4 Islands MTB stage race

4 Islands, unique race in world of mountain bike.

Tako je zapisal organizator. Sliši se kod dobra vaba, besede vlečejo nase. Če drži je nekaj posebnega, nekaj drugačnega, baje da kr dolga in naporna, to mi je všeč…

Gre za tekmovanje z gorskimi kolesi kjer sem še mlečen. Sicer rad povem da sem tekmoval na prvih dveh izvedbah downhilla Javor, takrat je blo treba met samo jajce, gas navzdol koker gre, brez večjih tehničnih odsekov, z družinskim bajkom in ruzakom na hrbtu da manj boli ko te razmeče po tleh. Zadnja leta sem dosti kolesari, na specialki sem presedel juhuhu ur. Asfalt pod pedali in nabijanje kilometrov s ciljem dobre vožnje na kakšnem dolgem triatlonu. 4 Islands pa je cross county tekmovanje, se pravi razgiban teren z vsemi možnimi podlagami, konkretnimi vzponi in spusti. Tehnični deli so stalnica, velikokrat se znajdeš tudi tam kjer kolesa enostavno ne potrebuješ. Traja štiri dni, na štirih različnih otokih. Začne se na Krku, nadaljuje na Rabu, Cresu in zaključi na Lošinju. Skupaj prevoziš okrog 235 km in 5500m višincev.  Res se sliši unikatno, tazadn cajt da svojim športnim igračkam dodam še gorsko kolo, eno tako srednjo žalost za vsestransko uporabo, se prijavim in akcija. Zanimivo se mi je zdelo tudi to da gre za tekmovanje v parih. Za kakšno »neumnost« v krogu prjatlov običajno takoj najdem somišljenika. Marko Jager je bil tisti ki je iz prve rekel ja, noro, grema.

Kdo pozna Jagra ve da gre za vsestranskega športnika, njegovo poslanstvopoganja bencin. Bil je voznik rallya, kasneje je volan zamenjal za balanco in postal najbolši voznik štirikolesnikov v evropi, tudi v USA je pokazal da sodi med top 3 na naši zemlji. 24 urne vztrajnostne preizkušnje so mu pisane na kožo. Je uspešen na dveh kolesih in sicer v disciplini Enduro, po novem tekmuje tudi na Trialu. Verjetno najspretnejši slovenec na motornih saneh, da o pizdarijah z jetskijem rajši ne govorim… Predvsem  je vzoren očka, ponosen na svojo Neli, odličen prjatu in oseba s katero je vredno preživet vsako minuto. Kot zanimivost bi omenil še to: Prostovolno sodeluje v društvu za zaščito ptic »Ujeda« iz domačega Prebolda,  z velikimi črkami pa je zapisan kot častni član ribiške družine Sv. Lovrenc na moru.

Preden greva bo treba še mal potrenirat. Glede na opis Marko ni kolesar, a k »sreči« si je dve leti nazaj razpalil koleno, po operaciji kupil specialko za hitrejšo rehabilitacijo in pridno gonil. Pred tem je bilo v njegovi garaži že gorsko kolo, v kombinaciji z endurom in kondicije iz specjalke je bla to dobra popotnica. Začela sva s treningi, po večini sicer vsak zase, a nekaj sma jih naredila skupaj. Najbolj zanimivo je bilo to da sva glavnino skupnih vožen naredila po temi, najvišja temperatura je bila -4°C.  Spomnem se nekega večera ko sma se pelala iz lokalnega hriba ki je nekje nad 1000mnm proti dolini, snega je bilo nekih 30 centi…prste na rokah sem čutil bol slabo, zebl za popizdit, tut z nogam nisem točno vedu kaj se dogaja, tko da sem ga malo za šalo in malo za res vprašu: Marko, dej poglej, a trajbam al ne?

Pred nama pa mal bol topla preizkušna…

Čas za odhod na 4 Islands

Začelo se je s torkom po šihtu ko smo se dobili pri avtodomu da naložimo opremo in akcija proti Krku. Avtodom sta nam posodla sestra in njen Vili. Res smo jima bli hvaležni, že sama pot s prikolco na hrbtu je zakon, prinaša pa še marsikaj kar ti pozidan apartma ne more ponudit. Pišem v množini, z nama je šel zlo dober prjatu, dečko na mestu, Blaž Vrbnjak, kličemo ga BL, edin moj oči in mami mu rečeta  BN 🙂 Iz dneva v dan je bil bolj pomemben član ekipe, mehanik, voznik in organizator, prihranil nama je ogromno dela in časa. V Lidlu smo nabavl hrano, nafilal hladilnik in gas. Na Krk smo se pripeljal okol 8h zvečer, parkiral zraven štarta prve etape in odšli do mesta za registracijo uredit vse potrebno da se lahko zjutraj postavima v štartni blok. Nardil smo še en krajši sprehod ob morju, ja kr romantika morm rečt , se zasidral pri avtodomu ter počas v horizontalo. Budilka je bila nastavljena ob 7h. Zajtrk, namestitev štartnih cifer, še en hiter pregled če je z bajkom vse okej, za ene 15min potrajbat da so se noge ogrele in nazaj proti bazi, počas se je blo treba pripravit za štart. Za bajk sicer nisem mel skrbi ker sem ga par dni nazaj prevzel iz servisa v Trboveljski trgovini Blokada, kjer je kvaliteta storitve na mestu. Priporočam! Edino vprašanje je bilo samo še a naj vzamema s sabo trail ruzake. Rezervna zračnica, pumpa, nekaj orodja in hrana so namreč nujni za na pot…najbolj me je zanimalo kako bo s pijačo, bo en bidon zdržal do okrepčevalnice ali ne. Po nasvetu doktorja gorskega kolesarstva Bobija ki mi je zadnje obdobje odgovoril na marsikatero vprašanje in dal nekaj nasvetov, sem se odločil tako kot je predlagal. Prvi dan pelji z ruzakom, potem se boš lažje odločil kako in kaj naslednje dni. Šla sva na štart in se postavila v blok C ki so nama ga namenili. Kolesarji različnih postav, različnih koles, različnih želja. Verjetno pa je bila vsakem glavna priti do cilja, čim hitreje seveda. Z Markom sma malo v hecu rekla da so najine žrtve tisti ki imajo hahrbtnike in kosmate noge. Proji in ostali tadobri so namreč brez vsega  🙂

KRK

Prva etapa. Krk je bil ocenjen z zahtevnostjo 4/5, kot druga najtežja preizkušnja na tekmi. Glede na to da smo bli frišni se je zdelo čisto uredu, naj bo. Po štartu smo pognali malo hitreje kot sem pričakoval, tudi prvi klanec s prehodom iz asfalta na makedam ni bil ravno v klasičnem tempu. A folk je prišel tekmovat, prou hitro mi je postalo jasno da bo tako vse štiri dni. Do planine Mesec smo vozili v koloni potem pa akcija, vsak par po svoje. Tisti najhitrejši so itak pobegnili, ostali smo se borili po svoje. Zdelo se mi je precej hitro, ko da non stop nabijamo v rdeči coni. Sem dolgoprogaš, na teku najdem svoj tempo, prilagajam ga po občutku glede na počutje in dolžino ki je še pred mano. Na gorskem kolesu sem bil kot novinec brez filinga. Pred, ob ali za sabo pa moj sotrpin, Jager. Tekmovalen tip človeka, navajen dirk, prerivanja, bežanja in lovljenja. Ne mara da mu kdo vozi za ritjo, ko se mu postaviš ob bok dvigne tempo, če ga prehitiš eksplodira in gas za tabo. Takšna vožnja se ti lahko kar hitro maščuje pri kilometrini in zahtevnosti ki nam jo je pripravil Krk. Marko je zelo hiter na spustih, precej hitrejši kot jaz, zato je bila vožnja prve polovice uvodne etape kr naporna, po spustu sem zaostal in ga le z močnim tempom ujel, to se je dostikrat ponavljalo. Na takšnih preizkušnjah intervalna vožnja ne prinaša uspeha. Meni bolj paše ravninska vožnja in klanci, bolj je zajebano bolš mi je. Na vzponih sem bil jaz tisti ki je moral rahlo držati nazaj da se nisma skurla. Iz kilometra v kilometer sma se bolj ujela in nabijala po pedalih koker je šlo.

Na progi smo se velikokrat ujeli z Matejem Hartmanom (MTB.SI) , najbolj pozitivnem človeku na celem tekmovanju, dobra volja, nasmejan. Vozil je Fat bajka in užival, užival bolj kot kdorkoli. Dečko kerga je blo najbolj fajn srečat, pa naj je on letel mimo naju ali obratno. To se je dogajalo tudi na naslednjih etapah. Matej,  res si faca!  Komplet trase nima smisla opisovati, vredno je da so v glavi ostali določeni tehnični odseki, nekateri zahtevni spusti in dva ober zajebana klanca. Na drugem je Marko plačal manjši davek, obiskal ga je gospod Krč iz Stegenske mišice ob Savinji. Na času nisma kej dosti zgubila ker je takoj ko je bilo mogoče skočil iz kolesa, nadaljeval peš, naklon je bil takšen da z vožnjo nisi bil na vrhu nič hitrejši. Fajtala sma dalje. Še en manši popotresni sunek krča katerem pa ni namenil veliko časa. Akcija v zadnji del trase. Prvi padec, moja malenkost. Fuknilo me je v grmovje, roke in bok sem imel popikan kot narkoman v vrhunski formi. Minuto za tem me še enkrat razmeče po tleh. Tisto veš, ko te mal rasfuka, utrujenost in metanje s kolesa na tla, pobiranje in samo vprašu sem se kdaj ruknem na tla ponovno. Zarad padca me je zagrabil krč. Na hitrem delu mi je noga zablokirala, mogu sem se ustavit, dvakrat udaril po mišici in z muko začel obračat dalje.  Tako sma se približno izenačila s časom ki sma ga podarila konkurenci, a glede na vse kar se je dogajal je bilo le del igre. Poškodb na prvi etapi je bilo več kot lansko leto na celi dirki. Da o ostalih problemih tekmovalcev ne govorimo. Pod črto sma jo dobro odnesla, do cilja nisma popuščala, odfurala zadovoljivo,  predvsem pa z zalogo dinamita za naslednji dan.

Na cilju naju je čakal BL, takrat se je delo za njega začelo. V roke je vzel kolesi kera sta lepo dobila po pički tekom etape. Skockal jih je u nulo.

Midva sma šla tačas do obale namočit noge v vodo, bla je še zlo mrzla, tko da je naredila dober efekt na mišice, namakanje sistema je postalo rutina po vsaki etapi.  Bajke smo oddali na trajkeke, še isti dan so jih peljali na Rab.  Avtodom smo iz parkirišča premaknili  v kamp, priklopl na štrom, naredil večerjo, se stuširal, kratka šetnja do mlade kafana in počas na spavanje. Predstavljal sem si da bomo mel vsak dan po končani tekmi še cel popoldne frej, zjutri se bom dober naspal, da bo vse skupaj nekako morsko obarvano, koker smo navajen kadar smo na obali. A sm se zmotu, precej. Naslednji dan smo dvignili riti  malo po 5h, ob 6.30 smo bili že  pred ladjo ki nas je iz Baške dve ure vozila do Raba. Meli smo še dobro uro časa za ogrevanje in pripravo kero je vsak opravu po svoje.

RAB

Štart druge etape. Ob pristanišču do prvega krožišča za bajte tam pa hop, cesta se je postavla pokonci. Sicer asfaltna podlaga a našpičen hrib tako kot so v štartu vsake preizkušnje našpičeni tekmovalci. Prou vidiš kdo leti brezglavo mimo, katerga  boš slej ko prej ujel in prehitel. Etapa na Rabu naj bi bila tehnično najmanj zahtevna, kar se je izkazalo da je res. Bilo je dosti ravnine, sicer po neprijetni podlagi, dolgi s peskom bogati ovinki sredi katerih se je guma kar pogrezala v tla. A ni druge kot da se trajba in trajba, koker gre. Všeč mi je bil vzpon v okolici Loparja, konkreten, tudi dolžina je bila solidna. Sledil je najzahtevnejši spust, tam je bilo treba bit precej previden. Če si prepočasen te pa tko in tko hitro opozori kakšen italjan, vai vai vaiii, svašta. 

Na prej omenjenih ravninah sma z Markom peljala po mojem mnenju precej solidno, lepo je letelo. A pakrat sma se spogledala, ni nama blo jasno kako lahko določeni kar poletijo mimo, prou tist, wadafak. Vem da sma amaterja, nisma pričakovala da boma med hitrejšimi, a kar se je pogosto zgodilo na najrazličnejiših odsekih ti pola kurca ni blo jasno. Spomnem se enga slovenca ki je bil ravno v najini bližini in začel spraševat, na čem ste, na čem steeee, kere tablete jeste. Haaaa zakon, lepo sem se nasmeju. Res ti ni jasno, a to so mašine, svaka jim dlaka. Na štartni listi so bili tekmovalci iz petih kontinentov in 25 različnih držav. Kar tko mal za foro je bilo mogoče par dvojic ki so upali da pregurajo v časovnem okvirju do konca posamezne etape. Ostalo na pune, na muč, gas do podna. Člani pro ekip, natrenirani, v gorskem kolesarstvu že leta  in leta. Naju bi lahko rešil le zajtrk pri gospodu Armstrongu.

Če se vrnem na progo, zadnjih nekaj kilometrov je bilo razgibanih, malo gore, malo dole. Jager je pritisku koker je šlo, prehitevu, jaz sem borbu z njim, pršu je trenutek ko se je mi je enmalo odpeljalo v glavi in sem spustu navzdol da me je blo samga sebe strah, a bla je igra, blo nas je velik na kupu in šlo je za dobro pozicijo pred ciljem. Dala sma vse od sebe, vozila nevarno a bilo je hitro, prehitevala par za parom, zdržala še zadnji klanec ki je iz nog potegnil še tiste preostale hlape dizla. Kratek tehničen spust, Jager je  skakal iz ovinka v ovinek, razpizdil mladega Čeha ki se res ni slabo peljal. Po Markovih beseda na cilju je seveda Čeha enačil z polžem tko da sem s to temo kr hitro zaključil. Na koncu tehničnega spusta je upočasnil da sem ga ujel in skupaj sma obračala proti cilju. Iz zobnikov mu je vrglo ketno, naslonu sem mu roko na hrbet ker sem pričakoval da ga bo treba rint do konca. A mojster je trajbu, obenem natiku ketno nazaj na svoje mesto, kej takega ne vidiš vsak dan. Aero pozicija proti cilju, malo pred črto roko prjatlu in običajno nekaj zaupijem, dober filing. Ustavima bajke, vržem se na tla in tisto vprašanje, kaj je blo pa tole zadne kilometre? Samo nasmejala sma… 🙂

Rakete sva oddal v bike depo ki je bil zopet na trajektu, peljali so jih na štart naslednje etape. Organizator nam je v centru Raba priskrbel kosilo, potem smo šli na Ladjo in nazaj v Baško. Malo pred odhodom je bla ladja že čisto polna, Marko pa reče, verjetno bo na njej Bruno in se bova lahk vsedla zraven. Bruno Glaser, večkratni Ironman, polovičk pravi da ne šteje več, z odličnim rezultatom se je uvrstil tudi na svetovno prvenstvo na Havaje. Dec je mašina. S prjatlom Dejanom sta bila ena od ekip na tekmovanju. Po času in uvrstitvi v najini bližini, spoznal smo se sredi enga norga klanca na prvi etapi. Fajtal skupaj, prehiteval en drugega, tam sta naju pojedla. No dejmo se mal pohvalt, nasledne dni sma jih pa midva 🙂 A jebeš to, glavno je da smo se zlo poštekal, se velik družil in presmejal. Oba sta namreč zlo kul tipa. Jasno da se bomo na bajkih še srečal. Dve ure vožnje, v Baški naju je čakal BL, ravno se je vrnu iz bajkanja po otoku. Mel se je super, a prou tko kot midva je bil lačen in gostilna je bla prva postaja. Pošteno smo se najedl, skočil še v trgovino po zalogo za naprej in odpeketal proti kampu. Ura je bla že kr večerna, BL je namestu naju skočil na »briefing«, razlago poteka tekmovanja za naslednji dan, napokal smo stvari in se odpeljal do Valbinske, od tam pa s trajektom do Meraga kjer nas je zjutraj čakal štart tretje etape. Cres. Opevan kot najzahtevnejši, ocena 4+.  Zafukan bo pravijo, dobi moj lajk!

CRES

Te dni sta bila na Lošinju tudi moja starša. Family first! To večkrat ponavlam, predvsem pa to nosim v sebi. Družina mi pomen največ. Mami in oči sta moja prjatla in podpora vsak dan, cel dan. V nedeljo je oči kot mu je v navadi v začetku tekaške sezone odlaufal polovični Istrski maraton. Dopust sta podalšala še za par dni, eden glavnih razlogov je bil tudi 4 Islands. Na Cresu in Lošinju smo imeli opcijo da se vidimo. Tedn prej sem očitu na mail poslal road book tekmovanja, to je bilo vse. Kjerkol bo že okrepčevalnica pa naj bo zadna vukojebina in neglede kdaj jo bomo dosegli vem da bo najdu  mesto in bil tam. Tako je vedno. Se pravi da naslednja okrepčevalnica, prva v borbi tretjega dne je bila tista ki sem se jo najbolj veselil.

Gremo na pozicijo, Merag, štart iz trajketa, razporejeni po conah, z Markom sma napredovala v cono B, A je odpeljala 5min pred nami, C in D pa par minut kasneje. Na koncu parkirišča je cesta zavila desno, pred nami dva klanca, rahel spust do vasi na makadamski vzpon. Za dorbo jutro precej postaven, noge je kaj hitro spomnil da so bile v pogonu že dva dni in precej kolesarjev je postalo planincev. Pot se je nadaljevala med nasadi oljk in se spustila proti mestu Cres, od tam naprej pa po poti malo višje od obale, a ves čas ob njej. Huhhh, kakšni zalivi, mi pa mučili noge in švicali, kaj bi dal da bi se lahk vsaj za 5 min fuknu v vodo. A blo je vredno počakat, morje počaka, konkurenca ne, kaznuje vsako minuto zabušavanja. Pridno smo nabirali višince, spust proti Valunu je zamenjal asfalt, tam je pulz padel, bližali smo se prvi okepčevalnici. Ja tisti opisani, tam kjer čakajo novi »metki energije«. Dva ovinka nad njo je stal bel avto mojih staršev. To je to prjatu, to je to, vesel sem bil ko radio. Tega veselja ki je v meni v danih situaciji teško pokažem, običjano sem že  rahlo načet, zadihan al pa v tistem svojem svetu, a kakorkoli,  da mi vetra, v hrbet, požene tko kot je treba.

Z Markom sma  se ustavila, pozdravli smo se, beseda dve, nafilali bidone, nekaj hrane v usta, objem mamic , hig5 ultra seniorju in BLtu ki je bil v pripravljenosti če bi bi rabla kakšno pomoč. BL d men!  Sledil je hrib, čedalje bolj strm, vzpon na pas mater! Jebene Lubenice, meter in pol široka betonska pot s takšnim naklonom ko da se ves čas voziš po zadnjem kolesu. Bil je neverjetno dolg, zdel se mi je tako dolg da je blo že kar smešno, kaj kurac mi je tega treba si  je mislil eden od tekmovalcev s kerim sma vozila v štric. Belgiijec se je pogovarjal s svojimi nogami: Shut up legs, shut up!!! To je ponavljal, dec je trpel, a glede na opremo in bajk mislim da je bil kaj takega navajen.  Sfajtali smo do vrha, naredili par kilometrov po gozdu katerem je sledil spust, eden največkrat omenjenih na celi tekmi. Lansko leto so bicikle bolj ko ne nosili navzdol, je tenničen, skalnat, uničuje gume in obroče. Obstajala je velika možnost da zjebeše kolo, ali z mal sreče le sebe. V samem štartu sem fuknu po skalah, aha tkole bo sem si reku. Kaj bi dal takrat da bi na moji štartni številki pisalo Cestnik in da bi mi bilo ime Jan. Pojedu bi Lubenice. Marko je užival, zadovoljen s tehnično igro, zadovoln je bil tudi z mano kar me je motiviralo. Če te Jager pohvali za vožno navzdol pol res ni blo slabo. Pred nami je bla še rahla ravninska razpeljava po asfaltu ki je se dokaj hitro dvignil in nas dostavu na drugo okrepčevalnico. Od tam naprej pa samo gas koker je šlo po prijetni gozdni poti. Vmes sem enkrat padel a ni blo hudga, gas do podna, res je letelo. To je bil del za katerega bi sam rekel da sem ga odpeljal najbolje. Za sladico nas je čakala asfalten spust do cilja na Osorju. Aero pozicija če  se ji lahko tako reče na gorskem kolesu in menjava vsako minuto. Takšno taktiko sma mela z mojim soborcem. Na števcu je bilo ves čas preko 60km/h. Iz gaza sma stopla malo pred krožiščem in potegnila čez Osor do cilja. Ta etapa je bila najina!

Na cilju sta naju čakala oči in njegov prjatu BN, mati nam je šla skuhat kosilo, v bližni apartma kerga sta jima za krajše počitnice odstopla »domačina« iz Lošinja, lahko bi bla turistična vodiča po otoku, stric Vinko in teta Štefica. Bruno in Dejan sta v cilj prišla le malo za nama tako da smo krajšo analizo nardil skupi. Tiste fore:  a veš tm, a veš tiste skale, al pa tisti spust, al pa tisti hribi, pa kerem kurac je to treba, kdo si je to zmislu haaaa… Super! 🙂

BL nama je opral in poservisiru bajke, midva sma šla vmes v vodo nardit tist kar vsak dan, shladit pobrite noge. Kot zanimivost naj povem da ima tudi Marko ko je tak taprau dec pobrite noge, pred tekmo je šel na depilacijo. Smešno ane, si predstavljaš Jagra kako cvili pred deklico ki mu depilira noge  haaa 🙂  Pa sej mu kr paše no, tut sam je zadovoln kar je glavno. 🙂  Bajke smo oddali organizatorju ki jih je odpeljal na start zadnje etape. Lošinj – Lošinj. Zadnja, najkrajša, a ne najlažja 🙂

Omenjeno kosilo iz kuhinje moje mati je blo odlično kot vedno.  Neki časa smo namenil še počitku in druženju potem smo se vsedl v avtodom in odpeljal do Velega Lošinja.  BL je šel v hotel kjer je potekala razlaga etape za naslednji dan, midva pa do mesta, ob morje, pogledat kaj dogaja. Pogled levo, pogled desno. Trbovc zraven Trbovca. Čez vikend je bil na Lošinju še en kolesarski dogodek. Downhill.  Prvo ime organizacije je bil masters Seba (MTB Trbovlje), z njim pa cel trop prjatlov in ljubiteljev DHja ki so tekmo v kompletu speljali na nivoju.  Spust na Lošinju je ekstra, fukjena proga, gledano čez oči povprečnega kolesarja res nora.  Lepo je blo vidit naše borce ki si kamot zapojejo komad »still here«. Pingo, Drch, Cec, Andro, Seba, Guna…še kar so tako ali drugače blizu gorskemu kolesarstvu. Fantje ki so nanizali celga fuka dobrih rezultatov v spustu. Od mladinski in članskih državnih prvakov do najhitrejših v kategoriji masters.  Kapo dol Drchu, na Lošinju je poskrbel da je bil Trbovc spet na najvišji stopnički, po štirih letih pavze se pelje kot avijon, prvi nastop med mastersi in skok na najvišjo stopničko.  

V lokalni kafani kjer je bila nekakšna baza smo se podružli in popili kar kdo pač rad pije. Nekteri več nekater manj, nekateri dlje, nekateri pa smo šli spat ob normalni uri. Naslednje jutro je bla pred nama še zadnja etapa. Zbudil smo se v avtodomu, super zadeva, izkazalo se je kot optimalna varianta. Sploh v kombinaciji s svojim voznikom.  Transfer je tako laufal kot more, kakšno uro več smo lahko spal, mel smo vse pri roki, ni da ni. Tut hladilnik je bil v vsakem primeru največ 4m stran, a samo po sebi hrana ni skočila na mizo. Smo balkanci in balkanc preživi. Ne da nismo meli za jest, tega je blo precej,  vseeno pa smo mel  boljšo idejo. Avtodom je prenočil na parkirišču, malo nad luksuznim hotelom. Kaj to pomeni? Za dobro jutro smo odšli par metrov nižje v WC in pa direkt na samopostrežni zajtk. Pri osebju ki te sprejme ob vstopu v jedilnico se narediš mal »butla«, na eno oko zamežiš, ali pa ga pozdraviš koker da sta se že velikrat vidla in da ti je  zajtrk pri njih že taprava rutina. Evo nas, smo noter. Krožnik v roke in mezi. Še mal bolš je blo zato ker nam je ratal 🙂

LOŠINJ

Štart teranja po Lošinju je bil v večje mestu, še kr mi ni jasno zakaj se mu reče Mali Lošinj. A nima veze, ime gor dol, trasa je bla ista. Ob obali v prvi hrib, vmes nekaj ravnine, par ponovitev, potem pa vzpon na sv. Ivana, najvišja točka preizkušnje. Sledil je spust v Balvanido, žal se je zabilo, folk je hodil, tako da sma v tisti gužvi vstrajala tudi midva, druge variante žal ni bilo. Marko se je parkrat oglasil, v stilu wadafak. Hodmo a proga gre navzdol, to je bil njegov teren. S časom je začel najedat tudi meni. Ta del trase se vedno prefura kadar gremo z ekipo na Lošinj. Med tekmovanje pa hoja, safr. Malo pred koncem je trasa lažja tako da so srne splezale nazaj na bajk in počas se je blo treba prpravt za makedamski vzpon. Tja  gor se tudi proji niso mogli pripeljat ker je podlaga enostavno preveč mehka,  klancu bi dal precej visoko oceno, kombinacija nam je vzela dosti časa in energije. A v glavi je bil cilj, vsak kilometer bližje tako da se o utrujenosti ni razmišljalo. Mislil sem da smo zajebane dele preživel in da bo le še letelo. Spust ki je sledil na drugo stran hriba je bil zopet en tistih pripravljenih za hojo. K sreči sma jih v hrib precej nažgala, cela kolona se je malo raztegnila, tako da če si hotel si  lahko navzdol peljal. Filing je bil dober, jst spredaj, Marko zadaj. Zaenkrat brez padca, kr dosti pozitivnih besed mi je vrgu  za vrat kar mi je dal še nekaj poguma da raskiram in spustim tam kjer se povprečno soboto nikakor nebi. Šlo je tekoče, pripeljala sma na ravnino in tempo vožnja do okrepčevalnice. Standardni kratek postanek, poštimala sma kar je blo treba in gas naprej. Par sto metrov nižje se je med skalnim zidom zabilo, nekdo si je baje zlomil roko. Ko se je uspel pomakniti iz poti smo nadaljevali. Pred nami še nekaj spusta in vožnja ob obali ki nas je peljala v Veli Lošinj. Za cerkvijo so nas čakale stopnice, od tam naprej pa vsake nekaj metrov naši ljudi. Njihovo navijanje nama je prižgalo turbino. Super filing, hvala prjatli! Borba dalje, sledilo je nekaj menjav med krajšimi vzponi in ravninami, precej trase je bilo tudi na asfaltni podlagi. Do konca je bilo še cca 15km, v gozdu nekje v okolici Čikata, čudni zvoki mojega bajka. Skočim dol, gledam kaj je, nič mi ni blo jasno, mislil sem da so zvoki iz gonilke, mogoče menjalnik. Problem je bil žal v 12cm žeblju ki je ponosno kukal iz gume. Jebiga. Treba bo zamenjat zračnico. Na mojo srečo sem imel ob sebi najbolšga, Marko je za menjavo porabil toliko časa kot sam zapravim na wcju, pa vem da hitro poštimam. Akcija dalje, šlo je proti koncu, malo mi je blo žal da je kar precej parov v tistem kratkem času peljalo mimo naju, zato sma toliko bol udarla po pedalih. Vmes sem mel še malo sreče ko sem priletel v drevo ki me je odbilo v steno, tisto tipično na tem področju, kamen na kamnu. Bolečina je bla kr solidna a želja da pridema čimprej do konca še večja.

Obdržala sma ritem, prečkala zadnji del gozdne trase, na grdo prehitela dva hrvata, se spustila na asflat ki naju je slab kilometer spremljal do cilja. Občutek malo pred koncem se je zdel kot da gre kolo kar samo, en ob drugem, ob morju proti črti katera bo nakazala da je konec tega res unikatnega podviga, kolesarske avanture v najbolši družbi. Roka prjatlu, skupaj v zrak, bravo mašina, vesel da sma čez črto zapeljala skupaj, naredila tisto kar sma imela željo pred štirimi dnevi ko sma si segla v roko za srečo. 4 Islands – mission complete! 🙂

Skupni čas: 14h 41min 12sek. Dosegla sva 74. mesto. Glede na močno mednarodno konkurenco sma zadovolna, najbolj pa s tem da sva dala od sebe kolikor sva imela v nogah, hitreje ne gre! 😉

Na cilju so bili najini trije, mami, oči in BL. Skupi smo se poveselil,  vrgli  v morje, naredil par slik za spomin in zasluženo pohengal na plaži.  Žal mi je blo ko sem vedu da bo šel Marko še isti dan domov, v nedeljo ga je že čakalo tekmovanje s Trialom. Imeli smo še dve uri za druženje, treba je blo izkoristist, čez vse te dni so se kr  navadli da smo cel dan skupaj, nič nam ni manjkalo, res je bil poseben dopust. Ko je bla ura cajt, je oči našga Jagermajstra peljal na trajekt, z BLtom pa sma nadaljevala v kolesarskem ritmu. Z razliko od prej sem tudi sam postal gledalec. Na treningu za nedeljsko downhill tekmo katero sma spremljala si res nisem želel kaj drugega kot le gledat in uživat.  Kaki norci,  gas navzdol koker gre, če ne gre pač pade, se pobere če je možno in orji dalje. S primernim kolesom, ful fejs čelado in ščitniki bi se  verjetno spustil a pustmo stat, te dni sem bil kroskantrijaš 🙂 Po dolgem času sem videl peljati našga Ceca, še zmeri unikatna linija, unikaten stil, neverjetn talent. Ob progi tolk našga domačga folka,  nekateri kot delavci, drugi kot gledalci. Počutu sem se kot na DH Javor. Spodaj pod progo sem srečal še the bossa Sebata, vprašu če je vse pod kontrolo. Reku da štima, edin malo pavze je vmes ko kerga odpelejo in čakajo da pride rešilec nazaj na progo.  Aha pol je res vse tko kot more bit 🙂

Zadnje popoldanske ure smo preživeli ob obali, temperatura je bla precej poletna, neki folka se je metalo v morje, mi pa smo se sedel na skalah in jedli droge. Prjatu Miha the bmx Glavič je bil na Lošinju službeno, z energijsko pijačo zalagal tekmovalce in gledalce. Z Mihcem se res dober razumema, tko da smo se zmenil da bomo zvečer skupaj. Lakota bo. Neki bo treba še pojest. Zajtrkujema v »našem« hotelu. Da ne bo skos isti okus je padel plan da greva na večerjo v kašnga druzga, po istem sistemu. Prideš kot gost, se naješ kot kral in greš mimo osebja kot da se zjutri spet vidmo. Miha mi je javil da naju pride čez 10 min iskat in gremo do Aurore, tam kjer je spal, hotel na nivoju. Okej, če pravi da je super pol grema, drugač bi šla v kazga druzga 🙂  Pogledam BLta, pogledam sebe. Na parkingu v avtodomu, oblečena bol primerno za it se streljat kakor kam drugam. Ampak ne, greva v hotel, večerja privatnikov. V parih minutah sma stala ob cesti, kulturno oblečena čakala na prevoz. Skočma v kombi in za Mihcev mimo recepcije v jedilnico. Mimo osebja na sprejemu smo šli kot da ne obstajajo, mal smo govoril med sabo, kao da je vse skupaj rutina. To je blo to, krožnik v roke in ponovi jutranjo vajo. Večerjal sem s kontrolo, zjutri sem vedel da me čaka zajtrk v drugem hotelu kerga res nočem razočarat. 🙂

To je bil primer ki bi se lahko predstavil in slikovno opremil podobnim, tistim ki jih opažam v zadnjem, že kar daljšem obdobju, tko nasplošno, na sceni, v živo, na socialnih omrežjih,… večina vsega je nafuk. Gluma. Predstavitev življenja postaja fake. Zato kar lahko. V parih sekundah pade slika nadpovprečja. Vprašanje kaj se skriva za njo je upravičeno. Nažalost pa je ogromno stvari ki se jih kao počne le nekje v oblakih, večina stvari se nakazuje a ne živi. Koliko je sploh realnega in kvlalitetnega časa v katerem igraš glavno vlogo, samega sebe. Fora ni v tem kar se vidi in prikaže, bolj v t tem kar se počne in občuti, da se dejansko živi. Napisano zato ker vem za dva tipa ki sta hengala po hotelih, dober jedla, se zejbavala z osebjem v welnessu, na recepciji so jima šli na roko,  žurala na privat hotelski fešti in pustila da jima drugi odpirajo vrata. A v tem primeru je bila sreča vseeno v avtodomu, na parkingu in v jutru ki je postavlo na cesto kolo kerga sta zapeljala med borovce in švic kerga je blo najbolj lušno sprat v vodi, tiste ki ne priteče iz kromirane pipe. Vse ostalo je blo fejk, res je je dogajalo, a konc konci je bil le nafuk 🙂

Noč je bla še mlada, odpeljal smo se v bazo, lokalno kafano  v Velem Lošinju, na druženje, laganini. Čvekal in se smejal, se spomnil kakšne scene iz preteklosti, povedal kaj se kej trenutno dogaja, kakšni so cilji za naprej. Precej znanga folka, nekaj takih s kerimi se redko a radi vidmo. Prijeten večer ob morju iz flašo kokakole v roki, mislem da sem pol spil tut kr ene dvakrat po pol litra vode. Ja nasledni dan me ni čakala tekma in sem lahko mešal 🙂 Ko se je zdelo vsega skupi dost sma z BLtom odpeketala proti hotelu, jah res sma šla še na žur ki se je ravno ponujal od tam pa dva nastropja višje, dva parkinga višje, v avtodom. Za mano je bilo 4 dni kolesarjenja, bom reku konkretnega, noge so ble vesele da jih drug dan ne bom posiljeval naprej. A glede na napovedano vreme in traile v okolici bomo vseen nardil kak sproščen kilometer. Tko je blo zjutraj, zajtrk prvakov pri taspodnih sosedih, na obalo do Mihata in izi ride. Rit me je mela že polno pizdo hhh…rahlo ranjena a  vedla da se počasi bliža konec. Blo je super, ni se mi mudilo, nihče mi ni bežal in nihče vozil za ritjo. Čisto drug svet, keri mi je ljubši nevem, konec koncev nima veze, glavno da se športa.

4 Islands pod črto

Res gre za unikatno tekmo, dobra organizacija, čudovita pokrajina, raznoliki tereni katerih verjetno nebi nikoli videl in doživel, poti katerih se sam od sebe s kolesom sigurno nebi lotil. Vesel sem da se bil del te dirke, kljub temu da je bila na trenutke precej naporna, da sem doživel žute minute, se prebračal ter brisal švic in kri iz sebe. Večino časa sem užival in bil z nasmehom na kolesu. Vsaka preizkušnja nekaj da in nekaj vzame. Ta je vzela  le nekaj energije ki se je že vrnila, dala je veliko.

HVALA!

•  Hvala mama in ata, 4 islands so bili le štirje dnevi, hvala tudi za preostalih 361 v letu!
• Marko Jager, Jagermajster! Prjatu, brez popuščanja sma sfajtala od začetka Krka do konca Lošinja, v veselje mi je blo da sma bla skup v paru. Čeprou maš pobrite noge si taprau dec! Nerad se vračam na iste preizkušnje, a če se vrnem bo to  v primeru ko bo na štartni številki poleg priimka Deželak  zopet pisalo Jager!
• BL, hvala za spremstvo, servis, in vse kar si naredu da sma lažje pregurala otoke, oz. da smo jih!
• Dankešen Polona in Vili. Avtodom je ven spustu samo Rab, ostale etape je prevozu uspešno. Res nam je pršu prou!
• Hvala Blokada za servis kolesa in TopAtlet za drogo!
•  Thx MTB Trboule

4 Islands so služili tudi kot paket pomembnih treningov pred mojo največjo preizkušnjo letos, najdaljšo in verjetno najnapornejšo do sedaj. 28. Maja se bom udeležil Ultrabalatona, 221km dolgega enoetapnega teka. Till i collapse! Vamos!

…še neki slik, mešano na žaru, gluten free!