Trideset ur in pol. Unikatnih. Najdaljših u lajfu. Ure užitka zamenjajo ure trpljenja. Občutek kot da tečeš od nekdaj in brez občutka o tem da bo kdaj sploh konec. Če ne popusti glava, ne popustijo noge. Tečeš dalje. Cca 283 333 krat sem postavil levo nogo pred desno ali obratno. Kilometer za kilometrom. Počasi naletiš na tiste ki se zdijo predolgi, nedosegljivi. Trasa v sodelovanju z močnim soncem postaja močnejša kot ti, vrže te na test. Kot bi dobil ornk šamar. Na tebi je ali udariš nazaj ali pustiš da te dokončno zbije na tla. 221 udarcev, za tekača 221 km. Bil sem zbit, a vedno ustal, na noge me je postavila moja spremljevalna ekipa. To je bil naš Ultrabalaton, jaz sem le tekel!
Ultrabalaton je tekaško tekmovanje okrog Blatnega jezera na Madžarskem. Gre za eno etapno preizkušnjo v dolžini 221 km. Res je le en krog 🙂 Ko si enkrat na štartu si moraš priznat da s tabo ni vse uredu, potem pa se začne…
Kje sem zvedel za to preizkušnjo niti ne vem točno, verjetno na spletu, nekaj se je moralo govorit tudi v tekaških vodah. Še vedno je Ironman tisti v katerega sem moral vložiti ogromno truda da mi je uspelo in na katerega bom vedno ponosen, tudi ultra trail čez Istro recimo, z dobrimi 18 urami teka ima svojo zgodbo, a rabil sem nekaj kar bo imelo več možnosti da me premaga. Tako se je beseda Ultrabalaton vpisala v google, google pa pove svoje…
Tek omenjenega kalibra potegne za seboj marsikaj. Prosti čas, 
predanost, vztrajnost in ekipo. Prve tri stvari sem obkljukal takoj, rabil sem še spremljevalce ki bodo šli z mano v borbo. Brez ekipe si poražen že v štartu. Za novo neumnost sem najprej povedal sportiva seniorju, mojemu očetu. Prve besede so bile kot vedno previdne, sledil je nasmeh in pogled na roko v roki. To mi je dalo zeleno luč za prijavo. Eden ne bo dovolj. Za drugega in tretjega tudi nisem rabil veliko razmišljati. Dve prošnji, dvakrat da. Sestrin uradni serviser Vili in moj zlo dober prjatu Sirči.
Prijava je bila urejena, ostalo je še dobre pol leta da nogam dodam nekaj dinamita ter čvrstosti v glavo katera bo imela zadnjo besedo. Po pogovoru s slovensko ultra raketo Natašo Robnik in mašino Matejem Markovičem sem si ustvaril približno sliko kako bo potekala priprava. Tekov daljših od 100 km kot sem si prej mislil ne bo, več poudarka bo na raznolikosti. Treniralo se bo ob različnih urah, ven pa ne bom izpuščal niti vseh tistih športov ki sem jih gojil do sedaj in so na kup metali kondicijo, splošno pripravljenost za mađarsko preizkušnjo. TRX je zakon!
Meseci so leteli mimo, pozimi sem bil več na gorskem kolesu kot tekel, z namenom da natreniram in uspešno prefuram 4 Islands MTB stage race. Hvala Marko še enkrat, dober sma polakirala hrvaške skale. Laufanja po asfaltu in hribih ter ostalih aktivnosti se mi je zdelo da je bilo dovolj, dodal sem še 3 tedenski set malo jačih priprav in počasi začel spuščati tempo, vse za Ultrabalaton 2016.
Če nekam greš, vedno pride tisti dan ko res greš 🙂 Največkrat ga spremljajo čudni občutki, prvi je ves navdušen, tisti drugi pa ima še neka dodatna vprašanja. Tokrat sem si na njih odgovoril že prej, ekipi pa pred odhodom poslal mail. Bistvo je bila zahvala da grejo z mano in dodana prošnja, naj v nobenem primeru ne pustijo da odneham. V krizah, bolečinah in ostalih pizdarijah mislim da dobro funkcioniram. Bal sem se če pride do tiste tretje faze kot jo imenujem, ko glavi ne bo več jasno kaj delam in bi se hotu ustaut. Tega se v treznem stanju res nisem želel.
Pa je prišel petek, dan pred štartom najdaljše neumnosti kar sem si jo zamislil. Zgodaj zjutraj smo napokali stvari v avtodom, Vili se je usedel za volan in gas proti deželi ogrske salame in angleško ne govorečega ljudstva. Prva 
postaja malo pred mejo, skok v trgovino, zajtrk na pločniku ter akcija dalje. Točnega časa vožnje ne vem, v moje dobro sem lahko zadaj ležal, mislim da sma s Sirčem kr lep čas spala. Oči in Vili pa spredaj šibala proti kraju kjer bo naslednji dan štart. Balatonaliga. Omeniti gre neprijaznega mađara s pomembno funkcijo, cel dan spušča rampo gor in dol. Res mu je ratal. No nas ni spustil blizu prireditvenega prostora, tako smo se zasidrali pred hotelom kjer nas je napodila ženska podobnega kalibra kot kolega malo prej, s telefonom na kabl. Na srečo smo naletel na razumevajoče gostince ki so nam pustil parkirat pred njihovim restoranam. V zahvalo smo šli k njim na pijačo, naročim vodo, deklica začne odpirat liter vodke. Tut tle ne gre angleško. Na koncu smo bli vseen zadovolni prav vsi.
Iz omenjenega parkinga smo šli peš do prireditvenega prostora, treba se je bilo registrirat in pogledat kaj ponujajo mladi mađari. Do pogovora jim ni, tut nasploh so tak trd folk, zaprti. Prepričan sem da mađari glede na zaprtost sploh nikol nimajo driske. Za mađarke lahko rečem da so mal bol odprte, kolk točno mi ni uspelo zvedit kar pri ene dveh treh načeloma nebi blo slabo 😉
Če v svetu ne srečaš bosanca, srečaš zasavca. Ula and the gang. Naša Ula, pripravljena da se spopade z ultrabalatonom. 
Za američane komaj polnoletna, čvrsta, ma jajca, mašino ji poganja neosvinčena zelenjava. S seboj je imela ekipo, očeta, mamico, ter fanta triatlonca, ja sej vem da ga poznate, Blaž »plantpower« Brečko. Izmenjal smo si par besed, nardil slikce za spomin in šli vsak po svoje, temperatura nam ni pustila druženja. Sonce je pokazal svoje kvalitete, tako da ja, gremo v avtodom. Vili je prpravu kosilo za ekipo, ob tem času smo meli namreč še vsi dober apetit. Huh, počasi bo šlo zares. Pozno popoldne smo preživeli v okolici jezera, večer pa pri avtodomu kjer smo prpravli stvari za naslednji dan ko bo šlo zares.
Budilka ob 4h zjutraj in spanje. Ob piskanju smo en za drugim vstali, pojedl zajtrk in malo pred 5h odšli proti štartu. Srečal smo se z domačimi in si zaželeli srečo. Z Ulo sva se postavila na mesto na katerega lahko le sanjaš da se boš v roku 32h vrnil. Mađarsko odštevanje. Supr, nič jasn. Nima veze, ko zalaufa nekdo pred tabo takrat zalaufaš tud ti, v vseh jezikih isto. Gremo, akcija, začelo se je, za naju, za ekipo, težko delo za vse nas.
Prvi kilometer je bil speljan v hrib, kar ni blo slabo, tako smo vsi začeli z rezervo, se solidno ogreli in nadaljevali po trasi…ravnina, asfalt, ovinek, ravnina, ravnina, ovinek, asfalt…to lahko ponavljam precej dolgo… Svoj tek sem začel v tempu ki mi je nabolj pasal, takšen ki mi ni pobiral energije. Vseh številk in kilometrov se ne spomnem kar je uredu, žal pa tudi ne kakšne tiste zanimive stvari…a kar je v glavi bo padlo na »papir«. Vsekakor je v glavi sodelovanje z ekipo. 
Po šestih kilometrih me je s kolesom dohitel Sirči, bil sem ga vesel ker sem bil že precej žejen, pri cca 8 pa sta ob trasi zraven avtodoma stala Jani in Vili. To je bila prva scena ki se mi je hudo vtisnila v spomin. Rekel sem si, lej kaj imaš s sabo, dokler bo vse tkole na mestu ne popustimo. Vpozdbune besede, opcija za hrano, pijačo, karkol, že od samega štarta. Ekipa je resna, vejo zakaj smo tukaj, štirje bomo delali za enega, vedeli smo kam gremo in kakšen je naš cilj.
Prvi maraton sem odlaufal lahkotno, brez težav, vzelo mi je 3h 45min. Oče/Jani mi je sicer svetoval naj rahlo spustim tempo, a sem povedal da mi ta najbolj ustreza. Tako sem nadaljeval. Oblaki ki so bili pridno na mestu in blokirali sonce so se umaknili, ozračje se je začelo segrevati. Ravninska trasa se je selila v lokalne hribčke, asfalt prijetno pogrel, razmere za tekače so postale precej bolj 
zahtevne. Glede na ne več tako ravno traso in močno sonce sem tekel malo počasneje, vzel sem si tudi kakšno krajšo pavzo več, med katerimi mi je Jani poštimal hrbet. Zaradi poškodbe vretenc pred leti imam še vedno nekaj posledic. 70 km je tisti ki se mi je vstisnil v spomin kot prvi ki mi ni najbolj pasal. Vročina, jebena vročina. 
Tle se je res začelo tisto kar si nebi želel. Že tako ni bilo lahko, jasno da bo postajalo čedalje težje, a nekdo hoče da trpimo. Uspevalo mu je. V primeru da bi bilo to sredi avgusta ko bi bili visokih temperatur navajeni bi bilo drugače, ne lahko, a vsaj približno domače. To pa je bil prvi vikend ko sem občutil vročino, nedolgo nazaj me je zeblo kot cucka na tekmovanju Wings for Life, še par dni kasneje vem da sem hodil naokol v puloverju, pa nisem najbolj zmrznjen primerek. A na ta dan pa kot naročeno. Evo vam kurac, naj vam bo zafukan. Vem da se ne sliši lepo, a tko je blo. Na glavi se imel ruto, napeljano pod šiltom. Nonstop jo je bilo treba polivati z vodo da mi je hladila glavo. Kolk stopinj je imel asfalt nevem, a vem da se je kar svetil, blo je noro vroče. Evo, pozabil sem omeniti da sem 10 km nazaj, se pravi okol 60km zaradi vročine in posledično reakcijah v laufrcah dobil prve žulje, kljub temu da imam dobro obutev, zaščitena podplate in nogavice katere mislim da nimajo konkurence. Vse skupaj očitno ni blo pomembno. Tam sem se ustavil, namestil obliže, sveže nogavice, večjo številko laufrc in gas naprej. A ni blo približno tako moteče kot temperatura kateri pojem. Počasi se je bilo treba sprijaznit da je tako kot je, ves čas sem govoril naj bo sonce na tekmi, nočem dežja, sploh ko sem bral zapiske svojih prjatlov ki so 14 dni nazaj leteli Trail 100km Vipave. Norci, rispekt!
Zajebano so meli, res zajebano. Po opisu vem kaj 
je doživel prjatu Kristi, a šel čez sebe, imel sem ga v mislih, to mi delamo da uspemo in tle je treba zadevo ponovit. Ne zebe, je vroče. Prevroče. Fakof. Nadaljeval sem v podobnem tempu kot prej, hribi malo počasneje, vseeno sem jih pretekel, ravnine pa kot nogam najbolj ustreza. Telo sem imel že tako pregreto da mi je udarjala v glavo in iz glave ven. Čutil sem utrip v njej, če sem prijel za glavo sem čutil kako mi nabija. Za popizdit, res je slabo vplivalo na počutje, predvsem pa je neznosno pilo energijo. Ekipa je ves čas skrbela da smo se tem težavam čim dlje izogibali. Vili je bil na vseh kontrolnih točkah z avtodomov ob pravem času, če je bila minimalna opcija se je pojavil že prej. Pripravil je blazino, opremo za hlajenje in mi nudil vse kar se si zmislil. Sirči in Jani sta se menjala na kolesu, lep del je Sirči tudi pretekel. Glavnino dela sta opravila med potjo ko sta me stregla in pomagala med našimi pavzami. Temperatura na očetovem Polarju je kazala 35°. Okoli 90. kilometra sem doživel prvo krizo in postanek za katerega smo si vzeli dobrih 15 min. Vse je bilo pripravljeno tako kot do sedaj, za bonus sem na mizo dobil še špagete od našega kuharskega mojstra. Apetit se je počasi začel upirat. To je bilo še zadnjič ko sem lahko v sebe spravil kaj bolj konkretnega. Uležem se na blazino da se glava hitro odpočije in shladi, medtem pa slišim Janita ki zaupije…Borči.
Pogledam naprej in vidim dva zlo dobra prjatla. Borč in Perči. Najprej sem se skor mal ustrašu, nista rekla da prideta, konc koncev smo bli več kot 300km oddaljeni od doma. Huh, z mano je res neki narobe.
A na srečo ni blo, res sta bla. Pripeljala sta se s skuterjam, samo zato da me podpreta. To je gesta kere ne bom nikoli pozabil in govori zase. Hvala prjatla, tut tisti grafiti po tleh so nardil svoje, krajšali so kilometre in me spravljali v smeh kljub temu da sem vmes bruhal. Naslednja kontrolna točka je bila pri cca 105 km, ponovili smo rutinirano kot slabe dve uri nazaj. Telesu je pasalo, senca, mrzla piksna na glavo…amerika. Tam sta se prjatla poslovila, ostala ekipa pa nadaljevala z delom. Vili je imel lepo naštudirano mapo poti okrog jezera, dober občutek za moj tempo, kdaj me kje pričakovat, tako da smo se ujeli tudi na kakšnem delu kjer drugi niso imeli možnosti. Kdaj le za pozdrav, kdaj za požirek pijače ali pa za kako posebno potrebo. Sirči si je šel za kratek čas nabrat neki energije v avtodom, tako je šel na kolo zopet Jani ki je vozil za mano, brez opozorila da gremo prehitro ni šlo. Pa smo šli vseen 🙂 Prevozili smo prvo polovico proge, drugo lahko začnem odštevat. Dobra novica, a le nekje v zraku. Realnost je bila na tleh, vročina ki ni popuščala do večera, prau tako je asfalt skrbel da ti tja do kolen ni bilo hladno. Mogoče se sliši pretirano ali napihnjeno, vendar tko sem doživel, tako je blo. Krepko čez trideset direktno v glavo s talnim gretjem. Gazili smo dalje, Sirči na bajk, Vili in Jani pa z avtodomom naprej pripravit potrebno za »preživetje«. Vmes skoki v trgovino, do okrepčelavnic, ni da ni. Slej ko prej padeš v fazo ko vidiš da sam nebi mogel narediti ničesar, že tako ti 
prjatli ki so s tabo velik pomenjo, ko pa vidiš da so oni tisti, eni in edini ki te lahko pripeljejo do cilja je pa to vredno še toliko več. Že samo misel in upanje polagaš na njih. Vmes sem se spomnil tudi na borca, prjatla Anžeta Česna…sori stari sam ti si fukjen, pozitivno mišleno! Sem si pa z mislimi na tvoje nore podvige skrajšal kakšen kilometer 🙂 Pri naslednji postaji sem se pofočkal s prihodom, ekipa se je zmenila za krajšo masažo hrbta in zadnje lože, vmes pripravila nekaj hrane, sveže cote in nove laufrce. Obu sem Saucony Kinvara od Sirča ki so meni načeloma dobri dve številki preveliki, v danem trenutku so mi bili zaradi oteklosti nog ravno pravšnji. Ura je bila 8h zvečer, na terenu smo bli 14 ur in pol, za nami pa nekaj čez 120km. Počasi bomo šli v noč, res počasi, še slabi 2h teka brez lampe potem pa spet nekaj novega. Noči sem se veselil zaradi temperature, načeloma mi ni blo na ljubo razmišljati o sedem urnem teku z lampo na glavi a vročine sem imel dovolj. Telo je bilo pregreto, takšnega sem peljal sabo v noč, temperatura v temi pa ni naredila nekega čudeža. Ubijale so me štafete s svojimi spremljevalci, vsak ki je šel mimo je govoril Hajra, Hajra, to sem slišal miljonkrat, njegov kolesar pa vljudno zazvonil…aaaa, udarci na psiho. Tudi utripajoče rdeče luči na kolesih pred tabo in soji svetlobe ki so mi risali sence na tleh so odžirale moč. Borili smo se dalje, tek, tek tek, nogo pred nogo. Tempo je bil glede na razdaljo soliden, a telo je trpelo. Tako visoke temperature in močno sonce so pustile posledice. Vroče mi je bilo non stop. Slekel sem majico da bi bilo bolje a tudi to ni naredilo prave spremembe. Psiha, psiha. Večkrat sem bruhal in imel prebavne motnje. Noč smo premagali nekako takole: Letim, za mano Sirči na bajku, utečena sma tako da mu niti več ne govorim kdaj in kaj bom pil, to počne on. Ko mi da bidon pijem, ko reče dva požirka, spijem dva požirka. Počasi bo treba gel ali energijsko ploščico, s sabo ima kašne tri različne, zberem eno, v usta vsaj kos in gremo dalje. Ko se ustavim se po domače povedan poserjem. 
Imam le toliko časa da spustim hlače malo nižje in gas. Sirči mi da papir, obrišem tisto malo kar je bilo potrebno, itak je bila v meni bol kot ne samo tekočina in akcija dalje. Ko prispema do avtodoma je tam že Jani z vodo, brisačo, opremo za hlajenje. Vili me prime in da ležat na tla. Včasih me je masiral eden, včasih na hitro kar vsi trije, tako kot mi je svetoval najjači fizioterapevt Matej Čebokelj, preden bo noro bolelo te naj kr konkretno zagrabjo 🙂 Iz ležečega položaja sam nisem mogel vstati, Vili me je dvignil pokonci, rekel še kako motivacijsko in gremo naprej. Njegova konstantnost in mirnost sta zelo dobro vplivala na moje nadaljevanje. Ekipa je funkcionirala optimalno. To je krajšalo kilometre, v glavi sem imel le naše etape, še malo in se zopet vidimo kjer bo lažje. Poleg opisane pomoči sem načeloma ves čas tekel. Noč je padla, zakon. Za nami je skoraj 24 ur. Vesel, okrog 5h zjutraj nujno na power sleep za slabih deset minut. Rabil sem, enostavno sem rabil spremembo, spočiti glavo, nabrat moči za nadaljevanje. Motivirala me je številka 200, 200 kilometrov. Te meje še nisem pristopil. Do nje je bilo še dobri dve uri dela, od sebe sel dal kolker sem lahko. Okrog osme ure zjutraj sem prečkal tablo ki je označevala omenjeno razdaljo. Pogled na številke pravi da sem 200 kilometrov pretekel v času 26 ur. Mislil sem da me bo spravlo pokonci, a efekt je bil ravno obraten. Nisem si predstavljal da lahko pretečem še zadnji polovični maraton. Na povprečen dan grem letet za urco in pol pa je mimo. Vseeno je to razdalja ki jo spoštujem, tudi 10km vem da ni lahko in kapo dol vsakemu za vsak km ki ga preteče…v tej situaciji pa se je številka 21 zdela nedosegljiva. Ustavim se pri avtodomu, položijo me na blazino. V glavi mi je nabijalo, bil sem zlomljen, jokal od obupa, vpil, nevem kaj sem delal, bil sem prazen. Spraševal sem svoje borce kaj naj nardimo, jst sem konec, telo noče več naprej, sem pregret, sonce mi je spilo vse, noge so ble okej, ni blo krčev, niso ble trde, hrbet je bil ok. Po vsem tem bi se zdelo da lahko tečem, a pekel na asfaltu prejšni dan je terjal davek, držalo me je na tleh. Nisem si želel odstopiti, bil sem tako blizu a tako daleč od uspeha. Celo za čas se se sekiral, kazalo je sicer krepko pod tridesetimi urami… a potem tudi to ni imelo več nobene vloge. Cilja nisem več videl. Ekipa, ekipa, ekipa. Edina rešitev da nadaljujem…nevem kdo je bil tisti, kaj se je zgodilo, kaj smo naredili, a naenkrat se znajdem nazaj na trasi in hodim. Hoja se spremeni v tek in akcija naprej, vsakih deset metrov ki so padli mimo sem bil vesel. Priletel sem do naslednjega check pointa, se pofočkal. Usedel na stol, noge na drugega in kratka pavza. V glavi zopet vprašanje kako naprej. Poleg mene sta v travi ležala dva francoza, ob njima pa spremljevalec na kolesu. Zgledala sta tako kot jst, gotova. Po parih minutah jih je njun kolesar postavi na noge, istočasno so to naredili tudi z mano. Tako smo na progo zakorakali skupaj. Eden od njiju mi pravi come on, let`s go. Povem mu da ne gre. Rekel je dejmo probat, delali bomo intervale, 4 minute teka, 1 minuto hoje. Če bi mi blo do zejbancije bi mu reku sigurno tisto edino ki znam po francosko: m ž ma d bi te, pa nis buh vej kua 🙂 Probal sem, zalaufal, šlo je. Huh, zakon. Mimo je padlo kar nekaj teh serij. Vmes je eden od soborcev bruhal, drugemu je letelo iz riti haha…noro. Vse skupaj je bilo že precej normalno, nič tazga. Vmes smo se malo pogovarjali. Povedal mi je da je na Balatonu že tretjič, da je nazadnje dosegel 14. mesto. V nadaljevanju je razlagal da v takšnih razmerah še ni tekel, da ga je vročina sezula, da imata s kolegom težave že od stotega kilometra. V cilju boma torej par ur kasneje kot nazadnje. To je bil stavek ki mi je dal jasno sliko kaj sploh premagujemo in da to kar se dogaja z mano ni nič nenavadnega. Tudi čas ki se podalšuje je logična posledica peklenskega pritiska. Francozov sem se držal dokler je šlo, potem pa sem moral poslušati svoj telo in popustiti. Sonce je kot prejšni dan začelo nabijat po nas, glava je začutila pritistk in evo, spet smo tam. Udarjaj po meni sem si mislil, naredite tekmo še težjo, ne bote me sfukal, ne bom se ustavil, do cilja bom pršu v vsakem primeru. Takrat se mi je za vse skupaj začelo sladko malo jebati. Vseeno mi je bilo za čas, vedel sem da tudi če hodim rikverc pridem do cilja. Nisem si pa predstavljal da je lahko zadnjih 12 km tako dolgih. Če bi šlo na nož bi tekel, vem da bi. A nobena stvar ni imela več neke pomembne vloge, ne čas, ne dolžina, ne temperatura, pavze, hoja, tek. Počasi grem proti koncu, to je vse kar šteje. Ekipa je bila še vedno kot vse do takrat na mestu, funkcionirala kod da smo nekje na polovici. Vili se je z avtodomom počasi premikal naprej, vmes posredoval razne informacije, s tem krajšal čas, da je blo vsaj malo zabavno, Sirči zadaj na kolesu, Jani ob meni. Tako smo ga pičili proti cilju. Zadnje tri kilometre pred koncem sem doživel nekaj kar lahko rečem da je bilo prvič. Velik stvari sem že naredil ko niso bile najbolj pametne, nevarne, fukjene, a se nisem bal zase. Govorim o bordanju, motocrossu, downhillu, skakanju iz skal, rallyu,…tukaj sem tekel oz. hodil, nič nevarnega. A bil sem posran, ne dobesedno, bil sem v strahu, strahu zase. Prvič sem se res ustrašil da je lahko nekaj narobe. Čuden občutek, ne znam ga opisati. Iz tega naslova sem se držal prjatlov za ramo, za vsak slučaj, če me odklopi. Bližal se je cilj, vsak meter smo bili bližje. Zaključevali smo z avanturo, za nami je bilo 221km, 221 aktivnih kilometrov, gibanja, teka, po večini teka v solidnem tempu. Globoko v sebi sem bil najsrečnejši človek na svetu, na ven pa prazen, brez volje, apetita, energije, obrazne mimike. Le obstajal sem. Dead man walking 🙂 Do zadnjega ovinka smo šli vsi skupaj. Bil sem ponosen, korakal sem z najmočnejšo vojsko. Fantje ki so dobrih trideset ur delali. Ni blo časa za počitek in zabavo. 
Vsak je imel svojo vlogo in vsak jo je naredil optimalno. Naporno za vse, a s skupnimi močmi dosegljivo. Še zadnjič sem čip postavil na napravo ki je zabeležila mojo prisotnost, obkljukal sem vse kontrolne točke. Pot se je obrnila v levo, ostalo je le še par metrov do cilja, tisti neprecenljivi, ko veš da se boš končno lahko ustavil, ko veš da si naredil kar si si zastavil, na istem mestu si bil nazadnje dobrih trideset ur nazaj, pred tem pa ure in ure garal, švical, se odrekel marsičemu, vse skupaj samo zato da bi uspel. Res sem, a ne sam, »zmagovalni« trak sem ponosno dvignil v imenu »Sportiva Teama«. To je bila naša borba, naša ultra, naš Ultrabalaton!
Ob boku sem imel očeta, svojo korenino, odličnega športnika, predvsem pa očeta v pravem pomenu besede. Verjamem da je ponosen na to kar sma naredila skupaj, sam verjetno ne bom imel nikol priložnosti videti sina na cilju takšne preizkušnje.
Za volanom in povsod ob progi se imel sestrinega moža, vesel sem zanjo, da je v njeno življenje prišel tako kul tip. Hvala ti prjatu Vili, rojen si za tele neumnosti!
Z mano na kolesu sem imel prjatla ki počasi zaklučuje s tempiranjem forme, s pripravo na eno najlepših in obenem najtežjih enodnevnih vstrajnostnih preizkušen na svetu. Zadnjo nedeljo v mesecu bom namreč štartal na tekmovanju Ironam. Vem da si prpravlen in da ti bo uspel, mi bomo pa še mal dodal da ti bo lažje. Vamos Sirči!
Ula se je borila do 133. kilometra, nato pa se je zaradi težavami s kolenom in norimi razmerami odločila za pametno potezo, odločila za zdravje in odstopila. Med tekom sem se dostikrat spomnil nanjo in se spraševal, kako more trpeti šele ona glede na to da je ženska in da se v njenjih letih vrstnice s takimi razdaljami sploh še ne ukvarjajo. Ula, res maš jajca, sam se dobro zavedam čez kaj si šla in kaj si dosegla. Kapo dol!
Ta preizkušnja me je veliko naučila, veliko je dala. S prečkanjem cilja se zdi da je bol kot ne vse mogoče, da so stvari ki se nam zdijo težke in naporne le malčki brez dude. Človek je sposoben precej več kot si predstavlja, treba si je dat priložnost, pa naj bo cilj le en pretečen kilometer, hitro bosta namreč postala dva. Konec koncev pa ne gre za dolžino, tek ali zgolj šport, gre za faze ki nadgrajujejo pestrost vsakdana in dvigujejo kvaliteto življenja.
ZAHVALA:
- Draga Mati, zaradi dneva ko si se mela lušn si mogla en dan ornk potrpet. A ti je uspelo, rodila si sina ki ti je zelo hvaležen za vse kar mu nudiš, si velik del Ultrabalatona
- Ata Janko
- Polona z družino
- Vili
- Sirči
- Boris Biceps & Primož Triceps
- Matej za fizioterapijo in Tina za masažo
- Hvala vsem prjatlom ki me podpirate, veste kdo ste!
- Thx tut vsem prjatlom iz socialnih omrežji!
Hvala podpori pri projektu: Topatlet, MOL – bencinski servis, Flere Damjan s.p., Monster Energy (Miha, Medo, Fogi), Obsešen, OblikovAnja, Ribičeva, Mojca (Factory Store)
Dan po teku sem bil še vedno pokonci, zaspat nisem mogu, zgubil sem okus za hrano, kožo na prstih, par kilogramov, imel črne nohte, trde gležne in bergle ob postelji. A vse to je le začasno, naša »zmaga« ta je tista ki nam jo ne more nihče vzet, ta bo za vedno! 🙂
intervju Radio Kum: http://kum24.si/clanek/575026682f077/ce-sem-zmogel-to-zmorem-vse
ONE LIFE, ONE CHANCE!
VAMOS!
