Buongiorno Dolomiti

Tam pa tam ga z bojsi pihnemo mal naokol. Zdej je že kr neka stalnica da je vezni člen avtodom. Pred corona vojno so se nabiral kilometri po Ameriki, zadnje dve leti smo šli v Finale Ligure, meko za gorske kolesarje, podaljšali v Francoske hribe, zadnji dnevi so bili posvečen sproščanju na severu Garde. Tokrat smo šli za par dni do sosedov testeninarjev v Dolomite. Preveč je bilo zgolj govorjenja kuk fajn bi blo pofurat kak lep prelaz, s specialko v šponarcih seveda, skočit s štrikom v skale in se slikat ob ponudbi komercialnih jezer. Less talk, more rock. Mislem, da nam je kar ratal. Dnar se vrne, cajt se ne. Vzel smo si ga, za prjatle, ker nas konc konci prou te stvari bogatijo, ker se tko pišejo dobre zgodbe. Izkoristil smo tole okno, okno priložnosti.

Par let nazaj smo šli na naš tradicionalni poletni dopust v Livigno kerem smo dodal uvod, ta je bil v Dolomitih. Lepo, nimaš kej. Precej za vidit, razno razni spoti dostopni množici, to seveda privabla, kakopak. Konc konci smo tut mi zgolj turisti, edina razlika je, da včasih rabmo mal več al pa vsaj mal drugač.

Odpelal smo iz Trbovelj, izpred Lidla, že tam misleš da si nek globok v tujin ali pa na kakem mednarodnem sejmi. Ene dvakrat se mi je zdel da bom mogu potni list pokazat predn sm menjalnik prestavu v prvo. Pet ur fure, mogoče dobrih pet ajde, če je ža bajta na kolesih in s tem povprečna rang nižja. V planu je bla horizontala ob jezeru Misurina, tam smo že spal, a tokrat je bil avtodom nezaželjen. Obrnemo, zlo hiter najdemo primern plac in ročna. Pozna ura, nema zajebancije.

Naspal smo se kr solidn. V hrib do vznožja Tre Cipe di Lavaredo. Zajtrk z razgledom, to seveda more bit, lahk bi celo napisu: mornings like this, coffee with a view in potem sam še moutains are calling and i must go… to so te klasične modre misli, do kurca brez idej. Mi smo se najedl in pognal po romarski poti. Viši greš, manj je folka. Šli smo na Monte Paterna. Na ferati nism baš dobr, mogoče nism več tuk slab, a nism dober, nimam tega u seb, blo je kr neki rišpekta. A skup z ekipo se napreduje.

 

Aja, tokrat smo bli štirje. Avtodom je na startu sicer prčakvou šest folka, dva sta žal odpadla, en na predzadnji in en na zadnji štengi.

  • Sirči, z njim sma nardila že tuk skupnih nočitev v kabini nad voznikom, da bi rabu kalkulator. Letos se vrača na triatlonsko tekmo, pričakujemo pobrite noge. Tokrat nam je prvič uradno predstavu svoj brskalnik, ponuja vse odgovore. Imenuje se Sirčipedija.
  • Ambrož aka D-man. Višji nivo humorja, duša dalmatinca, apetit bernardinca. Zadnje tri lete je z nami na furah in mislem da bo tut naslednje tri, paše v tole ekipo ko ata na mamo.
  • Borč aka fitniser, novinec avtodomarske odprave. Dodana vrednost ekipe, multisportiva, prva kuhanca apartmaja na štirih kolesih, zdefiniran mesojediwegan.
  • Pa js

Kua sam štirje ste bli, me pol upraša kak brjoldek. Ja lega, sam štirje in ti spet nisi bil zraun. Sej vemo kako je, lahk jih je sto, a če ni tebe, nimaš nič od tega 😉

 

Idemo po tisti ferat do vrha, blo je za zdržat, kak odsek tm tm, a je šlo čez. Na vrhu smo srečal kr neki slovencu, počvekal, povedal kako foro kere so smešne po večin sam nam in šli v dolino. Spustil smo se po drugi strani. Kr skale, kr zajle, kr ni mi blo čist usejn. A če gre gor, gre dol tut sigurn, sam da ne prehit. Razgledi so res izjemni. Zanimivost so tuneli, teh je kr neki v osrednjem delu, glavni je precej dolg, tko res ekstra, všečna zadeva. Spust do Rifuđo nevem sicer kak ime ma, nism si zapomnu, niti nismo bli dolg tam, kr hit smo nadaljeval pot, po mal daljši varianti, ki prpelje okrog Treh Cip.

 

Čaku nas je avtodom, kuhna je čakala Borča in njegovega pomočnika D-ja. S Sirčam sma vsaj stole pa mizo prpravla, da je enmal odtehtal trud bojsev za šporhetam. Fajn kosil, na taki nadmorski višin ma to še večjo vrednost. Vreme se je začel rahlo jebat in pol se je zjebu. Kosil na luksuzni terasi je šel k sreč še gladko čez. Odigral smo prvo rundo Aktivitija. Sej veš kako gre, polna smeha, zejbancij, drkanja in borbe. Sirčipedija in Borč sta bla bolša. Nimaš kej, usak ma svoje, D je lahk dolg pod tušam, jst sm pa recimo hitrej v hrib.

Odpelal smo se v Cortino, šetnja po tem mestu, ki nevem kako bi ga sploh opisu. Ni se kej velik spremenil od zadnega obiska. Neke fensi trgovine, folk oblečen tko čudn, verjetno modn a men osebno čudn. Neki na pol kavbojci, na pol šmekerji. Ulica diši po parfumih. Ornk se je uscal, letel smo nazaj na parking in na pot do Corvare. V planu je blo da zapelemo apartma v kamp a smo bli prepozn. K sreč smo balkanci, tko da smo parkiral pred ograjo in vseeno koristil vso ugodje kampa. Čestitamo.

Dan ki sem se ga zlo veselil je blo nabijanje po pedalih prek prelazov Compolongo, Pordoi, Sella in Gardena. Bujenje, joga, pozdrav smrekam, meditacija, drogiranje in gremo. Štartali smo iz Corvare in krog začeli v smeri urinega kazalca, mal za orientacijo. Naklon teh prelazov ni baš nešto, taki lušni so, dobro se da vrtet in v miru uživat v okolici. Mel smo lepo vreme, tko da je blo vse skup precej kičast. Spusti so bli kr hitri, za hitre, za ostale malo manj. Asfalt je po večini dober, redki odseki so slabši, kr neki kilometrov je sanjskih s črnim, frišnim asfaltom. Podobn filing kot recimo, kadar zapeleš nož čez frišn odprto nutelo. V tistem trenutku je tuk lušn da ti noben ne more nič.

 

 

Mam to srečo, da sm vidu že neki tujine in prevozu precej kilometrov po cestah kere so opevane. Ne bom reku da je Sella Ronda v čistem vrhu kar nosi moja zgodovina, je pa blizu, je ena tistih, ki te ob mislih nanjo spravla v dobro voljo.

Bojsi so dober trajbal, mel smo en tak lušn tempo, kdaj se je nardil mal gepa, a neki velik se na vrhu ni čakal. Kamot rečem v imenu vseh, bil je en tak hud fajn dan na specialki.

Tuš, južna, aktiviti, kokakola, pivo, pile… Aktiviti druga runda, zmaga za dvojico D-man / Sportiva. Sam povem, kr sta pomojm  Sirč in Borč po že pozabla kako sta pušila v fotofinišu. Pol pa dež,  vežde se je uscal, a tenda je umirila strasti. Prot večeru smo šli na šetnjo v Corvaro, mal po trgovinah in na drinks v lokaln kafič.

 

Zbudil smo se v jutro ki je bil drugačn od napovedi. Blo je lepo. To bi blo kr za izkoristit. Nardil smo premik preko prelaza Compalongo do mesta Arraba, nardil še neki spusta in parkiral ob cesti kjer se začne vzpon na Passo Giau. Dež. Nič hudga, mal smo počil v naši bajti, za nagrado pa se je naredu, kuker smo mi rekl: Super gap. Se prau za neki časa smo dober, solidn vreme, lahk gremo osvojit še Giau, ker je tut en tistih, kere je enostavno treba. Mal daljši, mal več naklona, treba je odpelat kr po muško. Borč se je s svojim težkim prestavnim razmerjam vrnu na zadnji tretini in skupi smo borbal do konca. Ni popušaja. To me vrne v cajt, ko sm začel furat speco. Borč je bil prvi s kerim sma začela vozit skup, se vrgla v triatlon in nardila en trop kilometru. Bil je boljši, zmer je šponu, zmer je blo naporno, nikol ni pustu velik dihat. A to so bli dober »treningi«, lepo so me utrdil. Zadne cajte ne fura specialke, a je pokazu da še ni reku tazadne. V svojem uživaškem tempi je do vrha prpjalu tut D. Giau ponuja lepo, fotogenično okolico, tm se pomojm na dan nardi eno tono slik. Pičke, tipi isti ko pičke, prpelejo se sam zato da se slikajo, z avti do vrha aveš, pol pa tm šmekajo, glumijo nevem kua in nazaj v dolino. Jah lej, tut to morš znat oz. tut za to morš bit dober. Vsi mamo seveda rad lepe slike, vsi rad dober zgledamo. Ne laž da ti pa ne! A mi običajn nismo lep, vrhove osvajamo z bajki al pa peš, bol ko ne smo zmer lepo zjeban, prešvican… vidm da sm najdu fajn izgovore 😉

V koči na vrhu smo neki popil, pojavu se je tut apfelštrudl mit smetana pa vanilija sladoled. Ni blo dober, nobenm ni pasal. Se ne. Skok v avtodom na drugi poraz v aktivitiju in proti kampu bliz Cortine.  Tam sma dva uspešno preplezala ograjo in za nagrado prejela topel tuš v osrčju hribov. Dvema pa je receptor jebal mater že predn sta pršla do vhoda v kamp. Za tolažilno nagrado sta prejela mrzel tuš v avtodomu. V Cortino, na šetnjo, na pico. Pica je moja najljubša hrana, naraj pijem kokakolo. Klasika, od vedno. Rad mam dobre pice, vem kaj je dobra pica. V piceriji kera je bla na tripadvisorju ocenjena s 4/5 bi se prdružu štirk. Zadovoln. Nardimo premik, nevemo še točno kje bomo sploh spal, a neki se bo najdl.

Lušn plac smo aktiviral na smučišču pod prelazom Tre Croci, tut tam smo se že enkrat ciganl, par let nazaj. Skupi z Ančo, Timekam, Jašo in Sirčem. Pomojm da lih ene tri leta nazaj, glede na to da je tamal star 4 in pol, verjetno nismo bli šest let nazaj, tamalga sm namreč že nosu v ruzaku. Tle bi se lahk matematka skregala sama s sabo.

Zbudil smo se v jutro za kerga je blo prou tko napovedano slabo vreme. A vidl smo, da tut dnevi s slabo napovedjo niso tko slabi, če govorijo o padavinah se bo sigurn pojavu tut Super Gap. Blo je okej, zapelal smo do prelaza in od tam po verjetno najbolj oblaufani poti do jezera Sorapiss. Poznano ja, vem da si že bil, da že maš sliko iz tam, da je šlo na lajke, vem da so lubice pohvalle. Borč in D še nista bla in prou je da vidta kako  zgleda bajer v kerga vsak jutr ruknejo par litru mehčalca. Isto bomo zdej nardil v Trboulah, v prvem bajerji ko greš čez hrib u Hrasnk. Začnemo 17. avgusta, lih za dan žena. Pridte pogledat, s sabo mejte telefon pa kej lepga z oblečt.

Prvih par metru smo hodil, pol pa predlog da letimo, ni blo tuk folka kuker bi prčakvou, tko da se je kr dal držat kadenco. Tut ob jezeru ni blo baš neki zlo velik folka. D-man je vidu Unicorna, lahk daj bil sam tuk sfukan, mi smo namreč vidl zlatoroga.  Nazaj smo se vrgl v mal bol kulturnem tempu, šli do kamperja, ga zapeljal do, trenutno lahko rečemo potočka, ki je vseen ponuju solidn pretok vode, kar je blo čist fajn za se stuširat. Pol se je pa uscal. A blo nam je vseen, kar smo hotl smo oddelal. Neki hrane in pjače je blo ves cajt na zalog, tko da smo se nafilal in počas pognal prot Trboulam.

Ni tok važn kje si, ampak s kom si. To je klasika kera bo vedno držala. V prvi vrsti je to najbolj pomembn, kumerati s kerm se mamo res dober, mamo skupne interese, nek podobn okvir humorja, se znamo prilagodit, pomagat in si lepšat dneve. Ni blo niti ene ure nad katero bi lahk napisu, dolgcajt. Blo pa je pa kr neki poglavji smeha, petja, švica, zejbancije, športa in dobre hrane. Vidl, dožvel, prelaufal, prehajkal in prekolesarl, eden od ekipe bi reku: pofural smo ta šit!  …in potem je odšel na dopust v D-almacijo.

Žiuleje ne čaka!

Vse dobro, vsem ❤️