V glavi sem ga mel kot neko nagrado, na dni ko bom lahk reku NE biciklu, NE laufu in NE plavanju. Na dni ko bom lahko reku JA čokolada, JA spanje, JA dan, danes boma na izi. A pred njim je bil še tisti praktični izpit, najbolj zajeban v letu, pr najbolj zajebanem profesorju. Vse do tja se je na dnevni bazi posvečalo treniranju. Razmišljal, dihal in fokusiral se je zgolj na triatlonski projekt, v njega sem dal vse svoje športne izkušnje, dolgoročne priprave, glavnino frej cajta letošnjega leta, v njega sem dal sebe. ICON – Livigno Extreme Triathlon. Sicer mam narjen fax, a tiste pizdarije na papirju ne sežejo do kolen izobrazbi, ki ti jo da takšno tekmovanje! Kot nagrada v glavi je odmeval dopust, tam čez lužo, s frendi, brez specialke, tam kjer je kokakola majka reda in volan v roki strica Donalda. JuEsEj.
ICON nima veze z Ameriko, nima veze z dopustom, a ne gre iz glave. Čedalje večkrat se spomnem na to tekmo, na dirko, bla je epska, zame je bla epska. Mirno lahko napišem oblaufani stavek, da je prišlo za mano. Vse večkrat se spomnem na tisti dan, ki se je začel v ledeni vodi, s plavanjem v temi, kolesarjenjem v ne ravno humanih razmerah in nadaljeval s tekom, ki je peljal tja gor, ko gre tudi avgusta sneg. Po šestajstih urah tempa sem bil kar naenkrat postavljen na preizkušnjo katera bi mi lahko v parih minutah ubila sanje, ves vložek bi v trenutku izginil, teško bi prenesel. Ne bi spavao mirno. Vem le, da bi začel z novim letom trenažnega procesa. Ne bi mi dalo mira, dodatno leto švicanja in čakanje na štart, tako kot jih verjetno počne 72% tistih izjemnih športnikov, ki žal niso uspeli prečkati ciljne črte. ICON je z mano in mislim da bo vedno. Veliko mi je dal, naučil, predstavil, me preizkusil in usmeril. Tudi če se sliši bullshit se mi jebe, tko je v meni, to sem doživel in preživel. Sedaj je mirno, je lepo. Še enkrat hvala ekipa, vsaka vaša poteza je bila korak bližje cilju. Bravo ker uspešno fajtate z mano, ker zmorete. Še enkrat več ste mi polepšal živleje!
Srečno proti domu, za nekaj dni na šiht, preživlat čas s svojimi, pol pa h sevničank prevert če ma še vedno rajš Cvička kot Trampa. A pred odhodom je ostal vikend, na obali, slovenski, prva izvedba polovične razdalje Ironmana. Mal me je presenetla tale moja Čipka. Pred osmimi meseci je na svet spravila sinkota Timota. Posledično je bila precej časa športno neaktivna. Besedo trening bi lahko uporabila šele tam nekje sredi poletja, še tega je bilo precej malo, foter je namreč gonu za svoj triatlon in doma je bil bol redko. Timotu pa je pasala družba in Anča se mu je zdela najbolša izbira. Presenečenje je bila prijava na Ironman 70.3. Deklica še ni bila na triatlonu, predvsem pa zadnje dolgo obdobje daleč od besed swim, bike, run. Ostalo je nekaj časa, vsaj nekaj za obisk bazena, vrtenja pedal in teka. Da zmore precej, je dokazala lansko leto ko je suvereno prelaufala 110 km ultra traila v Istri. A kje smo letos? Verjamem da lahko, to so ble njene besede. Da ne bo ustavla sm vedu, Idrka je čvrsta. Plavanje v množici, neki čist novega. Iz vode je prišla z dosti moči za naprej. Kolo na ne ravno lahki trasi po besedah mnogih, je odpeljala po muško, klanci ji niso predstavljali težav. Na teku pa huh… iz kilometra v kilometer hitreje, lahkotno, prehitevala tekmece in uživala, tekla z nasmeškom, kar je bilo največ vredno. Cilj pa je bil za oči nas navijačev prav poseben, kaj šele zanjo. Z roko v roki so ga namreč prečkale skupaj s svojo prijateljico, mašino iz obale, Isabel Petardinijo.
Evo zdej grem lahk na dopust sem si reku v nedelo popoldne. Štirje tipi, ista postava kot dve leti nazaj, isti kontinent, druga trasa. Odletel smo iz Benetk prek Amsterdama v Los Angeles. Iz LAXa z Ubrom (kao taxi, sam da ni taxi, to bo najbolj enostavna in kratka razlaga) do Hermosa Beacha, surferske plaže na kateri najdeš Surf Beach Hostel. Tam smo mel bukirano spanje. Ko prideš v Ameriko moreš najprej prenočiti na nekem naslovu, šele nasledni dan lahko prevzameš avtodom. V sobo smo odložil kufre in zalaufal na plažo. To je pač tista stalnica ko prideš na morje. Pozn popoldne smo v hostlu rental bajke, cruserje in se zapeljal v smeri Venice Beacha. In kdo so bli še ostali trije mojstri ki so šli v tisto smer? Marko Jager aka Marko aka Jager. Prvi surfer Prebolda, doktor vsega kar poganja bencin in ljubitelj precej gej pijače Frapučino. Zbiratelj dresov Romunske nogometne izbrane vrste, biser savinjske doline in še bi lahko našteval. Ali aka Mambundo Nagumbe, tip katerem pred vhodam v klub namesto kontrole osebne izkaznice varnostnik pohvali brado in reče enjoy, amaterski fotograf in profesionalni potrošnik, rojen v Sloveniji, delan za ameriški trg. Jernej Sirk aka Sirči je naš računalnik, ni je številke ali pomembnega podatka ki bi zbežal mimo njegove SD kartice, mlad šepetalec psom, Frapučino member, uspešen triatlonec in nič manj uspešen maratonec v postelji (res dolg spi).
Z bajki lagano ob obali, pogledi na plažo, na odbojkašice, na fensi bajte, na naše nasmejane obraze. Spet smo tle, v Californiji in vse skupaj se šele začenja. Kar hitr je padla ideja kdo bo prej prgonu do vrha nekega klanca. Itak, froci, ne morš da nebi. Pognal smo intenzivno, štarno pozicijo sem mel zadi, zato sem se mogu še tolk bol potrudit. Pridem v položaj kjer sem že skoraj ob boku Alitu, prtisnem koker gre in u tistem fukne ketno iz zobnikov, nogo iz pedala, rit iz sedeža, par metrov sem se še lovil, odnesl me je v stran, praktično že skor nazaj dol in bum po tleh. Navil me je tja med bajk da sm encajt odležu. Podrgjen komolc, dlani, strgani šuhi ko da bi se pes igral z njimi, usrane hlače, šmir po nogi… Super res. Marko poštima bajk in nadaljujemo turistično, če že bicikl ne zmore tu ko bedra, plus to da so nas ekstra prosil naj jih merkamo, da ne bo direktorca hostla popizdila. Ura se je bližala zahodu, počasi smo obrnil in se vračali proti začasnem domu, vmes v trgovino, kupt nekaj za pit in Ali je vzel nekaj spominkov. Spat mislem da smo šli sorazmerno hmal, zjeban od dolge poti in sedenja na avijonu. Je bilo pa zato jutro res jutro in po fruštku smo že laufal. 10 km do Redondo Beacha in nazaj. Preden nas je pršu iskat Uber, ki nas je je peljal do lokacije kjer se bo dvignil avtodom. Nardil smo še krajšo šetnjo, štacuna dve tri, šli v Starbucks na Frapučino, da slučajno ne pozabim, Frapučino ja, pije se Frapučino. No pol smo šli pa naprej.
Dobre pol ure vožnje do zaselka Bellflower kjer smo podpisal papirje kaj vse ne bomo razbil na in v avtodomu. Kluče smo dobil, tko da odpelal se bomo sigurno. Razpakiral smo stvari, torbe zadaj v gepek in gremo na pot. Avtodom je bil dolg 33 feetov, to je 10 metrov. Res prostoren s slide outom (ko ga parkiraš, stisneš na čudežno tipko, ki ti avtodom poširi še za par kvadratov). Zadi je mel velko spalnico v keri bosta naslednih štirinajst nočitev izvedla tastaredva. S Sirčem pa sma mela klasiko, spanje nad voznikovo kabino, običajn spima en zraun druzga, gej ko Frapučino. Lahk povem tut podatek da glavnino dopusta s Sirčem preživima skup. Letos sma mela osem dni Livigna, tri dni Kopra, šestnajst dni Amerike. Res morma še kak vikend predn bo konc leta. Po večjih mestih, nacionalnih parkih in cestah, ki so enmal bolj zahtevne avtodom fura le Jagermajster. Njemu je furat 10 metrsko mašino isto ko nam go-kart. Zamota ga bolj na easy ko Bob Marley đojnt v najbolših cajtih. Po kakšnem centru Los Angelesa ali Vegasa in zavitih ozkih cestah na prelazih res ni heca. Tko da ta zajebane stvari oddela Marko, potem pa smo na vrsti ostali. Prvo lokacijo, ki smo jo vnesli v navigacijo je bil Wallmart. To je veriga ogromnih trgovin v katerih maš neomejeno hrane in ostale pizdarije, od zoknu do pralnega stroja, motorke in maske za potaplat. Maš še bolše primerjave a zdele se ne spomnem kua bi napisu. Nam je šlo najbolj za hrano, pa Ali si je kej kupu. Cene hrane in pijače v USA so precej višje kot pri nas, tle se je še najbolj splačala masovna nabava, nafilat hladilnik v kamperju do stropa ter zafilat omare z raznim pizdarijam. Ko sm omenju tortice in čokolade v obdobju priprav na ICON. Cukru sem dobre tri mesce govoru ne, res sem se ga izogibu. Hočeš al nočeš, pozna se na performansu in tehtnici. Splačalo se je. Zdej sem bil pa na dopustu, lahk sem se nekako tut v tej smeri mal sprostil, tko da so mafini in njim sorodni izdelki redno leteli v voziček. Ni fajn, sam blo je pa fajn. Nakupl smo, nafilal avtodom s hrano, pijačo in odpelal v smeri Sunset Beacha. Čez neke dve ures smo meli res Sunset, blo je romantično, sonce v zatonu, peščena plaža, morje, štirje tipi hhhh. Še dober da ni bil v bližni Sturbucks kjer bi se dal kupt Frapučino.
Nadaljeval smo proti Huntington Beachu, mimo res ogromnega, znamenitega Piera smo šli na šetnjo čez mesto in v lokalno kafano na drinks. Prvo noč smo parkirali kar precej kilometrov nižje od HBja, spanja enkurc, zbudil smo se ob uri ko je bla še tema, zuni pa neko babje govorjenje, dihanje, motiviranje…wtf. Ob pogledu čez okn je blo možn vidit en trop žensk, ki so mele res zgodno vadbo. Blazine in gas. Mal so migale, mal so se raztegovale. Mi smo pa camper mal raztegl, ta opcija je bla zmer možna. Dan se je lih začel delat, prvi surferji so prou laufal na plažo, lovit prfekten val, mi pa brez desk, tko da lauf mimo plaže, čez zanimivo traso, ki je pelala ob golf igrišča in fensi bajtah. Pretiraval nismo, lih tuk da se je mal pomigal, mašina zalaufala in s tem je bol pasal vršt rit na sedež ter zapeljat na plažo, kera mislem da nam je bila pred dvema letoma najbolj všeč. Jebiga, pač spet na isto, nekter hodjo u Medulin 20 let u isto prikolco na isto plažo. Tko da ne bo narobe, če gremo še za en dan na isto ko smo že bli. Bla je nizka oblačnost, nič kej prijetn vreme, take puste barve, niti ni kazal da bo bolš. V miru smo pojedli, mal pohengal za mizo pred avtodomom. A onda. Oblaki so začel popuščat, sonce poforsiru mim njih in vse skup je nardil drugačno sliko. To te kr utrga tja do vode, šetnja na drug konc, na tistega ki še nismo bli, res se je splača nardit kako fotko, dve tri, štiri. Ali še kako več, normalno. Gre le za več kot prosječnega fotografa brez fotoaparata, ma telefon pa tamalo no-pro kamerco. Valovi so bli še nekak prjazn, lahk smo se metal v njih, a mislem da se že kr veselili, da v prihodnjih dneh rentamo surfe in probamo kak val tut pofurat. Kokerkol, Aliso Beach nas ni razočaral.
Pičili smo v smeri San Diega, po planu ustavili na plaži La Jolla Cove, ki je znana po tem da se na njej pasejo tjulni. In evo, celga fuka tjulna. Od malih do velkih, črnih, rjavih, glasnih, igrivih, lenih, kar hočeš. Verjetno majo poln kurac turistov, ki jih non stop slikarjo. Verjetno jim najbolj motjo rižotkoti, ki s svojimi predolgimi objektivi rinejo proti njim in šklocajo da spominski kartic ni usejn. Tjulni so luštni, pa precej smrdijo, tko da to so dve stvari po katerih sem si jih zapomnu. Od La Jolla Cove smo odpelal naprej proti notranjosti San Diega, do letalonosilke katera je na voljo da na njo stopi tudi turist. Najdemo parking, res supr. Čez ene dve ure smo vidl da nam je ratal nardit tut 105 dolarju stroška. Itak ni tam plac za camperje, a balkanc kot balkanc parkira tam ko je frej. Peš smo pognal do fast food restavracije Jack in the Box. Lačn smo bli že skor mal preveč, tko da se je do neke mere zapretiraval. Najedl ko svinje in šetnja proti avtodomu nazaj je bla naporna, filing sem mel ko da za sabo vlečem sidro. Za Jagra koker se spomnem, je mel na vsaki rami po eno. Tistih dobrih sto dolarjev smo vkalkuliral v spanje, se pravi da se ne bomo premaknil ampak tam prespal, ko bomo šli seveda spat, če bomo šli sploh kej. San Diego je mesto ki je v centru precej živahno tut sred tedna. Folk ne hod, folk se fura z skiroji. Na vsakem koraku vidiš kakšen skiro. Iz neta skineš aplikacijo, poskeniraš vozniško, osebno, vpišeš cifro mastercarda in počas zadeva zalaufa. Ni nam šlo čist tekoče a smo zrihtal, pač mi mamo Sirča, aplikacija nea se jebat z nami, ker ti ne bo ratal. Medtem ko smo rihtal še za četrti skiro je Jager že naštudiru, furu makedam, pod tistem malem gumam se je kadil, on pa ves nasmejan, ja kaj češ lepšga. Štrom pogon ga ni motu, zdej priložnostno fura gorca na štrom, lih tuk da mal vete. Tko da kak cajti na Stravi če jo slučajn ma, niso lih čist realn. Uglavnem, vsi štirje na tako imenovanih Birdih in gas proti centru. Blo je res zabavno. 1 dolar te pride ko štartaš z njim, pol pa odvisn kok furaš. Za lokalce, ki majo seveda precej višji standard ko mi je to đabana. Pol pa mal problemov, enem zmankal baterije, pol drugem zmankal baterije, tretjem niti ni mogl zmankat kr smo šli u kafano. Prevert je blo treba če je kokakola ista ko v LAju, kak američki pjr za dece in redni pregledi zadnje plati simpatične kelnarce, ki je mela v igri naš del lokala. Ne morem rjačt da ni omembe vredna. Z nam je bla zlo prjazna, želela si je dolarje, dvomim da smo po čemerkol izstopal. Ajde, mogoče Ali ko je res mal drgačn. Enkrat, nevem kdaj, smo prebluzil do avtodoma in šli u horizontalo.
Glede na vreme smo se odločl, da je to tisti dan ko bomo šli še bol na jug, čez mejo, v Mehiko. Da vidmo kako je tam, če so res uzadi oz. če je tko ko u filmu. Do meje smo se peljal s Camperjam, parkiral pred neko trgovino pol pa peš naprej. To je najbolš varianta, mislem da z našim camperjam tut nebi smel it čez, če bi nam pa ratal, ti ga pa tam ulupju u šusu. Baje, tko pravjo. Tist ko pravjo da na ameriško mehiški meji zlo dolg čakaš, naj grejo enkrat u Trboule u Merkator, bojo vidl kua to pomen čakat. Pomojm da prej prneseš kilo droge iz Mehike kuker sendvič iz Merkatorja. Na strani sonbrerosov smo se napokal v taxi, ki nas je zategnu v Tiuano. Cene so tle mal drgačne kot pri američanih. Lahk bi rekl drug svet, v trgovino in gostilno te ne vabjo samo če greš mimo, ampak že kr tm nekje iz druge strani ceste vpijejo in mahajo.
Vsake par sto metrov se lahk slikaš s zebro, ponudba suvenirju je izjemna, vsi so cenejši in boljši od soseda, vsak ti da več za svoje Pessose. Dobra mi je bla ta, ko nam je en mojster reku: Hello, come inside and buy something you really don´t need. Evo, to je to. To je Ali, kup marskej kar res ne rab. Mogoče sta u žlaht. Vsak dan kup neki kar niti ne rab, a on kup. To ga osreč, vesel je. Polepša si kako urco. Brez vrečke ga boš teško vidu. Nardil smo obhod Tiuane, šli na en hrib na kerem nam je lokalc reku da je bolš da gremo kr nazaj dol. Nismo velik sprašval zakaj. Pogledat smo si šli še mestno tržnico. Vsi ti neki govorijo, vsi vse nudjo, niti minute nimaš mira. To mi ni kul. Hop v taxi in gremo v nam bol prijetno okolje, bol u našem stilu. El Vergel waterpark. Na netu sem že dostkrat vidu klipe iz vodnih parkov ki majo slip and fly varianto. Se pravi peleš se po« toboganu«, na konc pa skalanica kera res ornk odfuka u luft. Nora zadeva, res nora. Zlo sem bil zadovoln. Enkrat me je tko razlimal, da sem mel še tedn kasnej plavo bedro hhh. A blo je vredno. Nekih trikov se ni delal, se je pa ornk letel. Njihov park mi je zanimiv še zato, ker niso tko dosledni, strogi al kako bi se izrazu, kot v kakšni Aqualandiji zraven Benetk, pri naših sosedih testeninarjih. Tle se kr neki smejijo, anglešk nimajo blage veze, umes majo mal malce, tko po kavbojsk narjen. Zlo kul je tut to, da majo zraven bazenu roštilje. Prideš na bazen, mal se skopaš, mal skočiš ven in vržeš kej na žar, to se grili ko u Žabjeki sred poletja. Zadovolni smo se vsedli v taxi in direktiva nazaj proti meji.
V uvodu Amerike stoji massiv nakupovalni center. Na hit smo šli sam pogledat v Nike shop. Čez eno uro smo bli že uzuni, z Jagram sma mela vsak po dve vrečke, Ali je vzel pa enmal več, po njegovem se je res splačal. Hop v Mekdonalc. Nevem a je pr nas tut tko, sam mislem da ne, u Trboulah so Mekdonalc zaprl neki nazaj pa sm pozabu. Uglavnem, ko naročiš za pit ti da kozarc, velikost koker si naroču, pol greš sam na drug konc do avtomata in si natočiš sam. Da do vrha je jasno, a če si pol še žejen greš spet do blagajne, ponoviš naročilo in ponovno natočiš. Ma ne da nism mel za kokakolo, a mati Jugoslavija nas je učila mal drgač. Ustaneš, greš z oblaufanem kozarcam nazaj do avtomata in dotočiš. Pual pa še enkrat za sabo. Idemo nazaj proti San Diegu. Na Mission Beach, pogledat sončni zahod, mal prošetat po plaži, pa Ali je skoču v trgovino. Neki dolg nismo bli, ker smo računal da bomo ob cca 23h porinl v nočni klub Omnia.
Tista taprava, tavelka, diskoteka katera spada med top na svetu je v spodnjih prostorih hotela Ceasers Palace v Vegasu, ta v San Diegu pa je neka podružnica. Iz MB sem se ruknu na postlo in zaspal, zbudu v centru mesta po katerem se avtodomi ne vozjo. Pomojm kilometre okol ni blo nobenga, z njim se pač ne rine v središče mesta ki ma skor 1,5 miljona prebivalcev. A za volanom gospod Jager, nikome ništa, prpelu na parking, da je blo varno, lih čez cesto od policije. Se pravi maksimalna možnost da dobimo novih 105$ kazni. A izjemna lokacija. Zakaj nebi mel do kluba sam lagano šetnjo in potem prpravleno spanje. Nikol ne veš kako in kdaj se bomo prhojsal nazaj. Srajce in enmal bol oske hlače na sebe, tut jebene čevle je je blo treba met in gremo. Brez nekih komplikacij pridemo v Omnio. Iz prve smo bli rahlo razočarani, ker je zadeva občutno manjša kot v Vegasu, sicer ima še eno nadstropje in nad njim teraso, a ni blo čist tist kar smo prčakovali in doživeli pred dvema letoma v gamblerskem mestu. Še vseen pa je ene dva razreda naprej pred slovenskimi klubi, tko da smo kr stopl do šanka po drinks in pogleda če je srnam kej topl. Sirč ki je rezerviru karte je v drobnem tisku opazu, da mamo poleg karte všteto tut hrano na terasi. Testenine, pice, fast food in podobno smo vedl da bo na meniju še nasledne dni, tko da smo pogumno zavil do pulta s hrano in jedl kot paše človeku brez kuharce in z avtodomom na poti. Bravo Sirči, da za razliko od ostalih bereš tudi drobni tisk. Glavni DJ večera je bil Benny Bennasi. Muska na mojem repertuarju je mal drugačnega žanra, a v diskoteki ne morš prčakvat da ti bojo vrtel Metallico. Ta DJ je un DJ ko ma un komad »setisfekšn«, res sem ga poznal, predvsem po spotu, ko bejbe šraufajo, vrtajo, šmirglajo… Vzdušje je blo dobro, muska okej, za prežvet, mal se je pomigal, naredu kak obhod, pogledu mal stil ostalih, pogled na kupeje kere zakupjo privatniki da se pederiše, pa tko naprej. Smo prežvel, bli dokler niso pržgal luči in nas steral ven. Uspešno najdl na parking kjer nas je čakal naša hiša na kolesih, brez obvestila da smo nardil kej narobe. Filing ko da bi lihkar zaslužl sto dolarju.
Premik iz đungle betona na Ocean Beach, nardil zajtrk, mal sm šel zalaufat in se vrnu z informacijo da so res dobri pogoji za surfat. Hitro v prvi rental shop in akcija. Surfal smo. Dober se sliš ane. A to ni tko kot vidiš na TV, to je drugač. Srfat ni easy, rabiš čas, rabiš bit veliko v vodit in vztrajat. Žal smo premalokrat nekje tam kjer se da furat, a kadar se fura, se vedno najde par linij za kere se je splača pedlat in zdrgnt kožo na trebuhu. Po srfanju v Starbucks. Normalno, Sirči in njegov prjatu Marko sta pila Frapučino, nevem če je tle Ali že popustu in pil Frapučino. Men je namešala neko vanilijevo pizdarijo s smetano. Zlo dober, verjetn manj ko Frapučino a sem spil. V bazi pr avtodomu in okolici smo prežvel tisti dan do konca, kr precej časa smo se zadrževal na njegovi strehi. Gor smo mel kosil, pil, plesal, sončl, poslušal musko, mel smo dober razgled na morje in kontrolo nad vsem kar se je dogajal. To je res en tak plus avtodoma, da s sabo furaš še teraso. Noč ki bo pred nami bo delovna, to smo vedl, ko bomo enkrat zapustil obalni del Californije in se peljali proti Arizoni, se bo prevozil kar nekaj kilometrov v kosu. Zapelal smo se do Wallmarta po zalogo hrane in pijače, sladkarji, nafilal avtodom z bencinam in tura se je začela. Da ne pozabim, Ali si je kupu še par malenkosti.
Po mestu in mal izven njega je furu Tomi Makinnen, pol smo se pa zamenjal. Cca 800 kilometrov smo imel do mesta Sedone, ki v svoji okolici ponuja čudovito naravo. Naš prvoten plan je bil Red Rock State Park. Do mesta Palm Springs sma bla spredi s Sirčem, ki je mel nalogo navigatorja, da kam ne zalutamo. Niti me ni skrbel, da me nebi kdaj opomnu glede omejitve hitrosti. Lahk se greš tihe stave, če peleš prehitr, kolk po tistem ko bo tabla z oznako dovoljene hitrosti te bo Sirč opomnu, da je kaka milja preveč na števcu. Mislem pa da tle ni mel velik dela, sam sem furu precej normalno, konc konci je ladja dolga deset metrov, kadar piha te kr dober zaposli, poleg tega sta pa zadi spala dva prjatla in prehit je lahk kej narobe. Ja, počas smo začel odraščat. Palm Springs, fensi mesto, saj po slikah sodeč v katere sem bulu, ko sm planiru naš roadtrip. Hotelčki, golf igrišča, bazenčki, zgloncan avtomobili višjega cenovnega razreda, bla bla bla. Na vzodnem delu mesta sem parkiru camper, dost je blo vožne, mel smo krajšo pavzo in menjava pr volanu. Lahko bi ostal tle, šli mal ponočvat, drug dan pogledat kaj dejansko ponuja in si ne mormo prvošt in pol bi šli naprej. Nebi blo slabo, a mislem da smo nardil bolš potezo, odpeljal naprej, sfurat še tistih nekaj ur čez noč in se zbudit blizu pokrajine ki je res izjemna, rdeče skale, zanimivi hribi, precej drugače kot smo vajeni. Baje, treba bo vidit če je res tko. Naprej je furu Sičri, zamenu ga je Ali, verjetno tut šefe a verjetno sem takrat spal, vem pa da sm bil zarad dolge poti poklican na drugo izmeno. Cesta do tja je peljala mimo Phoenixa, obvoznica je štiri pasovna, frišn asfalt, na desni še en dodaten pas po kerem se ne vozi, shoulder mu rečejo, varna zadeva, med pasovi po tleh odsevna telesa, pregledno, kilometri padajo mimo. Tle je blo res užitk furat. Slabo uro pred želeno destinacijo smo se ustavli na bencinski, dva sta že spala, dva pa skočila gor na vrh in smo ga zategl za ene tri ure. Začel se je delat dan, mi pa pognal do vhoda v Red Rock State Park.
Sprejel nas je prjazn dečko tik pred penzijo, ki ti je podal vse informacije o parku, dal nam je mape, mal povprašu od kje smo, kam smo namenjeni, res kul tip. Vprašu je pa tut kolk nas je, ker ta park si plačal glede na število oseb v vozilu in ne na vozilo. Ja u sekund ko smo to vidl, sta bla dva že zaprta uzadi v spalnic. Neki dolarju je še blo na zalog, a pač smo probal če se ga da scat pelat. Za volanam Jager, zraven pa jst, verjetn si je dec mislu, da je najina najlubša pijača sigurn Frapučino. Zajtrk smo mel na avtodomu, dva sma postavla stole, mizo, prpravla krožnike, dva dol v kuhni prštimala jajce, mal kruha, nutelle, mlek, mal koke smo posnifal in sonce je začelo pripekati haaaaa… se ne, drugs – no thanks. Nutelle je pa res zmankal. Pogled iz strehe avtodoma je nesel na Chatedral Rock, to je ena od največjih znamenitosti v Arizoni. Gugl hitro ponudi informacijo, da se že samo zaradi tega splača pripeljati v Sedono. Ocena iz prve je bla, da mamo to tja eno uro, kaj je to za nas, mal bomo zalaufal pa smo mogoče še hitrej na cilju.
Pot je bla zanimiva, najprej mal ožji trejli čez gozd, potem pa se odpre, prideš na širšo cesto, rdečkasto rjava zemlja, pred nami CR, ki kar ni ponudil roke. Počasi so se začele manše skale, materjal ko šmirgl papir, za hojo super, drži. Povsod okrog majo urejene proge za bicikle, spusti z DH kolesi so unikatni, predvsem pa atraktivni. Marko je sam o tem govoru, kaj bi mel tlele bajk, kaj bi tole furu, tole morm enkrat furat z bajkom. Verjamem, ni blo švoh, a določene dele ti kr pet sam furat. Pičimo dalje, v hrib, počas je začel zmankovat pijače, vroče pa ku u Acroni na Jesenicah. Povzpel smo se do vznožja Chatedral Rocka. Rekl smo a gremo, al ne gremo. Lih dolg ni blo za čakat, res je bla jeba zaradi pijače, treba je blo pridit še nazaj. Vežde smo šli naprej, do tja ko se je dal, vredno, res je blo vredno. Gas v dolino, vode potrebni ko sahara, delč delč stran smo vidl avtodom, lih mal strehe nam je nakazoval. Kaj bi dal za neki tekočine v tistem trenutku raj ne povem. Ko smo prečkal cesto smo na drugi strani vidl dva turista ki sta lih hotla odpeljat dalje. Ustavmo jih in prosmo če mata kej za pit. Dečko je ponudu liter vode. Tuk dobre že dolg nisem pil. Stisl smo do avtodoma tam pa sipal v sebe vse kar je ponuju hladnilnik. Lep hajking je bil za nami, ene 4 ure nam je vzel, tok o filingu kolk mamo do tja in nazaj.
Iz Red Rock State Parka smo odpeljali do Sedone. Kako lepo mesto. Izza vsake hiše ven gledajo hribi, skale različnih barv, škoda da se je pooblačilo a za oči je blo še vseen prijetno. Verjameš ali ne, šli smo u Starbuck na Frapučino, Ali je skoču v trgovino, mislim da si je tam kupu že ene deseto majco, pa še kako pizdarija je mogla bit v vrečki. Le par kilometrov naprej se nahaja Slide Rock State Park. Bli smo prepozni, v park niso več spuščali, rampa je bla spuščena. Škoda, res škoda. Peljemo naprej po cesti, del parka se vije ravno pod njo, na levi strani pa lih tuk placa da smo lahko zapeljali naš camper. Po neki gozdni poti smo se spuščal proti reki in s tem prišli v park. Na črno, a smo. Plus tega smo bli edini. Edina slaba stran je bla pozna ura in malo manj svetlobe. Čar tej okolici dajejo barve, ki jih zmeša sonce. Jager ki se je ruknu v vodo, bla je zlo mrzla, po njegovi oceni ene 4 centimetre.
Po krajšem turističnem ogledu smo se vrnili do avtodoma. Večerja, treba je blo neki uložit v mašino. Bli smo na naši terasi, jedl pizzo in pil kokakolo z okusom vanilije. Dobra za popizdit. Govorim o kokakoli, pica je bla tm tm. Pred nami noč in novi kilometri, Marko sfura do vrha prelaza, zavije še na glavno cesto proti mestu Flagstaff potem sma se zamenjala. Ali pa je tisto noč zadni držu volan v roki. Parkiral smo čist slučajno pred Wallmartom, tam je blo kr neki avtodomu. Naš je bil z desetimi metri med krajšimi, zanimiv. Ostalo je neki ur za spanj, upam da Ali zarad pozne vožne in utrujenosti ni v postli nehote še kej pošlatu za Jagru menjalnik. Jutranji skok v trgovino in par kilometrov po cesti nazaj, na ogled Horseshoe Benda. Spodaj reka Kolorado, zgoraj rižotkoti s selfie stiki. Res huda scena, že na slik je kul, u živo se pa mal zamisleš. Če bo šel kdo drug tedn kje tam mim, se naj ustau za ene pet minut. Na našo srečo smo se ga nagledal že zgodi zjutri, ni blo še tuk folka, ostal nam je pa še precej cajta.
Zapelal smo se v mesto Page zraven katerega leži Lake Powell. Ko sem začel pred pol leta na papir metat kaj bi si blo vredno ogledat, me je to jezero čist prepričalo. Na youtube sem našu take posnetke da sm bil kr mal moker. Bil mi je med top tremi placi kere sem si na teh počitnicah želel doživet. V primeru da nam rata rentat vodne skuterje bo pa to čisti luksuz. Poslal sem kr neki mailov glede opcije za rent le teh. V tem okolišu je to zlo dober biznis, a prejemu sem odgovore da se sezona zaklučuje, nekateri so trgovine že zaprli, en je celo napisal da dobi otroka pa da bi rad mir 14 dni. Kr mej mir teh štirinajst dni, ker pol ga ne boš mel več sem si mislu. Zanimivo da majo konc sezone, temperature so ble še vedno okol 25 stopinj. Upal smo na srečo. Ta se je res ekspresno hiter pojavla. K prvi rental trgovini ki smo zapeljali smo bli uspešni. Ženska nam je sicer rekla da ima zaprto, da je ful zaslužla in da zdej dela samo še če ji paše in kadar ji paše. Povedala nam je tudi da se bliža zelo slabo vreme, prihaja iz juga in da bo naslednji dan zelo slabo, v takem vremenu nas nebi niti spustila na vodo. Vprašamo če je možno kr takoj, kr zdele bi šli najrajš. Babura, mal starejša kot stric abraham je bla za akcijo, tko da smo se čez dobre pol ure že peljali proti jezeru z njenim Pick-upom in prikolico na kateri sta bila dva jeta. Spet ni druge ko da izpostavim gospoda Jagra, ki prklupla, odpele, spusti v vodo, prštima vse tko kot je treba in sam gassss. Zanimiv da mu je šefica med izponjevanjem papirju, takoj ko je zvedla da je service manager za BRP produkte, ponudbla šiht. Prit k men delat. Vsaj za čez poletje si ga je zaželala, če že gor nebi hodu ostat. A je šel rajš furat.
Jezero je ogromno, zgornji del v katerem smo začel s nabijanjem po gazu je bil že v zvezni državi Utah, nižje dol pa v Arizoni. Zelo je razgibano, poln je kanjonov, brez mape in filinga za orientacjio čist kamot zalutaš. Je pa neverjetno lepo, nevem, res ne znam opisat, tut slike niso tako glasne kot je glasna realnost pred očmi. Tisti užitek ko furaš po kanjonih, gledaš okrog kaj je mati narava ustvarla, ja res neki najlepšega in najbolšga kar se da doživet. Jst sem kr upil od veselja. Tisti dan bi z lahkoto stisnu pavzo, za lep cajt. Vse je blo kul, žgal smo ga koker je šlo, dokler se ni lučka pržgala da rab mašina mal pavze, a pol je delal naprej. Razbil nismo niti sebe niti skuterjev. Presnetu me je Sirči, mislu sm da je bol kulturn voznik a gas na vodi mu očitno ni tuj. Smo pa nardil manšo napako v štartu. Šefica nam je rekla, dršte se skupaj, obvezno, drugač se boste zgubil in se ne boste več najdl. Na skuterju smo bli dva po dva. Ali in Sirč ter Marko in jst. Po 5 minutah furaja smo se zgubil. Midva pravma da sta kriva onadva, onadva pravta da sma kriva midva. Glede na to da tole pišem jst, bom napisu da sta bla kriva onadva, Sirč pa Ali in tko bo tut ostal. Smo se pa po nekem naklučju, sicer precej drugje kot prej zgubili, tut najdl. Tko da večino smo fural skupi, skočil smo pa tut mal na obalo, da se je lahk vsak sam zdivjal. Fural smo tuk cajt da je blo res dost, na konc smo delal že neke pizdarije, kar je bil znak, pa tut ura je bla že taka da je treba zadevo odpeljat nazaj, tema ni bla lih delč stran. Ta dan je bil zame najbolši na teh počitnicah. Lake Powell, zapiši si na bucket list! Do before you die!
Nočni premik. Par ur vožne do Bryce National Parka. Zelo komercialn, a zdej nam je jasno da z razlogom. Nogo iz gasa je dal zadni Sirč. Parkiru je par kilometrov pred vstopom v park, nimam pojma kdaj smo prišli tja, a bli smo zjebani, bo pasal vsaj neki ur spanja, potem pa akcija dalje. Ponoč me je zeblo, res je blo mrzlo, tko mal čudn. Strešno okno sem zaprl, čez cajt se zbudim in nič kej bolš. Pogledam Sirča ki je bil kr cel, še čez glavo pokrit z dekno. Neki spanja sem še uknižil potem smo pa tko vstal. Pogledam na uro in vidim da smo na nadmorski višini 2400 metrov. Okej, to bo to. Za bonus mi je pa Sirč povedu da sma mela celo noč odrpt okn pr njegovi glavi, a ni vedu, čez okn so bli namreč napeljan fjrnki (za vse prebivalce Ljubljane – zavese). Bravo Sirči, to nas samo jača.
Vse do zdej smo imeli lepo vreme, tistih par urc oblakov ni omembe vrednih, temperature so ble poletne. Smo pa nekako bežali pred slabim vremneom, en dan pred njim smo bli glede na vremensko sliko. Tle nas je ujel. Po dežju pelemo proti vstopu v Bryce. Zgledal je precej žalostno, oblačlno, tko precej drugače kot smo bli navajeni. Škoda mi je blo, ker sem pričakoval res najlepše barve skal in trailov, to je tudi glavni adut Bryce National Parka. Avtodom smo šli nafilat s frišno vodo, uštimat wc in odpelal na parking iz katerga je bil štart na najbolj priljubljen, najbolj obiskan trail, Quenn´s Garden v kombinaciji z Navajo Loop trailom. Stoj pa glej. Za bolšo predstavo kar sko na tale filmček, ki ti bo povedu več kot sm jst sposoben napisat. Pred kosilom ko smo se vrnil v camper mi ni dal miru in sem šel za eno uro še mal zalufat čez greben, tja mal višje na cca 2600 mnm. Kr teško laufaš u takšni okolic, pogled ti nonstop uhaja sm pa tja, nisi skoncentiran, ne morš bit, ne morš se nagledat. Nevem, to je ta moč narave. Tle se najdem. Nebi blo slabo ostat še kak dan v tej okolici, a smo se probal držat plana in naslednji dan nas je čaku obisk Zion National Parka. Pozn popoldne je scal, vreme se je spet zjebu, enmal smo bluzil v camperju, šli do Park visitors centra, mal na ogled, kupt kako malenkost oz. spremlam Alita pri nakupovanju. Marko je odpelu po planirani trasi.
Že par kilometrov stran se je vreme ustalilo, sonce je mal potelovadu naokol, lepa pokrajina, ki pa je počas zgubljala na svetlosti, sončni zahod je bil tam nekje okrog 18.30h, nič kej drgač ku v naši ljubi deželici. Mal smo pogledat v google maps kje je kašen MekMek, a kr ga ni bilo na poti, pred tistim glavnim odcepom desno za Zion, smo se ustavli prav na križišču, skočil v gostilno, neki pojedl in odpeljal v hrib. Cesta se je vzpenjala, prispel smo do vhoda v nacionalni park. Rampa je bla dvigjena, nikjer nobenga, ura res ni bla liz zgodna. Zapeljemo mimo, parkiramo in poskačemo na postle. Spet ista zgodba, par ur spanja, potem pa nadaljevanje vožnje do izhodišča kjer se ponuja tisto bistvo Ziona. Z jutrom se je začelo jasniti, temperatura se je kr lepo dvignila, tko da smo po tihem računali na ogled enega najbolj priljubljenih trailov, Narrows. Hajkanje po reki, po kanjonu, do kamer hočiš, vsake pol ure je ožje, nevem kokrat po pol ure maš možnost hodit, do konca nismo šli, ker to je dela za cel dan. Pa šli bi mal v hribe, ko gledaš okol, ja sam gledaš. Kake skale, kakšne plezalne smeri. Aliti se je kr smejal, tko kot bi se verjetno kakem drugem ljubitelju alpinizma.
Po parku furajo avtobusi, s svojim prevoznim sredstvom ni dovoljeno. Označene maš točke, kjer so izhodišča na posamezne poti ki vodijo bog zna gdje. Jagermajster je po zvočniku, celo pot namreč nabijajo kaj ponuja okolica, slišu za Angels Landing. Za Zion se nisem neki posebi prpravu, prštimu da smo pršli do tja, vedu za Narrows, ostalo pa čist spontano. No ta Angels Landing pa presežek, čisti presežek. Zdej ko berem vidim da spada med top traile, iz turističnega vidika med najlepših 10 planeta zemlja. Nekateri hodjo iz druzga konca sveta da pridejo enkrat sem gor. Pot je spelana ob skalah, na umeten način, drugače bi bla opcija sam plezanje. A ohranjano tisti pristni filing, ne zjebej narave. V drugem delu pa je le za oporo, sigurnost in smer potegnjena ketna, ki pelje proti vrhu.
Sirč ni ljubitelj višine, mel je mal dvomu al ja al ne, sam pol ko je pršla dol 65 let stara gospa, vsa naspidirana in povedal da je bla gor, da to si je želela cel živleje, da bi bla enkrat na vrhu Angels Landinga…mislem da se je tm mal uprašu, alo mama, če si bla ti, pol bom tut jst. Šla sma za Markotam in Alitam ko sta bla že mal višje. Aliti sm mislu da se bo fotoaparat oz. telefon znucu. Tle je blo za razumet, okolica taka da lahk rečem samo adijo pamet. Brezveze gledat te slike ki smo jih nardil. Maš place ki niso nevem kaj, nardiš sliko in zgleda waw. Tle je obratn, ne morš nardit pol tuk dobre slike kot je v resnici. Na vrhu smo sedel vsak na svoji poziciji, eni na taki lagani, uživali v razgledu, rečmo da tastaredva pa visela z nogam dol čez u pičko materno. Nevem. Grem z mislimi stran, kr to ni ne uredu gledat, niti ni pametn o tem razmišljat. Je pa to to prau Ali, tlele mi je najbolj fajn. Cajt je bil da se vrnemo v dolino, zgordni del smo šli previdno, spodni pa lauf do podna, lušn tempo, nogam ni blo usejn, navzdol smo jih kr dober nabil. Pred avtobusno smo zavili še v potok, ki nam je s svojo nisko temperaturo nudu dobro regeneracjio. Drug dan smo vedl da bojo noge spremne za nove aktivnosti. Z busom do parkinga kjer smo mel našo bajto, moker, prešvican, lačn, pa še kej smo bli.
Da mal tolo naravo postavim v kot in povem neki kar nas je spremlal na celem našem potovanji, neki kar človek ne verjame dokler ne doživi na lastne oči, neki na kar nikol nebi niti potuhtu, ko to zagledaš je isto kot bi dobil šamar okrog glave. A je to mogoče, vprašanje ki sem si ga zastavljal vsak dan. O čem govorim? Naš big boss Jager, kdor ga pozna ve, pred bajto koles več kot jih ma zastopništvo spešelajza, skuterji, sanke, endurce, triali, cross motorji, kombi, Maverick, pičke mile materine. Cote višjega cenovnega razreda, vse skombinirano. Ni stvari ki bi mu jo lahko kupu za rojstni dan, tip ma vse. Lepo oblečen, vse kar je na njem pride ven šele naslednje leto, je urejen, negovan, parfum da ga vohaš čez hrib…… a ondaaaa. Šok! Jager nosi gate znamke FREEGUN. What the fuck? Nebi reku, da bi mel slučajno ene gate FREEGUN, on je mel sabo vsaj 15 gat tega vstopnega modela. Neprestižna znamka. Hočiš nočiš, prvi dan sem se zapiču v to in že takrat mi je povedu da so super materjal in res pašejo na kožo. Ej mojster, freegun gate so isti kaliber ko Lonsdale, 9 gat za 4,7 ojru pr blagajn v špordirekti. Pol smo mel usak dan mal predavanja o kvalitetnem materjali, celo pošlatat sm mogu. Prkluču se je pa še prvi požirek Frapučina. Gospod Sirk. Isto nos gate znamke FREEGUN. Isto zadovoln, res super gate, ene boljših kar sem jih kdaj mel. V prihodne boma z Alitam še naprej hodila v Palmanovo in Jager bo za rojstn dan dubu husoboss.
Ne morem rečt da sigurno, a 99% da je pršu izpod tuša v frišnih gatih Freegun. Neki smo pojedl, pil kokakolo, celga fuka kokakole se je spil, jah lej, jetre ne smejo preveč počivat. Pol smo šli gor na streho avtodoma, ležal, muzika, sviranje kurcu, gledal v tiste hribe in govoril o tem da tlele bo verjetn treba še pridit, za par dni. Tik zraven parkinga je bil potok, zraven njega lep camp, izhodišče za v raj. Lih sonce je zahaju in spomnl smo se da bi blo fajn met eno sliko, tle je ekstra, da smo vsi, s camperjem na čelu. A itak pozni, bum sonce dol, mi pa plezal gor po lojtri. Mamo sliko, sej če tko pogledam nima veze, jebeš perfektnost, važn je filing, važn je tist kar se je dožvel, filing kako je blo, kar mamo v glavi in nas spremla še dons.
Iz Ziona smo jo pičl naprej. Pašejo te spremembe, iz obale v mesto, iz mesta v hosto in skale, pol spet nazaj v kakšno mesto… ta je bil na vrsti. Enmal večje ko Trbovle, več betona, očitno da cenej štrom, kr majo skus vse pržgan, pr nas vem da ugašamo luči… Lost Vegaš. Fural se je vse do predmestja, pol pa aktiviral Jagra da je sfuru do centra, na parking ki stoji za hotelom Circus, tam smo vikend preživeli že dve leti nazaj. Za tak standard ki ga majo, je kr ugodno, priklop za vodo, štrom, solidn wcji in tuši, varovanje, pa še bazen maš 20 metrov zraven camperja.
Evo, prispel smo v Vegas, sreda zvečer…. v soboto ob poldne smo se odpelal naprej.
Pa ajde vsaj neki da napišem. Ali je šel v šoping. V starem deli mesta kje je Robert De Niro stisnu enga najjačih filmu – Casino, smo šli mi u Starbucsk na Frapučino, fakmi! Omnia, tista opisana, taprava, tavelka. Na vožni proti Vegasu smo usput poklikal karte in v petk zvečer, skor brez težave prišli v klub. Autfit nam ni naredu problemu. 2016 smo gladko leteli iz vrste že v kvalifikacijah. Ni blo čevla. Smo noter, izpod odra je u luft skoču Steve Aoki in bammmm. Precej komadov znanim izvajalcev, od Marleya, The Cranberries, Linki Park, Bon Jovi… refreni, po pa tehničarska muska. Pobral smo vse jabke, pošraufal žarnce, pobral smeti spodna, znucal podplate na šuhih in prbluzil do avtodoma.
Ko smo se spočil je na navigaciji pisal 432. Število kilometrov do Los Angelesa. Adijo Nevada, sam gasss proti Californiji. Pavza v Calico Ghost Townu, pica in kokakola na terasi camperja.
Druga pavza je bila že na plaži Santa Monice. Pospremil smo sončni zahod ki ga je na konc v meglicah mal zjebal, ni mogu dat vsega od sebe, potem pa smo se premaknil iz parkinga da ne dobimo spet kakšen listek, kaj piše na njem že vemo. Problem je blo najdit plac kjer bi lahk pustil našo bajto, praktično nikjer v bližnji okolici SM. Tko smo se peljal ob obali v smeri Malibuja. Malo pred njim smo zavili v hrib in pred gostilno našl plac kjer bo verjetno zapela horizontala. Za večerjo smo naročil pico, bla je delč najboljša kar smo jo jedli zadne čase, par korakov do avtodoma in odmorit, odmorit od Vegasa.
Vstal smo čist po filingu, zajtrk prvakov in pogled na google maps kaj ponuja okolica. Dve ulici stran je bil vhod v Topanga State Park. Občutk sem dubu, da je to za lokalce isto ko za žabarja Šmarna gora. Tuk nafilan z drhaljo ni kot nad Tacnom, tut pičke ne hodjo u usnenih čevlih, blo jih je pa precej in to ja, glavnina bejbe. Dobre, kr športne, nektere nič kej velik oblečene. Do vrha sma s Sirčem rabla slabo uro, pa ni bil slab tempo, tko da je neki več vzpona ko na Šmarko aka Mountain Saint Mary. Zmer se sprašujem, a si bol kul če greš na Šmarno Goro, al če greš na Šmarko, al na Saint Mary. Še zdej nevem kje se dobi največ lajku. Razgledi v tem parku morjo bit posebej lepi ob sončnem vremenu, si precej nad morjem in pogled lahk seže daleč, obenem pa imaš pod seboj tudi Los Angeles. Mi smo mel tko mal mešano, neki sonca, neki oblakov, žal pa je blo preveč meglic ob morju in lep čas tut čist zaprto.
Zadnji del spusta smo nardil čez neko ulico kjer so bajte tistih ki so res pridni, pomojm da delajo več kot 8 ur na dan, mogoče še kako soboto zjutri. Taksist na je povedu da so bajtge vredne po nevem kok miljonov dolarju, plačaš lahk tut u kunah. Če nimaš, te ni gor. Mi nismo mel, pa smo bli gor, na cest a bli smo. Vsak ko se je mim pelu nas je mal čudn gledu. Šli smo do naše prou fajne bajte na kolesih in odpeljal do plaže, tm pa počel kar nam je pasal do konc dneva. Zvečer smo šli ven, pristal v lokalu kjer so mel karaoke. Če bi se ga Sirč mal prej odesil, mislem da bi se zapel hit gospoda Dina Merlina, moj je život Švicarska. A smo bli prepozn, gospodična karaoka je ugasnla računalnik. Spanje na parkingu pred trgovino, kjer nam je varsnostnik reku da ni problema, lahk ste tuki. Zelo prijazen stric. Ko sem šel v trgovino, sem ga vprašu če rabi kej za jest al za popit. A je reku da ne, da ma vse in se lepo zahvalu.
V Ameriki me je že spet navdušil folk. Odprtost, prijaznost, komunikativnost. Če koga pozdraviš, ni možno da nebi pozdravu nazaj, čeprou te je on verjetno že prej, ker je to neka osnova. Mnogi te vprašajo kako si, kaj kej počneš, čeprou te ne poznajo. Aliti so spet na vsakem tretjem koraku govoril, what`s up man, nice beard, mu deval high-5. S kom rečeš dve tri besede, s kom se lahk precej zagovoriš. Po izkušnjaš, k sreči smo meli dobre, so nam vedno pomagal, svetoval, predvsem pa bli prjazni. Veseli so bli za nas da smo nekje na počitnicah in da se mamo fajn. Ta filing je poseben, osebno mi to zelo velik pomen. Takoj se bolš počutiš, filing u luftu je precej drug. Želim si, da bi blo tut pr nas tko. Pa ne da bom zdej reku da smo slovenci najbolj zahojeni, a mal preveč smo sigurno. Tkole ko vidiš drugje, si rečeš, bot prjazn z drugimi, bot vesel za njih tko kot so oni zate. Pr nas marskdo rajš stran pogleda kot v pravo smer, namesto da bi kdaj reku bravo, se dela da nič ne ve, čeprou ve vse a zakaj bi se mel ti fajn če se on nima. Maš precej teh kurcu ko tut odzravt ne znajo. Pa kaj si mal zabit? Mislim pa, da so vse te stvari problemi ki jih nosjo s seboj in na koncu dneva je njihova postla mal bol trda kot od tistih, ki se znajo nasmejat in kdaj tut sosedu rečt Bravo!
Zjutri res ni blo listka za brisalcem, blo je pa enmal čudnega filinga kr smo vedli da je to naš zadni dan. Ob drkanju po telefonu se je povaju tut mail, da so nam kenslali let proti domu. Naš kompjuter Sirči je mal potipku, mal poklicu in uredil nov let, eno uro prej in to z bolšo letalsko družbo. Mene ni presenetu, reku sem mu sam Bravo Sirči! Da ne bo šel dan u kretene smo odpelal na Mahhattan beach, rental surfe in akcija. Niso bli lih idealni pogoji za surfat, valovi so se prehitro lomili, a bolš v takih valovih, kot v kartonaž na valovitem kartoni.
Spakiral smo stvari in prpravli za nasledni, dan ko bo treba vrnit camper. Zapelal smo se še tistih 20 km v Down Town Los Angelesa. Pogledal smo si Staples Center, domačijo Lakersov, nardil mal obhoda in na povabilo Jagerdollarja pristal v gostilni. Tko enkrat vmes en pogleda u luft in vidi zastavo kjer je pisalo da je to uradna gostilna LA Lakersov. Počakat je blo torej treba sam še Jordana da se nam prdruž. Aja ne, ta je brcu za Barcelono. Dober smo se najedl, po pa že rahlo brez štroma prehodil tistih par ulic do camperja. Zapelal smo se v bližino firme ki nam je posodla avtodom in prenočil. Zjutri smo na nafutral in odpelal nazaj. Pregled je šel čez, zjebal nismo nič. Grejt sekses.
Sledil je še finiš. Uber driver ki nas je pršu iskat je deloval tak kul tip. Prihaja iz El Salvadorja. Prosu sem ga, če lahk za kak ekstra dolar na letališče pelje čez Compton. Kdor kej ve o Comptnu ve, kdor ne, niti ne rabi. Tja pravjo da ni za it. Šofer je reku okej gremo, povedu par zgodb o tem ghetto področju in se nasmeju ko sem mu reku da sem si želel it tja z avtodomom. You are crazy. To je ene trikrat ponovu. Pravi, da bi takoj prstopl čokoladni bojevniki in nam vzel kar bi rabl. Da policija tja niti ne hodi in da počnejo kar jim paše. Pa v smehu je še dodal da nonstop govorijo: Fuck the police. NWA style. Klub tem da so ble ulice bol ko ne prazne avta ni ustavljal. Tko žal nism mogu nardit kake bol domače slike al pa nardit kake sto metrov po svoje. Sem bil pa vesel da smo šli tm čez, da sm dubu vsaj mal filinga kako zgleda in zdej vem, da za sceno gangsta filma res ne rabš kej velik prpravlat. Scena je že postavlena.
LAX. Jebiga, vedno je bolš pridit ko it, a šta se mora nije teško. Po tem, ko smo oddali prtlago smo si prvošl konkretno južno in čakal na odhod. Ko je bla ura cajt smo odkorakal proti terminalu iz katerga smo preko Pariza letel v Italijo. Pa da ne pozabim, bojsi so mel v rok Frapučino iz Starbucksa in Ali je sam na hiter skoču še v eno trgovino.
Tale, angleško rečeno roadtrip, je bil en tistih oddihov s precej globokimi vdihi, ki se bo lepo zasidru v naših glavah. Brez problema lahko rečem da smo se mel super, fajn smo se razumel, počel stvari ki jih mamo radi, probal kej novega, vidli stvari v katere smo prej bulil le prek ekrana. A zdej smo jih doživel, to je tist taprau filing. Isto ko gledat Hustler TV al pa če ga res daš, podobn primer. Vesel sem, da nismo samo govoril kuk bi blo fajn če bi šli, kaj vse bi delal, ampak smo idejo ponovno rezaliziral. Bit pamet al pa kej nardit je tista bistvena razlika.
Sicer pa ne rabiš it prav v Ameriko, ne rabš it nevem kam, važno je da greš in pošeraš neki lajfa s kumeratam. Preden naslednič rečeš nimam časa se vsaj malo zamisli. Največ kar lahk podariš nekomu je cajt. Vzem si ga, ker nikol ne veš kdaj bo pršu dan, ko bi si ga rad pa te možnosti ne bo več.
Mi smo si dal 4x da, vzel si bomo cajt en za druzga, čez 2 leti se vračamo 😉 Samo jako!