Kako si krasan je rekel stric Aljaž. Osebno mi Triglav ni neki ekstra, zanimiv je zaradi dejstva, da je najvišja gora v naši ljubi deželici, sam vrh pa mi ne predstavlja presežka. Kot slovenc sem nekako »službeno« kr mogu tja gor, prvič pred sedmimi leti v prijetni družbi. Plana da se grem še kdaj pofočkat nisem imel, a če bi bil dober razlog, zakaj ne. Čar vzpona je sama okolica ki pelje proti vrhu, narava je čudovita, to je tisto kar gre na spominsko kartico, samo podstrešje pa bol kot ne prinaša le čakanje v vrsti za sliko, nekako podobno kot borba za burek na Miklošičevi. In evo, pa sem šel, na vrh, v gužvo, z razlogom in namenom. Tek na Triglav so ga poimenovali.
Zadnje mesece me vsaj za vikende bol kot ne ni blo doma. Od mađarskega teka, nemške poroke, avstrijskega Ironmana, slovenskih gora, vse skupaj zmiskano s parimi rundami hrvaške obale. Kar se tiče športa sem bil aktiven na področju, ki ga zanemarjam kadar se pripravljam na kakšen podvig. Takrat si res ne želim poškodb, preveč je vloženega truda katerega lahko v minuti vržem stran. Letošnji glavni cilj, Ultrabalaton z ogrevanjem na 4 Islands MTB stage race je bil speljan po planu. Tako sem z veseljem kakšnemu delu asfalta ponovno predstavil rolko, gorskemu kolesu spust, cross motorju pa nalil bencin s mešanico TTSa. Nimaš kej, kar paše paše.
Že kar precej dolgo nazaj sem je na FBju prikazalo vabilo na dogodek imenovan TNT. Tek na Triglav. Slišati je bilo zanimivo, tut to se očitno dela. Potrdim. Organizirali naj bi ga trije od katerih sem dva poznal preko socialni omrežji. Frenk ki igra vlogo sina mizarja ter Karmen, gorsko tekaška mašina. Poleg njiju pa še en Zasavc, Marko Pozitiva. O samem teku kasneje nisem razmišljal, sem pa par dni prej dobil opomnik da se zadeva bliža realizaciji. Priznam da sem bil malce v dvomih, a bi al nebi, bol bi kot nebi. Tistemu dvomu je na prste stopilo tudi dejstvo da cenim trud za organizacijo, cenim samoiniciativo. Klikati po fejsbuku je lahko, pofočkat udeležbo tudi ni naporno, dejanska udeležba pa je vedno pod vprašajem. Nerad poslušam vsakoletne cca. oktobrske zgodbe; Ici, letos bomo pa bordal ane. Normalno. Ko fukne sneg, hop v kafano. Tam nekje marca; Ici, letos bomo pa fural bajk, šli na kak ornk lauf pa u hribe ane. Normalno. Ko je vreme temu primerno, u jok in na drevo. Te zadeve so mi precej smešne. Učas so mi šle na kurac, zdej se od srca nasmejim, prou polepšajo mi dan. Kar se tiče dogodka TNT in scene s potrjevanjem na FB sem sam reku, res si bil »pameten« in kliknil. Razumem da pride kdaj kaj vmes, da enostavno ne moremo in bi radi, kdaj si premislimo, kdaj se ti pač ne da it, a tale dogodek se mi je zdelo vredno podpret, predvsem pa stestirat samega sebe, v tem uživam. Odgovorov da sem se pravilno odločil je bilo na dan TNTja malo morje, žal pa nas je bilo na štartu le manjšina tistih ki smo bli brihtni in govoril o tem da bomo septembra zalaufal gor do vrha julijskih alp.
Tri dni pred tekom, ko sem se si reku da grem, sem javu še parim prjatlom, čeprou sem vedu da bom bol teško dobil pozitiven odgovor, žal sem mel prau. Vem da bi lahk saj 14 dni prej obvestil al jebiga. Nimaš kej. Poleg fantov sem vprašu še eno deklico, Ančo iz Idrije. Neki dvoma je blo čutit, a pogumno je rekla da bi šla zraven, ĥremo probat srečo. Pisal sem Frenku če je za soboto vse po planu, pravi da, jst okej, zapiši dve osebi, eno ženskega spola in enga trbouca.
Pol pa tiste fore, sobota, vstaneš zgodaj zjutraj, poješ zajtrk, pripraviš ruzak …bla bla bla. …mimo Ljubljane, tam poberem Ančo, ki jo ni blo tam kot naj bi bla, tut uredu, gas naprej proti Jesenicama, mimo Mojstrane na štart v Krmo. Glavnina ekipe je bila že pripravljena, damo si roke, rečemo kakšno na hiter, oblečemo tisto malo, kot bi šli laufat na stadion in počakamo na 8 nula nula ko bo treba pognat. Vmes sta prišla še dva prjatla (mož in žena katera bom zaradi spleta okoliščin poimenoval kar XX), zlo kul par, športnika, izkušene mašine, prijetna družba.
Frenk the boss je najavu štart, pa smo šli. Tek ni bil tekmovalne narave, bistvo je bilo druženje in uživanje v naravi in njeni okolici. A ne bomo si lagal, vsak se bo potrudu, vsak je vedu da bo šel vsaj približno tako hitro kot mu bo ponujeno tisti dan. Dnevna forma je majka hitrosti. Idrijski čipki sem reku da bom šel z njo, koker bo dal bo dal. Začela sma s tekom kerga sma držala precej časa, vse do tja ko ni melo smisla letet in je bila hitra hoja najboljša rešitev. Takoj ko se je dalo sma spet letela. Na določenih delih kjer je hrib res hrib in skala res več kot kamen tek ne pride v poštev. Pustimo zdej Killiana in ostale mašine iz drugega sveta. Mi pač po svoje, hitro kot se je dalo, hitra hoja in tek, roke na kolena ter grizenje v skalo. Po dobri uri me je v križu že precej bolelo, naredil sem napako, bil sem brez palic s kerimi sem navajen laufat v hrib. Bolečina je bla kr omembe vredna, trikrat sem se na hitro ustavil, postavil pokonci in gas naprej. Malo pod Planiko sem se fuknu na tla za minuto da je hrbet zadihal. Gaza dalje, nema labavo 🙂 Pred sabo sem gledu Ančo ki ni popuščala, vprašu sem kako se počuti, pravi super, uživam. Ajaaaa? Do koče, z nasmeškom, številke so pokazale 1h 47min. Anča je zalafula dalje. Hopla Idrija, počaki samo da neki vzamem za jest. Iz izkušen vem da je vnos energije in tekočine še kako pomemben. Lahko ti gre odlično a v naslednem trenutku pogoriš. Slabih 5 minut je bilo namenjeno pavzi, uri nisma dala počitka. Letima proti steni ki pelje na Triglav. Pogled v skalo je napovedal rahle zastoje. Po večini so se planinci kolegialno umikali, a v sami steni kjer je treba plezati je bil tempo prilagojen nedelji po kosilu. Še večja gužva je nastala na delu kjer se poti iz Planike in Kredarice združita. Pot po grebenu se mi je na trenutke zdela kot bi bil v Merkatorju pri blagajni. Vemo o čem govorim ane? Nekaj časa, po moji oceni vsaj dobrih deset minut so nama vzele Merkatorjeve pike, plačevanje položnic in neuspešni vnosi pin kode starejših občanov. A na vrh sma prišla dobre volje, to je glavno. Na desno tipko Garmina sem pritisnil po 2h 39min. Malo bol spretni od table na kateri piše 6 ur smo pa le bli. Biti pameten in govorit kaj vse bi bilo lahko hitreje, kolk hitreje bi lahko šel sam nima smisla. Mislim da tole soboto nebi šel sam nič kaj hitreje, nič hitreje ko Anča, pa ne da sem šel slabo, ona je šla izjemno. Res sem bil presenečen, Idrija riprizent 🙂 Vreme je bilo odlično, prijetna temperatura, brez vetra, lepi razgledi, le do morja ni neslo. Normalno da je treba nardit kako sliko, drugače se ni zgodilo ane. Z ekipo ki je že prispela na vrh smo šli v vrsto in čakali pred Ajflovem stolpom. Malo smo še počvekal, se nasmejal in odšli v dolino. Do Planike smo šli izredno počasi, dvosmerna ozka cesta ne dopušča prehitevanj. V velko veselje mi je bilo poslušati predavanje gospoda X, ki pozna vsak kamen v okolici Triglava, vsako linijo kjer pozimi smuča in vsak vrh tam okoli. Vmes pove še kakšen vic ali resno življensko izkušnjo. Begunske vrste je bilo konec pri koči, šli smo na zasluženo kokakolo. Glede na račun sem mislu da smo tut jedl, pa nismo. Od Planike proti Krmi smo leteli, pavze je bilo le za tistih par slik kere je blo vredno nardit. Tako majhnega se namreč ne počutiš vsak dan.
Parking iz katerega smo štartali je nastal prostor za piknik, kjer smo v prijetni družbi krav nekaj pojedli, popili in z besedami preleteli počesano traso. Lepše in oblaufano napisano, strnili smo vtise in sklenili da se drugo leto vrnemo. Mislim, da se drug let res vidmo, upam da v večjem številu in da bo mel Frenk še dalše lase.
Iz Krme sma se odpelala do tistih ki jih mam najraje. Starša sta bila na počitnicah, tam kjer je povprečen fotoaparat daljši od pozavne, kjer so oči po večini postavljene na počez in kjer je kremšnita jača od sudbine, na Bledu. Krofe majo na Trojanah!
Glede na to da sem iz Trbovelj, je bilo pred mano še nekaj vožnje, Idrija ni ravno usput. Če bi šla Anča na Triglav še mal hitrej, bi jo dal na vlak, tko sem pa nekako sledil in jo z veseljam zategnu do doma.
Aplavz organizatorjem teka na Triglav, vsem udeležencem, vsem ki ste uspeli priti do vrha oz. do tja kamor so nesle noge. Bil je lep dan, en tistih ki gre v beležko kvalitetno izkoriščenega časa.
VAMOS!
