Nisma šla lih na drug konc sveta, niti nisma zapustila domačih krajev do časa, ko bo od Trboul do Prebolda možno pridit čez tunel, a prežvet en konkretn kos decembra na toplem skriva u seb dobr razlog. Zimo mama sicer rada, mislim da se obema meša ko nameče frišnega snega. Tega je blo največ lih do dneva pred odhodom, ko mi ga je izpod borda metal v glavo, dečko iz druge strani tunela pa ga je s svojimi Ski-doo Summit nažigaval po svoji domači »Aljaski«. Iz juga je potegnu veter in vzel sanjsko podlago. Lih taprau tajming, spomin na začetk pogovora, ko sem ga neki nazaj poklicu in reku: Dej Jager, grema surfat na Fuerto.
Kanarske otoke nosim v lepem spominu, prvič sem bil tam leta 2004, na Tenerifih, z družino. Mel smo se super. Ko sem kao »odrastel«, kar seveda nikol ne bom, sem prežvel dopust na Gran Canariji. Nekako logično mi je bilo, da grem naslednjič še bol desno, na Fuerteventuro. Leta 2011 sem jo pofočkal. Zanimiv, ozek a solidno dolg otok, vetroven kot je znano za teh sedem kanarskih, obdan z manjšimi vulkani, kamnito pokrajino kjer od zelenega vidiš bol kot ne le palmo in travo iz prve trgovine s tepihi. Plaže so adut Fuerte, v kombinaciji z valovi v zimskem obdobju pa opcija, da se spopadem s tistim kar še ne znam, a si želim. Rad bi surfal. Mam nekaj prjatlov iz domače scene, ki jih občudujem na poletnih slikah, Bine, Pristavc, Grilo, Suša… sicer znanci iz snowboard parkov. Mislim da sem prau tam slišal kuk teško je surfat, da to ni board, ni rolka, ni wake, ne bom pozabu niti stavka, da ko enkrat furaš na valovih se ti za marskej druzga sladko malo jebe. Kot športni odvisnež rad probav vse. Tudi na surfu sem že stal, a teh trenutkov je blo malo, natačno povedano sem imel surf v rokah ali pod seboj dvakrat. Prvič v Las Palmasu (GC) kjer sem se v vodi počutu kot en debilko, voda me je premetavala sm in tja, blage veze nisem mel kako priti naprej do valov na katerih so ostali, mene je le metalo nazaj proti obali. Za dve tri sekudne sem celo stopu na dilo, a več o tem nebi. Drugič pa smo surfe rentali prejšnega septembra v San Diegu, Californiji, na Ocean Beachu, poleg WSA tekmovanja. Verjameš al pa ne, a mi smo fural čist drugač kot oni. Naš stil je bil bolj hard enduro. Pa pustmo zdej to, uglavnem, pravjo da je vsak za neki, da Jager je pa za vse, ajde da vidmo. Tko sma šla na dopust, razlog kao surfanje, v resnic pa sma si oba želela druženja s starimi švabinjami.
Preden se odpeleš iz Lublane obvezno h mojstru ki nikoli ne spi, Olimpija burek. Hop v kombi in gas proti Bergamu, v zgodnih urah na avijon in evo nas na Kanarcih, okol 25 stopinj topleje kot doma. Rent a car je bil poklikan. Vsi vemo, da se najbol peleš lih z rentanem avtam. Juan Garcia Carlos Santiago Dominguez Rodriguez Souza nama je na šalterju svetoval, dab blo dober avto posebi zavarovat. Pogledam Jagra in mu rečem, če doplačama tolo cifro je avto komplet zavarovan in ga lahk skipama. Samo pokimal je in mastercard je naredu svoje. Avto naj bi bil kalibra Seat Leon, fasala sma tavelkiga fičota. Fakmi. Bel fiat 500L intenzif gej. Kua pa vem. Mogoče pa vseen bolš kot Alfa, lih na odstavnem pasi si neb želel prežvet dopusta. Pognala sma proti Coralleju. Za spanje in surf šolo sma se obrnila na Manawai Surf School Fuerteventura. Neki malega vez imam tam, tko da se je zdela to najbolša varianta za naju. O sami nastanitvi, ponudbi in podobnem bi lahk napisu marsikej, same pozitivne, a če vidiš sem jih polinkal, s tem te vabim da si njihovo stran ogledaš in počas začneš s prstom vlečt po koledarju. Maja in Mare sta »the bossa«, z Majo smo se družli ko je žvela še v Sloveniji, najjači spomini so sigurno na tistih štirinajst dni pizdarij v črnogorski Budvi, (deklca na levi), huhhh, to je že celih trinajst let nazaj. Za Manawai hiši skrbijo Aljoša, Zala in Jure. Tisti ki znajo, ko jim res lahk rečeš, evo surferje. Prou dober smo se poštekal. Aljoša nama je predstavu in razložu osnove kere je blo treba vedit okol bajte. Pogled na bazen me je spomnu, da sm tle ze enkrat bil. No le mimgrede, tokrat bom tuki dlje, čist vesel.
Z Markotom sma vedla da neki velik pri miru ne boma, tko da sma bol ko ne kr takoj štartala. Kosilo za vzorec in brez kuplunge v prvo, Fičo je začel s kondicijskimi pripravami. Pripeljal naju je blizu mesta Lajares kjer sma parkirala od tam pa lauf&hike na vulkan Calderon Hondo. To se zdej že sliši ko neko potopisno predavanje. Jao jao. Uglavnem, koker se je dal sma laufala, neki sma hodila, vulkan ma še kr ornk krater, vredn ogleda, blo zanimivo. Še bolj zanimiva se mi je zdela cesta po keri sma se vračala v bazo, od Majanicha do Corraleja. Lepa, makedamska, z neki tehničnimi odseki, ob obali. Tam sma italjanu odprla novo poglavje v njegovem življenju. Marko Jager- Petrol Racing je pisalo na Škodi Fabiji, s katero je mojster pred časom odpelu kar precej tekem za državno prvenstvo v rallyu. Kaj torej čaka Fičota in mene je blo hitro jasno. Lušn bo, hitro koker bo dal avto od sebe, upam da zdrži vsaj dva, tri dni, tko nekak sm si želel po prefurani prvi etap. Men je blo super, Marko za volanom pa je še tolk bol uzivu. Fičo ni bil slab, sma bla kr pozitivno presenečena nad njim. Treba je blo seveda prevert tut kašno plažo, temperaturo vode, valove in lokalno pico keri je sledila šetnja ob morju. Komi pa sem čakal da gremo surfat. Mare, naš inštruktor, profo, je najavu uro kdaj ga naslednji dan poštartamo. Surfanje prilagaja glede na vremenske razmere, dogananja na morju in znanju surferjev wannabe. Zjutri sma ostajala kr zgodi, iz sebe spravla stare švabinje in šla na teren. Omeniti gre Arco de las Penitas. To je naravni park, res zlo lepa pokrajina, kr neke ekstra skale, kanjon z vodo, tko mal drugač. Všečno. Najdla sma tudi okno v svet, Satler se lahk s svojim PVC varjantami skrije. Še mal reklame za mesto Ayuj, tut tle greš, če bo šel. Italjana sma spravlala v rdečo cono, da sma bla taprau cajt nazaj v Coraleju.
Mare se je prpelu s svojim đipcem, na njem naloženih kr nekaj dil, spremne za ekipo v kateri so bli v glavnini najini sosedi, ekipa iz Lublane, gimnastičarji. A je bla tut kakšna gimnastičarka? Jaja, tut te so ble. Fajn ekipa. Z isto željo smo šli v vodo, da mo enkrat surfal. Neki tagibčnih fantov je blo na Fuerti in surfanju že večkrat, tko da jim je mogla bit zadeva mal bol jasna, a vseen smo se držali navodil Mareta, skupi ponovil osnove in končno bum, v vodo. Pedlanje, udarjanje po vodi koker gre. Če znaš je to na izi, si skor vedno tam kjer rabš bit, despacito, to je recimo Mare, lagano sportski, pri valu kadar hoče bit, hop, pofura in gremo dalje. Za amaterja pa je zadeva neki čist druzga. A glede na nasvete ki nam ji je posredvou je blo vse skupi precej drugače kot sem sam doživljal na svojem prvem surfanju, ko sem z glavo nabiju v zid. Zdej sem bil enmal teoretično podkovan, na primernih valovih, skupi s frendi, toj to. Gremo, poženem čez prvi val, s tehniko kero smo potreniral na suhem se dvignem na dilo in nekak sfuram, pelem se, gre… Plaža ni bla peščena, tako da čist do obale ni blo pametno, skok na skale ni prijeten, tko da sem prej dol vrgu, a če bi se dalo bi še kr stal in užival. Reku sem si, evo, maš to. Sej ti gre, skejt, bord, wake mi ni neki tuje, sm vedu da bo šlo. No, naslednih neki poizkusov ni šlo sploh. Al ni blo pravega vala, al tajminga, al stajla, nevem, nič ni blo. Ni me blo nikjer. Val po meni, val u mene, jst pa pedlu da mi je skor roke snel dol iz ram. A sem vztrajen tip človeka. Popuščamo ne, tko da sem se trudu koker se je dalo in v dnevu še ene trikrat dožvel podobno špuro kot iz prve. Super je blo. Jager ga je borbu na svojih valovih, na moč pedlu, pomojm da vodi ni blo vseen. Za prvi dan bi ga ocenu kot uspešnega. Toj to, iz vode sma pršla zjebana, zadovolna. Komi se je čakal nov dan, nova priložnost, ulovit kakšen val in dožvet tist poseben občutek. Tko enkrat ob priliki vprašam Mareta, kako kej tale tvoj biznis? Reku je; sem zadovoln, 50% folka se vrača, prihajajo tudi novi. Hm…..
En dan za drugem, na surfu, borba, v glavi teorija, nekje blizu Mare z nasveti in na placu kjer je bil za nas najbolj primeren. Enkrat je šlo bolš, drugič slabš, kr ni blo konstante. Tut voda seveda ni konstantna, enkrat takšni, drugič drugačni valovi. Menjali smo lokacije za furanje. Mi surferji rečemo tem da smo menjali spote. Sam povem. Dnevi so kar bežali mimo naju, jaja, oblaufani stauki. Po večini sma zjutri ko dve kure skakala po vulkanih ki jih ponuja otok, se zavlekla na kako plažo, namočila mašino da se je shladila, popoldne sma surfala, obvezno pa v vsak dan vnesla tudi kondicijsko pripravo Fiata. Usran je bil na maksimum, v mestu je bil prava atrakcija. Urejena okolica, trgovine, restavracije, tudi avti zgledajo, najin pa ko da bi se ga kdo zmislu. Tale je bla dobra: Nek večer pridema iz restorana, tm pa zbor pred najinim avtom, gledanje v njega, odkimavanje z glavo, nezadovoljstvo. Res je bil blatn ko svina, popisan, porisan, zgledu je hudo dobr. Z Markom stopma zraven, najina obrazna mimika se je seveda strinjala z gospo, ki kar ni verjela kako malomaren mora biti lastnik tega rjavega avta, sicer bele barve. Gledamo v njega, se čudimo in odkimavamo še naprej, bulimo v njega, potem pa sem v žepu pritisnil na daljinca, odprl Fičota in počas sma se usedla. In vse tiho je bilo. V avtu naju je pa skor utrgal od smeha. Res fajn, če že ni bil največ al pa najbolj dolg je bil pa vsaj najbolj usran. K vsakem večeru je pripadal tudi poseben rally stage. Marko je fural v eno smer hitrostne preizkušnje, za nazaj sma vloge zamenjala. Morm priznat, prvi surfer Prebolda je bil precej hitrejš, lahk da sm bil pa jst bol atraktiven, nevem. Jager, zdele prou vidm tist tvoj zadržan nasmeh. Tut jst te mam zlo rad!
Tko prou velikrat sem si reku, kuk je fajn. Ustaneš ko ti paše, čeprou bol hmal, a ne greš na šiht, zato se ti jebe za zgodno uro, veš da se bo dogajal. Športaš, bluziš naokoli, športaš, narediš kej spontanega kar je v teh cajtih ratal kr luksuz, pol spet mal pošportaš, zvečer greš kej konkretenga pojest, sledi palačinka, dve, tri al pa kak mlad čokoladn šejk sa šlagom. Praktično vsak dan surfaš, kao surfaš no, pol se ti že zdi da surfaš pa pride dan ko ne nardiš nič in ne morš rečt niti S od besede surf. En dan res nism skup spravu ama ništa. Trudu sem se, želel da bi šlo, a šlo je vse narobe. Zadeva se mi je enmal podrla. Reku sem si, tko je, kot kje drugje v športu, vzponi in padci, plusi in minusi. Vztrajnost mi je prnesla vsaj tisti en val, eno linijo s kero sm šel pozitiven v naslednji dan. Za tolažbo sem mal bol prtisnu na večernem rally stejđu.
Blo je pestro, od jutra do večera, wave after wave, slowly drifting. Vreme sma mela po večini lepo, dost sonca, dost je blo tut vetra, a se ga navadiš. En da sma jo pičila čist na jug. Dve plaži so mi ble že pred leti ekstra všeč, zato sem želel da jih vid tut Jager, romantičen tip človeka, rajši od sonca ma sicer luno, a pustmo detajle. Sončni vzhod naju je spremljal ob cesti ki pelje precej blizu obale, na radiu španski šlagerji, na zadnjih zicih pa par čokoladnih mafinov, liter mleka in dve banane od učeri. Jah lej, ima se, može se. No ja, pičima dol čez, vse štima, a tm nekje ko sem prčakvou da bo najlepš se je pa uscal. Pa ga mamo, dan ki kaže da bo drgačen od napovedi. Vseen sma se iz ceste spustila do plaže Risco del Paso. Tko dost hiter je nehal dežvat, oblaki so potegl u svojo smer in kar naenkrat je sonce prtistnu ob tla. Slika ko iz fotošopa. Res lepo, če ti je recimo Fiat 500L bele barve vsaj mal všeč, pol ti bi bla tut ta scena. Neki kilometrov niže pa sma tega usranga makaronarja parkirala za kr lep cajt. Vrgla sma se na plažo, igrala svojo vlogo, bla sma namreč turista. Tako ti pripada pijača v kafani ki je najbližja morju, glasno govorjenje, gledanje za vsako pizdo ki v kopalkah prošeta mimo, občasno lajanja in seveda fotografiranje le teh, predvsem pa ne pozabiš slikat sebe, da vidiš na telefonu da si res tam. Itak je šel svet u kurac kar se tiče fotkanja. Nom reku, tut jst nism nobena izjema, sam tut ti nisi ane? A ob opazovanju in spremljanju okolice mislem da sma bla z Jagram v meji normalele glede uporabe telefona, sploh v primerjavi z mimoidočimi mobilnimi odvisniki. Morm pa priznat, da sm en dan naredu selfi in ga objavu na IG story. 7x sem se sliku. 3 slike sem zbrisu takoj, ostale so mi štir od tega 2 identične kr sem tuk hitr prtisnu. Zbral sem itak tisto ko se mi je zdela najbolj huda, čeprou je bla pomojm ista kot ostale. Ja tko je to zdej, ke so cajti ko si dubu slike iz morja konc zime, ko je ata naredu vseh 24 slik, al pa če je mel tadolg film celo 36. Nimamo kej, gremo dalje. Turistu pripada tudi pica in pogovor s kolegom o tem kuk so doma bulše. Ob naročilu limonade in vprašanjem natakarja če mislem natural one, sem en dan na mizo fasu 7UP. Tuk je falou da sm bil zadovoln.
Zdej sem zabluzu a ne bom brisu… spet sm skor pozabu da sm surfer, da furam različne spote in različne dile na Fuerti hhhh. To je bil tist glavn razlog, iz dneva v dan je šlo bolš. Dožvel sem ene par svojih »vrhuncev surfanja«. Ujel sem val, za njim je prišel še en in z njim sem se odpeljal še dlje, prou tist furu sem, jao kaj mi je blo fajn, kr vpil bi. Tko iz moje desne se z drugim valom prpele Mare. Kaka scena. Furama skupi, vmes mi zavpije naj grema kr v desno, rahlo zavijem, dila uboga, blo je neverjetno, kr trajal je. Mare je kul tip, vidi se da dela s srcem in s ciljem pri svojih vadečih, vložu je dost truda v nas, tut v mene osebno in tist skupni val se mi je zdel kot neka nagrada za oba. Men je blo tuk lušn da teško opišem. Zahvalu sem se mu in reku zdej vem ja, vem zakaj to delate. To je virus. Reku je, točno tko, tak zajeban virus je to. Gotof sm. To naše surfanje je seveda osnovnošolsko, delč stran od tistga kar vidiš na TVju, delč stran od tistega kar pofura bejbola iz sosednjega cimra, Zala. En dan sma z Markom uredila hitri dostop do surf spota z ornk valovi, z rjavim Fičotomo bele barve seveda. Aljoša in Zala sta šla v akcijo. Bla sta precej delč od obale. Tista blond čupo kljub oddaljenosti ni blo za zgrešit. Nimaš kej, baba postreže.
Dnevi so kr šprintal mimo, december je s številkami nakazoval da gremo proti božiču, s tem pa so misli nažalost lutale proti domu. Vseh malenkosti in vseh pizdarije iz Fuerte ne gre neštevat, vseh se niti ne spomnem, vseh se niti ne smem al bolš da se ji ne. Pod črto povedano lahk rečem, da je bil dopust izjemen, nič nebi menjal, nič nebi spremenil. Prežvel sem ga s top prjatlom. Prežvela sma. Če bi bil Jager baba bi ga oženu, majke mi. Zdej še tist zakluček, zakluček pač more bit…. Na terasi, naslonjeni na ograjo, smo še mal počvekali z Maretom. Zadovolni da smo se spoznali, v kar precej temah tekom druženja smo našli skupne točke in kakšno bo treba realizirati ko pride v Slovenijo. Povedala sma mu še, da sicer izven plana, a bla sma žrebana, padla lih v tistih 50%, ki se jih bo vrnil na valove Fuerteventure. Vse je blo jasno, kej več besed nismo rabl zgublat, pogled je dal vedet da se hmal spet vidmo. Svet ponuja, življeje ne čaka…
Kaj se je zgodilo z italjanom na štiri kolesa? Ni crknu. Res ni crknu. Svaka mu čast. Sicer bo treba zamenjat gume, diske, amortizerje, končnike, ležaje, anteno… kej hujšga pa ni blo.
Družbo proti domu nama je delala mala gimnastičarka Tjaša, sunce ji gibčno, jst pa ves zategjen 🙂 Smejal smo se petnajst ur od štirinajstih kukr smo jih rabl do Jankovičeve plaže. Neki je mogl bit v Mafinih.
Nos vemos pronto en las Islas Canarias;) Vamos!