You can be as careful as you want, but you’re going to die anyway, so why not have fun?
(Lemmy Kilmister, Motörhead)
V leto 2016 sem vstopil skupi s prjatli, v Bosni, v Banja Luki, prestolnici Republike srbske. Za »novo leto« se mi po domače malo jebe, fajn je da smo frej, načeloma mi pa ta dan ne pomeni nič ekstra. Nekam se je blo treba dat, šli smo na jug, tja grem rad, dober se počutim kadar sem obdan z balkansko govorečim folkom. Rad mam Bosance, Hrvate, Srbe, Črnogorce, Makedonce, brat kot brat. Prou vesel sm, da imam tut pr nas v Sloveniji dost prjatlov s koreninami bivše juge. Iz Bosne smo se mogli kar hitro pobrat, 2. 1. je bil namreč že športno obarvan datum, domača laufrska tekma. Knap Trail. 46 km dolga trasa po lokalnih hribih, skupaj se je nabralo precej višincev, po dobrih šestih urah sem prlafu na cilj. Lep uvod v leto pred nami za katerega sem vedel, da bo tekaško bogat. A bila je zima, dan po tekmi je končno zapadel sneg. Čez vikende smo bordali na Javorju, tm pa tm smo si privoščili kakšen dan v Avstriji. Tudi za letos je Obertauern iz moje strani dobil najvišjo oceno. Sončen dan, tone snega izven urejenega smučišča nardijo dan popoln.
Ne čisto popoln a zabaven je bil dan ko smo šli na Šmarno Goro. Iz Trboul. Ob šestih zjutraj pri -8 stopinjah. Prjatla na kolesih, jaz pa sem laufu, rabu sem malo dalše tekaške treninge, v maju me je čakala najtežja preizkušnja kar sem se jih lotil v športu, treba je blo trenirat v vseh razmerah. Do opevane Šmarke je bilo nekih 63 km, iz Tacna na rami sem nesel še 14 kg teško kolo in vozil slalom mel lublanskimi šmekerji.
V februarju sem na cesto, predvsem pa v hosto postavil gorsko kolo. Največkrat za užitek, drugič malo po sili, a kar nujno. Z mojim zlo dobrim prjatlom Markom Jagrom sma bila v aprilu prjavlena na štiri dnevno tekmovanje v parih, 4 Island MTB stage race. Nekaj plusa je blo na bajku kr nujno nardit. Ko sva se zmenila sva naredila kar je bilo v planu, ne glede na vreme, temperaturo in uro. Verjetno ne bom nikoli pozabu kako sma pri omembe vrednem minusu nabijala po pedalih, pod kolesi kopice snega, prste na rokah in noga bol nisem čutil. A blo je zabavno, blo je drugače.
Da vse ni samo zunaj in na hladnem, vsako leto od oktobra do maja vodim športne, skupinske vadbe, nekaj treningov imam tudi individualno. Z mano je precej prjatlov in prjatlc s katerimi sodelujemo že več let in sem nanje najbolj ponosen. To mi daje vedet da delamo dobro, kar me še dodatno motivira. Dekleta in fantje, od tistih ki so se šele začeli spogledovati z aktivnim življenjem do odličnih športnikov. A ne delamo razlik, vsak dela zase, za svoj cilj in veselje. Tukaj vidim bistvo in kot nagrado zadovoljne obraze, ki se znova vračajo v telovadnico, kjer gremo skupaj čez mejo katera se je v preteklosti zdela nedosegljiva. Vamos moji borci!
Gorsko kolo je v marcu dostkrat zamenjala specialka. Lauf je bil redno na meniju. V dobrem spominu mi je ostalo nekaj dni kolesarjenja na slovenski obali in lutanje po centru Trsta ter obvoznici, s cestakom. Ni blo uredu, makaronarji niso bliz zadovolni. Ko smo se vračali v Trboule smo usput za sladico skočili še na Nanos. Tudi ta mesec je bil pokrit s snegom, tako smo beležili tretjega zapored kjer je bila prva beseda zjutraj snowboarding.
Prišel je april in z njim 4 Islands MTB stage race. Pred tem smo skočili še mal potrajbat na Kamenjak. Z Markom sma bla prpravlena, da se z mojstri gorskega kolesarstva ne boma mogla primerjat nama je blo jasno, a jasno je blo da ga boma žgala koker bo šlo. Z nastopom sma bla zadovolna, uspešno dokončala štiri dnevno dirko za katero sma mnenja da je bila vredna švica in visokega pulza. To je bil zame en lepših športnih dogodkov na katerih sem aktivno sodeloval.
Naslednji dan po tekmi sem naredil še krajšo razpeljavo, potem pa kolo postavil na stran in nadaljeval s težjimi treningi teka. Veliko v klanec, nekaj precej intenzivnih in nekaj dolgih. Dneve okrog prvega maja smo s prjatli preživeli na hrvaški obali in trenirali. Vikend kasneje sma z očetom nastopila na »Teku trojk« dan kasneje pa na »Wings fo Life«. Skoraj tri tedne sem bil v konkretnem pogonu, potem pa dal mašino na tedensko pavzo in začel misli usmerjati v zadnjo fazo priprav na najtežjo preizkušnjo kar sem se jih kdaj lotil. Nastopil sem na tekmovanju Ultrabalaton, eno etapni ultra tek okrog Mađarskega morja, dolg 221 km. Po dobrih tridesetih urah sem prečkal cilj. Bil sem uspešen, uničen a srečen. Da, bilo je vredno!
Po ultri sem imel kar daljšo rehabilitacijo, dneve sem preživljal precej umirjeno, vmes skočil v Nemačko na poroko prjatla katerga je zabukirala ljubiteljica Bundeslige in čakal konec meseca na pomemben dogodek, klub temu da sem bil le gledalec. V Avstriji je tako kot vsako leto potekalo triatlonsko tekmovanje IRONMAN. Na njega je bil prijavljen in pripravljen moj soborec pri treningih, Jernej Sirk. Tekme sem se ful veselil, ker sem vedu da bo uspešen in vedel sem kok se jo veseli on. Za vikend sem se mu pridružil in upam, da malo pomagal pri malenkostih do štarta. Sirči je zbombal progo in postal uradna mašina. Ne gre pozabiti, da je na tekmi kot je že kar v navadi nastopil tudi en najbolših slovenskih triatloncev, aktualni evropski prvak v dolgem triatlonu, Denis Šketako, ki je tudi v Celovcu dosegel vrhunski rezultat.
Po doseženem glavnem cilju sezone, na katerega sem se res pridno pripravljal in merkal da ni prišlo do poškodb, sem končno lahko odprl garažo in iz nje zapeljal crossa. Do konca jeseni sem kar lepo radiral gumo, plašil srne in priložnostno naredil kak krog na lokalni motocross progi. Kdor fura MX ve, da nudi užitke ki jih pr ženskah ni.
Julij si je bil precej podoben, čez teden aktiven doma, podalšane vikende v gorah ali na morju. Tudi letna karta na tenis igrišču je končno prišla do izraza.
Osmi mesec v letu nam zadnja leta postreže z največjim PunkRock / HardCore festivalom pri nas, Punk Rock Holiday. Band, Kreshesh Nepitash, ki smo ga s fanti ustanovili pred dvanajstimi leti je še vedno aktiven, še vedno imamo veselje do ustvarjanja glasbe in koncertiranja. Letos smo poleg ostalih špilov imeli tretjič priložnost zaigrati na velikem odru omenjenega festivala, to je seveda velika nagrada za band in vrhunec odrskega prformensa.Iz festivala za par dni v službo in nazaj na morje. Športni dnevi z redkimi pavzami in kratkim poležavanjem. Pa spet mal v službo, na morje in v gore. Enega zadnih prostih dni preden grejo otroci v šolo smo meli na vikendu od ata Janeza eno ornk fešto. Oče in prjatu s kerim sta pred penzijo vodila računalniško firmo sta naredila nekakšen zaklučk. To je bil res taprau žur, tko kot se spodobi, dober smo jedli, pili, se zabaval in počel pizdarije. Janko, ta dan je bil definitivno tvoj.
Začetk septembra mi na srečo ni blo treba v šolo, tko da se je šlo na morje. Morje mi zgleda res paše, čez vikend grem rad od doma, nekam drugam, tko da ob lepem vremenu je obala kar pogosta destinacija.Teden kasneje sem bil prvič v Krmi, tam je bil štart »Teka na Triglav«. Šli smo koker je šlo, po večini leteli, tam kjer je stena se seveda enmal popleza. Nisem vedu, da si lahko kljub zastojem na vrhu fotra naših gorah v dveh urah in pol. Nekteri so seveda še precej hitrejši. A govor o celodnevnem pohodu je precenjen.
Kot kakšen froc sem komaj čakal da dnevi v septembru padejo mimo oz. da pride tisti, ko smo se z ekipo vsedl na avijon in šli v Ameriko. Na dopust, za avtodomom po zahodni obali. V spominu bo ostalo za vedno, skočilo je visoko na lestvico najbolših dopustov kar sem jih imel do zdej. Tja se definitivno še vrnem. USA nam je na ljubo vzela še kar nekaj dni oktobra, takoj po vrnitvi sem z veselje začel z vadbami in malo manj s privajanjem na domači zrak. Temperatura je začela padati in padavine so prnesle prvi sneg. Board v roke in v hrib. Fural se je Javor, nardil se je kar neki dni na beli podlagi. Potem pa standard, po novembru adijo sneg, dvig temperatur in kot da zima ni blizu. Skočilo se je še mal v hribe in nekako utečeno se je treniralo, dosti je blo trail teka, tradicionalno se je brez številke odlaufu lublanski maraton, nekaj je blo bajka, začel sem s plavanjem.
Plavanje nimam najraje, a je seveda nuja, prva disciplina triatlona, iz preventive sem začel z iskanjem občutka v vodi. Prijavil sem se na tekmovanje Austria eXtrem Triathlon 2017. Prejel sem dobro novico, sprejet sem bil med tiste, ki se bodo drugo leto pomerili na X triatlonu v Avstriji. Gre za moj glavni cilj v prihajajočem letu, triatlon ki bo dolg 236 km in imel obenem tudi 6000 m pozitivne višinske razlike. Huda preizkušnja, ki me bo zahtevala celega v najboljši pripravljenosti.
Sredi decembra sma s Sirčem nastopila še na tekmi v duetu, lauf/bajk, 54 kilometrska preizkušnja od Savudrije do Novigrada. Uspelo nama je zmagat. Na božični dan smo se odpravili v gore, na Planjavo, lansko leto na ta dan smo zgrešili vrh, pristali na neki drugi skali, letos je bila štempilka taprava. Zadnji dan v 2016 sem preživel bobnarsko aktivno, z bandom smo igral pred ljubljanskimi Križankami. Zanimiv zaključek leta, nikol si nisem mislil da bomo svoj HardCore repertoar zaigrali na silvestrovo in da bo prvi obrok v letu 2017 sirni burek. Zadovoln!
Natipkani dogodki so tisti, ki so mi očitno najbolj ostali v spominu. So še nekateri posamezni dnevi, ki so bili presežki povprečnih, seveda je bil kakšen tudi pod ravno črto. Mislim, da vsi doživimo dneve, ki so vredni da zjutraj vstanemo iz postle in takšni ki bi bilo boljše da jih nebi bilo. Naj bo tistih prvih čimveč, oboji pa naj ostanejo nekje na svojem mestu, nekje z nami, kot opozorilo, izkušnja in smernica za prihodnost.
Vesel sem da sem zdrav, da imam čudovito družino in izjemne prjatle. To je tisto kar je največ vredno.
N bom dougovjzu in rjku kr pu trbousk: SREČNO u novm leti!