Nekak ratuje, da čez zimo za neki dni odmaknemo riti iz nule na termometru in skočmo na mal bol topl, v kratke hlače in šlape. Kanarci so neka dost blis in dostopna destinacija. Sicer sem ljubitelj zime, a zime v stilu snega, neki na pol mi ni všeč. Konc konci pa, hladno mamo od novembra in vse tja do marca, tko da v vsakem primeru te mazanje s sončno kremo ne spravla v slabo voljo. Šli smo na Tenerife, preverjena klasika. Otok poznamo, tko da ni blo ekstra planov, sam da gremo, kar bo bo.
Ko smo bli na avijoni, sem gledu Timota in si mislu, ti mali si taprau faker. Pri devetih mescih je šel z Ančo in Tinco v Egipt, tri mesce kasnej smo šli na Tenerife, na dan njegovega prvega rojstnega dneva smo se vrnil domov. Leto kasneje se je na svoj rojstni dan vrnu iz otoka Lanzarote, lani je šel dva dni po rojstnem dnevu na Fuerteventuro. Letos pa je bil za svojo 4. svečko na Tenerifih. Mislem, da mu ni moril, kljub tem da je bil tle že drugič ? Uglavnem, Kanarsk otoki so postal stalnica. Osebno se me navdušl že leta 2004, ko smo jih z družino obiskal prvič. Prilagam sliko Deželaku, na kateri mi pa očitn neki ni pasal ?
Nekega natančnega potopisnega predavanja ne gre metat na tipkovnico, Tenerife so namreč ornk komerciala. Znani so tisti »hot spoti«, kaj je vredno ogleda, kar si nekak morš ogledat, mape, slike, videi, vse to ti ponuja gugl.
Mi smo si nardil mal po svoje, dvakrat smo se selil. Kuker sem Tenerife že oblaufu, mi je vseen ostal še na dolgu čisto SV del otoka. Zelen, najbolj zelen, res lepe ceste, gledano iz stališča cestnega kolesarja popolne. Prvih neki dni smo bli sicer na jugu, tam pravjo da je najbolj sigurno glede vremena, je mal bol topl in na srečo je res tko blo. Precej dobre dneve smo fasal, na števcu je kazal 26 stopinj, zlo prijetna poletna temperatura. Za mesec februar, odlična. Topl lih tuk da ne švicas. Ko greš na lauf, švicaš ko budala.
Rentakar zmer vzamemo na letališču, najmej sranja, hiter se poštima in nisi odvisn on španskega taksista ali voznika avtobusa, na kerem garant fašeš kazga turističnega vodiča, ki ti vsake pol minute pove kaj vidiš čez šajbo.
Apartma s skupnim bazenam, đakuzi kad, konkretno kvadraturo in izjemnen razgledam pride 65 ojru na dan, mal za filing. Ko se bo bukirala Istra za letošnje poletje, takrat vedi da ni Ici tist ko ma, ampak da devaš ti preveč. Vemo kuk kune vzame gospa Smiljana.
V štartu, prve dni, smo bli zlo na izi, bližnja plaža, skok v morje, skok v mesto El Medano, kjer smo se dobil s trbousko familjo, Saša, Maži, Nik. Bli so lih dol, IG storiji izdajo vse, tko da smo se ulovil in podružl. Trbouca je zmer fajn srečat.
Pršu je dan ko je naš Timek praznoval 4. rojstni dan. Anča mu je okrasila sobo, zapel smo vse najboljše in šli naokol. Pelala sma ga gledat opice pa neke papige, ni blo buh vej kua. Ko maš froca vidiš in spoznaš marskej, se zamisleš, sigurn na kako stvar začneš gledat drugač. Dobiš kako plesko ukul glave, vidiš da včas res preveč kompliciramo, preveč hočmo, ubadamo se s kakimi problemi ki to konc konci niti niso, radi bi lepše, boljše, nekter mislejo, da žvijo tko kot je na Fejsbuki. Vsi si želimo lajf, ki ga mamo na fejsbuki ?
Malega boli kurac kje je, njemu je vseen al gre dež al sije sonce. Vseen mu je če je 10 al pa 30 stopinj. Lahk je v Španiji, v Braziliji, lahk ma ol inkluziv v Šarm el Šejki, lahk nima nič na Mađarskem. Njemu ni neki važn kaj dobi v roke za pojest, kuk je hrana lepa, da je pijača neka huda kvaliteta oz. nek imiđ. Vseen mu je, če je oseba ki se z njim igra najlepša in najbolj kul, ali pa neka stara zmatrana babica, važn mu je filing, toplina, zadovoljstvo. Vseen mu je za glavnino stvari, cen in čut tisto pristnost, ne rab velik da mu je prfekt. Veseli me, da je Timson prou tak, da rad spi v kombiju in da uživa na prostem.
Spomnem se nečakinje Tajde in njene izjave pred leti. Res je bla še ornk froc. Pršla sma iz trgovine in se je uscal. Vezde sem pojamru, ta dež, brezveze, zdej pa ne boma mogla počet kar je blo v planu. Pa je rekla. Ne se sekirat, dež gre, pa kaj pol. Vreme pa cajt sta edine dve poštene stvari na tem sveti. Jst sm kr gledu ko ena budala…, cajt vsem isto teče, vreme je za vse isti. Neglede na to, kdo si, kaj si, iz kje si… od ljudi za ljudi bi rekla M@J.
Nazaj na Tenerife v rentan avto, katerega se nikoli ne merka. Mal sm, mal tja in precej hiter tudi v Bike Point, eno od izposojevalnic koles na obali Playa de las Americas. Priporoču mi jo je trbousk bike allrounder A. Jeršin. Lani sem mel svojo specialko s sabo na Fuerti. Letos jo rajš nism vzel. Ne morš gledat bicikla prmer, to res ne gre. V planu ni blo nekih priprav, bla pa je renta, saj kak dan, dva…
Ena od epskih cest je vsekakor od obale do vznožja vulkana El Teide. V prvih 34 kilometrih ni metra ravnine, skupaj nardiš 45 km vzpona in prou tok spusta. Obrn je treba nekje 2500 višinskih metrov.
Reku sem dej Anča, naj bo prvi dan pedaliranja tvoj. Prvošu sm ji da pofurat tist asfalt, tiste ovinke, da odpele eno lepših tras, svetovno znano cestnim kolesarjem. Zadnje obdobje so Ančo neki jebala kolena, tko da je bil ta vzpon mogoče mal nespametn, sam sej veš, nimaš kej, je za probat, lahk da je že bolš. Lepo je pelala, kljub tem da ji verjamem, ni bla blis svoje bajkerske forme. S Timekam sma se kake 2 ure za njo z avtom odpelala iz plaže proti vrhu. Vedu sm da je Roglič in Jumbo Visma na pripravih v teh koncih, nism si pa mislu, da bom mel srečo in jih vidu trenirat. S Timekam, ki je zadremu, sma ujela rumene. Kruijswijk, Benoot, Van Aert… Huh, kuk fajn filing. Prehtela sma jih zlo počas, itak sm gledu v njih ko v kake velke zize dol na plaž. Cca 200 m naprej še dva, Vingegaard in pa naš Roglič.
S Timotam ujamema Ančo, rekla je da ji ne gre najbolš, a zdel se mi je da se dobro bori z vzponam kerm kr ni blo konca. Na vrh je pršla lih ene par minut pred ekipo JV. Bojsi so zapeljal za hotel v katerem so nastanjeni. To je še zadnje in najvišje prenočišče pod vulkanom El Teide.
Šel sm tja zadi kjer so se ustavli, mal učke vršt. Razumem, da fantje šponajo vsak dan, verjetno majo dost folka ki jim utruja in če si zjeban, ni neke ekstra energije se ukvarjat še s čim drugim kot svojim šihtom. A deloval je vse okej, dober filing. S Primožam smo bli parkrat skup na pijači, zmer se mi je zdel preveč na izi, preveč miren. Kar zdaj dela je nepredstavljivo, res vso spoštovanje, sem njegov velik navijač. Je norc, jezen in glasen tam ko mora bit. Reku sem mu, iz Trboul sm pršu da se ma lahk skup slikala. Klik klik, meni za spomin, za njega pa tuk da ne pade iz rutine. Mal sma še počvekala in vrnu sem se do Anče in Timota, ki sta mela mal pavze. Uspešen dan, za nazaj me ni skrbel da ji bo hudga, enmal vmesnega vzpona, ostalo pa sam užitek. Kolena so zdržala, vrnila se je tudi h teku, zgleda da vse štima… Vamos.
Popoldne smo prežvel na bazeni, zvečer pa pomojm šibal na kako šetnjo. Nasledn dan sm šel iskat bajk zase, lušn Specialized M 54 in gasa v hrib. Prvih neki kilometru se še kr fajn pelu, neki se jih prehtel, kolesarju je namreč precej, pol sm pa vidu da to ne bo lih moj dan. Ni šlo neki fajn. Sej sem ubraču, nisem počivu razn pr zadnji opciji kjer je možno, sem dotoču vodo. Navduševala me je narava, izven serijsko gladek asfalt, res supr za furanje specialke. Edin minus je bil, da sm se enmal preveč namatru, sej veš, pride dan ko ne gre. Nimaš kej. Na vrhu sem potegnu še mal iz bidona, neki vrgu v usta, selfič z vulkanom zadi in gasa v dolino. Spust je bil wowww, nism hiter na spustih, a čeb furu take ceste bi sigurn ratu hitrejši.
Bil je zlo topel dan, mel smo še neki cajta kerga smo prežvel na bazenu. Mali Timek obožuje vodo in zmer mamo problem ko mormo stran od nje. Krajša selitev, prenočišče smo imeli v mestu Santa Cruz. Smo pa zjutri kr šibal mimo njega na Playa de las Teresitas. Dolga, peščena, lepa, negovana, komercialna, vetrovna. Dan na plaži bi se lahk rekl, pozn popoldne ček-in v centru mesta, šetnja, hrana, spavanac.
En od top dni je bil sigurn tist, k smo ga porinl čez hrib do plaže Benijo, tm je vse skup bolj divje, ni kej velik folka, plaža je kr taka jezna, visoke skale sred vode, ob robu mivka, lepo za popizdit. Kopat smo se šli v sosednjo, bolj prijazni do turista. Fural smo čez tiste hribe, čist kamot lahk rečem, občudovali smo naravo. Kulturna familja. Blo je kr neki lepih spotov, naredu sm kako slikco in gasa dalje. V Santa Cruz smo šli na bazen, treba se je blo mal sfrišat. Prežvel smo še en dan v tem mestu in okolici, pol pa gasa nazaj na jug. Za zadne dni smo si prvošl hotel v kerem smo bli ze tri leta nazaj, lep spomin, sploh na jedilnico.
Treba je blo pofurat še kako cesto, drgač nebi bil miren. Sposodu sem si specialko in akcija na pot. SZ del je tut precej lep, par urc sem obraču pedala, vmes naredu en 22 km dolg vzpon do Masce, v zadnjem delu je kr hud naklon a je bil tut kr hud dan, tko da je lepo pelal do vrha. Zadovoln sem se vrnu do mojih dveh, bla sta na plaži in na igralih s trampolini, tobogani in žogicami, tko da se je Timo steru po svoje, Anča je mela pa vsaj enmal mira. Te druzinske kombinacije nam grejo kr dober od rok, (ker mama tok kul mamo in ženko), tko da jst sm svoje naredu kar se tiče športnega oddelka. Anča je šla kasneje na lauf, Timek pa na neka druga igrala. Za usazga neki, za usazga še en sladoled in spjal se do hotela, na večerjo. Več dni na let jemo v kombiju al pa njegovi okolici kuker v hotelu ali okol njega… tko da smo si vzel cajt, dober najedl in napil, po pa direkt v Mini Disco, ki je za sinkota en od vrhuncev. Rad pleše, miga, skače, bil je srečko. Aja, prvi dan ko smo pršl v hotel je našponu v šajbo, tisto ki gre iz spalnice na balkon, 2×2 m, precej debela, z glavo naprej. Mal bojnih ran na čelu, na ustnic, na rok, tko da sma ga pelala v bolnico, da so zašil in gasa dalje.
Dnevi kr hit letijo mim, tko je pršla tut naša zadnja nočitev, zjutri še na zajtrk, dopoldansko kopanje na bazenu, pol smo pa napokal torbe, zapelal do letališča in proti domu. Na avijonu sem sreču še prjatla iz Kozine, mojster škarji in peroksida, Simon so mu dal ime. Fajn družba, zarad kere je cajt hiter mnil. Pristanek, 3 urce rok na volanu in cesta Treviso – Trbovle je bla pod streho. Zuni nula, snega nula, kua vem… čez zimo je res fajn skočit na topl. Naslednje leto, Kanarci, desetič ?
P.S.
Tale dopust je bil rezaliziran v februarju, a cajt za ga vršt na tipkovnico se je najdu v aprilu, z njim pa tut objava. V spomine je vredno vlagat.