Avstrijska preizkušnja je poleg Švicarskega Swissmana, Škotskega Celtmana in Norveškega Norsmana poznana kot ena izmed štirih najtežjih ekstremnih triatlonov. Dolga je 234 kilometrov, premagati je treba tudi cca 6000 m pozitivnih višincev. Za avstrijski ekstrem sem zvedel preko prjatlce, uspešne triatlonke Karle Oblak, ki je lansko leto dosegla prvo mesto med ženskami, na papir vrgla svoj vtis o tekmovanju in me čisto navdušla. Že po prvem branju zapisa sem vedel, da je to nekaj s čimer bi se rad spopadu. Ne razmišljam kej velik, pojavi se želja, vidim izziv in to je to. To je dovolj da se prijavim. Včasih bi blo bulš, da bi o zadevi mal razmislil, se vprašal kaj prinaša, a tle sem slab. Nema labavo si rečem. V tem primeru je blo potrebno imet poleg prijave tudi srečo, da si sploh prišel v ožji izbor 200 tekmovalcev iz celega sveta, kateri bodo imeli možnost da se postavijo na štart. Čakal sem tri mesce, prišel je dan, ko sem na mejl dobil obvestilo, da se na seznamu tistih, ki bodo 24. 6. 2017 v zgodnjih jutranjih urah začeli s plavanjem v temi mrzle Mure, od tam naprej nabijali po pedalih čez prelaze naših sosedov ter leteli proti ledeniku Dachstein.
Novica me je motivirala, z njo sem šel mal bol pritisnil na športnem področju. Od oktobra do junija vodim športne vadbe, s katerimi naredimo velik plus kar se tiče fizične pripravljenosti. Sem zagovornik funkcionalne vadbe TRX pri kateri delamo z lastno težo, s skupinami velikrat presežemo mejo lagodja, s tem pa na dolgi rok naredimo konkretno bazo, pojačamo noge, trup, hrbet, roke, vse kar rabmo da je mašina pripravljena. Seveda je blo potrebno čez zimo veliko plavati. To je moja najšibkejša disciplina triatlona. Na srečo imam področje pokrito z dobrim prjatlom, ki je obenem tudi moj plavalni trener. Matej Duranovič – Duda, je bil tisti ki me je spravil že čez plavalni del Ironmana v Celovcu. Javil sem mu da je pred mano še težja varianta triatlona, da bomo plavali v reki, polovica razdalje proti toku in da bi rabil njegovo pomoč. High 5 prjatla in akcija. Teka nikoli ne pustim pri miru, to je splošna kondicija, predvsem pa nisem hotel izgubiti forme v kateri sem bil. Ob mrzlih dneh sem vozil gorsko kolo, ko se je otoplilo pa na specialko, s katero se tudi tekmuje. Treniralo se je tako rekoč vsak dan. Vsakih nekaj dni je sledila pavza, takrat se je skočilo na fizioterapijo k doktorju svojega področja Mateju Čeboklju, ali pa se je poštimala kakšna druga stvar ki je bla velikrat povezana prav s pripravo. Načeloma pa akcija. Vsak dan po šihtu pa tja do večera. Iz treninga v trening. Bili so dnevi ko mi ni pasalo, a sem borbal, ble so ure ko je blo zajebano, pa se nisem dal, ker sem vedel da me bojo prav tiste najbolj ojačale. Veliko je blo premrzlih dni za trening a jim nisem rekel ne. Blo je dost užitka, smeha, švica, preklinjanja, a vse skupaj z razlogom in jasnim ciljem.
An adventure, one way, one goal, to survive!
Austria extreme triatlon je tekmovanje na katerem nisi sam. Ne moreš biti sam. Potrebuješ ekipo. Kljub temu, da za samo prijavo plačaš 400€, plus eno malo morje stroškov ki jih prinese ta podvig, je na sami tekmi potrebna samooskrba. Ni okrepčevalnic, hrane, pijače. Za vse je potrebna dobra priprava in organizacija. Trasa proge je označena, a nanjo se ne gre zanašati, potrebno je imeti nekoga ki skrbi za navigacijo, spretnega voznika in človeka, ki točno ve kdaj in kaj rabi njihov tekmovalec. To daje preizkušnji svoj čar. Tle smo močni, nismo najboljši in najhitrejši, prepričan pa sem, da imam najboljšo ekipo na katero se sto posto zanesem. Tako kot lansko leto, ko smo skupaj premagali Ultrabalaton, eno etapni, 221 km dolgi tek, smo šli tudi tokrat v borbo z isto postavo. Oče Jani, prjatu Vili in Sirči. Ne gre pozabit tud na našega 4 kolesnega happy camperja, ki me je spremljal tako na prvem polovičnem Ironmanu v St. Poeltnu, na Ironmanu v Celovcu, na 4 Islands MTB stage raceu, Ultrabalatonu in sedaj tudi na X triatlonu. Ob taki ekipi sem še dodatno motiviran in vem da bomo nardili vse kar se da, da pridemo do konca. Pa smo šli, kot omenjeno, v Avstrijo, dan pred tekmo, na uradno registracijo, razlago tekmovanja, na aktivacijo in v bazo iz katere bo drug dan avtodom začel slediti kolesarju. Omenjene zadeve smo poštimali, vse je bilo pripravljeno za akcijo. V avtodomu smo kot pozno kosilo pojedli porcijo špagetov kere nam je pripravla moja skrbna mati, pričali gluposti, se smejal, res smo se mel fajn. Če bi nas kdo vidu ali bil zraven bi si verjetno mislu da gremo drug dan lovit ribe ali pa kej podobnega. Redneck stayl na parkingu ob cesti. Sproščeno vzdušje je počas moglo zamenjati spanje. Nekje okol 22h smo šli v horizontalo, v upanju da bo vsaj kaka ura minila brez da bi se je zavedal, budilka je čez štiri ure že zapela svoj oblaufan komad.
Pa smo šli, ob treh zjutraj, spremni ko tigri proti menjalnem prostoru (T1) pripravit vse kar se bo rablo za kolo, oblečt neopren in od tam še tistih dvesto metrov hoje proti startu. Pod mostom smo imeli še zadnjo kontrolo, preverli so če imamo na hrbtu čip, kater je bil skrit v ženskem športnem modrcu…ne me jebat kaj so nam dal to za oblečt haha. Nima veze, vse okej, rekli so nam samo še good luck. Malo pred štartom sta stala dva avta s trbovsko registracijo. Kot so rekle prjatlce, me pridejo suportat, nism pa vedu da že kr zjutri ob 4h. Huh, lepo jih je blo vidit, bil sem vesel, padel je kak objem, kašn high 5, a nekak sm bil v svojem svetu, s fokusom zgolj na tekmo. Morm pa izpostavit, da sem bil zlo presenečen in vesel, da je prišal tudi moja mami, ki na nek način ne podpirat stvari ki jih počnem, vzporedno pa ogromno pripomore da mi uspeva.
Objem Sportiva seniorju in gremo. Ura je bla 4.30, start. Skok v vodo in naprej cca 100 m plavanja proti toku do prve boje, v guzvi okrog nje, potem pa s tokom proti Sloveniji. Začel sem po pameti, pozoren na to, da si ne bomo nametali preveč krošejev in da mi slučajno kdo ne zbije očal kar bi bla kr jeba. Kontrola na frekvenco in pa linijo plavanja. Probal sem se držati sredine reke kjer je tok najmočnejši. V plavanju sem užival, to je redko, a tokrat je šlo gladko, brez napora, nizek pulz, roke so se vrtele prou z lahkoto. Ta občutek kr ni zginu, super se mi je zdelo ko smo prišli do boje pri kateri je bilo potrebno zaviti levo, bočno čez tok proti naslednji in obrniti nazaj. V kontra je bilo seveda težje, plavanje proti toku, na srečo ta dan ni bil tako močan. Najmanj ga je seveda čisto ob bregu, plaval sem mu precej blizu, pozorn sem bil le na veje, da se nebi napičil na kakšno izmed njih. Še naprej je šlo tekoče, občutek sem mel kot da bi lahko kr skus plavu. Zakon, res dobe filing, dober uvod v tekmovanje, danes zna bit tisti dan ko bo letelo. Zadnji del plavanje nas je zapeljal rahlo desno v rokav in proti obali. Trikrat sem z rokami potegnil po tleh, tako da sem na nekem delu vstal, se odrinil, skočil na glavo in pognal še tistih nekaj metrov do konca. Kr zabavno. Ko sem snel očala in kapo, sem čutu da je faca mal čaknuta, a počutje je blo tapravo. Za mano je bilo 3800 m plavanja, vzelo mi je 1 uro in 5 min. Letim proti menjalnem prostoru, kje sem slekel neopren, kopalke in oblekel vse kar se rabi za bajk. Asistirala sta mi Jani in Sirči, zlo blizu pa so bli še ostali prjatli, znak njim da sem okej in da ga grem odpirat na bajk. Vamos!
Zmeren začetek, to je bil plan na kolesu, se dobro ogreti, ujeti ritem in ga držati. Hitro sem našel tapravo kadenco in začel prtiskat. Glede na razdaljo in trop višinskih metrov ki jih bo treba premagati se mogu enmal pomerkat da me ne zaklene. Z nekim italjanom, teh je res povsod dost MK (MK – matkurba) in mislem da belgijcem, smo držali podoben tempo, tako da smo bli skupaj praktično vse do prvega vzpona, kakšnih 45 km v podobnem ritmu. Na števcu se je številka gibala med 36 do 38 km/h. Šlo je tekoče, dobro sem se počutil. Pred nami je bil prvi prelaz, 1540 m visok Gaberl. Iz doline se je začelo blago dvigati, zadnjih 17 km pa je bil vzpon v pravem pomenu besede. Visoka kadenca, mislim da tut solidna hitrost. Ves čas je bila ob meni ekipa, sicer ne tik pred ali za mano, kar je bilo prepovedano. So me pa čakali na vsake toliko kilometrov, mi posredovali pijačo, hrano, kakšno brisačo da sem se obrisal ker je lilo iz mene in gremo dalje. Za avtodomom sta vozila še dva trbovska avta, ko so me prehitevali je skor zmeri čez okn padu kakšen transparent ki me je nasmejal in potegnu naprej. Funkcionirali smo kot je bilo v planu. Z mojo ekipo se počutim močno, vem da tako kot jaz, tudi oni dajejo vse od sebe. Na vrhu prelaza se je čutla rahla utrujenost, a pri takšnem podvigu je beseda rahla ena izmed tistih ki jo je prijetno izgovorit. Zamenjal sem kapo, bidone, dvakrat ugriznil v banano in že pičimo proti Zeltwegu. Hiter, kar solidno dolg spust. Peljal sem s tako hitrostjo da se mi je zdelo še s kontrolo, nisem želel da me razmontira. Za mano pa avtodom katerega je vozil Vili the man, mislim da je na trenutke pozabil da ni na motorju, na sovozniškem sedežu navigator Jani, zadaj pa Jernej Sirk, ki je mogel svoje avtogram pustiti na papirju dan pred tekmo. Podpisal se je kot »coach and advisor« štartne številke 82. Sirči je moj trening partner, prjatu in tisti ki me najbolj pozna kar se tiče športa. Ve koliko sem sposoben, vem kdaj mi gre dobro, kdaj sem u pizdi, kaj rabim, kdaj rabim, koliko rabim. Je vedno na mestu, zna z besedami. Bolšega coacha nebi mogu met, to vem. Že lani na Balatonu je bil poleg mene na kolesu več kot 20 ur in bil ključen pri dosegu cilja. Tokrat pa na vsakem mestu kjer sem se peljal mimo v roki z bidonom, geli, energijskim ploščicami, vprašanji kaj rabim za naprej… to je to, gremo po planu.
Po spustu je sledilo nekaj ravnine, malo razgibanega terena nato pa naslednji vzpon na dobrih 1300m, nekaj spusta, zopet razgiban teren, vzpon na 1100 m iz njega nabijanje po pedalih proti cesti, ki je bila uvod na najvišjo točko in sigurno najbolj zajeban del kolesarkega trase. Ekipa ob cesti je imela vedno vse na voljo kar sem rabu, navijal so, me motiviral, to me je nakurlo. Dostkrat sem pogledal na okvir kolesa kjer imam nalepko z napisom: Ne popustiš da ga jebeš! Zase dobro vem kako funkcioniram, zato sem se odloču da se pred 13km dolgem in strmem Sölk Passom ustavim za max 5 min, katere bom kasneje sigurno dobil noter. Pripravli so mi stol, ananas, snickers… Kr precej sem pojedu, nafilu sem se z energijo, pijačo, frišna Topatlet bidona na bajk, v ušesa slušalke, prižgem album grupe Terror »Always the hard way« in gas. Dober kilometer ravnine do vzpona potem pa se je začelo. Borba. Temperatura je bila že precej preko 30 stopinj, sonce povsod, sence bol nikjer.
Kr konkreten pritisk na telo, poleg tega pa 14% klanec. Borbal sem koker se je dalo, ekipa z mano. Vili je zbiral dobra mesta kjer je ustavil, bli so ravno prav stran od mene, na nek način vedno blizu, malo je laufu z mano, vprašu kaj rabim, zavpil naprej da so prpravli če je blo kej nujnega in gas. Če bi vsem tistim, ki so bili z mano lahko takrat povedu kolk mi pomeni bi rabu velik časa. A žal je mogla it vsa moč in energija v watte in proti vrhu. Zadne 4 kilometre sem ga fajn nafuku. Pozdravit so me prišli krči na notranji strani beder, a še vedno se je dalo, z glavo skozi zid. To so bili najhujši trenutki tega triatlona. Jeben vzpon, vročina, noge so trpele, pulz kr konkreten, upam da ga stisnem. Na ovinkih ob progi sem čutil svoje ljudi, žal nisem namenil niti pogleda, sori, res nisem mogu, upam da se to razume. Kakšnih deset minut je bla moja psiha stabilna ko miza iz Ikeje. Neki ovinku pod vrhom sem doživel še eno presenečenje. Iz avta, ki mi je začel voziti ob boku me nekdo pokliče. S tisto zjebano faco pogledam levo in vidim mojga prjatla Metoda. Kr naenkrat se je pojavu, pršu z namemon da me podpre. Metod je ljubitelj vsega hitrega na dva, predvsem pa na štiri kolesa. Z Andrejem Jerebom sta bila pred leti državna prvaka v rallyju, tudi v bivši Jugoslaviji je šla »zlata čelada« v njune roke. Škoda da ni bila vzporedno na ta prelaz organizirana še dirka z avtomobili, definitivno bi šli domov z zlato medaljo. Navrgu mi je par pozitivnih besed in dodal na roštilj. Stisnil sem do vrha, na 1790 m. Na kratko stopim iz kolesa, usedem, naslonim na steno, zamenjam kapo, neki popijem, bejbole so me mal udarle po stegenskih mišicah in akcija dalje. Prou dopadlo se mi je da sem tako na hitro regeneriru. Spust iz Sölk Passa je bil kot vzpon, strm. Metod in Sirči sta šla z avtom naprej do menjalnega prostora (T2), za vsak slučaj, da nebi bil jaz prvi ki bi prišel tja. Bilo je precej spusta in znalo bi se narediti da bi bil s kolesom hitrejši kot ekipa z avtodomom. A Vili in Jani sta bila pripravljena in takoj za mano v dolino. Čez ovinke sem bil hitrejši, a kmalu na ravnini sta me že ujela. Kolikor mi je oči razložu to ni bla vožna primerna za avtodom, prou delč od tega, pomojm mu ni blo čist usejn. Vili pa prau da je blo treba peljat mal hitrej, da se da. Čestitke in pozdravi. Sigurn sem da so bli to trenutki ko je tut ekipa več kot čutla da smo na tekmi, da to ni le en vikend v avstrijskih hribih.
Pogledal sem na uro, 7 h in 56 min bajkanja, pred mano pa menjalni prostor. Pošteno povedan mi je pasal rit vrtš iz trdega sedeža, Spiukove čevle ki so res vrhunski iz nog, čelado iz glave…akcija dalje na tretjo disciplino, mojo najmočnejšo. V menjalnem prostoru me je čakal stol, zraven pa naše punce, Polona, Tina, Sara, Mati, Neža, Tajda in Čipka. Res je bilo vedno vse na mestu, to zadevo precej olajša. Hvala vam bejbe! Obul sem čevle za asfalt, kajti prvi del naj bi bil malo bol tekaški, drugi bol hajkerski. S tekom sem dobro začel, neke hude utrujenosti v nogah nisem čutil. Proga nas je peljala v rahel klanec, nato pa v vukojebino, spust tja dol nekam, precej nisko, čez graben in kontra v hrib. Bil je strm, a ko sem prišel ven iz gozda je bil pred mano še bolj strm travnik, mogli smo pognati do hiše ki je bla gor nekje na stropu. Wadafak. Hodil sem levo desno, tko je šlo hitreje, od tam naprej še nekaj makedamskega vzpona katerega sem prelaufu, sledil je spust po asfaltu do desetega kilometra, kjer je bila ekipa.
To je bil del dneva ko je blo najbolj vroče, res ornk vročina, pod nogami asfalt, glava enmal pretopla, tko da mi je prou prišla ohladitev piskra. Tempo mi je padel, na določenih delih kjer bi načeloma mogu laufat, žal nisem, mel sem manše težave z ritmom dihanja. Dobra poteza je bila ruta pod šiltom, ki mi je hladila mozak. Po navodilih tekmovanja, si moral imeti za zadnjih 17 km spremljevalca. Tam si že precej zjeban, tudi profil trase je na določenih delih lahko malce nevaren, greš namreč po strmem delu proti ledeniku Daschstein. Sirči je bil pripravljen za spremstvo. Nekateri so imeli spremljevalce že od samega starta teka, jaz pa sem ga prosil če se mi pridruži pri desetem. Pasala mi je druzba, pasal je pogovor, kakšna tema s kero se je mal pozablo da se laufa. Borbala sma dalje, dvakrat smo se z ekipo lahko še ujeli, tam sma dofilala vodo v bidone, vase sem vrgu kakšen gel, »trda« hrana mi ni več pasala. Tekaško progo bi načeloma moral prelaufat hitreje, a ni šlo pozabit da smo startali v Grazu in smo že kar globoko v Avstriji. Noge so dobro prenašale napor, jebo sem mel z dihanjem, ne visokim pulzom, ampak še naprej tak čuden, nekostanten ritem. Nevem, mogoče se tem reče da si sfukan ali pa da nimaš dost kondicije. Nevem. Jaz sem deval od sebe koker sem lahk. To sm jst, kuker mam dam, hitrej ne gre. So pa borci tam nekje v mojem časovnem okvirju držali podoben tempo, le dva sta se našla, ki sta bla bol spretna. Ravnine smo tekli, hrib ki ga je bilo čedalje več pa prehodili. Tempo hoje sma imela hitrejši od ostalih tako da sma tudi nekaj prehitela.
Prišla sma do check pointa, kjer so preverli če imama v ruzaku vsaj liter pijače, nekaj hrane, čelno lampo in da vema kam grema. Par minut za krajšo regeneracijo v druzbi ekipe in akcija dalje. Grema v zadnji del, ta naj bi bil najbolj zajeban. Mislim da smo meli vsi tekmovalci do njega spoštovanje. Za zadnje 5 km pred koncem so napovedovali pekel. Do tja je šlo solidno, mal mi je šlo na kurac ker vem da bi, če bi, bla bla bla, bil frišen, tam držal dober tekaški tempo, v danem trenutku pa je blo drugače, a ustavla nisma. Omenjenih zadnjih 5 km. Kontrolna točka, nakažem številko 82. Avtodom in avtomobila z vsemi našimi so se peljali okoli po cesti proti cilju, naju pa je pot usmerla v kontra, proti skalam. Škoda da nisem mel sabo Nutelle. Namazal bi si jo na kolena in brez problema bi jo lizal vsak korak. Vročina je popustila, pulz ni bil previsok, noge so funkcioniralne nenormalno dobro. Kar nisem vedel od kje, tak vzpon, toliko časa sem že na terenu, noge pa brez problema, samo jako, gas, grizel proti koči sredi vzpona kjer sma že na daleč slišala navijanje folka. Sirči, ki je grizu za mano me je vzpodbuju in govoru kuk fajn gre, SČ, res grema hiter. Zaradi cilja ki je bil v vidnem polju sem bil zelo motiviran. To je blo to, pridema do koče kje so naju popisali in nakazali z roko v desno, do finiša imata le še dober kilometer blagega spusta. Tle je blo jasno da se pridema do konca, cilj pred ciljem. Sledil je izključno samo že užitek. Sirči je opravu en ogromen del pri tem projektu, thx najhitrejš trbousk Ironman. Nahitro je poklical še Vilita in javil da letima proti cilju. A Vili in Jani sta nama šla naproti, čez pol minute smo se pojavila izza skal, tko da sta samo obrnila in odlaufal smo skupaj. Pred nami zagledam dvojico, se pravi en od njiju je moj tekmec. Čutu sem da sem hiter in da ga lahko nažgem. Vprašam Sirča, jih stisnema? Reku je normalno, udpreš. Poženem navzdol, dohitela sma jih na enem puklu, kjer je blo treba zalaufat še malo v hrib, tam se dal ornk po gazu, tako da nemca nista najdla odgovora in niti nista probala odgovorit na napad. Počakala sma še najina borca da sta šla mimo, pred nama na cilj.
Prišel je tisti trenutek za katerega sem zadnje mesece namenil praktično ves svoj prosti čas, zanga garal in si ga res močno želel. Austria eXtreme Triathlona je bil moj glavni cilj v letu 2017 in ob prečkanju ciljne črte obenem tudi en največjih uspehov v športu. Zadnjih 50 m te 234 km dolge preizkušnje. To je to, recept kako v 16 urah in 17 minutah zgubiti več kot 4 kilograme. Skočim u luft, zaupijem kot žival in v prijetnem tempu proti cilju. Ne me jebat. Zgleda da tut avstrijcem ni uspel prpraut takšne tekme ki bi zjebala trbouca. V roke primem trak, ga stresem, fuknem u luft in dožvim presežek zadovoljstva, začutim žiuleje. Ob meni družina, prjatli, Čipka. Oni čestitajo meni, jaz njim. Timsko delo je prišlo do izraza, prišli smo do cilja, to smo mi, »Sportiva team«. Na koncu sem se jim zahvalil in povedal koliko mi pomeni da so bili z mano in mi pomagali, da jim vedno ne morem pomahati ali vrniti nasmeha, ker sem na trenutke preveč zjeban in v svojem svetu. Vem da sem kdaj tudi naporen kapetan, da me ni najlažje spremljati, a kdor se s tem ukvarja ve, da je to del igre vztrajnostnega športa. Še enkrat, hvala ekipa.
Če bi prišel v cilj prvi, zmagal, a bil sam, mi nebi pomenilo toliko kot to, da sem dosegel 19. mesto in imel ob sebi izjemne ljudi. To je neke vrste zmaga, naša zmaga. Z nastopom sem zadovoljen, prav tako z uvrstivijo med močno konkurenco posebnežev iz celega sveta. Kje so meje, ne vem. Vem pa, da bo prišel tudi tisti dan ko ne bom zmogel, dan ki bo močnejši od mene. Mu pa skupaj z ekipo sporočamo, da je pred njim še dolga in naporna pot.
Families are the compass that guide us.
Zahvalil bi se vsem, ki so bili tako ali drugače povezani s tekmovanjem Austria eXtrem Triathlon:
- Hvala mami in oči, hvala za vse, brez vaju ne bi bil nikjer
- Družina Medvešek, jebiga, sestra se je oženila.
- Čipka
- Sirči
- Tina, Sara, Neža
- Duda, za vse lekcije in treninge plavanja; Šketo, za nasvete glede bajka in laufa
- BL »Sto Posto« za servis in pripravo bajka
- Matej Čebokelj in Tomaž Marzidovšek za nastavitve mašine
- Prjatli, vete kdo
- Suporterji iz socialnih omrežij
Zahvala za pomoč in lažjo izvedbo projekta AuXtri:
- Inov-8, Craft
- Factory Store – Mojca you rock!
- Topatlet
- Spekter – Tadeja Breznikar
- Občina Trbovlje
- Prototip CC, MOL – Damjan Flere s.p., SOP
- Fizioterapija Fizio-Fit – Matej Čebokelj
- Jure (Red Bull), Miha (Monster)
Kaj boš pa zdej Ici? Klasična vprašanja na afterpartiju.
Običajno sem po kakšni podobni prezkušnji vedno z lahkoto odgovoril da nič. Dost mam. Nič več. Ne rabim si tega delat. Tokrat pa sem bil naslednji dan kr dober, brez kakšnih težav, brez večjih bolečin, nekak je blo kr vse na mestu. Nevem kako to. Pa daleč od tega da je blo lahko. Gre za mojo drugo najzahtevnejšo preizkušnjo. Imel sem krize, žute minute, dal od sebe vse, a ne najdem odgovora zakaj ni blo nekih posledic. To je sicer čist fajn, se ne pritožujem.
Kako v prihodnje vem. Počel bom tiste stvari kater sem za lep čas postavil na stran, nekatere zgolj zaradi časa, druge zaradi tega da sem se izognil poškodbam. Fural bom motocross, MTB, šel bom skejtat, večkrat bom nabijal po bobnih, igrau tenis, hodu v hribe, na morje, skakal v vodo, pojedu bom čokoladno torto, katero sem zadnje, kr daljše obdobje gladko zavraču. Sigurn da bom šel tut kej laufat, kak krog se bo odfuru na specialki in ohranju nek nivo plavalne pripravljenosti, nikol namreč točno ne veš na kakšni ladji pluješ. Če bi DiCaprio vedu, bi pred križarjenjam sigurno mal potreniru.
Vamos!