Skok iz leta 2019 v 2020

Gledano datumsko, je že kr dolg nazaj ko sem kej vrgu na papir oz. tipkovnico. Da nisem mel cajta bi se slišal najbolj enostavno in to bi bil tko napol eleganten izgovor. Res pa stavkov da ni cajta ne slišim rad. Cajt se najde, če se le hoče, tut za tole bi se, a si ga enostavno nisem vzel. Pa ne da se ni dogajal, mogoče se je celo preveč in so ble posledično še tiste občasno proste ure zasedene. Nazadnje sem stavek na blogu zaključil z dopustom v Livignu, tudi leto kasneje ni šlo brez njega, šlo se je pa seveda še kam drugam.

Lanski Livigno je bil top dopust s kvalifikacijami v Dolomitih, potem pa teden rokenrola v okolici tega čudovitga alpskega mesta. Domov smo se vrnili konec avgusta, teden kasneje sma šla z Ančo še za vikend v meni ljubo Pulo. Dneve smo prežvel skupaj z Markom in Jasmino, dvema dirkalnima go-kartoma in jebeno močnim vodnim skuterjem. Jager gre lahk na murje brez babe, brez konjenice pa bol teško. V Green Gardnu sem mel možnost furat od Jasmine formulco, izjemna izkušnja, hvaležen. Go-kart mi je supr zadeva od vedno. Že leta leta nazaj nas je ata Janko v Luciji rad pelu na dirkanje. Sem ljubitelj rallya. Tudi štirikolestnik sem mislil da bo tisti motor s kerem bom delal čudeže, a so prjatli rekl da je bolš če bi fural motocross. Tko sem takrat kupil Kawasakija 125cc. Uglavnem, mašince na štiri kolesa kot je go-kart. Ko peleš taposkočno varianto tega avtomobilčka padeš čist v svoj svet. Tuk sem uživu da kar teško opišem. Neverjetn pospeški in hitrost ki jo razvije je waw. Ko smo šli na večerjo sem raj sedu zadi na tleh kombija pr go-kartih in bencinu, kot da bi se pelu na usnjenih zicih. Hepi kiddo. Norenje s skuterjem po lokalnih otočkih mi je prou tko risal nasmešek na obraz. A vse skupaj pod črto, zaostajo za družbo, kera mi je pomenla več koker ropotanje okrog ušes.

Dnevi so šli hitro mimo, za par dni sm skoču na šiht, brez problema, vedu sem da je pred nami še ena avanturca. Korzika ali Sardinija. Kam it? Predlagam da na oboje. Z Ančo sma bla na Korziki, ko se je Timek še pridno skrival v trebuhu. Čudovit otok z lepimi plažami, mogoče še lepšimi jezeri, hribi in urejenimi kampi, kar za venlajferje predstavlja pravi luksus, glede na to da se marsikatera noč prespi ob morju, na kakšnem puklu ali za malo večjim grmovjem. Tokrat je bla na vrsti Sardinija. Italjanski otok, za 4 tisoč kvadratnih kilometrov je večji od Slovenije in večji od francoske Korzike. Do Livorna s kombijem potem pa na trajekt, vozi celo noč, zasidra se v mestu Olbia. Na trajektu smo prespali v neki sobi, ki je na prvo žogo delovala kot velika kino dvorana. Šli smo za zadnje sedeže, na tla rukl dve blazine in v horizontalo. Timo je kr hit zaspal in vknjižil smo neki ur počitka. Jutranje izkrcanje in gas po nekem planu, kerga pr naši bajt prpravljam jst. Ja jst. Ne baba. Baba mi nou govorila kam bom šel pa kua bom delu 😉

 

Na kratko, koker se na kratko sploh da. Sardinija nam je bla zlo všeč. Večino dni smo meli  lepo vreme kar je seveda velik plus. Tako lepih plaž in morja z izjemo na Kubi še nisem vidu. Ne rečem, da Hrvaška nima lepih, ma tudi lepe otočke, zalive, marsikje zlo čisto vodo. A roko na srce, so tko ene dva razreda za Sardinijo. Vsake oči majo seveda svojga malarja, a realno mislim, da ni primerjave. Priporočam, da se kdaj nardi enmal spremembe. Iz Olbije smo odpeljali proti severu, potem v pa smeri zahoda proti jugu mimo glavnega mesta Cagliari. Naredili smo praktično krog po tem prelepem otoku. Večino časa smo preživeli na plažah, Timo v vodi neverjetno uživa, tudi naju mivka ne moti, se ne pritožujema. Kombi ti omogoča da maš mini apartma praktično kjerkoli, ko ti nekje dopizdi, skočiš iz »spalnice« za volan in gremo dalje.  Najbolj nam je blo všeč v mestu Cala Gonone, predvsem zaradi okolice, plaž kere tako hvalim, trejlov okrog nje in zlo dobre pice. Smo namreč veliki feni pice in kokakole. Timotova naljubša pijača kot sam rad pove je kokakoka. Ne skrbet popolni starši, ne spije cele piksne, ampak sam pol. Dopust z otrokom je drugačen od dopusta ko greš sam s punco, ali punca s fantom ali kot je zdej popularn punca s punco, al celo fant s fantom. Tut če greš s psom verjem da ni to isto. Včasih je naporno, kdaj zelo naporno, kdaj čist drugač kot bi si želel al pa predstavlu. A lep odstotek časa najbolš možno. Tako prijetno, nasmejano, sreča na malih nogicah, mivka na brisači sosedov in lulanje kjerkol mu zapaše. Timek se je dobr odrezu, pravi mali popotnik, 8h furanja v avto mu ne predstavlja nekega stresa.  S sabo smo mel gorska kolesa s kerim sem občasno spizdil mal po svoje, skoču na kak hrib, al pa odlaufu par kilometrov. Anča je šefica kuhne, dnevne sobe, spalnice in navigacije ter desna rokam najinega sinkota. Slabih 14 dni, slabih 3000 km, slabih 40 plenic, dobrih 60 piksn kokakole in neka podobna cifra Lemon sode.  Se vrnemo, sigurno. Korzika ali Sardinija? Greš, eno za drugim!

Treba se je vrnt domov, zmer se je lušn vrnt, a pol je spet fajn kam it. Z začetkom oktobra smo začeli s skupinskimi treningi katere vodim v Trbovljah. Mi smo Sportiva team!

Standardna ekipa na mestu, prišlo je še kar nekaj novih članov, dodal se je še en termin. Vedu sem, da bo treba ornk zastaut. Gre za športno rekreacijo, druženje, zabavo, a pod črto vsi vejo, da se pride oddelat dober in konkreten trening. Motivacija s strani vodenja kot vadečih je bla na nivoju. Dobro smo zastavl in stopnjeval proti zimi. Vadeči napreduje, lažje se približujejo svojim ciljem, mnogi jih dosežejo, skupi zmoremo precej. Ti treningi tudi za mene predstavljajo lep dodatek pri triatlonu, z njimi delam razliko in včasih prestopam tisto mejo, kero rabim v dani situaciji na teških preizkušnjah.

Za vikend sm skoču v Poreč, kjer je mel moj numero uno trening partner Sirči tekmo v srednje dolgem triatlonu. On je na vseh tekmah z mano, tudi jaz grem na njegove če je le mogoče. Navijat sem šel  tut za našo Tinco, kera se je že pred leti okužila s tem kompleksnim športom. Lepo sta zborbala. Spal sem v kombiču na parkingu zraven pločnika, jedel v samopostrežni restavraciji hotela na račun denarnega sklada hrvaškega ministrstva za turizem. Tist mesec smo skakal po hribih, treniral, igral badminton, mal nismo delal nič, ampak tega je blo bol mal. Z Ančo sma pričela z izobraževanjen v smeri vodenja, trenerstva na športnem področju. V naši Slovaniji je tko. Nardiš licenco s kero lahko vodiš skupinske treninge, potem se enkrat odločjo in tista licenca kr ne vela več, treba je nardit novo. Se pravi, 3 mesce večina vikendov v predavalnic in telovadnic, učenje, izpit bla bla bla. In pol si spet dober, vmes nisi bil, ker je licenca propadla… skregano totalno. Lahk si tut skregan s športom, a se nadrkaš, opraviš izpit in postaneš trener. Waw. Za moje pojme so pripravljenost trenerja in izkušnje v športu glavni adut katerega se prenaša na vadeče, igram na to karto, kot vidm je prava.

November je kao tak butast mesec. Nič ni, ne topl, ne mrzl, ne snega, roštilj je že v garaži, sami minusi. Edino če najdeš kak plus. Mi smo ga našli v hribih, skakal se je po slovenksih gorah, kritiko na račun snega je utišal Molltal Gletscher. Zdel se mi je fino, sezono bordanja začenjamo novembra, kar ni slabo, bil je celo powder.

Z bandom Kreshesh Nepitash smo planirali in s tem še dodatno vadili za koncert katerega bi priredili ob naši 15. obletnici obstoja. A Trboule dogaja, vsi vikendi v legendarnem Domu Svobode so bili zasedeni, tko smo ga prestavli na 2020.

Ne smem pozabt da sem prvič v lajfu deklico peljal na ples. Jah lej, dec pa pol. Timek se je začel udeleževati druženja z vrstniki v telovadnici, kjer imajo vsak torek akcijo po svoje. Športno obarvano, prava norija. Anča ob torkih vodi svoje treninge, tko da jo zvečer ni, kar pomen da so torki res najini z sinkotom. November je bil res prou fajn. December mi ni tuk ekstra ko nekaterem. Takrat se namreč morš met fajn, takrat se dogaja, takrat se ga je treba tut velikrat napit, žurat, dat iz sebe enmal več. Dejmo ga. Dejmo še enga. Veseli december. Nabijem na kurac kuhan vin. A tle je verjetn problem v meni ko ne pijem alkohola in ne razumem. Sam da se mamo fajn. Top dneva v tem opevanem mescu vem da sta bla na snegu. Najjači powder dan je bil zopet na Obertauernu. Pofural smo vse kar se je dal pofurat, cel dan je špricalo okol glave, idemooo. Zadnji dan leta se nismo prpravlal za novoletno žurko ampak smo šli nazaj gor k sosedom avstricam enmal posmučat pa pobordat. Novo leto. Ob polnoči sem spal, a sma bla s Čipko zjutri že nekje nad 2000m v hribih. Timek je bil prvič sam doma. Se ne. Z mamo Vesno sta ga bandala po svoje.

Po novem letu ni blo nekih drastičnih sprememb, bol utečen ritem. Nič tistih for, new year new me. Nič tistga: i am back, pa nevem kak fukeraj berem na socialnih omrežjih. Šiht, druženje s Timekom, šport, treningi. Treniral se je kr precej. In ja, skakal se je po hribih.

Pred sabo sem imel nov cilj. V juniju naj bi nastopil na tekmovanju SWISSMAN – Extrem Triathlon World Tour. Glede na izkušnje ki sem si jih nabral v zadnjih letih vem kje sem, kako sem pripravljen, kaj in koliko mi manjka glede na zahtevnost tekmovanja ki je pred mano. Natačno seveda nikoli ne veš, a ocena je bla da sem nekje na slabih 70%. To je za januar primerno. Formo je treba namreč stopnjevat tako, da prideš na štartno mesto spreman ko Dončič pod koš. Prvi vikendi so se preživeli v telovadnici in predavalnici športnega centra DRAŠ v Mariboru, vse skupi je blo kr obsežno. Ob sobotah po koncu predavanja nama je uspelo skočit na vrh Pohorja it kej pojest in v nedelo nazaj za mizo ali na parket. Res hvala mojima, ata in mama sta pomerkala Timota. Zlo se štekajo, zabavajo po svoje, predvsem pa nama s tem precej pomagata. Ko sem pred leti diplomiru sem reku fakof učenje, res sem mel dost. Ne maram izpitov, pritiska iz tega vira, ne maram brat učbenikov in se piflat. Ja, cel lajf se učimo, a rajš mam šolo živleja kot neko teorijo, ki celo nima dolgega obstoja. Usak let neki drgač. A jebiga, sem stisnu ta predavanja, z glavo pa sem bil že na toplem.

V zadnji tretjini januarja smo namreč odletel na Lanzarote. Do zdej mi je kr lepo uspevalo vsaj en dopust pozimi preživeti na Kanarskih otokih in tut v prihodnje bom gledu da to ostane na sporedu. Na Lanzaroteju še nisem bil, tko da sem ga preletel z google mapsom, tripadvisorjem in raznimi forumi. Prpravu sem mal programa. Jst. Ne baba. Baba nou govorila kam bomo šli pa kua bomo delal wink Iz mrzlega na toplo, na plaže, na vulkane, v obmorska mesta in place kere si je treba ogledat in jih dožvet. Če bi bla opcija bi ostal dol še kakšnih 14 dni kere bi namenil treniranju v sanjskem »Club La Santa«. Raj za triatlonce. Dvakrat smo šli tja pogledat, v tihem upanju da srečamo Lucy Charles. A opica je skos nekje okol na bajku tko da na bazenu in na teku jo ni blo za ujet. Otok je vreden obiska, osebno dam sicer glas za Tenerife, kar se tiče Kanarcev, a tut tle je delč od tega da bi ti blo lahko žal. Bli smo kr aktivni, seveda pa je blo treba določene stvari prilagoditi Deželaku juniorju. Vmes smo skočili še na trajekt in si pogledal vsaj en del Fuerteventure. Lušn dopust, se vidmo tam nekje okoli, prou hmal.

Le še par dni je blo do Timekovega  drugega rojstnega dneva. Dec je res še mlad, a ni mejhen, kr dost ga je skupi, ni več tako blond ko je bil a še zmer ma modre učke in ne sklanja besed. Kdor ve oz. če ne vete… V idriji iz kjer prhaja Anča ne sklanjajo besed. Tamal govori isto… na glau ma kapa, v ustih ma duda. Anča prau da naj bi bil moj, a čist možn da ga je naredu kak lokaln heroj. Zadevo spremljam. Če bo v prvem razredi mel še kr kapa na glau namest kapo, pol je zadeva jasna. Kukerkol, rad ga mam kot sina wink

En lepših oz. dan ki je mel poseben pomen je bil tisti, ki smo ga delno preživel ob Šmartinskem jezeru, kjer smo mojo staro mamo peljal na izlet. Magda je namreč zaradi bolezni že lep čas v domu za ostarele in takih dnevi majo poseben pomen. Tuk ko je ta ženska men gresa skuhala pa hlač zašila…huh. Super stara mama! Zdej jo zarad covida ne morem oz. ne smem obiskati. Upam da bo tega sranja hmal konc in da bom lahk šel do nje, klub tem da me že neki let ne pozna več.

Po desetih letih sem zamenjal kolo. Prvošu sem si ornk mašino, cestno raketo, specjalko na katero se bo nakapalo še velik švica in s kero boma nardila še marskej neumnega. Kadar se je dalo sem se vsedu nanjo in gas. To seveda delam še zdej. 

V zimskem času sem skupinskim treningom dodal še kakšen sobotni termin, kjer smo imeli res dolg in intenziven trening, če potuhtam smo s tem začel že novembra. Idejo o izredni, daljši in obsežnejši vadbi sem mel že neki časa, ko sem jo realiziral sem videl, da je bla odločitev taprava. Zelo dober odziv, res taprava energija, nekaj teških trenutkov, užitek v večini, nasmejane face ob odhodu ter vprašanja kdaj spet ponovimo. Uživam v tem kar delam. Omenjeno zimsko obdobje, samoumevno da se je forsiralo bordanje klub slabi sezoni. Kdaj je blo tut 10cm snega dost da se je naredu kak špur na lokalnem hribu. Zadnjo linijo pretekle zime sem potegnu na Voglu. Z Jernejem aka Levitam in parimi frendi iz drugih krajev smo območja izven smučišča dobesedno zbombardiral. Čimprej spet na sneg, bordanje je še vedno nekaj kar najraj počnem. A onda.

 Oglasu se je Jelko. Ostante doma, u lufti neki ne štima.  Prjatu Jelko, mi smo iz Trboul, čeb vedu kuk slabga lufta  so že naše pluče prefiltrirale pa kuk smo že mi prekašlal, bi nas pustu prmer. A smo se vseen odzval pametno, strpno in odgovorno. Kuker se je pač dal seveda. Tista dva najbolj stroga mesca smo preteral komplet hosto okol Trboul in mal čez mejo dovoljenega. K sreč je fukl še neki snega tko da smo tut bordal na Javorji, Timo pa je v Medvednic furu bob al pa sanke po Čečeniji. Skočil smo do sestre Polone na kak piknik kjer nam je postregel gospod Medvešek s specialitetami iz žara, ob lepih dnevih smo fural gorsko al pa cestno kolo. Neki grozn na ni blo teškega.

Anča je vmes kdaj skočila do Idrije, ob prvem dnevu preklica epidemije pa sem se z bajkom tut sam zapelu do njenega, 120 km odaljenega doma. Nom pisu bivšega, zato ker še zmer prau da je Idrka in da bo zmer Idrka. Ona je Čipka, en tuk lokal patriot koker jst kar se tiče Trboul. Sam kdo žvi zdej kje? Jst pr njej al ona pr men. Baba pr mjan. Baba mjan nou guvurila ke bom js žvel wink

Dober teden kasneje po furi v Idrijo smo se po delno isti trasi že peljali s frendi, ekipa osmih članov, iz Trboul do morja. Vmes smo se dvakrat ustavl da smo dofilal pjačo in se mal najedl. Druga pavza je bla sicer presenečenje. Anča in Jaša sta nas počakale nad vzponom pred Postojno, kjer nas je sprejela glasna muska, hladna pijača, hrana, sladkarije. Ob pogledu na črn kombi s trbovsko  zastavo na vrhu klanca smo bli hvaležni. 180km je padlo brez tezav, tempo je bil prilagojeno povprečju, tako da sem se mel cel cajt zlo fajn.

Tekme in razni dogodki so se zbrisali iz koledarja, odpovedali ali prestavili. Tko sem zvedu, da tudi moje glavne tekme sezone, extremnega triatlona v Švici letos ne bo, štartali naj bi na isti datum, leto kasneje. Kdaj sem si postavu vprašanje kako se počutim glede pripravljenosti. Tekom časa ko smo mogl bit doma sem konc konci velik treniru, nabral se je precej višincev, tudi kilometrov na laufu in bajku, edin plavanje je trpelo. A baza plavanja se je kr sreči nardila do konca februarja, tko da lahk optimistično rečem, da sem razdaljo parih kilometrov prpravlen odplavati kadarkol. Ker je precej mojih športov kardio narave, je poleg vodenih skpinskih vadb z ekipo, na rednem urniku vadba za moč in vzdrževanje forme. Nočm da me posuši, to ni lih apetitlih. Mislim, da ti v lajfu najbolj prou pride splošna pripravljenost, če si overall čvrst lahk delaš karkol. Konc konci more met tut baba neki za u roke prjet wink Tam pa tam rabim mal izziva, rabim »tekmovat«. Tekmovat sam s sabo, zato so tudi tekme ki se jih udeležujem v prvi vrsti takšne na katerih se boriš sam s sabo, prečkanje cilja, če ti uspe seveda,  je praktično zmaga za vsakega posameznika.

 

Slišu sem za izziv ki se mu reče Everesting. Poimenovan je po navjišji gor sveta, visoki 8848m.

Izbereš si traso, za katero ni pomembno kako je dolga, kakšen ima naklon ali podlago. Premagaš jo lahko s kolesom ali tekom oz. v kombinacijo s hojo. Bistvo je, da greš vedno po isti poti gor in vedno po isti dol. Idejo sem predstavu Anči. Rekla je da bi šla kr zraven. Čipka je uspešna na ultra tekih, kdor jo pozna ve da bol gre na v hrib, težje ji je slediti. Ideja se mi je zdela prou zanimiva, lotit se tazga projekta skupi s svojo deklico bo zanimiv. Use skup sma  zlo na hit splanirala, šla bi kr nasledn teden v petek, če ne bo lih zlo slab vreme. Traso sem mel v glavi, želel sem si borbat na KUM. Najbolj strma pot iz doline gre iz Hrastnika. Na 5,5 km premagaš dobrih 1000 višinskih metrov. Rabla bi devet vzponov in osem spustov. Trasa ni enostavna oz. lahk rečem za Everesting zahtevna, običajno si zbirajo bolj položne in krajše poti. A nima veze, nisma šla tekmovat z nobenem, dobra fora je da greš na Kum 9x, ne sam 1x kuker je nekak normalno. Omenu sem le doma in parim frendom. Nič nisma napovedovala, nič pisala po spletu, nič nisma javljaja in objavljaja tekom borbanja. To sma nardila zase, z dobro družbo ki se je pojavla na štartu in kakšen vzpon naredila z nama. Na vrhu je bla postojanka Medvešek odrpta non-stop, hvala! Uglavnem ja, sma stisnla, 9x. Na vprašanje če bi lahk tut 10x si upam odogovorit samozavestno da ja. A je šlo čez nadmorsko Everesta kar je blo dovolj. Nardila sma neki čez 9000 m  vzpona, nekaj čez 8000 spusta in okol 100 km v času 22h 45min. Bla sma zadovolna, velik mi pomen to, da sma bla nonstop v dobrem vzdušju, da sma bla skupi, da lahk to narediš s svojo deklico, to srečo mamo le redki.

S tem se je zaključil tudi mesec maj. V začetku junija smo veseli izletnik odšli na morje. Zanimiv, prou Krk smo si zbral, Jelko bi reku da mamo dober okus. Sej ni slabo, za prve dni morja smo bli čist zadovoln. Najbolj še Timek, kerga je res teško spravt iz vode. Prvič je plaval sam, z rokavčki. To je čist fajn, ni ga treba skus držat in kdaj lahk tut za sekundo stran pogledaš, če uočiš kako zizaro.

Bližal se je dan ko bi mogl z ekipo odpelat proti Švicarski Asconi, na start enega največjih extremnih triatlonov na svetu. Pa nismo, sem že omenu zakaj, vsi vemo zakaj. Da nebi na soboto preveč razmišlu in sanju o tekmi, sem se odloču da nardim eno tako tolažilno variatno. Naštudiru sem traso kjer bom lahk izvedu trening variatno Ironmana. 4 km plavanja, 180 km kolesa in 42 km teka. Jaša naj je s Sirčem zapeljala v Velenje, kjer sma ob 7h skočila v vodo in odplavala omenjeno dolžino. Ko sma pršla iz vode so naj spremni za bajk čakali Jager, Špindler in D. Skupi smo odpelal začrtano traso 180 km. Na maratonsko razdaljo teka pa sem se pognal sam, družbo mi je delal dež in jezna muska v ušesih.

Hm… tko zanimivo. O razdalji in prečaknju cilja Ironmana sem včasih sanjal, zdej mi predstavlja en konkreten trening. To se mi zdi uredu. Imam rispetk do te dolžine, ni lahka, vedno bom dal kapo dol pred vsemi ki prečkajo cilj tega izjemnega tekmovanja. A vidim, da je razlika z ekstremnim triatlonom ogromna. Razdalja, višinski metri in okolje v katerega je postavljeno naredi omembe vredno razliko. Ironman je kulturen triatlon, extrem je brutalen. Res je narjen tko da te hoče uničt, a zaenkrat (trenutno z glavo nabijam v lesena vrata) se pred ciljam z ekipo še nismo ustavli. Pršu bo dan ko ne bo šlo, a mislem da bo mel večje probleme on z mano kot jaz z njim devil

Par dni kasnej smo šli v Pulo. Tokrat smo šli na morje komplet Deželaki, sestra se že encajt piše Medvešek zato je mogla ostat doma. Po nekem splet okoliščin so nas prestavli v kr luskuzen apartmajsk naselje kar ni slabo za prosječnega slovenca. Ata, mama, Timek, Anča, jst pa za volanam. Hitr smo bli dol in tut hiter smo začel z aktivnostim. Bazen, morje, lauf, tenis, šetnje…  Res sem se mel super, mislem da smo se mel vsi prou super. Dolg že nisem bil s starši na dopustu. Včasih smo skus hodil. Zdej ko smo starejši se pa kao ne najde cajt oz. smo prestar da bi še hodil s fotram pa mat na dopust. To me je lep cajt motl in mel sem velko željo da gremo skup. Moja starša sta kot upam da še od koga, res najbolša. Zaradi njiju je moj živleje posut z rožcam. Ne čutim se dolžnega, a treba je kdaj tut zamenat plato in poskrbet, da se majo drugi fajn na tvoj račun in se ti na nek način potrudiš da jim je lepo. Za drug let je podobna varianta dopusta že v planu.

Kadar sem bil doma, sem se ob prostih dnevih usedu na crossa. Ko neki časa ne furaš, zakurblaš in stisneš gas, to je res en ekstra občutk. Trbouska cross proga je zlo dobr urejena. Bravo Jani Dolinar! Nism nek MX pro, a uživam ko furam, rad skačem, se zabijam v bande in prtiskam kuker upam. Za enduro varianto pa naša hosta ponuja pravi mali poligon. Tko da furanje motorja ostaja ena od strasti. Toj res igrača za dece, tko se mi zdi. Deci to rabmo. Rabš prtisnt po gazi, ma da ti ropota okol glave, da drevesi letijo mim glave, da prideš naza v garažo čist prešvican in blatn. Toooo mi deli.

Julija smo šli v Livigno. Rad grem naokol, všeč mi je Amerika in še marsikje. Najdeš place ki so ekstra, zlo ekstra, bolj kot Livigno. A če si neki časa na istem, se pravi na dopustu par dni, je Livigno a place to be! Tretje leto zapored in mislem, da bo tudi v prihodnje ena od destinacij kero bomo vsaj enkrat na leto obiskal za neki časa. Levi, Sirč, Jaša, Guobc, Anča, govorim o MTB XC, Enduro in DH ekipi haha. Poleg vseh pohodov, zejbancij, ležanja ob jezeru, laufa, smejanja… če pride kdaj kak slab trenutek se spomnim na Livigno in vse je ok, se vidmo hmal wink

 

Hribi, gore in frendi. To nas spremla, ni velik gepa med obiskom ene ali druge. Spomnem se recimo Prisojnika, ko smo šli po kao normalni poti a pol nismo šli po tisti. Junij, na špuri sneg, mogl smo naokol, do takrat kot je kazalo ni šel po njej še noben. Tut gor viši smo se kr smejal, mal zarad vetra in mraza, blo je zabavno. Jager, Jernej, Deki… kurba smo se mel fajn tist dan, smejal ko da bi droge kadil. Na isti dan je Marjan Zupančič začel s podiranjem rekorda na SPPju, (slovenski planinski poti). Napadal je čas katerega je imel sicer v lasti sam. Dan po Prisojniku sem sem se mu priključil na Češki Koči nad Jezerskim in skupaj z njim borbal do njegovega počitka. Na domu pod Storžičem je šel na prvo spanje po 37 urah. Marjana občudujem, mam velko spoštovanje do njega, zdi se mi da je vesolc. Na koncu mu je uspelo, svoj rekord je lepo zbombal. Na cilj je prišel po 6 dneh in dobrih 12 urah. Poganjajo ga vampi in sladoled, neb si mislu.

Mangartsk krog. Tko mu rečemo. Tradicionaln kolesarski krog iz istimi frendi. Sirči, Sto Posto, Mičo in moja malenkost. Letos smo mel zraven še dva rekruta, Mastersa iz prestola kluba MTB Trboule in kul tipa, ki ga kličemo D. D zato ker se piše Dušak. Iz Kranjske na Vršič, čez Trento proti Bovcu do Loga po Mangartom, čez Strmec na Mangartsko sedlo. Za oddelat je še Predel, Trbiž in nazaj v Kranjsko goro. 2021 fix ponovimo.

Mislem da je bil vikend kasneje oz. četrtek, ko pišem kumerati Dudati če grema mal v Pulo, furat MTB, se metat iz skal, jest najboljše palačinke in pogledat če so italjiani že pršl čez mejo. Nametala sma stvari v kombi in gasa dol. Mela sma se carsk, sicer kr gej varianta, dva tipa v gatih spita ob morju v kombiju a nimaš kej, v teh cajtih gre vse čez.

 

Tuk sem se mel fajn da sm teden kasnej spet skoču v Pulo. Zdi se mi ko da bi se ponavlu, a vidim da sem bil res kr precej tm dol. To so podaljašni vikendi, lih prou, teden dopusta za hrvašk morje nebi dal. Tokrat sma šla sama z Ančo. Običajno gremo na dopust skupi s Timekam. Tokrat je bil najih, čist na izi, izi kar se tiče obveznosti, pozornosti, prilagajanja, tempa in urnika. Dost sma furala MTB po trejlih Kamenjaka, neki sma odlaufala, se metala iz skal, plavala, čilirala, dober sma jedla… Poznam kr hude spote za spanje v kombiju, tko da se zbudiš na plaži, sam, ven fukneš dva stola, si nardiš zajtrk, se nag rukneš v morje, jebeš hotel majke mi.   

 

Moja Anča je res čudovita deklica, je moja najbolša prjatlca, skrbna mati, super partnerka, je skromna, pristna, je zelo dober človek, dober v pravem pomenu besede. Izjemna je. Izpostavil bom še šport. Šport je pot mojga živleja, moja droga, kdaj problem a večini moja sreča. Imeti ob seb punco ki mi na tem področju parira je res dodana vrednost. Deklica prelaufa 100 milj trejla,  na 100km dolgi distanci me pelje scat,  polovično razdaljo Ironmana ima za eno športno popoldne, dviguje mi pulz ko ga terama v gore,… Zlo mi je všeč ker to počne z veseljam, zase, za dušo, brez fejkanja in izpostavljanja, naravno in konstatno. Aktivni način življenja je ze danes in bo tudi z leti prava dodana vrednost, seveda pa so lastnosti človeka, usklajevanje in dopolnjevanje majka reda v razmerju, veselje v hiši in notranji mir posameznika. Blo je neki dni poletja, bil je tudi dan ko je Čipka postala Deželakova. Bla sma sama, brez prič, brez cirkusa in brez zadržkov. Golob je odletu! Spodi je najin album oz. edina slika cca 6 min dolgega "obreda". Zdel se mi je kr dolg, Timeka sem namreč zrihtu kako minuto hitrej blush

Ker je blo v planu, da se vsaj enkrat na tedn porine nekam mal višje, sma z mojem big brotherjam Jagram po šihti skočila na Triglav, naj bo saj gor lep vreme, če ga že na Begunjščici in Stolu nisma ujela. Z Ančo sma za kosil tempirala do Grintuca, pol je blo treba pa prekint skakanje po skalih, roadtrip je bil pred vrati…

 

Doma smo bol mal, radi šibamo naokol, pogrešamo kak daljši izlet ki nam ga je korona vzela a mislem da se vračamo na stara pota. Tokrat gremo s frendi, s tistimi ki si želijo kej več kot sam drkanje po sloveniji in pri hrvatih, ki jih paše žlico porint mal globlje v  čokolino. Zabukiral smo avtodom. Gremo enmal na pot, 2 let je že mimo odkar smo ga kruzal po Ameriki. Tokrat bomo šli proti zahodu Evrope, kar bo pot prnesla bo, do tja ko nas bojo spustil bomo šli. Verjetno nas bo Jelko vprašu, kam pa kam veseli izletniki? Pet dol na Krk bazen spucat lolek, kaj te boli kurac kam gremo.

Smo zdravi, s familjo smo na kul, ob seb mam taprave prjatle. Tiste res taprave, ko jih pokličeš in pridejo, tiste ki pokličejo in gremo. Precej jih je ob meni že vrsto let, to mi velik pomen.

Niso vsi dnevi rožnati, pride tut kak naporn in kak ko bi si želel da ga ne bi blo, a če bi mi en reku da bo jutr konc sveta, bi se poslovil z dobrimi zgodbami in kr zanimivem živlejam. A pot je še dolga in beleška z raznimi cilji je še precej polna wink

 

One Life, One Chance!