Double Ironman – This is HardCore!

Nikol ne smeš odnehat pri nečem, na kar misleš vsak dan. Nikol! Če je želja tuk močna da ne gre iz glave, ma svoj razlog, verjem da ma. Primeri in področja so seveda različn. Pri telem je bil športni cilj, zadnje daljše obdobje ni mnil niti en dan da bi šla misel po svoje, želja, fokus, predvsem pa ure in ure treninga, nadgrajevanja in odpiranja mašine. Pred mano je blo tekmovanje, za kerga bi lahk reku da sem nekak treniru cel svoj lajf. Vsi športi ki jih gojim so dal neki od sebe, vse skupi je nardil kr močno bazo. Od bordanja, skupinskih vadb Sportiva, tenisa, furanja s cross motorjem, teranjem po hribih, nabijanja po bobnih, v zadnjih letih vse več plavanja, cestnega in gorskega kolesarjenja, cestnega in gorskega teka. Bla je tiha želja, pojavla se je priložnost, ostal je še sto dni do štarta, lih prou da se optimalno prpravim in se zapelem na limito.

Štartal sem na dvojnem ultra triatlonu oz. dvojnem Ironmanu, 452 kilometrski preizkušnji v sosednji Avstriji.

Leta 2012 sem šel na svoj prvi triatlon, sprint variatno, dva tedna kasneje na polovični Ironman, po cilju in še lep cajt po njem si nisem predstavlu, da bi lahk porinu še kak kilometer zraven. Bum, dve leti kasneje, treniru ko majmun, Ironman Klagenfurt, uspešno čez cilj. To je to od triatlona sem si reku, presrečen da je šlo, vsak ki prečka cilj te preizkušnje more bit dober športnik in ma moj rispekt. Kasneje sem laufu neke daljše zadeve, Balaton leta 2015 ostaja vrhunec, tek okrog Blatnega jezera na Mađarskem, 221 km v kosu. Čez cilj sem pršu gotof. Tam sem si potihem reku, da nikol več ne bom rinu v te okvirje. Pa se je pojavil avstrijski Extreme Triathlon. Plavanje v reki, polovico razdalje proti toku, s kolesom čez neke prelaze v dolžini Ironman distance ter gorski maraton za sladico. Nasmejan in s še kr neki štroma čez cilj. ICON v Livignu je upravičeno priznan kot en najtežjih ekstremnih triatlonov na svetu. Tam se je ko že nič kukrat izkazalo delo ekipe, ne dež, ne temperatura okrog ničle čez cel dan, ne časovne limite, niti snežni metež nas ni ustavu. Padel je cilj na Carousellu 3000. Ekstremni triatloni so mi zlo všeč, plavaš v reki ali jezeru, običajno v precej težkih pogojih, kolesarjenje poleg dolžine prinaša tudi konkretne številke višinskih metrov kere je treba premagat, na koncu sledi tek s ciljem nekje tam gor, tam gor k ne uspe pridit ravno vsakem. Hvaležen sem da nimam poškodb, da vse dela kot mora in da je še ni blo preizkušnje, ki bi me zjebala. Preizkušnje ki nas ni zjebala! Brez močne ekipe s kero te zadeve borbamo so skupinske narave, čeprou gre za individualni šport, bi bli cilji brez njih le pobožna želja.

Običajno glede ciljev govorim s prjatli, s temi ko skup treniramo, s temi ko smo si blizu, omenim ekipi, slej ko prej jih bom spet rabu in tut njih ne čaka lih en frej dan, frej vikend oz. počitnice.

Mel pa sem sem eno željo kero nisem nobenem omenju, bol je bil vprašanje sam sebi, kaj če bi kdaj, je možno, ma smisel… Dvojni Ironman! 7,6 km plavanja, 360 km kolesarjenja in 84 kilometrov teka. Eno za drugim, se pravi, dvojni ultra triatlon, 452 kilometrov. Za triatlon kr jezna številka.

Letos je že drugo leto zapored odpadel švicarski Swissman, eden izmed ekstremnih triatlonov ki spadav v svetovno serijo, bil sem na štartni listi, prpravlen da grem, motiviran precej, zlo si namreč želim končati neko konkretno tekmo v Švici, da si nakonc zapojemo pesem od Merlina, Moj je život švicarska 🙂 Covid je bil razlog, da je kot prejšne leto, tudi letošnje ostalo brez te tekme. Posledično sem bil zlo razočaran, precej sem treniru, mel sem cilj zakaj to delam, kr dost je blo odrekanja, švicanja, teranja… marskej sem dal za to. A nimaš kej, situacija covid, ne rad se pizdim glede tega, rajš ostanem ovca in počakam da grejo zadeve mim.

Mislem da že isti dan ko sem prejel mail od organizatorja, da tekma s štartom na jezeru Maggiore odpade, sem začel brskat po spleti, iskal nov izziv. Žal takih ki si jih želim ni kej dosti.

Tekme so odpadale, vem da nisem bil edin primer ki jo je nekako kr rabu, rabu dat ven iz sebe tisto za kar je delu, se spustit v drugo dimenzijo in borbat. S kliki po netu naletim na spletno stran, ki me je vrgla na Double Ultra Triathlon. Fakmi! Kaj je to, je to to, je res? Dvojni IRONMAN? Kr telefon v roke in pokličem na info. Andreas, avstrijska triatlonska puška mi je povedu, da so se odločili glede na odpoved glavnine tekem podobnega kalibra vseen probat speljati dvojnega Irona. Povezal so se z avstrijsko triatlonsko zvezo, dobili zeleno luč in le 100 dni pred štartom aktiviral zadevo. Dlake pokonc, kr topl mi je ratal. Ni povratka, to sm vedu. Pr men je tko, da če sam pomislem, sem napol že tam, če gledam v prijavnico, je to to.

Za mnenje sem vprašu našega triatlonskega guruja Šketota, trening partnerja Sirča, povedu sem očetu ker me je pospremil s klasičnimi trbovksimi besedami: »kua ti pa j spt, si ja mal upln«. Bil je že v tukih borbah z mano, mislu sm da bo drugač odreagiru. A me je potolažu nasledn stauk, kdaj in kje bo 😊 Vedu sm da bo z mano na štartu in da me bo objel na cilju. Za protiutež sem poklicu še slovensko ultra triatlonsko legendo, prjatla Mateja Markoviča, pri njem je na semaforju vedno zelena luč.

 

Velik folka mi reče, kaj je to za tebe, če bo kdo, boš ti. Mala malca. Maš to. Izi. Kaj vem, sem vesel da so optimistični, da verjamejo vame, da je pozitiva v ospredju, da dodajo na ogenj… a kdaj si rečem, ko bi vedl kok vložka je tele potrebnega, kuk je kdaj men zafukan, kuk najebem… A potem se zamislem in rečem, če že rabmo enga spustit na minsko polje, pol je najbolš da mene, bom že.

 

Avgust, zadnji mesec pred tekmo je bil kar se vikendov tiče tekmovalno in s tem spremljevalno pester. Anča je na prvi vikend štartala K24 ultra trail. Tedn kasneje je Jani nastopu na svojem prvem triatlonu, pa to ne kr enem, odlično je oddelu Ironman 70.3 oz. polovično distanco Ironmana. Premik na vikend po njem smo šli v Idrijo, Anča je koordinatorka HG Trail Idrija, sestra Polona in Sirči pa sta tam nastopila na 27 kilometrski razdalji. Polona, Tinca in Marko, en redkih italjanov iz Idrije, so odrezal še 67 kilometrov dolgo, zeleno traso, na tekmi 100 milj Istre. Pod vsem tem tekmam lahk rečem še bravo in hvala Vili. Suportu je prou na vseh omenjenih petih tekmah, od štarta in do cilja. 5/5, klukca. Vamos!

 

 

 

Nekak sem že komi čakal da sam sebe spustim ven iz kletke, le še tedn dni in akcija. Skoču sem še do mojga prjatla, priznanega fizoterapevta Mateja Čeboklja v Celje, ki me pred tekmami scentrira. K njemu hodim že leta in leta, odkar sem odlaufu Balaton je reku: Prjatu, prideš kadar kol, sem ti na voljo. Cenim! 

Na vprašanje če sem kej živčen, če me je kej strah al kej podobnega sem gladko odgovoru da ne. Res nisem bil, nisem se bal tekme, želel sem si jo. Najbolj stresno v zadnjem mescu mi je bilo na tekmi Ironman Graz, takrat ko je Jani plaval. Ko je Tinca javla da je pršu iz vode sem tuk zaupil, da sm ustrašu sebe in cel trop folka tm okrog. Vem kuk je oče treniru, kuk ur je naredu v bazenu, v jezeru, da kljub bolezni ki mu omejuje gibanje ni najdu razloga zakaj ne, vedno razlog zakaj ja. Ko je pršu v menjalni prostor se je v meni marskej sprostilo, vedu sm da bo kolo odfuru po muško, za tek me pa ne skrbi nikol. Odkar je odlaufu 100 km dolgo ultro Del Passatore v Firencah sem miren. Tle okol se vedno pojavla vprašanje, kaj je lazje, spremljati ali tekmovati… Na to temo se mamo še velik za pogovorit.

Končno je pršu dan, ko sem naredu seznam kaj vse rabim za dvojnega Ironmana. En A4 list besed po alinejah je bil premalo. Mogoče se zdi da rabš za triatlon kopalke, kolo in šuhe za laufat. Kdor se gre to igro, ve da rabš tako rekoč sto stvari. Zadne dva dni sem bil kar se šihta tiče frej, prpravu opremo, prpravlu glavo, dober jedu, spraznu zaloge Minka Vitaminov, počivu, potem pa je pršu petek ko sma se z Vilitam napokala v avtodom in gasa v Avstrijo.

Napokala sma se v isti avtodom ki je bil zraven že v St. Poeltnu na polovički devet let nazaj, z njim smo se odpelal tudi moje prve ultre, iz Logarske, na tekmovanju 4 Islands MTB stage race na hrvaških otokih je bil naše prenočišče in prevoz, zraven je bil na Ironmanu v Celovcu, na Balatonu, na avstrijskem esktremu, vedno je zraven… le za čas tekmovanja ICON je ostal doma, ker je kolesarko tekmovalni del čez Švico in po pravilniku organizacije avtodomi niso bili na seznamu.

Jani je šel na prizorišče tekme že enmal prej, da je rezerviru plac kjer smo si kasneje postavl bazo. Štart tekme je bil v soboto ob 9h zutri. Kot zanimivost. Triatloni se po večini odvijajo v odprtih vodah, kolesarska trasa je speljana glede na dolžino, največkrat v enem kosu, če je res dolga sta včasih dva kroga, redko štirje, skoraj nikol pa več od tega. Prav tko je z laufam. Pri dvojnem ultra triatlonu pa je tkole… za vse ljubitelje psihološko napornih zadev, posebi zabavno… 🙂

Plavanje: 154 razdalj v olimpijskem bazenu

Kolo: 35 krogov v razdalji 10,6 km

Tek: 65 krogov v razdalji 1,2 km

Glavnina pravi da je to za znoret, da bi jih to ubil. Meni na ljubo mi te zadeve ne prinašajo napora, psihično me ne utrudi primer 50 krogov na stadionu. Vedu sm, da mi bo tale način šel kvečjem na roke oz. mogoče vidim tle celo neki prednosti.

Postavli smo bazo, še enkrat sem preveru če je vse okej s kolesom, preveru opremo kero sem imel prštimano glede na disciplino. Opravu sem obveznosti pri organizatorjih (registracija, licenca, pecete) nato pa smo šli še neki konkretnega pojest. Na odprtje tekme in predstavitev tekmovalcev v center mesta nisem šel, ostal sem v avtodomu, počivu vse do večera in upu da bom čimprej zaspal. Ni mi šlo čist na roke, a par ur spanja je padl pod kovtram. Ob 6h zjutri auf in priprave vse do štarta. Iz Trbovelj so se prpelal še Anča, Sirči in Polona, kasneje sta se prklučla še Sarča in Jernej.

 

Zaradi Covid situacije me je na štartu lahko spremljal le eden, isti je bil lahko tudi ves čas ob bazenu na plavalnem delu, skrbel da sem imel za pit, neki hrane za vnos energije in pa kako motivacijsko. Sirči je tisti, ki se ob mojih nastopih na ekstremnih triatlonih vedno podpiše kot coach, z mano oddela tudi zadnji del teka, tako je v pravilih, brez spremljevalca te namreč na “nevarne” dele ne spustijo. Tle je mel lažjo nalogo, a še vseen, dobre dve ure in pol gledati nekoga ki plava, bit prpravlen za karkol tudi ni najlažje. V bazenu nas je v posamezni liniji plavalo po 8 tekmovalcev, bom reku kr guzva, dubu si kako basiko tja v glavo, kako brco, pa tut nazaj sm seveda brcnu ko je blo treba. Sicer nisem najboljš plavalc, a sem nadrku do te mere da lahko plavam precej dolgo. 7,6 km sem zmogu v 2h in 38 minutah. Bil sem zadovoln. Neki tezav sem mel s križem zadne dva kilometra, neka bolečina, a konc konci, čeb šlo čist gladko bi blo neki narobe. V menjalnem prostoru sem vrgu is sebe neopren, hitr enmal pojedu, se vmes oblaču, kolo iz stojala in gasa, na pot, pred mano je blo 360 kilometrov.

Take razdalje do zdej še nisem odfuru. Bla mi je tuja, bla je uganka, nisem vedu kaj prinaša. Taktično sem zastavu da vozim okrog 30 km/h povrečno. Cesta na kteri smo tekmoval je bila odprta za promet, v prvih urah je bilo celo neki redarjev, a previdnost je bla nujna, trikrat smo se mogl praktično čist ustaut, ker smo zapeljal iz stranske na glavno cesto. Tle smo zgublal na času, posledično povprečni hitrosti, kero sem na lepših delih dvignu nazaj.

Krog je bil kot sm omenu dolg 10,6 km, vozu sem konstantno, v bazi mim katere sem se vedno pelu je bla ekipa, mela je vse kar sem rabu, hrano, pijačo, lepo besedo, cote za preoblečt in kako informacijo. Vidu sem da so prpravlen da teramo do konca, dolga pot je do cilja, slabo bojo spal, jst ne bom spal nič, noč ne bo prijetna, do nje je še kr neki ur, a to je treba nardit. Z vožnjo sem bil zadovoln, lepo je šlo, noge so delale kot je treba. Tm po pari urah trajbanja sem dubu tak neprijetn filing, bolečine v vratu. Sicer sem mel precej povišane aero bare, za 7 cm, a tut ta drža je s časom prnesla neki minusa. Iz kolesa sem šel po planu, po nekje 150 kilometrih, na tako imenovano »kosilo«, testenine, vmes so me mal poštimal in gasa dalje, pavza je bla seveda minimalna. Ko sm razmilšu o tekmi sem si oblubu da ne bom znoru na kolesu, to pomen da bi prtisnu precej močnej kot je primerno, na zalog sem mel sicer kr neki dinamita, vem da bi lahk trajbu hitrej, a kaj bi to prneslo? Ne gre pozabit da je po končanem kolesu še dvojni maraton. Bil sem na tanki meji ko me je kdo prehtel, da ga zbombam nazaj, a k sreč sm obdržu trezno glavo in se držu plana. Pred tekmo sem se spoznal s izkušenim italjanom Alfonsom Napodanom. Na kolesu sem ga ujel. Voznja v zavetrju je prepovedana, prav tko ni ravno okej da voziš vzporedno, a to pogledajo čez prste. Konc koncu se pa tko teško prilagajaš, voziš svoj ritem. A ko sm ujel Alfota sem pelu z njim, nekih 5 min. Reku mi je, bodi previden, v zadnjem delu špari noge za tek. Pa sem ga vprašu, kaj pomen to zadnji del? Odgovoru mi je da je zadnji del kolesa, zadnjih 100 kilometrov. 70 procentu vnosa glede na moč ki jo maš je maximalno oz. več ni pametno devat iz sebe, špari noge, špari noge. Moj prvi ultra triatlon, njegov huhhh, nevem kateri. Držu sem se nasveta, to je še vseen prinašal hitrost okol 30 km/h. Vse je blo okej, potem pa nevem kaj je pravi izraz, nevihta, al neurje al oboje. Oblak se je utrgal, dež je scal u nenormalno, tema, pihal konkretno, dve minute in bil sem čist gnil, vidljivost na cesti med tistimi polji nikakva. Oddelam krog, prpelem do baze, ekipa je že na novi poziciji postavla “šotor”, zapeljem spodi, hiter me preoblečejo v zgornem delu, vetrovko čez vse tiste cote in gremo dalje. Zebel me je ufff, precej. Takrat mi je rahlo udarl na psiho. Zakaj mam na tekmah praktično vedno eno jebo od vremena, zakaj ni vsaj vreme normalno, če so že distance enmal utrgane. A motivacijske besede ekipe, njihov trud in sodelovanje nam je šel odlično, to me je gnal naprej. Nasledni krog sem bil spet čist gnil, tko da smo še neki preoblek in sfuru sem do konca kolesarskega dela.

 

 

Wow, pozitivno presenečen, šlo je tekoče, konstantno, po planu. Mimo mene so letele res samo največje rakete na tej tekmi. Mislem da sem bil po kolesarskem delu na 17. mestu. S kolesom v menjalni prostor in skok v avtodom, kolesarske cote dol in pripravt za tek. Ko vidiš kako te ekipa streze, masira, deva za jest, greje tiste mrzle prste na nog, masira vrat, hrbe, ko res delajo zate, ko ga skupi borbamo… to je neki neverjetnega. Hvalezen da ne znam opisat z besedam. Sm tut zlo navdušen nad uigranostjo in izkušnjami ki so si jih nabral. Proji!

Pred tekmo sm si reku, da bom šel po kolesu verjetno na pavzo, kakšnih 15 min spanja, preden začnem s tekom. A je bil dober filing in predlog Anče, da grem kr takoj na tek brez ustavljanja. To nardim, oddelam 10 krogov potem pa sem se ustavu, zamižal da se je mozak odklopu vsaj za trenutk in gasa dalje, gasa v temo, na lauf in borbo s samim sabo. Tle sm zgubu kakih 8 minut, a dragocena nalozba za naprej. Res da je to tekma, da je tut čas pomemben, prinaša končen rezultat a več kot očitno je to sekundarnega pomena. Tuki biješ svojo bitko, vsak fajta zase, vsak se trud po svoje preživet. Če je nekdo hitrejši, si vesel za njega, če greš mimo, mu rečeš kako motivacijsko, se ga dotakneš narahlo in nakazeš da naj ne popušča. To so taki posebni občutki, dlje si na terenu, več ur je za tabo, bolj čutiš to energijo med tekmovalci. Na trenutke si celo vesel da te je kdo prehtel, ker si ga prej vidu kako sedi na pločniku in ne more nič. Pa je potem nekje najdu še kazga aduta in teru dalje. Tut tak primer je bil, sam pol sm ga prehtel nazaj 😊

Na teku sem pričakvou različne scenarije, od tega da bo jeba od samega začetka, do tega da se bo pojavila po štirih, petih urah, upal sem da pride kriza čim kasneje, sanjal o tem da jo ne bo. Sprememba iz kolesarskega dela na tek je zlo zanimiva. Če še nisi, probaš. Greš na kolo rečmo za ene 3h, da ne bo preveč in potem za ene 2h na tek. Res en tak posebn filing teških nog. Tek v nepravilni obliki kroga mi je ustrezal, velikrat sem se vidu z ekipo, dobil v roke kar sem rabu in šibal naprej. Precejšn plust sem naredu s tem da sem ves čas jedel, različne stvari, tudi dost normalno hrano. Za sabo mamo izkušnje zaradi slabega vnosa energije, zdej jo nekak niti ne upam zavračat, ker bi jih slišu 😊 Na Ultrabalatonu nisem hotu jest, nekak sploh nism mogu, to je me sigurn dost stal, o tem je blo pual še velik govora. Ko sem šel kasneje na prvi ekstremni triatlon se spomnem, kako mi je na kolesarskem delu Vili med vožnjo kr porinu šnicl v roke in reku jej, ter šel stran. Vedu sm zakaj!

 

Na telem dvojnem maratonu, na zadnji triatlonski disciplini je šlo nad pričakovnaji. Po večini sem prehiteval, hitrejša sta bla samo dva. Rait Ratasepp, Estonec, gre za trenutno najhitrejšega zemljana na dvojni razdalji Ironmana. Hiter je bil še Nemec, Thorsten Eckert, ki ima v lastni svetovni rekord v trojni in štirikratni razdalji Ironmana. Ja, tudi tak pacienti obstajajo. Ostalim je Trbovc nakazu kako se laufa po slabih 3h plavanja in dobrih 13h kolesarjenja. Bil je krog ko je šlo boljše, krog ki je bil bolj zajeban. Sem pa ohranjal neko isto hitrosti, za tiste ki so v tekaških vodah, tempo sem imel 5:20 min/km. Taktiko smo meli da oddelam 5 krogov, se ustavim, pijem, neki v usta, stegnem noge če rabim in gremo dalje. Kratke pavze in čim več teka. Še naprej sem prehteval, kar mi je dalo dodatne moči in motiviralo.

V življenju nisem nikol pil alkohola, niti probal, posledično nisem bil nikol pjan, nikol nism probu čika, trave, tablet al karkol, ki bi me odpelal kam drugam, trezn sem od rojstva. Je pa to moj svet, tle grem po svoje, tle odjadram, to je svet v kerem sem zadet v svoji dimenziji, kdaj čvrst, spet drugič zlo čustven, velikrat kej boli a zmorem s to bolečino funkcionirat in terat dokler je treba. Lahk bi se ustavu in reku fakof, se ulegu in bi blo pomojm za razumet da je blo dost, da ne gre več. A nevem, teško opišem, človešk telo je očitno zlo velik sposobno, verjem da tut tvoj! Poleg ur in ur treninga, kilometrov, švica, prilagajanja, podrejanja cilju je tle glava tista, ki narekuje tempo, glava pove kok je ura. Psihološko te lahk sezuje, takrat čevlji ne grejo več na noge in posledično noge ne bojo nadaljevale. Bil sem že v večjih bolečinah kar se tiče triatlonskih ali ultra tekakših podvigov, zato je bla tale kero sem nosu s sabo, precej domača. Krogi so se odštevali. Ekipa pod šotorom, v bazi ali kje v bližini, vse te ure z res malo spanca, kdaj so se zamenjali a po večini so bli pokonc in sodelovali. Skup smo premagoval kilometre. Jani, Polona, Vili, Sara, Sirči, Jernej… idemooooo

 

Nevem al je to v navadi, ali je bilo le ta tej tekmi. Tek kot zadnja disciplina je potekala v krogu, v smeri urinega kazalca. Ko je tekmovalec oddelal predzadnjega je “častni” krog letel v kontra, v roke ti dajo zastavo tvoje države, s tem se naznani ostalim da zaključuješ. Tudi meni se je bližal zadnji krog.

7 minut pred mojim zadnjim krogom je v kontra, z avstrijsko zastavo priletel Norbert Lüftenegger, človek ki je v dvajsetih dneh premagal dvajset Ironmanov, s časom drži tud svetovni rekord. Tega prej nisem vedu, nism vedu za kak kaliber človeka gre. Aha, torej vsaj trije pred mano vidim da niso iz tega planeta. Lahko bi reku žal, a po drugi strani nima veze, bil sem vesel tudi za tekmovalca, ki me je nascal za samo 4 minute. Še en izkušen ultraš. Iskreno sem ga objel, s palcem in kazalcem mi je pokazu tist enmal lufta, reku mi je sorry, za malo sem te.

 

 

Grem v predzadnji krog, šlo je kot po zraku, vedu sem da grem proti koncu, bol kot kdo od tekačev so me lovila čustva, bil sem srečen, zavrtela se mi je scena o trudu ki je bil vlozen, o tem kako dolga pot je do samega štarta, kaj šele do cilja. Letel sem proti bazi, tam je čakala ekipa.

Bil sem mehk ko puter, naslonm se na moje ljudi. Par metrov višje na krozišču je že čakal Vili, v roke so mu dal slovensko zastavo. Priznam, nisem zavedn slovenc, tut te fore z našo zastavo mi ne dišijo, a nisem hotu delat kake scene, tko da sem jo vzel in naredu kar je pač treba. Mogoče bi mogu met sabo Trbousko fano, n muoj mest in naše farbe sm punuasn.

Zadnji krog je sanjski, adrenalin dela svoje, napora ni čutit, gre zgolj za čisti užitek in zavedanje da si naredu neki kar si sanju, neki kar boš vedno nosu s sabo, neki kar ti ne more noben vzet, predvsem pa neki kar se ne da kupt in nihče ti ne more podarit. Jebeš dnar, jebeš materializem! Letiš v kontra, nekatere čaka še kar neki dela, druge tudi deset ur in več. Vsi so veseli zate, iskreno ti ploskajo, kdo se ustavi, kdo te objame, kdo se slika s tabo, besedo čestitam slišiš v marskerem jeziku.

Nikol nism najhitrejši, a zmer imam najbolšo ekipo. Mogoče se ne da opisat in začutit, a ko si na drugi strani in v situaciji, takrat veš kdo je tvoja gonilna sila.

Čakal so pri cilju, bližal sem se zadnjim metrom, tam se prepustim, tam udari iz mene kar pač udari, vem da upijem, da se mi utrga, a tko je, to sm jst. Čip sem približu senzorju in s tem ustavil meritev časa.

452 kilometrov sem s plavanjem, kolesarjenjem in tekom premagu v 25 urah in 39 minutah. Dosegel sem skupno 7. mesto. Ko sem par dni kasneje zvedu, vidu in prebral o tistih pred mano in mnogih za mano, kakšne živali so to, sem se kr nasmeju in si mislu svoje. Za amaterja iz Trboul oz. za ekipo iz Trboul je tole lep uspeh.

 

Čestitam še enem slovenskem predstavniku, ki je nekaj pod tridesetimi urami uspešno prečkal cilj. Bravo Bogomir Dolenc.

 

 

Med tekmo mi je misel velikrat zbežala na četrkek, dva dni pred štartom, ko smo se nažalost poslovili od Maksa, ki je izgubil življenje v severni steni pod Triglavom. Dečko je zadnjo sezono hodil iz Litije k nam na treninge, borbal skupaj z ekipo Sportiva v Trbovljah. Kdaj spoznaš nekoga, ki ti je v petih minutah tako fajn človek, tako poseben, tako topel in takšen, kerga si želiš met v svoji druzbi. Ta je bil neverjetn, nisma se poznala dolgo, a kadar mi je javil da pride na trening, sem bil zlo vesel. Zmer mi je reku, stari to je to, to rabim, to so tet treningi. Vem, da bi po moji tekmi govorila o dvojnem Ironu in bi mi reku isto kot za pretekle zgodbe kere sma si pravla…..oooo kok si prfukjen in to mi je všeč. Več kot le kak krog je bil zate Maks! Pogrešu te bom v sezoni ki je pred nami, pogrešu tiste klice ko si mi kr iz nič nabiju v telefon v kere hribe bomo porinl in da nama freeride pozimi ne uide.

Življenje je res minljivo, ne čaka, ne veš kako bo jutri. Treba je strmet za stvarmi in dejanji kera nas delajo žive, ne zgolj občutka da samo obstajamo.

Vsekakor se je prou spomnit… Kr neki prjaltu je blo s kerim smo skup obračal kilometre, z enim več, z drugimi manj, a zarad njih je blo velikrat lažje, bolj pestro in prou vsak je dodal svoj plus. Pri plavanju seveda matraš vodo sam, je blo pa dobr vidit na sosednji progi Sirča, Šketota, Tinco, Janita, prou tko na kakem jezeru, da se nisi družu zgolj z ribami. Na kolesu je Šketo, ki mi še vedno veliko svetuje in pomaga pri treningih organiziru močne etape, dober smo delal, probal smo mu sledit kuker je šlo. Blo je tut neki kolesarskih izletov. Fura iz Trbovelj na murje, Mangartski krog iz Kranjske Gore, Betancuria na Fuerteventuri, Sa Colobra na Mallorci, XC ture v Livignu.

Hvala cestni bojevniki: Šketo, Sirč, Udovč, Kirba, Jager, BL, Mičo, Dolanc, Nagi…

Kar se tiče teka sma največ odlaufala skup z Obitam. Taprau borc. Blo je precej kilometru, precej višincu, njegova mirna narava in hiter korak mi nadvse ustrezata. Seveda so bli tle tut Sirči, Levi, Anča, Šketo…

 

Zahvala za podporo pri projetku gre suporterjam:

 

 

Hvala osnovi, hvala bistvu:

  • Mami in Jani
  • Polona, Vili, Tajda
  • Anča, Timo

Hvala da me sprejemate tazga kot sm, da me podpirate pri tem kar počnem, zarad vas mi uspeva uresničevat cilje, sanje, ste en glavnih razlogov da sem srečen.

Thumbs up tut vsem, ki me na tak al drugačen način podpirate in motivirate,… velik pomen!

Zaslužena večerja v Restavraciji in kavarni K5

 

Kuanc julija se je užjanu muoj zlo duobr kumerat Niko, s svuajo Evo kr sijeta en ub drugm, lep dan in lepa nuč j bla, supr smo s mel. Enga od govoru je mel tut njegov uače, zlo s mi je utisnu v spomin stauk, s kjrm se vč ku strinjam, stauk s kjrm je svuoj govor zakluču: Bodte dobri do tapravih prjatlu!

 

#nolimits