Kaj maš pa letos u plani? To je en pogostih vprašanj, ki ga prejmem kar se tiče športnega področja. Po dolgem času sem lahko odgovoril nč tazga ali pa nimam nekega cilja, nimam posebnega izziva. Kako to, zakaj ne? Vprašanje, ki se je zasidru tut v moji glavi. Sezone, ki so za mano so imele poleg malih obvezno en glavni cilj. Od IM 70.3, Ultra Istre, Ironmana, 4 Islands MTB stage race, Ultra Balatona, Austria Extreme Triathlona do ICON – Livigno Extreme Triathlona… letos pa nič. Sem zakluču s tem poglavjem? Hm… Ne 
Največji izziv ali izziv sploh, vidim v ekstremnem triatlonu. Tek je uredu, ultre so zanimive, sploh traili, tisti za katere se čevlji obujejo vsaj za deset ur, je pestro, je lepo. Tu pa mi zmanjka razlogov. Le te najdem v dolgem, jebeno dolgem triatlonu, ki je običajno postavljen v okolico s težkimi pogoji, v mrzlo vodo, v temo, na cesto ki ima par tisoč metrov višinske razlike in tek ki pelje tja gor nekam, zelo visoko, včasih mu kar ni konca. Trenirati moraš tri discipline, v vseh moraš biti več kot suveren, fizično dobro prenašati bolečino in biti psihično čvrst. Takšna tekma terja svoj davek, predvsem časovni. Po šihtu greš običajno trenirat, bolj kot ne vedno. Včasih eno disciplino, včasih dve skupi. Seveda pa je treba dodati še kaj drugega. Sam naredim en zlo velik korak pri napredku s funkcionalnimi treningi, katere ponosno vodim za svoj »Sportiva Team«.
Lansko leto se nama je z Ančo rodil sinko Timo. Pred sabo sem mel ICON, veliko časa sem vložil v njega, ogromno ur se je plavalo, kolesarilo in teklo. Letos vsega tega časa nisem hotel zapraviti. Lepo je biti s Timekom, Anča se je vrnila k športu in prou je bilo, da ima tudi ona čas, da zavrti svoja pedala in obuje laufrce. Poleg tega pa si je zaželela premagati Istra Ultra Trail. Ja, deklica je šla na 100 milj (168 km) dolg lauf s skoraj 7000 pozitivnimi višinskimi metri. Uspešno je prečkala cilj. Del tekme sem jo spremljal, občudoval. Včasih kar ne morem verjet, da mam ob sebi tako pristno, simpatično, res izjemno osebo, ki je obenem tudi odlična vsestranska športnica. Na sto milj trail teka si osebno kar ne upam it, nevem zakaj, a mislem da bi počepnu. Čipka ni 
Že nekaj let nazaj sem slišal za izziv K24. V štiriindvajsetih urah premagati 5 koroških vrhov v dolžini 80 km in 4500 metrov višinske razlike. Bla je neka tiha želja da bi se probalo, a nikol ni prišlo do realizacije, vedno ostalo le pri pogovoru. Potem pa pred časom vidim, da se bo na tej trasi speljalo prvo tekmovanje, podaljšali so jo na 100 km in dodali še tisoč višinskih metrov. Se pravi Ultra Trail K24. To grem. Tekaška baza je sorazmerno dost močna, neki trenažnih ur bo seveda treba dodati, a visokega davka pri tem ne vidim.
Posebnih priprav res nisem delal, poleg rednih tur, sem šel parkrat dodatno v gore z mislijo na K24 in naredil nekaj tekov ob katerih so misli bežale na Peco, Raduho ali na katerega od koroških vrhov ki bodo pred mano. Načelom pa imam preveč rad tudi ostale športe in nism jim rekel ne. Pozimi se borda kolikor se le da, poleg triatlonskih disciplin rad igram tenis, bobne, furam MTB in motocross, stopim na kakšno desko s kolesi, nabiram borovnice… se ne.
Petek, dan tekme K24. Mami, pri naših tekmah in izzivih deluje nekako iz ozadja, a s svojim doprinosom ogromno pripomore, da zadevo speljemo do cilja. Prpravl nama je za jest, ata se je vsedel na sovozniški sedež in odpeljala sma se v Črno na Koroškem. Ob 12h sma bla na lokaciji. Srečala sma precej prjatlov s kerimi smo se podružli, se nasmejal, vse je potekalo v prijetnem vzdušju. Štart sem imel ob 22h, Jani je svojo tekmo na 50 km razdalji začel pa ur kasnej, na soboto ob 7 zjutraj. Na štart sem šel brez kakršnih koli občutkov, niti se nisem zavedal da je pred mano dolga pot, precej ur borbanja. Samo odleteli smo. Soliden tempo čez Črno, v hrib in potem v rudnik, osem stopinj, šest kilometrov. Sledilo je cca 1600 m vzpona na Peco, vreme toplo, na vrhu je rahlo pihalo, prou prijetno je blo. Vse kar sem imel v glavi in si ves čas ponavaljal je bila kontrola nad konstantnostjo. Šlo je dobro, spust je bil okej, prou tako se je precej fajn odelal vzpon na Olševo, užival sem ob prečenju grebena in malo manj na donwhillu. Pred nami Raduha, po precej strmi poti, ob sebi deklico Matejo s kero sma se v tempu ujela in nism ji rekel ne, ko me je vprašala če grema skupaj dalje. Pasala je kakšna beseda, kakšna tema mimo teka, pasala je družba. Na vrh Raduhe sem z malo muke oddelal spust ki res ni bil lep, mokre skale, kurčev teren. A tut to je blo za mano. Do Smrekovca je markirano 6 ur, obdelal se jih je precej hitrej. V prvih dvanajstih urah lahko rečem da nisem imel nič pavze, dobro je šlo. Tam so me čakali prjatli, moja ekipa. Vesel kot vedno da se vidimo in misel na okrepčevalnico kjer si bom prvošu deset minut. Opremljeni so bili z vsem kar bi mi lahko prišlo prav, vsedel sem se, najedel, napil in z njihovo pozitivo nadaljeval. Pridružla se nama je Anča, laufala z nama, vmes ponudla kako malenkost in motivirala da je bilo lažje. Sicer sem v tem delu že malo padel v tempu in določene dele kere bi moral načeloma preteči, hodil, a se hitro vrnil v ritem. Vse do vzpona pod Uršljo goro. Musko v ušesa in gas v hrib, prvi del je šel po planu. Potem pa sem padel v krizo. Parkrat sem se moral ustaviti, rekel sem kako grdo, mašina ni ubogala, postalo je že zelo vroče, … ni blo okej. Privlečem se na Uršljo goro kjer sem rabil par minut horizontale. Sledilo cca 1300 m spusta. V spustu res nism dober, a v zadnjem obodbju sem ga šel namensko trenirat in tle se mi je obrestovalo. Glavnina strmine je šla dobro, Mateja je žal malo zaostala, z Ančo sma nabijala navzdol, potem pa zopet manjša kriza, pavza pri izredni okrepčevalnici moje ekipe. Nadaljevanje je bilo solidno, vse do zadnjega vzpona za kerga še zdej nevem zakaj so ga dodali. Čez kamnolom, v strm klanc, na singlco, vročina… Hrana mi ni več pasala, posledično sem imel v sebi manj štroma. Malo sem jebu mater koroškem hribam a padali so zadnji metri vzpon. Po razgibanem delu je sledil še zadnji strmi spust kater bi bil idealen za MTB. A treba ga je blo odlaufat. All in, prtisnu sem koker je šlo, res je letelo, še nikol nisem tako žgal navzdol. V tekaški opremi Raidlight in v trajlercih Raidlight Responisve XP je blo bombardiranje zabavno. Potem pa bum, verjameš ali ne. Dohitim Janita, zadnji del ga je spremljala sestra Polona. V tistem dobrem filingu prpičim mimo, se ustavim. Jani pravi kar dej gas dalje. To sem naredil, a le za kratko, hmal sem se ustavu, vedel sem da se bom. Z dobrim razlogam. Lahko bi ga tiščal do cilja, imel boljši čas, a od tega nebi imel nič več zadovoljstva. Verjetno se kej tazga nardi enrkat v lajfu, da se tkole poklopi in imaš možnosti do cilja leteti s svojim očetom. To sma naredila, tistga cajta nebi nikol zamenjal za tega, ki sma ga prežvela en ob drugem. Skupi sma prečkala cilj. Moj čas je pokazal 18h 45min, od ata 9h manj. Glede na časovno limito triintridesetih ur je blo še dost lufta. Verjamem da bi blo lahko bolš, vedno je tako, a to je to, to sem jst, od sebe dam kar mam. Sem zadovoljen, naslednji dan sem brez problemov fural longboard in čez par dni v ruzaku nosu malega Timeka po prelepih Dolomitih.
Hvala ekipa, hvala prjatli, da ste prišli na tekmo in na svoj, zame zelo pomemben način pomagal prpelat zadevo do cilja. Polona, Vili, Tina, Sirči, Jaša, Sara, Jernej, Anča 
Hvala tudi mojim suporterjam na telem teku: Raidlight (Team Raidlight Slovenija), Factory Store, Topatlet, Fizioterapija Čebokelj.
Iz stališča datuma smo domov prišli v nedeljo, v sredo pa je kombi, nafilan kuker se ga nafilat da, odpelu proti Cortini d`Ampezzo. Poleg nas treh, Anče, Timeka in mene sta šla zraven na pot tut prjatu Sirči in njegov tip, Jaša. Se ne, Jaša je punca. Mam prjatla ko mu je ime Jaša, a to je prjatlca, punca ki ji je ime Jaša. Jaša je faca. Jaša trenira rokomet. Jaša je čvrsta. Jaša pomojm razbije Sirča če bi blo treba. Jaša ni tip. Uglavnem, Sirči pa Jaša, fant in punca. Sirči jo ljubi, ljubil jo je že predn jo je mel, to nam je še takrat v samskem obdobju rad povedu. Ob petkih je treniru froce, mlade smučarje, trenirala jih je tudi ona, Jaša. Jaša je punca. Takrat vem da je ljubil Nino Pušlar in Jašo, obe tko po suhem. Nevem kaj je blo z Nino, še vedno ljubi Jašo. Zdej je že neki cajta njegova. Mislem da jo ljubi skor tuk kot svojo kronometrco. Sirči in Jaša, fant in punca. Rada greta skup na kolo, v kino, na hamburger. Sirč še rajš spi, včasih gre spat že ob 21h in spi do 9h. Jaša je stara 22 in bi šla ob 21h zvečer še mal ven. Včasih gre ven tudi Sirči. Sta zlo fajn par, vesel sm da sta se najdla, prou rad jih mam. Jaša res ni tip! Jaša je kul bejba.
Prva postaja je bil Lago di Misurina. Lušno jezero, obdano s hribi in italjani. Tu smo imeli tudi bazo, prenočišče kerga smo rezerviral preko domačga bukinga. Se prav, Vanlife, spavanje v kombiju, kumerata pa u audi a četiri. Eno lušno turo smo naredili okrog opevanih, veličastnih vrhov Tre Cime. Ne morem rečt da ni lepu, zlo je lepu. Ker je bil z nami zadi v ruzaku Timek, se nismo mogl spopadat z nevem kakimi vzponi. Obdelal smo krožno, komercialno pot, lepa, urejena, za tridese orju kuker jih testeninar spodi na rampi vzame nekak tko tut more bit. Ustavli smo se v koči, punce pa Sirč so pili kofis, jst pa Timo pa ne vem kua sma pila. Drugi del poti mi je bil še bol všeč, razgiban, zelo lepa okolica, pripelje te precej blizu vrhov. Solidno vreme in ne prou visoke temperature, no pa sej nismo bli v Šibeniki. Vsi mi ko furamo Vanlife, to je zdej kul da povem, če maš instagram hitr opaziš, mamo sabo tut hladilno skrinjo (iz Lidla), gorilnik, neki posode, zalogo hrane ki je podobna tisti v kampih. Juha iz vrečke, hrenuke iz nevem kje, kruh od predučerišnem, kak pršut od pujseka, potem še obvezna oprema, oment gre plastične talerje, lončke iz istga materjala, zložljive stole, kako blazino in pa poln idej. Anča nam je prpravla vrhunsko južno. Rajš ne povem kaj vse je blo na meniju. Timo je pomagu kuhat, najraj počne tist kar rečeš da ni fajn da počne. To vela tut pri rekreaciji in vzgoji. V tem primeru je zlil juho tja po stolu, ostalo je blo okej. Krtina dam Peco, fensi mesto, klikn na buking. Poln, če pa ni poln pa nimaš dab kliknu. Testeninarju tuk da morš slalom furat. Kafiči, lepe cote, trgovine. Všeč mi je da so povsod okrog sedežnice in gondole, pozimi more bit noro za bordat. A letos nas tja ne bo. Mi furamo Medvednco nad Trboulam. S Sirčam sma šla na krof, tuk doberga res že dolg nism jedu. Čist cele pol minute ko sm ga jedu sm si to govoru, tuk je bil drag. A ima se, može se. Nočitev smo izvedl mal višje ven iz mesta, ob smučišču, v družbi ostalih venlajferjev in avtodomarjev. Ni blo topl, blo je pa kr mrzl. Timo in Anča sta bla oblečena v pajace, Timo je bil tokrat zebra, Anča Tiger. Zdej sem se že navadu da se zutri zbudim v živalskem vrti.
V Dolomitih seveda ni za izpustit jezera Sorapis. Voda ko bi delal reklamo za kak fajn mehčalc. Do jezera naj bi blo slabih 200 m vzpona, bol ko ne ravnina in to je to. Laganica. U kolikor greš iz prelaza Tre Croci. Normalno da smo zajebal in štartal čist drgje, iz dol nek, tko da je blo tega vzpona precej več, pot čist drugačna koker so jo opisal. Na trenutke nič kej primerna za hojo z malim v ruzaku, a smo z mal več previdnosti stisl. Sinko ma zdej ene 12 kg. Ruzak, neki cot, pjače in hrane, pa smo tm na 18. Kua pa vem, tuhtam da bi mal mej v hribe hodil v prihodnje. Uglavnem, neki pred vrham pridejo dve poti skupi, po tej naši nas je šlo mogoče 10, po drugi, ziher tist dan že 1000. Res velik folka, vsi se slikajo ob jezeru, pozirajo na maksimum, telefoni pjevajo borbene. Naletel smo celo na slovence, ki so mel s sabo neko amatersko fotografsko ekipo. En majster je šel celo v vodo da je nastavlu nevem kaj, drug je držu folijo, tretja je bla za cote, una ko je poziral na skal pa za nikamor. A na Instagramu je mogl padit neki novih lajku, mogoče celo kak nou folover.
Na drugi strani jezera je mal mej folka, tak lušn plac za se usedit, neki pojest in spit. Vse to smo nardil. Timek je cel cajt metu kamne v vodo. Mislem da lahk to dela dokler ne gre spat. Ni jo igračke, ni jo stvari ki bi mu jo kupu, naredil, podaril, karkol, da bi bla tuk kul, kuker je kul metat kamne v vodo. Včasih tut fali in pade kamn tja kamor nebi smel. Pozorn je treba bit na spremembo okolice. Ko si naprimer v Krajnski gori in Timek meče kamne v Jasno ene dve ure in pol greš na parking. Tam še kr meče kamne. Vse kar si želiš je to da je bil tist pok pr sosednem avtu in ne tvojem. Fajn je čimprej odpelat, ker kamnu je precej.
Umival smo se ob potočku, teh ni mal, mrzla voda, ampak voda smo bli zlo veseli. S sabo vzameš žajfo, vanlife da spomnem, to maš vedno u kaki gajbi in gas. Da ne bo vprašanj, če tuširal se pa nismo al kua. Smo smo.
Omenit gre še Cinque Torri, pet stolpov v kulturnem prevodu. Raj za alpiniste, vsak ko je šel mim nas je mel ene petdeset metrov špage okol vrata. Pogledi v steno so zanimivi, povsod kakšen majster namaka roko v magnezij in se vleče proti vrhu. Poleg magnezija majo tut jajce. Mi smo bli klasični turisti, z kombičem dokler se je dalo, potem pa šetnja. Še dober, da je bil to dan ko smo res že ornk migal in nekih presežkov okrog Cinque Torri res nismo rabli.
Passo Giau. Waw. To je treba vidit, enkrat bo treba tut s specialko pofurat te ovinke. Na vrhu je izjemno, ne peleš kr tko mimo. Tudi cesta naprej je nekaj posebnega, ponuja ti poglede na največji ledenik v Dolomitih, na Marmolado z vrhom Punta Penia ki leži na 3343 mnm.
Bla bi še kaka lepa zadeva za opisat a za več o Dolomitih skoči na gugl, gulg ve več, gugl ponuja.
Eno spanje smo izvedl na počivališču ob avtocesti, blizu mesta Merano. Dobra lokacija. Ko smo prpravlal spalnici, je mimo nas, v gatih in s trebuhom ki mu seveda priprada, pršu kamijonđija. Par metrov stran je bla avtopralnica, tko da je izkoristil in se stuširu. Pol pa nazaj, satelistke antene ni zmontiru đabe. To nočitev smo nardil zato, da nasledni dan ni blo velik fure do mesta v kerga sem se zelo rad vrnu. Do mesta ki mi je tako zelo poseben. Livigno. Lansko leto je tam potekalo kot radi povdarijo, eno izmed najtežji ekstremnih triatlonov na svetu. ICON. Veliki ICON. Nočem se kurčit, a sem vesel in ponosem da sem uspel in uspešno prečkal cilj na Carosellu 3000.
Kr mal mi je blo toplo ko smo se peljali po cesti iz katere sem lani zavil na sloviti prelaz Stelvio. Pot ki smo jo nadaljevali po Švici, je peljala preko prelaza Fuorn, tudi tega sem lansko leto odpedaliral v kontra smeri. Res poseben občutek, čisto nek drugačen pogled sm mel na cesto, na tiste ovinke, mal purje kolti je blo. Švico smo zapustili preko tunela, kateri na drugi strani ponudi Lago di Gallo ali tako imenovano jezero Livigno. Dolg ko pondelk če maš šiht. Galerije nad cesto peljejo do krožišča kjer te pozdravi tabla Livigno, Welcome to Alps. Naj bo nasledne dni soliden vreme sem si zaželel, da nardimo vse tist kar tle lahko. Če si športnik ali zgolj rad preživljaš dneve aktivno pol je to mesto tapravi naslov. Ponuja tudi drugo plat, lagan život, dober luft, lepe razglede, mir na posameznih spotih. Livigno je čudovita dolina, na višini skoraj 1900m, obdana s hribi, smučišči katere poleti zamenjajo neskončni trejli za MTB. Glavni del mesta je dolg nekje 3 km s svojo okolico še precej večje, z ulicami v katerih so posajene lesene bajte je magnet za šetnjo in bluzenje po kafanah.
Skok v agencijo do gospodične Elizabete, tako zvane Lizi. Italjansko govoreče punce, to ne dožviš vsak dan. Že lani se je pri njej rezerviru apartma, letos sem jo prek maila zaprosu za istega. Redko se nardi, sploh zdej ko furamo Vanlife, da gremo v apartma, sploh apartma z lokacijo v centru, da lahk rečeš top lokacija. A tle se definitivno splača, avto parkiraš praktično za kompleten čas dopusta, na dlani imaš kar rabiš, če rabš hiter kam skočit maš s sabo bajk, longboard, voziček od Timota, vzameš kar rabiš.
Mejmo se fajn, ker to je edin cajt ko šteje, takrat res žvimo, samo obstajat je brez veze
Ene dvanajst ur za nami sta v Livigno prispela še zadnja dva iz posadke. Jernej aka Levi, ne more bit tuk na desni, da nebi bil v vsakem primeru Levi. V Livignu je bil zraven že lani, kot član ekipe na ICON Z njim je pršla njegova Nina. Nina je punca. Nina ma žensko ime in takoj ti je jasn da gre za punco. Nina je kul. Nina se rada vozi s kolesom. Nina rada rola. Rola tudi Jernej, čeprou ga je blo lepš vidit furat longboard. Začetek tega dela dopusta je bil precej sončen, topu, čudovit vreme, par takih dni bi čist zadovoljil apetite, a napoved je kazala kr slabo. Za vsak dan in dan po njem je kazalo dež. A na našo srečo ga praktično ni bilo in mislem, da z izjemo enega dneva nismo bili na soncu. Bli pa smo v bajk parku. Večkrat. Motollino. Yes. Mene je čist navdušu, furat tiste poštimane traile kere lahko zbiraš glede na to kok maš med nogam, nekaj je seveda tudi od bajka odvisno in želje kaj vse bi si rad oz. nebi rad naredu. Mislem da bi lahk furu po cele dneve, tuk je dober. Je blo pa običajno tko da smo šli bojsi zjutri, zraven se lahk šteje tudi Jaša seveda. Popoldne pa menjava, mene je zamenjala Anča. Gre za novo pečeno navdušenko furanja spusta. Njega specialnost so baje bande, v njih prau da tuk uživa da jo lahk kličemo kr Bandica. Tist čas ko je furala bandice sma s Timotam furala enga od mnogih otroških igrišč. Tobogan je zakon, tut hojsnce ne gre zanemarjat. Je pa zanimiv kuk hiter se froci med sabo zavohajo. Spomnem se, kako je naletu na dve mini špagetarke. To so skupi laufal, se prebračal, neki mahal z rokam. Italjanke so sicer že neki govorile, celo men so hodile neki razlagat, a sm se kr smeju. Pol kurca nism šteku. Timo pa tut ne govori. Zna pa oponašat račko. Sej veš, ga ga ga. Zna pomahat in fajn udart če je treba. Fajn je udaru tut po toboganu, s faco. Krvava usta in v jok. Trop folka gledal mene, sred igrišča v rokah rdeče našminkan sin, v drugi flaša, v tretji piškoti. Od sebe daš vse da bi mali pozabu da ga kej boli. Zna bit kr glasn. Včasih vidim kok različnih vlog morš kdaj odigrat, kaj vse si morš zmislit, se znajdit, zaglumit, improvizirat. Kdaj si pes, kdaj si foter, kdaj si opica, pol si enmal mamica, vidiš kok stvari lahk delaš naenkrat in kaj vse lahk neseš v eni rok, v drugi je namreč sin, pol je tam še žoga, voziček, poganjalček, čelada, ruzak, kapa, kaka igrača, piškoti. Pol ga nafila, k sreč je nekje v ruzaku še plenička in vlažilni robčki. Včasih ga nafila do sred hrbta, se prau je treba zamenjat še bodi, hlače, majco. Nikol ne veš kuk cajta maš do naslednega intervala. Vlažilni robčki so zakon. Uporabljajo se ob različnih priložnostih. O vsem tem bi nam lahk še velik več povedala ultra mojstrica Anča. Izjemna mamica, občdujem jo in velikrat si rečem, svaka ji čast. S Timotam sma zelo zadovolna da jo mama.
Dnevi v Livignu so potekali dokaj spontano, delu si kar ti je pasalo, po večini smo bli aktivni. Hodil v hribe, v bližini maš neki res lepih puklov, ki se v parih minutah dvignejo nad 2000 m. MTB je prevladu to leto, specialk sploh nismo meli sabo, tle je namreč tudi precej XC tras in vzporedno s furanjem v parku kamot prežviš brez cestaka. En dan so šli Sirči the leader, Jaša in Anča po XC trasi na Forcolla pass. Pravjo da res huda špura, lepa, pestra. Jst sem merku Timeka, sam povem, res fajn foter no. Longboard in rolerji so bili v pogonu, vmes se je tut kej odlaufal. Je pa seveda druženje v apartmaju, skakanje po trgovinah iz zvečer v kafani Bivio tut čist fajn. Kdaj se je blo treba prilagodit tudi malemu, čeprou probamo da se čim več on prilagaja nam.
Dan ko je blo vreme slabše, blo je oblačno in neki stopinj manj kot običajno, smo komplet Livigno familly izkoristl za skok čez mejo, preko prelaza Forcola v Švico in hop na Bernina pass iz katerega se spustiš v St. Moritz. Opevano mondeno mesto, moj je život Švicarska rad zapoje Dino Merlin, tut mi jo radi zapojemo. Komad je postal naša himna. Ne rečem da St. Moritz ni za vidit, ni pa neki ekstra. Že lansko leto sta šla Sirči in Anča do tja s kolesom in nista bla neki hudo navdušena. Letos smo si ga skupi mal bol ogledal a mnenje se ni spremenil. Ni buh vej kua. Lahk da je dobra solatka za petindvajset evru, nevem, k sreč je tko ne jem. Verjetno je lepše pozimi, majo kr konkretna smučišča v okolici. Načeloma pa moje osebno mnenje, hitr nazaj v Livigno. Livigno je res »Place to be«.
Nou dan, zgodi vstat in v hrib. Žal so ostali kr spal, pa sej prou, bli smo na počitnicah. Jst pa rajš enmal bol izkoristim dan, si ga podalšam za dve, tri urce, sicer ob budilki nism najbolj navdušen, a čez eno uro ko sm bil že precej v hribu sem vedu da je blo vredno. Kuk lepo je tle, bi še kr ostal tam gor, skakal naokol. A bit s familijo in frendi mi velik pomen. Bil sem na 2700 mnm, neki časa sem hodu tut po snegu, nebi mi blo treba, a sneg je zakon, tut poleti me ne moti. Tek v dolino, kuker je šlo.
Ekipa se je lih najedla, Sirči in Levi sta šla na hitr mal na gorca. Ko smo bli spet vsi na kupu smo se vsedl na sedežnico in zapeljal na Carosello 3000. To je ime področja hribov na desni strani Livigna. Iz ene strani na drugo, peš, po že enmal bolj redkem zraku, prijetna temperatura, sonce, ekipa. Timek zadi v ruzaku, mi pa proti mestu, kjer sem lansko leto prečkal cilj ICONa. Takrat je termometer kazal nulo, snežni metež, tema, ura neki pred polnočjo. V meni pa tuk enih emocij, trenutki ki jih ne bom nikol pozabil in kr malo s tremo sem šel proti podestu na kerga sem lani stopil, zjeban do konca, v minuti sem bil na kolenih, prešvican, moker, umazan, objokan, zjeban, srečen. Tokrat smo se mirno usedl na ležalnike, bojsa sta počastila štrudl, neki smo popil in užival v dnevu. Zlo lepo imajo urejen plac z igrali za naše mulčke in to skor na višini Triglava. Timek je uživu, se prebraču, rinu traktor, skaku v hiško, se metu čez okn. Sirč je na hitr eno oddremu, kar seveda ni nič tazga, to spada v program.
V dolino smo šli z z gondolo in potem čez celo mesto v apartma. Tist dan je mojster Jernej aka Levi s pomočjo svoje Ninike peku palačinke. Dec zna, čestitam in pozdravljam. Ni blo prvič, mislem da že drugič na tem dopustu. Zvečer smo šli v kafano kera nam je ratala kar ljuba. Spat kadar ti je pasal, zjutri pa spet gas. Bajk, lauf, rolerji, hribi. Livigno ima samo en minus. Jezero je res svinsko mrzlo in ne da se it lih plavat, tut za sfrišat je mal preveč jezn. Vse ostalo štima. Livigno je v brezcarinski coni. Alkohol je za moje pojme prepocen, to mi sicer nič ne koristi, ker ga ne maram. Bencin je pod evro. V trgovinah imaš cene brez davkov. V določenih trgovinah maš celo klasično ceno in posebi Livigno price. Tko da bajk si lahk kupš dost ugodno, namesto 9 jurju evru daš sam ene 7. Seveda ga vseen ne kupš.
Posebi sem si zapomnu tut ekstra zabave v apartmaju, mini disco. To so bili od Timota zelo srečni trenutki. Nina je bla Timotova glavna soplesalka, ni ji dal mira, ves čas je migu z njo, prou hotu jo je. Vse dni ga je pridno zabavala, animirala in kej naučila tudi Jaša, ma zlo fajn filing za froce. Res super punce. Jernej in Jernej mata prou tko rada Timeka. Dost sta se ukvarjala z njim in nama z Ančo je to v veselje in vmes je doskrat zlo prou prišlo. Lepo je blo vidit da so bli do njega toleranten. Tisti ko ma froca ve, da ni vse samo smeh in zabava, da je včasih naporno, da bi kdaj rad drugače, kdaj bi rad mir, kdaj bi se rad kam usedu, ulegu al karkol, a mali ti to gladko onemogoč. Bilo mu je pa zlo lepo. Glavno da je dečko zdrav in srečen.
Dnevi kerih bi si želel še več, brez problema bi ostal še lep cajt. Čist nič mi ni manjkalo, kuker vem, tut ostalim ne. Gre omeniti še dan, ko so čez glavno ulico v Livigno nanesl ene 40 cm snega, progo dolgo kakšen kilometer, v namen teka na smučeh, ekshibicije. Končno sem v živo vidu lepo Dorotheo Wierer. Ko se bo treba enkrat poslovit iz tega sveta, bom dal njej kot biatlonki možnost da me ustrela.
Vedno prehitro pa pride tisti, ko se je treba pobrat domov. Stvari ki smo mel sabo smo natlačl v avto, skočil še v trgovino po neki zaloge za sabo. Eni so vzel kr precej strupa v flaših, ne bom izpostavlu kdo. Dober veš Jaša da ti. Jaša je punca. Janica je muško!
Livigno, kot rečeno, place to be! Kuker čutm na vod, bo treba hmal spet kliknit, napokat, se vsedit v avto za tistih osem ur in vrnt. 2020, če ne že pozimi, se vidmo poleti.
Hvala vam družba, mel sem se super.
Za prjatle si je treba uzet cajt, predn ti cajt vzame prjatle. Ne gre pozabt in ne sme bit samoumevno. Mej to v glavi, v različnih obdobjih in različnih fazah čez kere gremo. Taprau kumerat je za zmer, vsaj kak dan ga postavi na mesto pred sabo.
…Sardinija čez cca štirinajst dni… Vamos 😉