Prjatli, avtodom, frej dnevi. Počitnice za bojse, vsake tuk se napokamo in odpelemo. Največ smo ga do zdej kruzal po Ameriki. Letos je zarad znane situacije pot do Melanije in Donalda daljša in težje dostopna. Tut glede drzav okol nas smo omejeni z gibanjem oz. destinacijo. Lahk bi jamral, iskal probleme in izgovore, lahk bi rekl da nima smisla. A za moje pojme bi mel najmej smisla, če bi ostal doma. Zalaufal smo potujoči apartma in se odpelal proti zahodu. Bil je september. Upal smo, da nam uspe pridit vsaj do Vrhnke. Se ne. Do testeninarju kuker prau kolega Jelko gre gladko. Bomo pa probal še mal naprej.
Preko Italije in Francije v Španijo smo šli že leta 2009. Takrat še Šketo ni vedu kaj je triatlon, Kasper ni vedu kaj je aplikacija in Piko ni vedu kaj pomen biti foter. Šli smo bordat v Les 2 Alpes, na jugu Francije se je furu motocross, skejtal smo v Barceloni. Takrat sta Xavi in Inesta iz sredine podajale žoge Messiju, skupi z Etojem in Henryjem so filal mreze nasprotniku. Ni nas blo strah protinapadu ker je bil v obrambi Puyol. Ogled fudbal tekma na Camp Nou je bil sigurn en od highlajtov počitnic, v splošnem je blo precej pestro 
Tokrat bordanja ni blo v plani, tut MX motorja nisem vleku s sabo, skejt sm seveda ruknu v gepek, nalozil smo se 5 bajkov, gorcev, kar je bla ena od igrač kera nam naj bi v glavnini popestrila počitnice. Iz Trboul smo odpelal v petek, zmenjen da se vrnemo konc naslednega tedna, en si je celo zaželu da se nebi vrl nikol. Prva postaja je bila v Finale Ligure, slabih 800km iz Trboul. Avtodom ponuja, vmes se da lezat, spat, za volanam smo se menjal, tko da smo v soboto zutri že parkiral v kampu, vrgl kolese na tla in pognal v smeri plaze, ob njej, po njej ter se fukl v morje. Dol je blo dobrih 30 stopinj, kar morm rečt da mi je čist pasal. Finale Ligure je meka za spust z gorskimi kolesi, rabš tut dober bajk, neki povprečnega uničiš. Če maš, furaš, če ne, rentaš. Bolš kokr da bi mogu svojga po končani furi zakopat uzad za avtodomam.
V kampi (slovensko; v kampu) smo mel parcelo na keri si mel svoj plac za pranje posode, skret in tuš. To še nism vidu, lahk da sm seljak, sam res še nisem vidu. Običajno ga s švabam skupi šponaš na wcji in pereš zobe s kakm Romunam, ki sanja tvojo zobno krtačko na baterije. V kampi je bil tut zlo fajn bazen, dolžina taka da bi se dal v njej nardit kak plavaln trening. A mi smo sam skakal, šprical po turistih in se druzl v kafani, ki nam je dihala za ovratnik. Popoldne nam ni dal mira da nebi šli potrajbat na kr lepo oddaljen hrib iz kerga so spelani trejli do doline oz. do obale. Na cilju smo si zaslužl tut drinks, deci so pil pivo, jst pa kokakolo.
In kdo so vsi ti deci s kerim smo bli na tem »Roadtripu «. Običajno napišem Ali, Sirči, Jager…
Letos je blo mal drgač. Sirči zaradi septembrskih obveznosti na šihti ni mogu zraven. Jager je sprejel kompromis in je šel z babo na Korziko. Jst dam običajn idejo oz. pobudo da bi se kam šlu. Takrat se serijsko upošteva da ma Mambundo Nagumbo aka Ali Kolar lahko mu rečemo kar čudež narave že en plac rezerviran. Ostalo je pol še par zicu frej. Tokrat je šel z nama še Niko. Prvo ime festivala Punk Rock Holiday, zbiratelj znamk, podpredsednik zveze radioamaterjev in častni član kluba za zaščito Kočevskega medveda. Bovhi. Zlata roka zasavskega tenisa, mladinski podprvak v hitrostnem počitku, ljubitelj gora in mađarske suhe salame. Ambrož aka D, D zato ker se piše Dušak. Na tem dopusti smo ga sicer klical Broški. Najbolj u izi tip kar jih poznam in precej hiter tut kadar ni treba. Že kot pionir je deloval v čebelarskem društvu Šentlambert, je trikratnik evropski prvak v roštilju na dolge proge in sezonski fitneser pod streho domače drvarnice. Fajn ekipa, vsi smo ze lep cajt prjatli, klub tem da se nekter ne druzjo ravno redno. A ko se, se ornk.
Tile deci so šli nasledn dan na opevane trejle pobočji Finale in Pietra Ligure. Rezerviral smo si shuttle in vodenje, slednjega je prevzel Dario Cerutti, s kerm smo se res dober poštekal. Organiziran majo odlično, cel dan te furajo po različnih trejlih, ko ga zaklučiš te čaka kombi, rukneš bajk na prikolco, odpele na novega in akcija dalje. Vmes se kje ustavjo, ti nafilajo vodo in gremo naprej. Mel smo eno pavzo za kosilo, a pol se ga tišči dalje. Proge so nore, res nore. Mi smo furali zahtevnost 3 in 4 od 5 kuker majo označen. Moram priznat da določene oz. določeni odseki so bli prehudi, a zarad same ekipe, fajnga filinga, super kolesa kerga sem rentu se je pofural marskej. Da se razumemo, mi smo povprečni amaterji, upam da nas nisem preveč pohvalu. Ne govorim o hitrosti in tehniki lokalnega matadorja Androta Jeršina, ki je mimgrede letos postal drzavni masters prvak v disciplini Enduro. Uglavnem, blo je super, jst sem tuk uzivu na spustih kot sm redko kdaj do zdej, pa mi načeloma zlo paše. Livigno me navdušuje s svojim parkom Motollino, tle dol je pa tko… mal bol zahtevno, mal bol rasfukan teren, a se da. Več furaš, bolš si, bol uzivaš… vemo kako to gre. Skratka, meni osebno je bil to en najbolših spustaških dnevov odkar furam bajk. Pa me je ata Janko baje nauču furat kolo že pr rosnih devetnajsih letih. Se ne.
Niko in Ali sta šla tist dan na e-bike turo. Tut oni so fural izjemne proge, poleg spustov so precej trajbal navhrib, po posnetkih kar sem vidu prou tku edinstvena izkušnja. »Domov« smo se vsi vrl sfukan. To ni neka grda beseda za Zasavje, pove samo jakost utrujenosti. Lahk napišem tut ornk sfukan, kar pomeni zelo utrujeni. Noge in roke huh, dost so mele. Komi sm čaku da gremo na pico. V mesto nas je pelu majster ki renta bajke, star anglež po imenu Majkll. Dolg sivi lasje, zvečer je mel celo spete v čop, obetu si je skos na nemško policistko kera dela na odelku za kriminal. To je vse res. Baba je šla zraven na e-bike turo, mislem da se poznata že od prej. Upam da je deci ratal. Če ne, je mel pa tko še neki bajku za pošfraufat.
Nasledn dan smo si vzel mal bol na izi, dober smo se naspal, najedl pol pa probal nekak ponovit vajo prejšnega dneva. Edina razlika je bla ta, da smo trajbal, šli smo na trejle kere pelejo na dirki za EWS – Enduro World Series. Tam te s shuttli ne dostavjo. Smo se pa dostavli osebno. Kua pa vem. Teške proge, realno preteške da bi se spustu kot se za to besedo spodobi. Smo sfural, a ni blo da bi posnel pa kerem kazal. Je pa proga utrgana do daske, razgledi so bli neverjetni, pelješ proti morju, vreme je blo še naprej sončno, ni blo oblaka pa če bi si ga zaželu. Lahk rečem res edinstveno. Bazena v kampu in kafane ni blo za spusti. Dnevna rutina, po pedaliranji se zmer paše ruknt v vodo. Morm oment še to, da je že kr prvi dan naš Broški prevzel neko pametno vodenje ekipe. Mel smo par manjših sestanku. Prau, da ma rad organiziranost, da si del porazdelimo, da nardimo dober plan in vse kar spada zraven. Bil je uspešen.
Iz Finale Ligure je blo treba tut kej naprej, tak je bil plan, da gremo še mal čez mejo pogledat kako je s Franzocam, če nosjo maske al ne. Želja je bla da se pogleda Nica. Neki grozn velik voznje do nje ni blo, se ja pa začel dogajat, ko smo se iz avtoceste spustil proti mestu, kerga je blo treba prefurat, če si huatu pridit du obale. Bovhi kot navigator, volan sm pa jst fasu. Norija, totalna norija. Po velikosti, razen busov, še ti furajo samo neke ravne linije, ni blo tazga kalibra kar se tiče gmote kot je bil naš avtodom. Prometni kaos, res neverjetn da nam je zlaufal celga prpelat domov. Po kaki uri neuspešnega iskanja parkinga kjer bi blo dovoljeno za camperje, smo se nekje ob obali ustavl, na kratko, lih tuk da se je skočil mal pogledat kako zgleda, potem pa naprej. Žal vse ne gre in to je minus avtodoma. Lahk bi se zapelal iz mesta, vzel bajke in šli v center, a smo mel poln kurac tiste vozne in rekl fakof, gremo dalje. Azurna obala ponuja marskej. Za tolazbo smo mel Saint Tropez. Niko za volan, Broški ko sovoznik, mi pa uzadi na krevetih.
V Saint Tropezu sm bil že na omenjenem dopustu pred leti. Tm nimaš kej delat. Je pa vredn pogledat, za kako urco al pa dve. Ker je bil ta ST lih na poti do enga lepega spota kerga sem dal v plan da ga dozivimo, smo se zasidral. Parkiral smo pred centrom na urejen parkingu za RVje in peš odkorakal proti marini in linij otmenih restavracij. Na jahtah se kurčijo privatniki, poslušajo musko, plešejo, eni so na izi, jejo in pijejo, osebje jih streze. Če se jim zalušta stopjo iz jahte na predpražnik, grejo čez cesto na večerjo za nevem kuk dnarja. Da omenim, top klub v Saint Tropezu ma kr lušne cene. Runda za 10 folka pride 20 000 evrov, še to neke pičkarije ki jih jst tko ne pijem. Liter šampanjca se giblje med 15 in 35 tisoč evrov. Škoda da so klubi zarad korone zaprt hhh. Tut če bi bli odprt bi šli po poti, ki nas je vodila k iskanju balkanskih, turških in albanskih dobrot. Jedl smo toast pr enem čipčaperji, pa kako palačinko je zavrtu.
Nasledni dan smo šli na plažo Pampellone. Dolga, peščena, dokaj prazna, z bič bari. Žal pa je nanesl kr neki trave, kar ji je prnesl enmal minusa. A če si sred tedna ob ene 10h zutri na plazi s frendi in mrzlo kokakolo v rokah, pol se nimaš kej pizdit.
Omenu bom Cap Taillat kamor sm mel željo it. Po drkanju gugla in gugl mepsu sem vidu da je to spot ker mi bo všeč, verjel v to da bo tut ekipi. Rt je zaščiten, tut z bajkom ne smeš tja, tko da smo šli peš. Z Alitam sma ga terala ob obali, D, Niko in Bovhi pa so šli mal višje gor po poti za seniorje haha. Bundek je človek explorer, on si rad ogleda kar narava ponuja, al pa kar je keri mati narava ženskega na svet spravla. Tut men to paše, se zlo ujajema. Sma sicer narjena za Ameriko, tm nama srce bije mal hitrej, najdla sma kr neki stvari s kerim naju USA navdušuje in velik govorima o njej. Pustmo zdej politiko, zdravstvo… Men še ker ne gre iz glave en trop dobrih izkušen s folkom, njihovo odprtostjo, prijaznostjo in gostoljubjem. Res neverjetn dober in topel filing. Tle pr nas ti je pa vsak tadrug za neki fouš, marskdo rajš kej kao ne ve, ni vidu, enostavno ne prvoš, pomojm jih učas kr mal matra zaspat. Da bi jih še naprej. Buh pumagi kultura slovenskega naroda. Ne govorim o vseh, jih pa ni malo. Sej tut v USA maš butle in verjetn še marskej slabga, a jebiga, osebna izkušna pusti svoje mnenje in občutke. Lahk rečem da sma tole z Alitam kr skup napisala, prepričan sm da bi se spodi podpisu. Idemo dalje. Na vrhu Rta je Ali zalaufu svojga Drona, a tut to majo tko zaščiten, da ti ga ne dvigne viši ko 30m u luft. Svašta. Fukl smo se seveda tut u morje, pasal se je sfrišat. V planu je blo da porinemo naprej do Barcelone, a Španija je bla na rdečem, tko da smo uklopl back up variatno.
Proti večeri smo se napokal v avtodom, zapelal do štarcune, Broški in Ali sta na parkingi nardila večerjo, ostali trije smo šli pa po futer in pjačo. Spat nismo šli, spat niti nismo mogl. Ali za volanam, Broški zraven. Stara kumerata, že učas sta ga harala skupi. Tle je treba bit seveda odgovorn in uzet stvar resno u roke. Konc konci, če folk lezi po avtodomi in se zabije je pizdarija. Uglavnem, navigacija je bla naštelana na franconski nacionalni park Mercantour, do vasi Val di Allos. Tam majo tut smušišče in lepo izhodišče za pohode v hribe oz. gore. Gre namreč čez 3000 mnm če si zaželiš. Blo je kr neki ur furanja, mislem da smo enkrat zgodi ponoč pršl tja. Tuk zvezd ko smo pa tist dan vidl pa še ne u lajfi. Kr bel nebo je bil če si neki cajta gledu. Ni se vidu sam mali in veliki voz, vidu se je intercity pa še ene dva mednarodna vlaka. Iz 30 stopinj smo pršl na 8 stopinj. Spal se bo dober, čeprou je budillka nakazala da se bo spal bore malo. Zutri je blo v planu da pohajkamo do jezera Lac D Allos.
Po fruštki smo kr hiter zagrizl v hrib. Jezero lezi na višini 2230 mnm. Zlo lepa scena ko prideš do njega, ni mejhn, je pa velk. Drona ne smeš furat, ptiču ne smeš futrat, svizcev ne smeš strelat, še smeti ne smeš metat po tleh. Za vse je enotna kazen, 600€, neki tazga. Res lepa luža, obdana s klifiči. Če bi mel ful cajta bi mogoče stisl kdaj do vrha, a precej stvari je blo še v planu in želje po novih placih so klicale. Ena od teh je bla tut ta da se vrnemo še kej na Azurno obalo.
Mesto Menton je opisano kot precej lepo obmorsko, tut po slikah te prepriča. Nevem kuk kilometrov točno je blo do tja a Niko je furu po nekem prelazu, ki pomojm ni lih tisto kar bi si avtodom zelu. Sicer urejena cesta z nisko ograjo. Iz sovozniškega mesta dol sm vidu da je blo prepadno, kaj vem, kakih 500m gladko. Sam ne zajebat sm reku Nikoti. Niko k sreč zlo fajn fura, ma filing, je suveren, tko da ni blo skrbi. Morm ga tut pohvalt s hajkanjem v Mercanturju. Lepo je spreman, dober tempo, tko da ga bomo naslednič še bol teral, dečko zmore. Pozno zvečer smo prispel v Menton. Lačn. Lačn. Gremo na pico. Gostilne nismo neki zlo velik zbiral, mal smo na hit pogledal na kroznike in jedilne liste tistih parih v liniji, pol se pa v eno izmed njih usedl. Broški je dubu dar govora, kar se veda njemu ni tuje. Dečko je lahk zlo na izi, ma svoj super počasn tempo premikanja, razlaganja, vse lahk počne zavidljivo počasi. Je pa recimo hiter na bicikli, na spustu mu je teško sledi. Tut na specialk je letos naredu razliko. 180 km, se prau distanco Ironmana piči suvereno. Ta dar njegovega govora in gengsta ameriškega pogovarjanja je res neki kar te nasmeji. Tko da osebju v gostiln ni blo velik jasn, al gre za res, al se zejbavamo. Kukerkol, skupna beseda se je najdla, solidn smo se najedl in poslovil s fajnem filingam. Romantičen sprehod petih fantov se je nadaljeval po plazi, med palmami, ogledi hotelov, hitrih avtomobilov in glavnega kazinoja, iz katerga so nas gladko poterali. Noben ni bil niti približno oblečen tko, da bi lahk pršu noter. No sej če bi hotl bi šli v Camper po cote in bi mi to zmogl, a japonke so kraljice toplih poletnih večerov.
Azurna obala je lepa, ma svoje spote, svoje kotičke, mesta in hribe nad njimi ki jih je vredno vidit. A zelja da se gre furat MTB, kak dober spust in nardit še kej v športnem duhu je bla močnejša od šminkeraja po obali. Dolga pot proti jezeru Garda. Lago di Garda, sej vete, Gardalanad, Aqualand, Karkolland… V navigacijo smo vnesl Riva del Garda, mesto na severu dela jezera. Luza je velka, okol nje se nabere 150 kilometrov, lih tak lušn krog za odlaufat. Bovhi za volan, nočna ptica in gasa. Tut prvo furo ko smo jo delal ponoč se je Bovhi usedu zadn za volan. Mel je izmeno od 4h do 7h zutri, lahk da sta z Nikotam kej pokombinirala, ne vem točno. A vem da spanja do jutra ni blo. Tut to so sposobnosti človeka. Iz Azurne je blo neki fure, nočitev na bencinski nekje v Italiji. Do Rive del Garda smo pršl, to je glavno. Najdl smo primern kamp, se razpokal in kaj druzga ko pognal do jezera, se skopal, šli neki pojest, pol pa na bajke in na furo.
Okrog Garde, vsaj v tem delu so hribi, ki so visoki preko 1300 m. Jezero je na nadmorski 64 m. Tko se da s hajkom ali bajkom nardi kr neki višincev, če si to seveda zeliš kuker si mi običajno želimo. Prvi dan smo šli po precej komercialni, turisitični poti. Je vredna pedaliranja, ni neki naklona, se pa ves čas peleš nad skalami, kjer ni prou lušn dol gledat. Edin če ni to Ali, ki se vsede kjer mu paše in uživa. Mal sm se ze navadu, mal mi pa še kr ni vseen ko ga gledam, a pustmo, naj uziva po svoje. Ma ta shit. Po furi smo se ustavl v pomojm da kr prvi kafani kera je obenem tut slaščičarna in mogoče še kej. Špagetarji majo res dober sladoled in razne sladice. Mislem da smo si zaslužl in brez slabe vesti jedl pa pil. Niko ni zajebu z izboram, prebral je, da naj bi mel vrhunsk sladoled. Svaka jim dlaka. Zvečer se je vedl da bomo šli še na kako rundo. Tut v kampu Brione v kerem smo mel bazo je bill bazen, a se ga je izkorisil sam enkrat ponoč, ko smo pršl domov. Naokol smo se fural z gorci, tko da kamor smo šli, se je vsaj enmal pomigal. Običajno smo se kr hiter premikal, mel dober tempo al pa počel kak pizdarije. Neki otroka bo zmer u nas, kar mislem da je čist uredu in nam pripada.
Najbolš dan v okolici Gardskega jezera je bil tist, ko smo pedaliral na Cima Larici. To je en od hotspotov ki se ponujajo v okolici. Po komercialni poti kjer se morš po večini upirat turistam, furajo bajke na štrom, smo prišli do vasi od katere jih nadaljujejo malo manj. Zdej ko je popularn omenjen štrom, se seveda zagajajo tudi v tist ornk pokončen hrib s kerem se nas je spopadlo brez baterije bore malo. Vzponu sm navajen, tko da če je le opcija, si ne pustim da bi ustavu. Razgled na vrhu je res hud, pogled imaš na kompleten severni del jezera in proti jugu do kamor seže. Ali je iz svojga Sport Billy ruzaka potegnu drona in ga spustu med ptice. Tut na vrhu je blo precej poletno, topl, tko da je pasu spust v dolino. V eno od kafan smo šli na drinks, verjetn se je spet kej polizal, zarad korone smo bol kot ne lizal sam sladoled. V kamp po kopalke in do jezera. Zvečer pa kar je dal je dal. Za ogrevanje na pico, Pizzerija Sud Riva del Garda, to si zapomneš. Če boš kdaj tam, se usedeš, postregu ti bo mlad skockan italjan.
Kuker vem, se ze od nekdaj pizdim nad italjanam, zmer mam neki proti, zmer najdem kak minus, za njih uporablam razne izraze, ki jih lih ne opevajo. V osnovi vidim italjana kot precej preglasnega človeka, ne utihne da ga jebeš, oblečen tko kot si želiš da tvoj sin ne bo nikol. Sej vemo, sej jih poznamo. Ampak ok, ne gre metat vse v isti koš, nasploh pa k njim ne hodmo zarad njih, bol zarad narave in tistega kar ponujajo. Italija je lepa, čedali bolj to spoznavam. Italija nista sam Trst in Benetke. Lani sm bil konc konci trikrat na dopusti pr njih. Lido di Jesolo, Dolomiti plus Livigno in Sardinija. Treba bo še kej večkrat na jug, proti Sicilij. Zdej sem se napalil za furanje bajka v Finale Ligure kamor se bomo mislem da drug let vrl, vsaj take so napovedi. Tko da evo, hvalm Italijo. Šlo se je celo tuk čez mejo zdravja, da sma z Jernejam aka Levitam rekla, da boma šla na italjansk tečaj. Huh, da pridem u gustilno pa gladko naročm za jest in za pit pa še kako rečem s kelnerjam, to bi blo noro.
Od Garde do Trboul je še kr neki vozne, tko da nam je vmes pasala pavza. Ali je predlagu Palmanovo. Tam se običajn ustavmo, da se še kej doda v košarco. Znamke Kelvinklajn, Hilfigertomi pa podobne načeloma ne nosim, edin ko gre za gate, ritki prvošm materjal kot je treba. Prou tko Ali. Je pa druzga zgodba pr Jagri al pa Sirči ki furata Freegun, pr parih prjatlih smo opazl tu že gate znamke UOMO. Te majo pr blagajn u kaki trgovin. Tist ko čakaš predn plačaš, pa rukneš na pult še kako čokolado, čigumije al pa pač gate, neki za poštukat. No toj to, naša večna zgodba in borba glede blagovnih znamk spodnjega perila. Absolutni zmagovalc šopinga je postal Niko. Še dons mu pomagajo nosit vrečke do parkinga.
Fura do Lublane, tam smo oddal avtodom, po nas je pršu Borč s svojem kombijem registrske GO-HARD. Naložu in odpelu domov.
Spat sem šel v domačo postlo kar mi je seveda pasal, a spat v avtodomu je drgač, osebno mi je zmer fajn. U kuker pa zraven tebe smrči še par prjatlu, je to alarm, ki te celo noč opozarja, da gremo zjutri nardit razliko, da dan pred nami ne bo lih povprečen. Takih mislem, da bo pred nami še kr neki. Se vrnemo na cesto, čimprej.
Friends, family, forever!