenem mestu. Pogled čez zgornje okno camperja. Palme so kr udirale vanj, mivka, morje, sonce. Uf bo pasalo. Šli smo ob morje in se kasneje odločili da gremo naprej do Malibuja, da prevermo kakšen je standard 🙂
Standard maksimalen. Rajš ne bom opisoval. Odtipkaš Malibu Beach in maš odgovor na dlani. Bojsi so pili pivo, jst sm limonado, en pač more furat ane. Pijačo nam je ponudla prijetna kafana ob morju. Dobrih 30 stopinj, mivka med prsti, hladna pijača v rokah, kua pa vem, čist uredu. Dan smo preživle na plaži pod fensi gostilno. Na parkingu si videl od Rollls Royce, Bentley, Lamborghini, Golf 1, se ne… Golfa ni blo, vse ostalo je blo v liniji, pa še kakšen ta rdeč se je najdu. Uglavnem, privatniki so imeli tam kosilo, mi pa spodi na plaži, postavlal smo se na glavo, zorganiziral par štafetnih bojev in se zaletaval v valove. Še en dan od mnogih brezskrbnih. To je živleje, pa ni blo tolk fore kje smo bli, bol v tisti svobodi ki jo začutiš. Ko kaj več od tega da samo obstajaš ne rabiš. Le nekaj mi na trenutke ni blo vseeno, mislim da to lahko rečem v imenu vseh. Vedeli smo da se bliža dan ko bo treba domov, nazaj na LAX in u luft. A nimaš kej, pravjo da je vsega lušnga enkrat konec, to je res, a kar je lušn se ponovi. V tem primeru smo ponovili obisk Venice Beacha, tam kjer se je za nas vse začelo. Bil je še dan namenjen Santa Monici, če že prej nismo šli tja, smo bli veseli da smo se za zadnjega odločili preživeti na plažih kjer folk po večini športa.
Razno razne aktivnosti na prostem, tudi slacklane. Ali je ljubitelj napete gortne, zato je šel probat srečo. S tipom kateri jih je imel v lasti sta postala frenda v sekundi in pol. Prou dober je bil vidit pristop, ko je HIGH5 padla iz prve, nasmešek, čvek, šamar po rami in uživancija meter nad tlemi. Sem vesel da mam zlo velik prjatlov, res si štejem kot privilegij, a vseeno bi si želel živet v družbi, ko je večina nasmejanih, komunikativnih in pozitivnih. Spremljali so nas cele počitnice, pa vem da nismo bli čudežno izžrebani. Da nebi bili izjeme smo nardili šetnjo po 625m dolgem pomolu Santa Monice in naprej do centra.
Po dolgem času je prav pasalo bit med tako grupo folka. Kakšno stvar je blo normalno treba še kupt, če ne druzga je Ali naredu razliko in si nabavu kej kar itak ne bo prou dost rabu. Puncam je pač šoping nek hobi 🙂 Gremo nazaj v avtodom in spat, zjutri bo še neki časa za kopanje potem pa vrnemo našo potujočo bajto in odletimo. Hoje je blo skor pol ure, pridemo v camper, se preoblečemo in gremo kao spat. Takrat sem reku, fantje kaj nam je. Zadn večer v USA, ura še 11h ni mi pa spat. Jst ne, grem nazaj v mesto, kar bo bo. Ali in Jager sta se prdružla ideji, Sirči pa ne rad spi sam. Ustavl smo se v nekem klubu in zasidral. Sidra kr ni popustila. Fantje so zastavli po balkansko, vmes smo se spoznal še z enim Srbinom. Angleško vprašanje iz kje smo, po besedi Slovenija je sledil srbski odgovor: ajde mamu vam jebem slovenci, pa kako ste? Lepo smo se nasmejal. Zdej res ne vem, al je svet tok majhen ali je res Srbija tok velka? Ura je bla že precej v drugem dnevu, v ne čist ravni liniji smo se vračali »domov«. Vmes je Sirči, ki ga največ nese od vseh khm khm, tlele Jage
r pa Ali ne bota zadovolna, še mal nakazu na fitnes napravah kako se dela 🙂 Ob obali do WCja, kjer sem še zadnjič doživel presenečenje. Brezdomec ki je ležal zraven skreta mi je rekel good night man. Priznam, ni mi blo vseen. Sm pa vedu da je vsaj na toplem in da mu bojo zjutri turisti zmetal neki dolarjev v plastičn kozarček, tko da za preživet bo. Jutro, skok v morje, pospravl smo po camperju, spakiral in se odpeljal do Stuarta, deca ki nam je rentu RV. Od tam pa v taxi in na letališče. Čez 21h ur sem pil vodo iz domače pipe.
Kot sem povdarjal, povdarjam tudi na koncu. Najbolj so me navdušili američani, kot ljudje. Odprtost, pozitiva, samoniciativa, prijaznost, veselje do življenja… Presenečen sem bil nad lepoto in urejenostjo plaž, da o nacionalnih parkih ne govorim. Takšne narave se s sliko ne da niti približati. Vredno je blo doživet LA, San Diego in Vegas. Ja, hvalim ameriko, hvalim američane. Le hrana ni po mojem okusu, a lačen vseeno nisem bil. Vem, da smo bili tam kot turisti z denarjem v žepu in dneve preživljali kot smo si zaželeli. Zavedam se, da to ni realno življenje na drugi strani luže, da je povprečen dan drugačen, da so se verjetno 10km za našim hrbtom streljali in videl sem, da je le ulico stran od Beverly Hillsa na tleh ležala ženska brez doma in prihodnosti. Življenje ni potica, tako tudi Amerika ni opevana češnja na vrhu vemo česa, je pa vseeno država, ki je naredila spomine zapisane z velikimi črkami. Dovolj razlogov da se tja vrnem preden iz koledarja pade vseh tristopetinšestdeset listkov.
Hvala Jager, Sirči in Ali, nardil smo »razliko« 🙂
Hvala Krištof Kolumb, ata&mama 🙂