Bienvenidos a Miami!

Amerika, Florida, Miami, a večina jih govori špansko. To mi ni blo čist jasno. Pol  sem pa poštudiru… Slovenija, Gorenjska, Jesenice, takrat sem zadevo nekak razumel. Tut na Jesenicah jih večina govori špansko, u Trbovlah je recimo veliko nemško govorečih, Velenje se rado pohvali s Švicarji. Vedu sem da boma z Inglesiasam rekla kako bol v latino ritmih ko se srečama, načeloma pa sem na ulici prčakoval naglas Melanije. A dober, ni me motilo, včasih je najbolš čim manj razumet. So pa prilagodljivi, zavohajo turista, vejo da jim boš dal dolar. Uglavnem, to ni sploh tolk pomembno, bistven je bil dopust, frej cajt, počitnice za tavelike otroke… Tele zadnje so se dogajale v petem največjem mestu stejtsov in tam nekje okrog 🙂 Welcome to Miami, Bienvenidos a Miami.

9. aprila, ravno za dan žena, sem se letos prvič vrgu v morje. Temperatura vode ni nardila nekega plusa v hlačah, a je pasalo. Bil je gospodov dan. Dan prej smo bili s Trbovsko ekipo že v Istri kjer smo se priključili Idrski, na ultra-trail tekmovanju 100 Miles of Istria. Naša Anča aka Čipka je v petek ob polnoči štartala na 110 km dolgi progi. Z veseljem smo jo suportali na trasi, prispevali tisto kar lahko daš tekaču na takšni preizkušnji in jo z dvignjenimi rokami pospremili na cilju v Umagu. Tamala je odlaufala neverjetno, bila je celo najhitrejša slovenka, a bol pomembno od tega je bilo dejstvo, da sigurno najbolj nasmejana. Z nasmeškom čez cilj, to je zmaga vsakega posameznika. Skok v morje naslednji dan je bil torej logična posledica, veselje, zabava. Nasmejalo se mi je tudi ob dejstvu, da se bom čez slaba dva tedna usedel na avijon in odletel čez lužo, se fuknil v toplejše morje, namesto računalnika bom imel pred sabo palmo, pil predrago kokakolo in strmel v nebo, če bom kje opazil Dragiča. Dnevi so padli mimo, dan odhoda, na avijonu se je poleg mene kar naenkrat pojavila Čipka. Waw, kakšno naključje, kaj pa ti tukaj sem jo vprašal? Grem k teti v Ameriko mi je odgovorila. Se ne, to je bla fora. Vse je blo zmenjejo, šla sma skupi. 🙂

Gospod Pučnik nas je katapultiral do Instanbula, od tam naprej pa smo leteli s tepihom. Zaradi vetra v hrbet smo kar hitro pristali na letališču v Miamiju. Hop v taxi in na drugo stran mesta, Miami Beach. Začelo se je malo drugače kot je blo planirano 🙂 Klik na zvonec kjer sma imela rezerviran apartma, a brez odgovora. Po neuspešnem klikanju pokličema na priloženo številko, ki je bila na sicer potrjenem vaučerju. Gospod je povedu, da so nama pred parim uram, ko sma bila s turki še v zraku skenslali apartma. Razlog naj bi bil v mastercardu. Nevem zakaj je bila potem rezervacija urejena in kartica delala kot nikol do zdej. Za piko na i je začelo še prijetno deževati. Tko kr solidn začetek sm si reku. Kufre na kolesa in akcija, od hotela do hotela. Vse zabukirano ali pa cena spanja da rajši ne povem koliko. Vse bol je kazalo da boma prenočila tam kjer si nisma želela. Hostel Beds&Drinks. In točno tko je blo. Pod mano je spal Notorious BIG. Če nisi mel čepkov v ušesih se je slišalo, ko da bi  v mešalca metu cement in pesek. Na srečo mam male pence vedno s sabo tko da sem lahko zaspal. Neke krize tko ni blo, hostel je bil lepo urejen, zjutraj so postregli z zajtrkom, noč bi bila v vsakem primeru zlo kratka, tko da nič kej groznega. Z naslednjim jutrom sma si uredila en tak prijeten apartma na solidni lokaciji, veter je odpihnu oblake, sonce je stopu v prvo vrsto in vse je blo kot na kartici katere smo včasih pošiljal domov.

 

 

 

 

 

Opisovat dneve od jutra do večera nima smisla, ne pišem dnevnika. Vsak dan je mel nekaj skupnih točk, v vsakem pa je bilo sigurno kaj posebnega. Res me je zanimalo kaj prinaša Florida. California, katero smo pred dobre pol leta obdelali z ekipo je na meni pustila dober vtis. Nasmejalo se mi je ob misli, da imam na mailu potrjeno rezervacijo s katero bojo najini prevozi zabavni. U kolikor mi niso kenslali seveda. Sem ljubitelj avtomobilov, nisem pleh pička, res rad pa pogledam za hitrim cestakom, konkretnim pick-upom ali za kakšno izven serijsko mašino. Na spletu sem kliknil na takšnega, ki sem ga imel na spisku želja, da se usedem za volan, postavim desno nogo na gas in stisnem do podna. V roke sem dobil ključ Ford Mustanga, direktno iz rok deklice rojene in vzgojene v Črni gori. Ob preložitvi potih listov je rekla: Slovenija a, pričate Srbski. Haaa normalno. Bilo kuda, balkanac svuda. Jasno da smo se poštekali, tam iz za tretjega pulta nama je pomahala še kolegica, punca iz Beograda. Nije mali svet nego je velika Srbija. Mustang je bil frišn, prevoženih komaj šest jurjev kilometrov, ravno ulaufaln, črni kabrio…  Tak avto teško gledaš na parkingu, krajša ti ležanje na plaži in zaradi njega hodiš pozno spat. Furala sma se naokoli, po Miami Beachu, po down townu, malo vamo, malo tamo.  En lepših izletov je bil do Key Biscaynea. Tam se je nekaj ur namenilo plaži in lepo urejeni šumi za hrbtom, zapeljala sma se do Crandon Parka in si pogledala tenis center. Sem ljubitelj tega športa, navijam za Đokoviča, Nadala in Cimerotića.  V bližini Crandon Parka je tudi ena izmed plaž, ki jo ni bilo za zamudit. Sprehod med palmami do peščenega vstopa v morje, ki je bil ravno taprave temperatue za enmal ga namočt.

 

 

 

 

 

Jutra so bila športno aktivna, tek ob obali, dostkrat sma se ustavila v »ghetto workout« coni, kjer nekateri konkretno nakažejo kaj je to funkcionalna moč. Počnejo svašta. Ne gre za tipične fitneserje, bolj atletsko in gimnastično podkovane mašine. Tudi punce so aktivne in nekatere precej konkretne. Midva sma se predstavla s svojim programom, a nisma pretiravala, da jim nebi vzela vsega veselja.  Popoldnevi kot omenjeno, naokoli, pasal mi je nabijat po gazu Mustanga, se na krajši relacijah furat brez strehe, poslušat španske hite in lagat sam seb kolk mam fajn avto. Ob seb sm mel sovoznico, ki je uspešno mirila navigacijo in pa tudi sama prjela za volan igračke s tristo konji. Enkrat sem si res zaželel da bi malo prej bremzala a ni, baje ni blo treba. Večeri so bli namenjeni šetnjam, kakšnemu baru ali klubu. Ocean Drive je meka za vse, ki se radi pokažejo, nakažejo, izkažejo, namažejo, umažejo, ali pa imajo le en problem, žejo. Prestižni avtomobili, kič, zlat nakit, španske prde (prda-rit), velka prda- velka rit. Po večini kr konkretne, vse se trese, bolj se miga, bolj je kul. Puncam na Miami Beachu se malo jebe kako so oblečene, pa naj gre to za podnevi al ponoči. Ne obleče se tako kot bi blo zanjo najbolj primerno, ampak tko kot se ji zdi da je najjače. Men je blo všeč, ker ji je precej takšnih, ki so oblečeno zlo malo, zlo zlo malo. Gatke vemo kam zlezejo, čez njh mogoče, a ni obvezna kakšna mrežasta cunja,  isto kot bi gledal čez šajbo… Super, bil sem brez pritožb, a z dost komentarji. Ni naklučje, da se bejbole ustavjo prek kašnim barom kjer je glasba, težišče spustijo malo naprej, rit ven in akcija s tazadno. Morm priznat, da jih je precej lepš vidit kot pa recimo gospoda ki igra harmoniko pred Prešernovim spomenikom u Lublan. Ocena Drive je zanimiv, je za vidit, za doživet. Vse skupaj je neka igra, bol kot ne se na koncu vrti le okrog denarja. Ice Cube, gangsta raper skupine NWA je že pred precej leti nazaj zapel: Life ain`t nothing but bitches an money. Mogoče je dobil idejo za ta komad prav v Miamiju. Nevem, nikol mi ni povedu. Selfiji se izvajajo intenzivno, povsod, ob vsaki uri, ob vsaki priložnosti. Gre za osnovni gib katerega moraš obvladat.

Omeniti gre dan kjer sma se na kar solidnih vrtljajih zapeljala neke tri ure stran do Key Larga, to je v smeri Key Westa, najbolj južne točke Floride. Obalo imajo precej zaprto, po večini je vse privat. Zasidrala sma se pri bajti ob morju kjer lastnikov ni blo doma, parkirala mašino in pojedla kosilo na nivoju. Čipka solato iz trgovine, jst pa dva sendviča, če nism celo tri. Jah, če se gremo se gremo ornk.  V Miamiju si je zanimivo pogledat tudi Wynwood. Industrisko sosesko, ki pa je bol znana po stavbah, ki so v večini porisane z grafiti. Bajta levo, bajta desno, vse v grafitih, res lepih. Ni tist klasika, fak d polis, ampak so ustvarjali tapravi umetniki svoje stroke. Folk športa, ne delujejo lih neki proji, a gibajo, nardijo nekaj zase. Popularen je Cross Fit, poln je bil tudi atletski stadion na katerem sma narisala par krogov. Mustanga sma en dan peljala na severni del plaž,  ki so od centralne precej lepše, brez trave, ki jo je nekaj nanosilo na South Beach. Tam je tudi manj ljudi in bolj zelena okolica.

 

 

 

 

 

Mesto blink blink ima dobro izhodišče do Karibov. Za Bahame so nama predlagali da jih spustima, naj bi bili kr umazani oz. če se  hočeš pozabavat na kakšni tako imenovi rajski plaži, se moraš zapeljat do precej oddaljenega bahamskega otočka, umakjenega od civilizacije in še od marsičesa. Na Jamajki jim je lih zmanjkal trave, tako sma izbrala Kubo. Hop na letališče Fort Lauderdale in u luft. Ko prideš iz Miamij na Kubo se ti zdi ko da si pršu sto let nazaj. Al pa da gledaš en čist kontra film. Tamle do 2010 je blo pomojem še vse črno belo. Koledarja že dolg niso zamenjal. Ne da ni zanimivo, delč od tega, a nevem, iz mojga stališča za videt in it dalje. Tko sma zbrala neko varianto, ki je taprava za turista. Varadero.  Eno večjih letovišč na Karibih, področje s tako lepim morjem, ki ga u lajfu še nisem vidu. Čisto ko suza, barve lepše kot jih ponuja fotošop. Par dni hotela s komplet ponudbo je cenovno dostopno. To je svetla stran, tut slovenc s trbovksim naglasom se lahko ocigani za nekaj nočitev.

 

 

 

 

 

Zadnje obdobje sem precej športal, konc konci to obdobje traja že skor cel lajf, a enmal bol sem stisnu, tko da je bil že cajt da se vsaj mal odpočijem. V tem sem slab. Čipka je bila v pogonu vsaj tolk kot jaz, če ne celo več. Pridno je trenirala za Istro, po njej pa kr akcija dalje, tko da tudi njej je pripadu kakšen dan na off, ležanje, plaža, čivava pa ostale pizdarije ki so nam jih predstavili Zmelkoow. A ni šlo čist po tem planu. Voda je preveč lepa da nebi skakal v njo, plaval, gledal kaj plava poleg tebe in se metal v valove kadar so se ponudili. Na voljo sma imela kajak, s katerim sma kruzala sm pa tja, ter noge, ki so vsaj enkrat na dan odletele do sosednje plaže ali pa tiste oddaljene nekaj kilometrov.

 

 

 

 

 

 

Japonci. Poglavje zase. Nisem zadovoln. Ne gre vse metat v isti koš a dva busa poševnookih s Kanadskim potnim listom je nardilo slab vtis. Če mamo all inclusive je treba izkoristit al kako?  Na večerjo pridejo že deset minut prej in začnejo forsirat s hrano. Na krožnik si nalagajo tolk kot da bi bli vsi Sumo borci. Da ne pozabmo termovke, ki jo prneseš sabo, da greš na konc še do vrha natočit za pit. Sam še folija jim je manjkala, da bi zavil za domov. Ko grejo za šank, si vsak naroči vsaj dve pijači, dejmo izkoristit.  Majo bol ko ne sam eno dobro lastnost, ne hodjo na plažo, kar je blo fajn za vse ostale, ker ni blo guzve. Najbolj pogumni se sicer pojavijo, za par minut, izvajajo selfije ali pa na hitro poslikajo en drugega in gas nazaj v hotel, v senco. En dan pa sem naletu na pogumne bejbe, ki so se par minut celo kopale. Po večini so sicer pri tridesetih stopinjah oblečeni v dolge hlače, čevlje in bombažne novagice. Gospodične imajo pod hlačami tudi najlonke.  Okol vratu imajo od enega do dva fotoaparata s trideset centi dolgim objektivom in v roki Samsung Galaxy S19 GTA. Na Kubi je internet u megli. Dela le na recepciji hotela, še to ne sme biti veliko priklopljenih. Predstavli si kaksen je bil prenos, ko so se pojavili elektrončkarji. Nikakav.

 

 

 

 

 

Ajde da omenim ogled mesta Varadero, kot rečeno, sto let za leseno žlico. Do tja sma se peljala z napol prerezano kinder jajčko katero je vozila lokalna kaskaderka. Po mestu se furajo stari avti, polovica prevozov je s konji, maš neke tržnice kjer lahk kupiš spominke, v trgovini dva različna jogurta, neko kubansko kokakolo in pa domač rum. Lahk da še kej, sam nisma nič kupovala, ker jst ko grem v šoping grem v merkator. V hotelu smo se spoznali z Matjažem in simpatično Tamaro. Dobr, tut Matjaže je simpatičen.  Nista iz Havane, ampak iz Prevalj, korošča. Kam gre korošica ko se zbudi? Domov!  Dobr smo se poštekali, tisti dan pa ravno srečali v opisanem mestu in skupaj najeli roza kabrioleta, da smo se z njim peljali nazaj do rizorta. Če si turist morš tut počet kar naj bi turisti ane. Rentaš star kubansk avto.

 

 

 

 

 

Tko nekako so potekali dnevi na otoku. Blo je super, drugače, lepo, sončno, toplo, pa čudn okus hrane za mene ko sem zbirčen.  Iz otoka, ki ponuja res izjemno morje sma letela nazaj tja kjer morje ni prvotnega pomena, evo, lih u Miami. Do neke mere sma ga že v preteklih dneh spoznala, naštudirala ali pa se na podlagi napak naučila kaj je pametno in kaj ne, kaj se bol ali manj splača oz. kako je najbolje preživljati dneve. Mogla sma met kr srečo, namesto sobe ali apartmaja sma dobila za pol cene bivanje v hotelu na Ocean Driveu. Kaj pa to? Če se je s spanjem začelo bol tko tko, so bili naslednji dnevi precej drugače namenjeni. Center dogajanja, melodije iz V8 mašin, silikonsko nadgrajena dekleta, lokacija ob obali. Zjutraj sma rutinirano športala na peščeni plaži ali ob njej, nakazovala trike temnopoltim mišicam, se vrnila v hotel na zajtrk, pičila kamor nama je pasalo in nekaj podobnega tudi počela. Mesto ne spi, bari, klubi, trgovine, šoping centri, vse to je odprto 24/7. Tako da nič hudga če greš pozno ven, ura res ni pomembna. Vreme sma mela 93,7% sončno, okrog trideset stopinj z rahlim vetrom, le ene trikrat so bli oblaki močnejši od, kar je bilo prou dobrodošlo. Precej časa sma preživel na obali, normalno, sma bla ja na morju. V klubih se precej dogaja, Mango`s tropical cafe je bil plac najine nočne zabave. Nastopi plesalk zame in pa seveda kakšna črna mamba za Ančo. Ona je pila koktejle, on pa ananosov sok. Denar je vzel krčmar.  Nov dan, nou folk, nova plaža. Kruzanje po mestu, šetnja čez ulice kjer se predstavljajo gospod Đorđo Armani, Dolče Gobana in ostala kisla smetana. Mah, dolgčas ti ne more bit. Če se maš fajn je hitro konc, dnevi so dobesedno bežali, tko da tudi če bi bla še kakšen teden bi se zdelo da je minilo precej na hitro.  Prišel je tisti datum na katerega je bila pisana povratna karta proti Istanbulu. Zvečer ob 9h sma se vsedla, tokrat na avijon in odletela v deželo kjer delajo najbolše činele. Od tam naprej pa proti Sloveniji. Pri nas je očitno še kar recesija. Ne da je celo Smiljan Mori začel poslušat svoje CDje, ampak tudi aplavza po pristanku avijona ni več. Upam da se skopljemo iz krize in naslednjič vsaj zaploskamo.

 

 

 

 

 

 

Po dopustu nadaljujem s trenažnim procesom, pripravo na glavni športni cilj v letošnji sezoni, plavam, kolesarim in tečem. Komaj čakam, da se vsedem na crossa in stisnem po gazu, primem za tenis lopar, se poženem s skejtom čez mesto, usedem za bobne, hengam s frendi, skočim v hribe… Takšen kot sem sem in kjerkoli že sem, najrajši počnem stvari ki me osrečujejo že leta. Na naših ljubih socialni omrežjih naletavamo na bluzenje, na kakšne zapise ko ne veš, a bi šel najrajš na WC ali pa se samo nasmejiš in smejiš dalje. Kako se nekateri vsake par mescov na novo najdejo, vsake toliko se v njih nekaj prebudi, nekaj začutijo, doživijo neko razsvetljenje, neka nova energija… v zadnjem času opažam, da se verjame celo v vesolje in podobne pičke materine. Takšni kot smo smo ane, edina stalnica v lajfu pravjo da so spremembe, vsi se spreminjamo, jasno, a osnovni software bo vedno isti. Ali živiš z njim v najbolši možni opciji kot ti jo ponuja, ali pa pač intervalno formatiraš disk in iste aplikacije nalagaš nazaj. S tem ne nardiš nič kaj, le novi krog v isto smer, ki je čedalje manj zanimiv.

Jasno je, da živimo v svetu pametnih telefonov, tablic, interneta…  ta ima pluse in minuse, do neke mere nam je zaradi njih precej lažje, zabavno, po drugi strani prau zaradi tega marsikaj zamudimo. Nisem izjema, na FB ali IG  rad objavim kakšno sliko,  takšno ki se mi  zdi vsaj malo bolj zanimiva od vsakdana. Iz Floride in Kube se seveda vrgel nekaj na zid. Prjatli si med seboj prvošmo le najbolše, tudi mojga dopusta vem da so bli veseli. Pa se je našu kdo, ki mi je sicer čist v pozitivnem smislu pisal, kaj sem ti fouš, tut jst bi bil tam, bla bla bla… Takole bom reku. Fouš nimaš biti česa, dost časa je še pred nami in vrata v svet so odprta.  Sploh pa ne rabmo bit zavistni do prebogatih sinčkov in hčerkic, ki se po Miamiju furajo v prestižnih avtomobilih, ne rabmo bit fouš če ne živimo v velemestu, če ne nosimo precenjenih cot in pred bajto ni karibskega morja. Dokler bomo zdravi, dobri en z drugim in dokler bo iz domače pipe prtekla voda imamo vse.

Svet je lep, dobro ga je obiskat in doživet. A na koncu ni pomembno kje si, temveč s kom si. Ker sem se imel tam čez lužo res prijetno, bi mi bli lahko fouš le ene stvari, družbe. Te se ne da kupit, ne da se je rezervirati preko internega. Dobra volja, zabava, šport, smeh in lepe besede. Vse to je moja bestička, mala Idrka z velkim sladoledom in še večjim srcem.

 

…la vida loca…

 

+ some paparazzi shots fo` ma hommies 😉

 

 

 

 

…for more photos let me know! 😉

 

 

———————————————————————————————————————–

Tole je pa komad, ki ga na vzhodni obali slišiš tko cca. 79x na dan 🙂