Vamos Janko! - Ici Sportiva

Gor na dilih se je dobesedno utrgal, ne morem rečt da je deževalo, ker je scalo. Voda je drla po cesti, zalivala že tako premočene laufrce. Precej vetrovno in padec temperature, nič kej prijetno. Zadni kilometri, za vsakega posebej je s sprejem napisana cifra na oblaufanem asfaltu, to še dons rad pove da mu gre na kurac, borba proti cilju. Upravičeno zjeban, a še z dost energije, vsaj do pogleda na prelepo Logarsko, ki tisti dan ni bila lih za na kartico. Mimo zadne okrepčevalnice, v hosto, v zadnji levi ovinek do digitalne ure, tam si svoj zmagovalec. Bil je uspešen dan, njegova prva ultra, od Celja do Logarske. Vedel sem da ne zadnja. Leto dvatisočpetnajst je zgodovina. V petek smo šli v Toscano, v soboto je stal na startu v centru Firenc, pred njim pa 100 km Del Passatore ultra run. Vamos Janko!

Jani, od mamice mož, od sestre oče, od nečakinje ata, od čokolade ljubimc, od Timota varuška, od športa prjatu in še marsikej, v potnem listi zabeležen kot Janko Deželak. Dostkrat sem ga vprašu, kaj boš pa zdej, maš kak nov cilj pred sabo. Ni blo lih odgovora na dlani. Pejt na kakšen trail, je bil moj predlog. Tu ni z mjane, na kratk po trbousk. Prvi vikend tega leta je zalaufu čez domače hribe na Knap trailu. Ne morm verjet kokrat omen da to je blo pa fajn, to je blo pa res fajn. Vedu sm pa, da bo treba najdit neki kot glavni cilj sezone, neki rab pred sabo, športa redno, pa naj ma vse skup smisel, poleg zdravja še kakšen sekundarni pomen. Omenjen je bil ultra tek v Bielu v Švici, a je kr delč stran, štartaš v temo.., pa se ni treba da se gre kam, bomo pa doma laufal. No kr hmal za tistem se je poklikala italjanska prijavnica brez prevoda, stotka v Italiji. S tem je polovico naredu, za drugo smo mogl pa napokat stvari, se zapelat 550 km nižje in pogledat kaj so prpravl makaronarji.

Glede na to da se gre »samo« na lauf, se zdi da ne rabš neki velik opreme, bol ko ne laufrce in kratke hlače. A realno je zadeva precej drugačna. Kombi je bil do neke mere nafilan. Glavni razlog so bli zasedeni sedeži. Zraven sta šla redna člana ekipe, ki običajno pomagata meni, da sfuramo razne ultre in extreme. Vili in Sirči, z njima so naši izzivi olajašni in možnost da pridemo do konca precej večja. En sedež je ostal še frej. Kliknem na mesinđer in napišem prjalti Aliti. Čez dva dni gremo v Firence, Jani laufa stotko, odhod v petek, v nedelo nazaj. Bi šel zraven? Mislem da sem še tipku ko je na ekrani že pisalo JA. To je naš Mambundo, rad gre, rad žvi, ma dolgo brado, mogoče ma dolgiga še kej druzga. Če bi rad vedu, vpraš svojo babo, bi znala vedi 😉 Prjel sem za volan in akcija proti Italiji. Če ni akcije, Sirči kot je v navadi po dveh minutah zaspi. Nekih 6h ur smo fural do mesta kjer so za moje pojme skuteraši in vozniki vesp še za odtenek hitrejš kot v Trstu, pa že tm je vse narobe. Vzdrževat je treba visok tempo vožne, bit spreten, drugač ga maš takoj na boki. Brez da bi pokurl kak kupon smo prispel pred bajto v kateri smo mel rezervirano spanje. Italjanka s tekočo angleščino nam je predstavla apartma. Neki od tega ni res. Vemo kaj. Fletič je bil prou fajn, dost placa, velka terasa s pogledom na ulice kjer se šetajo in dirkajo bolonezerji. Zanimiv je bil lift aka dvigalo. Samo za dve osebi. Predstavli si kako je blo mehičanama ko sta izvajala selitev v soboto zjutri. Po namestitvi smo šli na šetnjo, nogam je pasala lagana aktivnost. Precej blizu je bil stadion ACF Fiorentine. Rad mam fudbal, sej sm balkanc, zato je bla želja da vidim stadion precejšna. A bil je petek zvečer, zaprto. Čez ograjo smo gledal noter, koker se je dalo vidit, kej bistvenega žal ne. Pri enem izmed vhodov je obešenih na trope šalov, majic in ostalih stvari, ki so jih navijači prinesli v spomin na njihovega kapetana Davida Astorija, ki je letošnjega marca zadnjič brcnil žogo. Jani nas je povabu v picerijo, treba je blo nafilat zaloge za prihajajoči dan, predvsem glavni akter ni smel bit lačen, čez nekaj ur ga je čakala ornk preizkušnja. Kdaj smo šli spat ne vem, ni blo pa neki pomembno, start je bil ob 15 h, se pravi da je budilka ostala brez dela. Enmal priznam da sem bil na trnih, zato sm kr hmal ustal, z Alitam sma skočila v trgovino, da je mela ekipa ornk zajtrk. Lagano smo jedl, pogovarjal, smejal, prijetn vzdušje, tak kot je zelo zaželjen pred štartom. Prišel je cajt ko smo napokal stvari u lift, ja u tistga za dve osebi oz. za sedemnajst kitajcu.

Zdej bomo porinl v center Firenc. Ni druge ko da gre Vili za volan. Če prpelemo kilometer ali dva stran od starta bo to kr uredu, tam je namreč kaos. Mesto je turistično precej priljubljeno. Sej ne rečem, kaka stvar je za vidit, kulturno in zgodovinsko bogato, a men to ni neki ekstra, vrzeš pogled sm pa tja a zlo na kratk, pod črto pa jebemti kulturo. Vili je tisti parking, ki naj bi bil kilometer stran skrajsu na 50 metrov. Ne sprasuj kako. Mojster. Z Janitam smo šli do registracije in prevzem številke. Ura je šla proti 12h, se pravi 3 ure pred začetkom, temperatura pa že precej visoka. Vroč vikend, lepo prek trideset stopinj. Na kratko smo se rashodili do kafane, v senco, mal počvekal, se pomenli za detajle in vrnili do kombija. Še enkrat smo preverli če mamo vse stvari na mestu, tako da bomo našemu ultrašu čimbolj olajšal delo. Ura je bla pol treh, ata, treba bo it u borbo. Vzdušje še vedno sproščeno. Na trgu kjer se je zbralo 3000 tekačev smo se srečali z našo prjatlco Matejo Baš, ki je bla prav tako prijavljena na tekmo, a ne samo prjavlena, prpravlena da odlaufa tko kot zna. Z njo sta bla še brat in njej dečko Mitja, ki bo v juliju nastopil na Ironmanu v Celovcu. Mal smo se povohal, objem atu, potem pa vsak po svoje, onadva na pozicijo, mi pa proti kombiju. Odpeljal smo se na prvo točko kjer smo smo lahko počakal našega borca.

To je blo na šestnajstem kilometru. Po štirih kilometrih se jim je tekaška trasa dvignila in sledil je prvi vzpon, dolg okrog 10 km, naklon ni bil ravno lagan, tekači so mogl odrezat kr lep kos energije da so zborbali do vrha klanca. Velik minus pa je predstavlala temperatura, močno sonce, tist vreme ko ti pije energijo. A konec koncev si na ultri, pričakovat in navajen morš biti na vse pogoje. Na omenjeni kontrolni točki smo čakali našega aduta. Prpravlen smo meli zvočnik z musko. Pa naj bo mal drugačna sem si reku ko sm metu komade na usb kluč. Za začetek sem mu spustu Živela Jugoslavijo, od Lepe Brene. VIDEO Jah lej, naj slišjo iz kje prhajamo. Glede na profil in dolžino je Janko prletu v pričakovanem časi. Zasluženo do okrepčevalnice organizatorja in malo višje, kjer je izstopal naš kombi z nalepko VAMOS JANKO. Vzel je neki za pojest, za popit in gremo dalje. VIDEO Vili za volan, Sirči in Ali v kombi, jaz sem se mu prkluču na teku. Pred nama je bil še en pukl potem pa spust v kombinaciji z ravnino. Vprašu sem ga kako gre, povedu je kje so letel in da je blo precej zahtevno, a da je u igri. Zgledu je fajn, kar je glavno, spreman za naprej. V svojem ritmu ne glede na konkurenco, nogo pred nogo, kilometer za kilometrom, gremo. VIDEO

Na teku smo se mal menjali, enkrat ga je spremlu Ali, enkrat Sirči, neki časa sm bil jst nekje ob boku. VIDEO Žal se je Vili počutu mal slabše, neki mu je udarlo na zdravje, tko da se na laufu ni prkluču, je pa opravlu svojo nalogo tko kot vedno. Kombi je bil vedno tam kot je treba, preden je Janko prlaufu mim smo meli že vse prštimano, hrano, pjačo, musko, kako motivacijsko besedo, dve, tri… VIDEO Tko so kilometri bežali mimo. Žal mi je bilo za Matejo, ki mi je že okoli dvajsetega kilometra rekla da je gotova, da laufa v mukah. Huh, pred njo pa še osemdeset asfaltnih. A vedu sm, punca je psihično tako čvrsta in fizično pripravljena da to ne pomeni konec. Na razdalji okoli 30 kilometra sma jo z Janitam prehitela. Začenjal se je klanec, najprej dva kilometra, potem nekaj ravnine in prehod v najbolj zajeban del trase, 14 km vzpona, tapravega, brez popuščanja, brez ravnine. VIDEO Tam se je delala selekcija. S trail teki je Janko lepo napredvou na vzponih, kar je prišlo do izraza. Določeni deli so bil prestrmi, na posnetkih se seveda tega ne vidi, a če se spomnem, vem da ni blo lahko. Po pameti se je tam pa tam za kakšno minuto ali dve hodilo, potem pa spet v svoj ritem in gremo dalje. VIDEO 48 kilometer je bil prelomen, za traso sigurno, iz vrha prelaza se je začelo spuščati. Profil nam nakazuje spust do cilja, a temu seveda ni tako, spusta je bilo sicer precej, a niti ravnina ni bila v deficitu. Konec koncev pa nisi na kolesu, tudi tek navzdol ti pije energijo, še vedno je treba vsakič posebej eno nogo postaviti pred drugo. Na vrh klanca, najvišjo točko mimo številnih navijačev ko se je ravno spustila tema, sma suvereno prelaufala skupi, en ob drugem. Meni poseben občutek, laufat zraven ata ki ga je tako dobro borbal. Pred omenjenin spustom smo naredili prvo omembe vredno pavzo. Sirči je pripravil blazino, Vili je mal sforsifal plac za kombi tam ob cesti, z Alitam pa sma postala maserja. Vmes je Janko jedu pecivo kerga mu je prpavla naša mati. Uf je bil zadovoln. No to je bil pomemben znak. V primeru da mu nebi pasalo tisto kar ma najraje pol bi ga kr naložil v kombi in bi šli domov. A apetit do hrane in teka je bil še precej visok. Vamos Janko. Gremo v drugo polovico, glede zahtevnosti na papirju bo lažja, a na že pretečeno dolžino vsekakor težja.

V prvem delu spusta pa dobra novica. Mateja se je vrnila. To je to. Lepo je šla mimo nas in sam upal sem da ima dosti đusa da zdrži tisti tempo do konca. Treba je vedet da če si mel zajebanih prvih 50 km in potem našel energijo, ritem in voljo da zborbaš še novih 50, potem s tabo ni vse vredu, pozitivno seveda, ja, to je naša Mateja, gremo mašina. Ali, Jani in jst smo ga pičili navzdol. En ob drugem, en pred drugim, mal smo se pogovarjali, Ali je vmes povedu kako dobro foro, zmer jih ma na zalogi, čas nam je tako hitrej minil. Spomnem se ko sem ga vprašu. Ali, kaj kurac nam je treba laufat tlele, ura bo počas polnoč, mar bi doma spal, tko se pa jebemo in laufamo nekje sred Italije. Reku mi je: Jst delam to za Janita! Ne znam povedat kako lepo je blo slišat, res iskreno, z razlogam, za kumerata. Janiti sem vprašu, kako si, kako noge, kako pulz, kaj te najbolj jebe? Reku je, nevem, ne znam ti povedat. Ta občutek poznam, huh kako dobro ga poznam. Noge niso zakrčene, niso teške, pulz je normaln, a ne gre lahkotno kot bi moglo. No pa sej, tm po sedmih urah tekah rečmo da je to čisto normalno. Omenu je rahlo bolečine v kolkih kar se je vidlo na tehniki, a na ultrah ima vsak svojo problem in svojo bolečino. Rezulatat pa je odvisen od tega kako znaš vse skupaj prenašati. Na teku se je prkluču Sirči, Ali je skoču na sovozniški sedež, za nekaj kilometrov je za volanom zamenu Vilita. Lepo uskaljeno, uigrano, pomagal koker se je dal da je blo Janiti najlažje. Seveda je vsak meter mogu odlaufat sam, a tiste malenkosti ki smo jih nudli včasih štejejo največ, potegnejo naprej. VIDEO Pri 75 kilometru smo meli še zadnjo, drugo pavzo, a tut ta ni bla dolga, mal masaže, druga majica, nov trak v glavo in že je pičil naprej. To je to, res je v življenski laufrski formi. Ne popušča. To gremo do konca, vem da gremo. Ura na njegovem Polarju je kazala da je blo pretečenih več kilometrov kot je bilo dejansko, tm skor za 3 km je zgrešila. Prehiti naj en od tekmovalec in reče da je še 23 km. Na uri je kazalo nekih 20. To ti konkretno udari na psiho. Res da tri kilometre ni veliko a v dani situaciji se ti zdi 10x tolk. Lahko te fukne iz tira. Spomnem se tekmovanja, bike/run ko sma z Sirčam borbala iz Savudrije v Novigrad. Narobe so naju usmerli, zgrešila progo in naredila kakšen dober kilometer đabe, že to te udari po hrbtu. A takrat ne bom pozabu, sma midva udarla, tuk sm ga odpru na laufu da sma hitro prišla v vodstvo, Sirč je obdrzu tempo in na koncu zmagala na 56 kilometrski preizkušnji. Zdele sm se mal pohvalu, a upravičen, nikol ne zmagam, takrat sma. Sirči kot član prve postave moje ekipe na extremih, bo tudi letos podpisan kot »coach« na ICON- Livigno extreme triathlon in z mano oddelal tisti del na katerega te samega ne pustijo. Sirč me pozna, zna z mano ko je zafukan in je velk razlog da se ne ustavim.

Pred Janitam je blo še 21 km. Konstantni tempo, ekipa ob boku, vnos hrane in pijače je bil ves čas na programu. Mislim da se je celo enmal zredil čez vikend. Teško povem kako se je počutil, a na pogled je bil suveren, dobro je prenašal tako psihični kot fizični napor. Bližali so se zadnji kilometri, bližal se je cilj. Do 96 km smo bili z njim, še zadnjič smo zapeljali kombi ob cesto, se ustavili, kot tekač sem zaključil s spremljanjem, Sirči mu je dal še zadnjič v roke pijačo in nekaj za pojest. Odpeljali smo naprej, v center Faenze, mesto ki je bilo sto kilometrov stran od tam kjer smo startali. Za vsak slučaj smo pohiteli, da smo v miru našli parking in počakali našega šampijona na cilju.

Dobrih 13 ur teka in videli smo ga kako leti po ulici, pri skoraj triinšestedestih letih, v ritmu, z nasmehom, kako ob štirih zjutraj njemu v čast čez zvočnike nabija komad druže Tito mi ti se kunemo. To je bila epska scena, meni osebno neki najlepšega kar sem doživel v športu. Spomnem se kako je bil ponosem ko sem odlaufu Ultrabalaton in ta občutek sem mel zdej možnost začutit iz druge strani, zdej sem bil in sem ponosen jst, za njegov Del Passatore. Objel je vsakega člana ekipa, hvaležen, vidno vesel, le kako nebi bil. (Mateja je uspela, drugo polovico je držala svoj tempo in uspešno prečkala cilj. Bravo bejba!)

Na cilju smo bli zjebani vsi, še enkrat več cenim spremljevalce, ker tut za to morš bit čvrst in spreman. A kokerkol, glavno da se je vse razpletlo po željah. Lepa zmaga. Odšli smo do kombija, nismo kej dosti komplicirali, poštimali smo stvari, se nametali vsak na svoj sedež in zapeljali na obalo, ki je bla oddaljena slabo uro. Ali je navigiru, ostali so zadi zaprli oči. Ker je bla ravna cesta sma tut midva spredi mal zadremala. Na plaži, ravno ob sončnem vzhodu smo se fukl na ležalnik a so nas hitro sterali, tko smo si prvošli eno uro lezanja na kamnih, direktor se je pa po svoje zamotil. Od tam naprej smo po obalni cesti pognali proti Benetkam, neki kilometrov prej pa smo zavili še enkrat, ob vodo, enostavno smo si zaslužli da s fuknemo v morje. Jani in Vili sta kafanila, mi trije pa skakal po vod in gledal zagorele italjančke hhhh. Tm pa tm se je pogledala tut kaka punca. V Palmanovo po Tomi Klifhenger gate in na kosilo, pol pa Vilita za volan, on pele ko drugem zmanka štroma. Nedelja se je počasi poslavljala, v Trboule smo prpelal zlato medaljo!

Ta vikend ni bil le tek, ni bla le ultra, ni blo samo tekmovanje. Blo je nadvse prijetno druženje s prjatli, z veliko smeha in več kot pravilna odločitev da smo šli, da je šel, da je odlaufu, to je bil njegov vikend. V lajfu je treba Iskat priložnosti in ne izgovore. Bravo Janko!