Še par dni, pa spet ne grem na morje. En mojih klasičnih zapisov letošnjega poletja, ko se je na Instagram fuknla kaka fotka. Večini je glede na dnevno bazo obveščanja mankal še dober teden, mogoče samo dva ali trije dnevi, men pa čist različno tja do tistega petka, ko spet nisem šel. Bil sem na kolesu, laufu, plavu, teru v hribe ali pa sem ležal sred telovadnice v lastnem švicu. Praktično vsak dan, v vseh razmerah, z veliko žejo in z jasnim ciljem. Moje morje me je čakalo na skoraj 3000 metrih nadmorske višine, na meji med Italijo in Švajcarsko. Poletje je bil samo finiš priprav, ki so se začele že leta nazaj, to zadnje je bilo le prestava v višjo brzino. ICON – Livigno Extreme Triathlon, because too much is not enough!
Po lanskem Austria Extreme Triatlonu sem se počutil precej dobro, nisem imel nekih posledic in ostal mi je v lepem spominu. Iz tega stališča sem z veseljam prebral članek katerega so zapisali na Red Bullovi strani z naslovom: Hardest Triathlons in The World – The 7 toughest. Med njimi je bil tudi Avstriski X, a opis pod ICONom me je totalno napalil. Statistično gledano je najdaljši, z največ vzpona, plava se na najvišji nadmorski višini izmed vseh, čez višje ležečo cesto se ne trajba na nobenem drugem, cilj je na najvišji točki med vsemi ekstremnimi triatloni na svetu. Baje je fukjen. Jaz se najprej prijavim, pol pa začnem tuhtat kaj to prinaša. Tako sem zabluzil v novo leto trenažnega procesa. Iz izkušen iz prejšnih let sem približno vedel, da bo na urniku poleg osem ur pisarne, še par ur športa dnevno.
Pozimi sem probal narediti solidno bazo plavanja, v dnevni sobi so se na trenažerju vrtela pedala, laufu sem po filingu, vreme ni bla neka ovira. Velik poudarek sem dal preverjeni metodi priprav, tisti splošni fizični, za katero sem prepričan da je ključnega pomena. Gre za skupinske vadbe, kjer skupaj z ekipo vsaj dvakrat na teden stopimo čez prag udobja, a še vedno na nivo ki nam ustreza, obenem pa prinaša rezultate. Prepričan sem, da s temi treningi naredim en ogromen korak proti cilju. Če bi zgolj plaval, kolesaril in tekel bi se vse skupaj premikalo precej počasneje. Tako se že veselim oktobra, ko bomo v roke prijeli TRXe in borbali na krožnih treningih.
Sredi zime se nama je z Ančo rodil sinko Timo. Mala mišica seveda rabi precej pozornosti, a k sreči je Čipka tako spretna in predana, da nisem bil prikrajšan pri pripravi na ICON. Očetovski dopust sem izkoristil na morju, precej časa smo preživeli na Lošinju. A vse je bilo podrejeno treningom. To je tisto morje ja, ko si malo čez 6h zjutraj že na bajku in se v bazo vračaš okrog 11h, 12h. Popoldne pa še en krajši trening. Druge izbire nisem imel. Primer dopusta v Kranski gori je prinesel pogled na jezero Jasna le takrat ko sem ga nažigal proti Vršiču, celo na Zelence se nism šel slikat, če se je šlo na Belopeška, sem šel prej vsaj do Bovca, se vrnu v Kransko in potem letel tja enmal čez mejo. No tam sem se pa sliku. Blo je še neki primerov »dopustov« a pustmo… V glavnem delu sezone je blo res po večini samo še par dni, pa spet nisem šel na morje. Treniru sm, focus je bil usmerjen v triatlon, na ICON, na tisto mrzlo vodo v kateri bom plaval, na prelaze v Italiji ni Švici, ter cilj na Carouselo 3000. Vsak dan sem mel to v glavi, ko mi je blo na treningih najbolj zajebano sem samo pritiskal dalje, vedu sem da rabim, na štart sem si želel priti v življenski formi.
Pa je prišel petek, teden pred tekmo, ko je blo treba napokat stvari in odpeljat slabih 700 km stran, v Livigno. Bom rekel k sreči in v veliko veselje se lahko zopet zahvalim sestri in Vilitu, da sta nama posodla avtodom. Ja, to je tista mašina katera je bila z mano že leta 2012 na polovičnem Ironmanu v St. Poeltnu, kasneje na Ironmanu v Celovcu, na tekmi z gorskimi kolesi 4 Islands MTB stage race, Ultralbalatonu 221 km, na lanskem Austria extreme triatlonu in tako nam je nudil udobje tudi na ICONu. Najprej sma mislila it s Timotom kr sama, a so se nama prdružli še Anča, Jernej Sirk aka Sirči in Jernej Levičar aka Levissimo 🙂 Se ne, v planu nas je blo vseh pet. Na tako tekmo seveda sam ne moreš. Avtodom smo nafilal do konca, uzadi namontiral še tri bajke in pognali čez Italijo v Livigno. Prjatu Hribar mi je reku, to je pa next level, da se peleš z avtodomom in pol greš spat v apartma 🙂 Zgleda da nam je ratal u lajfi haha. Devet ur vožnje s parimi krajšimi pavzami in prispel smo v center Livigna.
Po napovedi je bil prvi dan deževen in precej hladen. Naslednje, našo prvo jutro je še vedno prinašalo niske temperature, dežja k sreč ni blo več. S Sirčem sma šla še na zadnji omembe vreden trening bajka pred tekmo. Zbrala sma traso po kateri bom fural na ICONu, iz Livigna čez Forcolla Pass v Švico in naprej na Passo del Bernina. To je seveda le en špuk 195 kilometrov kolesarskega dela . Niske temperature mi niso ustrezale, zadna dva mesca nism trajbu na manj kot 25 stopinajh, temperatura na prelazu je bla okol 3 stopinje, v roke me je precej zeblo, zrak na skoraj 2400 metrih je nakazu svojo plat.
Na luft sem vedel da se bo treba navadit, kolikor se bo seveda v parih dneh sploh dalo. Livigno me je s svojimi hribi, razgledi, jezerom in samim mestom zelo navdušil. Dnevi pred tekmo so iz moje strani zgledali precej umirjeno, šel sem na kak krajši tek, za pol ure na kolo, z gondolo v hribe in Timotom na šetnjo. Na trenutke je bil ta lagan ritem zelo mučen, za človeka ki ne more biti lih velik pri miru, okolica pa ponuja svašta. Počutu sem se ko Brincl u fugluži. Mi je blo pa v veselje vidit Ančo in Sirča, ki sta se čist navdušena prpelala s specialko nazaj iz St. Moritza al pa Jerneja ki je furu z gorcem tiste neskončne traile. Kr neki kilometrov so odlaufal al pa so se klatil gor po hribih.
En dan sma se jim s Timotam prklučla, s sedežnico precej visoko, na cca 2600m, a to je blo to, nazaj v dolino, na klopco, gledat punčke v vozičkih in bejbe na rolerjih. V sredo smo ustal ob 4h zjutraj, ob 5h smo meli uradni trening plavanja. Prišlo mi je prav, kajti na tekmi me je čakalo skoraj 4km plavanja v ledeniškem jezeru po trdi temi. Poleg neoprena si moral meti tudi neopren zokne in rokavice, ki precej otežijo zaveslaj. Jebene razmere. Ko stopiš v vodo ti za neki trenutkov vzame sapo, no ja, sej veš, tist sfukan filing. Potem se nekako navadiš, malo težje se navadi faca ki jo ves čas boli. Ti ti ti mraz. V spremstvu na čolnih smo plavali do prve boje ki so jo razsvetlili, občutk sem mel da je bla vsaj kilometer stran. Ko sem se vrnu so povedal da je bla odmaknjena nekih 600 metrov. Se prau da sm bil totalno brez filinga za dolžino a precejšnem občutku napora. Res težke razmere za plavanje. Kaj mi je tega treba je blo eno izmed vprašanj na kerga si rajš nisem odgovoru. Vedu sm da bom zmogu, pa kokerkol zajeban bo, z rokami bom krilu dokler ne zaplužim na kapno.
Pozno popoldne sta se iz Trboul na pot proti Livignu podala še dva redna člana moje ekipe, ata Janko in Vili. V četrtek nas je čakala uradna registracija za ICON, pregled opreme, razlaga tekmovanja in pa naš interni sestanek, pregled trase in plan. Ekipa je že zelo izkušena, ulaufana, vejo kaj in kako, vejo da ne bo lahko, da bo mogu dat vsak vse od sebe. Štejem si v privilegij da mam ob sebi take ljudi. Že lep čas me spremljajo Jani, Vili in Sirči, za ICON pa se nam je pridružil še Jernej Levičar, člouk ki verjamete al pa ne, si oba ušesa puca naenkrat in navija za Arsenal. Nevem kje se je zalomil. Drugače pa gre za kul tipa, novopečenega profesorja športne vzgoje, mladga smučarja, seoskiga nogometaša, prosječnega igralca tenisa in eksperta za kosmiče v mleku. Prvo vprašanje ki ti ga bo postavil se bo glasilo: A ko si ti? 🙂
V četrtek zjutraj se nas je v apartmaju zbudilo neki več kot nas je blo prjavlenih, a nič tazga za balkance. Vreme čez teden je bil res izjemno, sončno, toplo, prfektno. V četrtek pa je počasi začelo nakazovati kaj prinaša petek, dan tekme. Upal sem na vedro vreme in neke solidne temperature. Samo dežja in snega ne, vreme sem čekiru večkrat na dan, a vse je kazalo da bom fasu prou tist kar ni bilo na spisku želja. Na obisk sta se iz Švice oglasila Metod (Žabjek Motorsport) in Barbi, enmal smo ga zakafanil. Anča nam je kot vsak dan prpravla kosil, potem pa smo z ekipo odpeljali na drugo stran mesta, do organizatorja tekmovanj. Najprej nam je v oči padla promotorka na štantu, rit je mela napeto kot turška nadaljevanka. Žal se je blo treba posvetit resnim temam. Triatlonsko licenco mi je dva dni pred odhodom uštimu prjatu Sandi Ivančič, brez nje bi lahko kr obrnu nazaj proti Sloveniji. Tut osebna mi še ni potekla kar je uredu. Pod točko dve so nam pregledal opremo, katero bosta mogla imeti tekmovalec in njegov spremljevalec za zadnjih deset kilometrov teka. Greš namreč visoko v gore, napovedane so bile temperature blizu minusa, ter močne padavine. Ruzak, lampa, rokavice, kapa in termo majica so dobile klukco. Padla sma na kontroli hlač in pri moji vetrovki. Poleg kapuce je mogla imeti tudi 20.000 mm vodnega stolpca, hlače pa so rable bit nekega podobnega kalibra. Midva sma jim ponudla dolge pajkice, katere je italjan gladko zavrnil. Po predstavitvi in razlagi tekmovanja smo letel v trgovine in neuspešno iskal dolge hlače. Brez njih naju na zadnjem check pointu, v kolikor se pride do tja, nebi spustil naprej. To ne pride v poštev, neki mormo nardit. Mislu sm si, prou tole me jebe par ur pred štartom, neviđeno. Na srečo je imel Jani s sabo dvoje hribovske hlače, malo jače od vstopnega razreda, tko da so na ponovni kontroli dobili klukco. Men je mankala še vetrovka, v apartmaju na obešalniku me je čakala izsposojena, Marko Jager mi je dal iz omare eno izmed svojih mnogih, hvala prjatu! V tistem trenutku sem se končno lahko sprostil, v centru mesta smo imeli še predstavitev tekmovalcev, katero smo se na kratko udeležil, potem pa proti apartmaju.
A4 list s spiskom opreme ki jo bom rabil za ICON je bil poln. Po eni strani bi si mislil da rabiš le kopalke, bajk in laufrce. Po drugi pa sem naštel 38 različnih kosov stvari, s tem da če je bilo na primer napisano kapa, sem jih rabil cca 5, hlače 4x…. Tako da je bil Grand Scenic avtohiše Malgaj iz Trbovelj, kot naše spremljevalno vozilo, poleg rezervnega bajka, nafilan do stropa. Pa demo rečt da avto ni mejhen. Spakirano in pripravljeno. Pred mano je bil zanimiv del večera v postelji, budilka nastavljena na 2.30h, ob 4h zjutraj smo morali biti že spremni v menjalnem prostoru. Dobro jutro ekipa… idemo! Na tekmovanje so se ponoči pripeljali sestra Polona, Ironman Mitja, in naša mlada triatlonka Neža. Ravno pet minut pred začetkom smo se vidli, motivacija, hvala da ste me prišli podpret.
ICON – 241 kilometrov, od tega 4 km plavanja, 195 km kolesa s 5000 metri vzpona, ter 42 km teka, po nekih napovedih s 3000 m vzpona, a mislim da ga je bilo kar nekaj manj.
Nekaj pred 5 uro zjutraj smo stali pred jezerom, skupaj še z ostalimi 101 fukjenci in njihovimi spremljevalci. Bil sem edin Jugoslovan. Začelo je deževati, kr precej, ja tega si nisem želel, a oblečen v neopren, neoprensko, kapo, rokavice in nogavie zvezane z ducktapeom ter najbolšo ekipo, sem optimistično stal na štartni črti. Pred mano so bile tri velike boje, ena od druge oddaljene po 600 m, z močnimi reflektorji na njih kateri so prekinjali trdo temo, ob meni sotekmovalci z bojami in dvema lučkama na hrbtu, v vodi spremljevalni čolni. Pogled iz obale je bil še kolikor toliko jasen, ko pa enkrat ležiš na vodi, z očali v katere ti nabijajo luči in voda, ter roke ki tolčejo po tebi, pa je slika precej drugačna. Verjamem, razumem in nisem presenečen, da so določene tekmovalce že prej kot po 500 metrih vlekli ven iz ledenega jezera. Nekateri se pomojm enostavnoo niso znašli, koga je zagrabila panika ali pa je enostavno vedel da mu ne bo uspelo preplavati do konca tretje boje, zaviti sto metrov levo do zadnje in nazaj proti obali. Preplavati 4 km v takšnih pogojih res ni enostavno. Svoje plavanje sem začel po planu, zaradi nizke vode na začetku jezera smo nekaj časa še hodili, potem pa sem probal čim prej najti ritem, vsakih cca 8 zaveslajev pogledati iz vode v smeri boj in pri tem vztrajati. Kot je v navadi, sem po nekaj sto metrih začutil rahlo teške roke, plavanje v rokavicah mi res ni ležalo, blo je precej težje, a po prvi manši krizi so se sprostile in dobro opravljale svoje delo. Dobil sem le nekaj omembe vrednih udarcev, nič tazga. Ko sem obrnil nazaj proti obali sem vedel da sem vsak zavesljaj bližje koncu plavalnega dela, tam me čaka ekipa in gremo dalje na kolo. Iz vode sem prišel kot sedemnajsti, z optimističnimi besedami so me pospremili proti šotoru v menjalni prostor (T1), kjer me je z bajk opremo čakal »coach«, na takšnih tekmovanjih vedno isti, moj trening partner in izjemen prjatu, najhitrejš trbousk Ironman, Sirči. Z delom je začel tudi Jernej aka Levissimo, v cajtngih bi napisal novinec v ekipi. V šotoru mi je pri parih stvareh pomagal še Jani, da smo vse skupi uredil v najkrajšem možnem času. Vili kot naš glavni šofer je verjetno že čakal za volanom, spreman da odpelje proti prvem prelazu.
Oblačil za v dež in mrzle pogoje ravno nimam, na moje veselje mi jih je nekaj posodil prjatu iz Idrije, Nik Burjek, član ekipe Sky, maser gospoda Fruma. Škoda da mi ni dal za sabo še kazga sendviča od Skya, bi verjetno šlo vse skupi enmal hitrej 🙂 Običajno vržeš na sebe čevle, hlače, dres, čelado, očala in gas. Glede na temperature, veter in dež sem mogu na sebe dodat še gore-tex nogavice, termo gamaše, nogavčke, termo majico, brezrokavnik in vetrovko. Z bajkom šibam čez menjalni prostor, tam vidim še Čipko in voziček v katerem je spal mojo sinko. Visoka kadenca obračanja pedal v štartu in navajanje na dežne kaple v očeh, želja po tem da ogrejem telo in začem dvigovati hitrost. Pot nas je vodila čez Livigno, na prelaz katerga sma s Sirčem že obdelala, Forcolla. Leži na 2315 metrih, sledil je spust v Švico in vzpon na malo višji Passo del Bernina. Odpeljal sem ga z nasmeškom. Na vrhu je bilo precej mrzlo, scalo ko pri norcih, sledil je dolgi spust v smeri St. Moritza in mesta Semedan. Do jajc sem bil moker, zgorni del je še nekako držal, rokavice so spustile. Na spustu sem se peljal verjetno ves čas preko 50 na uro, kar je pri močnem dežju in cca 2 stopinjah prava jeba. Z zobmi sem do mraza nabijal skupaj, pokalo je ves čas, roke mi je treslo, tako da je kolo na trenutke postalo nemirno, res je blo zajeban. Ne rečem da me u živleji še ni bol zeblo, a sigurno je blo med top 3. Upal sem samo da sploh dost držim balanco, da mi jo ne utrga iz rok in da ne grem s ceste. Teški pogoji v katerih nisem mogel furati z očali, tko da sem mel oči čist rdeče in z muko gledal na cesto. Končno je sledila ravnina, tam se je ekipa ustavila, pripravili so druge rokavice čez katere smo napeli še kirurške da bi čim kasneje premočile, novo kapo, buff in gremo dalje. Vse do skrajne severne točke, do mesta Zernez je bila po večini cesta ravna, vmes je bilo le nekaj blagih spustov. Fural sem brez števca, tako da kakšnih podatkov nimam, vse le po občutku. Mislim pa da so se ravnine vozile s hitrostjo nekje 35 km/h.
Kar zanimivo, a zelo sem se veselil naslednega vzpona, v upanju da se vsaj malo ogrejem. Bedra ni delala težav, pritiskala na pedala tako kot sem si želel. Vzpon na Fuorn Pass je nekako dvojni, po 6 kilometrih teranja v klanc sledi ista dolžina spusta, kateri sledi še 10 kilometrov vzpona. Preden sem pognal navzdol sem oblekel vetrovko kero mi je posodil prjatu Ali aka Mambundo Nagumbe. Zanimivo, da vetrovka Jepana Zadrgo. V Trbovlih je tko, če kakšne robe slučajno ne dobiš v trgovini Blokada, potem jo ma sigurno na zalogi Ali. Drugi del vzpona je šel solidno, priznam pa da sem ga imel pod vrhom že enmal polno pizdo. Iz 2149 metrov visokega Fuorna sem se začel spuščat proti nižje ležečim krajem, v mestu Mustair sem zapustil Švico in nažigal proti Prato Allo Stelvio, ki je začel napovedovati novo jebo. Ekipa me je ves čas spremljala, na prelazih so se vstavljali na vsake par kilometrov, me oskrboval s pijačo, hrano, tam pa tam smo zamenjali rokavice, kakšen trak ali kapo. Vili ma taprav občutek kdaj in kje ustaviti, skoči ven iz avta in se pojavi že par metrov nižje, če kej rabim v tem času javi borcam pri avtu. Oči je bil velik časa na sedežu in sušil premočene cote, tko da sem kakšno dobil še nazaj v uporabo. Jerneja pa sta mela mešala pijačo, pri sebi mela zalogo, tko da je blo res vse na dohvat ruke. Fantje so bli res izjemni in vedno dobra motivacija ko sem šel mimo. Žal mi je blo slabega vremena, če bi blo sončno bi res užival v neverjetni pokrajini, gorah okrog nas in raznih potočkih, tko pa so stali na dežju, v vetru in kdaj videli le do naslednjega ovinka. Nismo meli izbire, treba je blo borbat, vsak je opravlu svojo nalogo. Ob kakšnih ekspresni pavzi sem začutil svoje zjebano, prepihano faco, bil sem nikakav. A to je to, to je realnost. Pa smo prgonil v Prato Allo Stelvio iz katerega je sledil vzpon na sloviti vzpon Gira di Italia, na Stelvio. 25 kilometvo klanca, pri katerem je treba premagati dobrih 1800 metrov višine, brez metra ravnine, zafukan. Verjamem da če greš spočit iz doline zadeva ni tako huda, v kolikor pa imaš pred sabo že nekaj ur nabijanja po pedalih, 3 prelaze in pred tem še nočno kopanje v jezeru pa je zadeva mal drugačna. Prvič v dnevu mi je blo res toplo in iz sebe sem dal nekaj oblačil. Trajbal sem po pameti, zmerno in konstantno. Vedu sem da me pretiravanje lahko drago stane. V ušesa sem dal mp3 player, ki sicer na tekmi ni dovoljen al jebiga. Muska mi velik pomen in veliko mi da, rabu sem it ven iz tišine oz. stran od zvokov avta, avtobusov in dežja. Dodal je nekaj štroma in grizel sem iz ovinka v ovinek, tistih znanih 48 hairpinov se začne nekoliko višje. Stelvio res nima konca, vleče se bol ko Filač po Trboulih. Nekje že precej visoko me je prvič pobožal krč po nogah, ovinek kasneje sem stopil z eno nogo l iz kolesa, ustavil pri ekipi, takrat me je zagrablo. Drugačen gib do tistega kar sem počel že prečej časa me je stal nekaj bolečine. Je pa hitro spustil, to je pa bil pa tudi edin krč na celi dirki. Očitno so ble noge dobro pripravljene na napore.
En velik plus pa je bil seveda tudi kolo. Sedel sem na bajku znamke Specialized. S-Works. Kdor se malo spozna na kolesa ve o kakšne kalibru je govora. Na moje veselje mi ja ga je podjetje Specialized dalo na uporabo dober mesec pred tekmo, da sem se nanga navadil oz. da me je razvadil, z njim pa sem lahko oddelal tudi kolesarki del ICONAa.
Le še par ovinkov je blo pred nami, ekipa mi je povedala da nas na vrhu čakajo Polona, Anča, Mitja, Neža in Timo. Zadnič sma se z malim družla na 2600, tokrat je bil na 2758 metrih, upam da ga bom mel možnost videti, oz. on mene, na cilju ki leži še višje. Stisnu sem do vrha, kjer so me res čakali naši, to je tisti vmesni cilj ki pelje naprej proti glavnemu. Ker sem bil premočen, predvsem pa sem rabil bit dokaj suh, vsaj nekaj metrov na spustu iz Stelvia proti Bormiu, sem stopil iz kolesa, šel do ogrevane sobe, za katero je posrkbel organizator. Bla je pač nujna, glede na razmere, nekaj pred tem je na vrhu že snežilo. Nažalost sem zaradi vremenskih razmer na vrhu Stelvia izgubil kakšnih 15 minut a druge izbire ni bilo. Spust je zopet potekal po mokri cesti, v omembe vrednem dežju. Jebiga, čez cel dan sem se na razmere že navadil. Malo pred Bormijem smo zavili desno in pomalem že gledali proti menjalnem prostoru T2, kjer se začne tek. No, pred tem pa seveda še ena bomba, cesta ki se je počasi dvigala, zadnjih 15 km pa je bil vzpon na 2291 metov visoki Passo Foscagno. Vili je bil kot vse do sedaj vedno na primernem mestu kjer so mi dali nov bidon z pijačo, kakšno banano ali pa športno prehrano našega Topatleta. Borbal smo iz kilometra v kilometer. Galerije ki so postavljene nad cestami niso bile nič kaj prijetne za furat, mrzel veter, neprijetna temperatura, v pljučah sem čutil da ni to tisto, kar želim vleči vase. A bil sem blizu, le še par kilometrov in sem na vrhu. Pred nami je ostal le še krajši spust do mesta Trepale in dokončno stopim iz bicikla. Navijanje moje ekipe in konstanta oskrba me je držala po konci. GPS na trackingu je pokazal da sem prekolesaril 202 km in ne 195 kot naj bi jih. Prispeli smo v T2.
Uf kako je pasal iz sebe dat premočene nogavice, prste sem mel mrzle ko jogurt u hladilniki. Na sebe frišne cote, Jernej je bil pripravljen da me spremlja na teku, v ruzaku je imel pjačo, nekaj energije, gps, lampo in šibamo. Tudi na tej menjavi sem zgubil nepotreben čas,, a zopet odgovor da druge opcije zaradi vremenskih pogojev ni bilo. Začeli smo po asfaltu, hitro ga je zamenjal makedamski spust, iz malo bol grobe podlage na prijeten singl trail do jezera v katerem smo zjutraj plavali.
Tam se nama je prdružla Čipka, lepo jo je blo vidit. A moja psiha je bila že enmalo načeta, zato sem bil v svoje svetu. V glavi sem imel samo eno. Laufi, laufi, laufi. Čim dlje, čim več časa, čim manj hoje, probi v prvi polovici narediti koker se da, potem bo vse lažje proti cilju, če bo na zalogi še dovolj časa da dokončam kar sem si zadal. Tako smo držali tempo nekje 5.30. Vem da ni hitro, a mašino sem teral že več kot pol dneva na visokih obratih, tako da se je zdelo solidno. Vsake toliko sem minuto ali dve hodil, potem pa se vrnil v tekaški ritem. Pri 12. kilometru je bila prva okrepčevalnica, v usta kos peciva in gas na levo, v hrib, na izjemen tekaški trail, ki bi bil seveda še toliko lepši če bi bil spočit. Z Jernejem sma ga dobro premagovala, v hrib hitra hoja, ravnina in spusti v tekaškem ritmu, kilometri so padali mimo. Jernej, tudi če je na desni bo vedno Levi, mi je dobro pomagal, s sabo je mel vse kar sma rabla, predvsem pa kako dobro foro in motivacijsko besedo, ki so naju prek okrepčevalnice na 19. kilometru peljale proti najbolj oddaljeni točki teka. To je bil del trase kjer smo naredili nekakšen krog in se pri 24. kilometru vrnili na isto točko. Ekipa naju je čakala ob poti, hitro mal pogovora kako gre, nekaj pijače in izračuni koliko časa imamo še do zadnjega časovnega limita, ki je bil na 32. kilometru in koliko mi seveda ostane da pridem do cilja. Uspeš lahko v primeru, ne da si samo sposoben premagati razdaljo, ampak da jo premagaš v določenem, mislim da kr strogem časovnem okvirju. Izračuni so kazali da smo dobro na poti in naj samo nadaljujem v istem tekaškem ritmu. Šibala sma proti Livignu, proti mestu, proti kontrolni točki T3. Tam se mi je moral priključiti moj uradni spremljevalec Sirči s prštimanima ruzakama in vso potrebno opremo v njem. Z Jernejem napredujema, nasproti nama pride Vili, odlaufa nekaj z nama, vidi da gre vse po planu in odpelje v center. Priključi se nama Anča, čez kako minuto pa telefonski klic, ki mi je v trenutku postavil svet na glavo!…
Jani je dobil informacijo da je »cut off time«, časovna limita ki stoji na 32. kilometru teka ob 21.40 h. Prepričan sem bil da je ob 23 h, pravila tekme sem si naštetokrat prebral, isto sta mela v glavi tudi Jernej in Sirči… Rekli smo, to ne more biti res a naj vseeno preveri. Sirč še enkrat pokliče nazaj in javi res slabo novico. Iciti ostaja samo še 15 minut da pride do kontrolne točke T3. V nasprotnem primeru si gotof oz. tolažilno te spustijo do sredine vzpona, potem pa se moraš vrniti na nek kvazi cilj v Livigno. Moje sanje pa so ostajale na Carouselu 3000. V trenutku se mi je zavrtel film o tem koliko truda sem vložil v pripravo, koliko treninga, koliko odrekanja, koliko švica sem spustil v zadnjem letu zato da bi mi uspelo. Ogromno stvarem sem reku ne, imel precej stroškov, velikrat šel tako ali drugače preko sebe in še bi lahko naštevu… in zdej bo šlo vse v kurac. Niti nisem dojel da so tako zajebani časovni okviri. Po plavanju sem bil na sedemnajstem mestu, se pravi da ni blo slabo, na kolesu sem končal na dobrem dvajsetem mestu. Ne gre pozabiti da so bili na štartu sami izjemni športniki. Nevem, kakšna zajebana selekcija je to. Ta film se je zasuknil v petih sekundah. Pogledal sem na okoli, malo za orientacijo in občutek kje naj bi bil glede na kontrolno točko. Laufu sem brez ure, tako da ni bilo točnih podatkov na kakšni dolžini sem. Pred mano je bilo še kar nekaj ravnine, nato levo čez most do ceste, v hrib do glavne ulice Livigna in potem do konca čez cel center. Po občutku bi lahko bilo nekje 2, 3 kilometra, mogoče še več. Ni bilo časa za paniko, sploh nevem kak občutek je bil v meni. Vse kar sem vedu je bilo to da sem bil že 16 ur na terenu, 16 ur tempa, kaj še lahko naredim v tistih petnajstih minutah. Začel sem laufat koker se me nosile noge, Jernej je zaradi brskanja po telefonu malo zaostal, z Čipko sma vzporedno tiščala tempo proti centru, tisti hrib mi je dal še malo po pički, potem pa blagi spust in ravna ulica, lahko da neskončno dolga. Po občutku sem začel dvigovati hitrost na kakšnih 3.30 minut na kilometer. Odlepil sem se od deklice, ostal sam, nabijal po asfaltu koker je šlo, v upanju da mi čudežno uspe priti do T3 pred 21.40 h. Slišal sem navijanje folka na ulici, bil sem že zelo blizu ko zagledam znano postavo, obrnjeno s hrbtom proti meni. Zavpijem Vili. Obrnu se je, bil je tapravi, naš driver brez avta, z rokami v žepu in verjetno obupan ker nam ne bo uspelo. Ko me je zagledu je začel vpti: gremo, gremo, gremo, še mal…nekaj v tem stilu. Na nišanu sem imel T3 in pojma ne o tem, koliko časa je minilo od tistega klica. Stisnem tempo do italjanskega sodnika, ki je rekel s svojo prefinjeno angleščino: You are in, 5 minutes till cut off. Ustavil sem se, noge so zaplesala in padel sem po tleh. Doctors, doctors so ble nasledne besede ki sem jih slišu, a vedu da jih ne rabim … Jani me pozna, zato jim je hitro povedal da sm okej, tako da so se umaknili. Zaskrbelo me je samo še to, če rabijo imeti tudi GPS katerega je imel v ruzaku Jernej. K sreči je bil dosti čip, ki sem ga imel na nogi in štartna številka. Huhhh to je to, še kar smo u igri. Dve minute pred iztekom je za sigurno priletel še Jernej. Hitro stopimo do pregleda opreme. Iz mojega ruzaka pogleda ven modra vetrovka kero mi je posodil Jager. Za sekundo sem si rekel, evo, če bo nujno bom na sebe potegnu vetrovko od prjatla, enga mojih ljubših ljudi in enega največjih borcev kar jih poznam. Jager vem da bi šel do konca, tut jst bom šel. S Sirčem ki je bil pripravljen da me sfura do vrha sma stopla čez senzor, zapiskal je. Uradno nadaljujemo naš fajt proti Carouselu. Ta scena je bla res filmska, epska, ne bo šla v pozabo.
Ostalo je še zadnjih 10 kilometrov teka s 1200 višinski metri. Časa je bilo do 10 čez 1h zjutraj. Poleg Sirča je šla zraven še Čipka. V nekem pametnem ritmu smo nabirali višince, prehiteli tri tekmovalce in prišli do točke sredi hriba, na kateri se jih bo tistih nekaj, ki bodo do 23h na T3 moralo spustiti v dolino, mi pa smo jo lahko pihnili proti vrhu. Deževalo je, veter je pojačal, prav tako naklon. Teške razmere, blatna, razmočena pot, strmina, hladno vreme in redek zrak. Počasi sem čutil kako mi začenja zmankovati štroma, a vseeno smo prehiteli nove tri tekmovalce. Glede na tempo ni bilo skrbi da nebi uspeli, a nikoli ne veš kaj te zjebe. Res pa, da s takima borcema ob sebi je vse lažje. Sirči je optimiziran spremljevalec, ni blo več heca, pržgal je svojo glavo in uro, tko da smo bili z vsemi podatki na tekočem. Vsakih sto metrov je bilo zlata vrednih. Dež je začel prehajati v sneg, mi pa smo se prebliževali Carouselu 3000, bili smo že skoraj na višini Triglava. Do vrha je bilo še nekaj vzpona, nasproti je prišel Vili, na vrhu so nas čakali še Jani, Polona, Jernej, Mitja, Neža in mali Timo, ki so se pripeljali z gondolo. Huhhhh, bil sem zgaran, fajtal proti koncu. Po tleh, v liniji je bil postavljen ogenj, prižgani reflektorji, ki so nakazali kako dejansko sneži, pred nami pa napeljan trak na katerem piše ICON. Prijel sem ga, dvignu v zrak in zavpil VAMOSSSSS! Prepustu sem se, nisem vedel kaj bo udarilo ven iz mene. Na tla sem zabrisal palice in še enkrat zavpil. To je blo to, malo pred polnočjo, po 18 urah in 35 min teranja mašine sem na 22. mestu končal temovanje.
Občutil sem olajšanje, srečo, padel v neko čist tretjo dimenzijo, v nek svoj svet. Takšnih stvari se ne da kupt in noben ti jih ne more podarit. Bil sem višje kot je Carouselo 3000, obdan z ekipo katera je bila moja vlečna vrv, motivacija in en glavnih razlogov da sem okrog vratu dobil medaljo na kateri piše: I`M AN ICON!
To je bila naša zmaga, jaz sem le plaval, kolesaril in tekel!
Po koncu so mi zdravniki zmerili pulz in pritisk, bla sta okej, za sladico pa sem dobil dve flaše infuzije. Z Vilitam sma zadnja zapustila Carouselo, z gondolo sma se spustila v Livigno in spridružila ekipi v apartmaju. Tisto noč nisem spal, ni šlo, sistem se ni umiril, a tega občutka nebi zamenjal za nič na svetu.
Ker nam drug dan ni bilo za it domov, smo podaljšali še za enega, bluzili po mestu, sicer je blo slabe vreme, a na nek način je vsem sijalo sonce.
Hvala:
- Mami in Oči, izjemna sta
- Čipka, ker zmoreš
- Družina Medvešček 🙂
- Ekipa: Jani, Vili, Sirči, Jernej
- Polona, Neža in Mitja da ste prišli v Livigno
- Prjatli, veste kdo
- Hvala tudi tebi za tiste besede pred tekmo
Zahvala za pomoč pri projektu:
- Factory Store, Mojca you rock!
- Občina Trbovlje
- Spekter
- Ahac inženiring
- Borut Dolanc
- Topatlet
- Specialized, S-Ribičeva
- Fizioterapija – Matej Čebokelj
- AGM Nemec
- Damjan Flere s.p.
- Vasja »the bike doctor« za nastavitve
- Blokada Trbovlje za hitre servise
Tudi če bi mel do vrha še nešteto kilometrov se ne bi ustavil, vedel sem da me tam zgoraj čaka moj sinko. Timo, ICON je bil zate!
