Korzika 2022

Letošnje poletje nismo bli lih velik na morju, zadnje poletne sezone smo več v »hribih« kuker na obal, sred avgusta smo šli sicer za neki dni prevert h sosedam kako zgleda brisača zraun brisače, če je voda še mokra in če se pr sladoledarji še zmer dali čaka ko na trajekt. A kua pa vem če je to tist kar si želiš. Osebno mam raj mal drgač, pašejo mi počitnce izven glavne sezone, pred in po njej. Takrat, ko se vijejo kolone iz juga proti domu, ti se peleš pa lih v kontra. Tko je bilo tistih sedem ur nočne vožnje do Livorna in še par s čamcem, letošnji september smo izkoristil za obisk Korzike. Šli smo na murje, kuker praumo mi Trbovci 😊

Na Korziki sma bla z Ančo že pet let nazaj, tut Timo je bil, a se je švercu. Šla sma s karavanam, kar nama je na kak deževen dan služu kot prenočišče, namest postavljana šotora sma skočila v prtlažnik. Drgač sma spala po kampih in nardila praktično cel krog po otoku. Ker je mela bodoča mati mal višji pulz ob nabiranju višincev, so bili izleti po hribovju Korzike bol turistični, a vseen fajn. Obisk plaž je bla neka klasika, tm sma se lahk vrgla na tla in delala prou nič, zvečer sma šla na večerjo in v miru pojedla, zjutri sma spala dokler nama je pasal. Letos je blo drgač, precej drugač. Vstat je blo treba zgodi zjutri, na plažah smo skakal sm pa tja, non stop, na umirjeno večerjo smo šli bol redko. Timo šteje 4 leta in pol, je precej živahen fantek, energije ma za 12 ur dnevno, ne mara lenart, obužuje vodo, rad ma morje, bazene, igrala, dober gre v hrib, rad se vozi s kolesom,… če si na ležalniku več ko 3 min, te bo nekdo opomnu da je treba vstat. K sreč sm sam podobnga kalibra, rad sem aktiven, rad se premikam, res je tut, da ne morm bit dolg na istem mestu oz. mi ne paše. Da bi mogu bit 14 dni bol ko ne na istem placi se mi verjetn zmeša. Korzika ponuje izjemno lepe plaže in mesta, a dva dni eno in isto mam vrh glave. Ta otok te kr pelje naprej in naprej, kar je za nas praktično idealno. Iz obale v hribe, iz hribov do kakšne reke, iz reke nazaj na obalo in pa spet na kakšen hrib. Štartali smo v Bastiji, kamor pripelje trajekt, čez dobro uro smo bli na plaži, I`Ostriconi. Taka klasična korziška, mivka, lepa voda, pred njo je  zanimiv potok prek kerga je speljana pot do nje. Avto morš parkirat kak kilometer stran. Naš kombi s trugo na vrhu, smo dobesedno tlačl pod rampo, postavlene majo tku, da omejujejo dostop avtodomom. Truga je enmal drgnla, a gre, če ne drgač, na silo gre zmer. Sej veš, po dolgi vožnji paše voda, paše plaža. Temperatura je bla precej visoka, u luftu in v vodi. Not si bil lahk tuk cajt ko se ti je lubl. Na minute smo lovil vstop v trgovino v bližnjem mestu, zapelal do parkinga za kerem se je skrivala prou tko lušna plaža. Tam smo prespal, zbudu naju je vemo kdo.

Zajtrk podprvaku in skok ob vodo, akcija do južne, pol pa na furo, da mali zaspi, nafila baterije, ura tišine. Corte so mesto, ki so precej privlačne za turiste, maš neki teh znamenitosti, zgodovine in ostalih kulutrnih pizdarij. Všeč mi je bil grad nad mestom, lahk da je celo sam bajta, nema veze, dobra scena, sama nepremičnina ni baš neki. Nasledna postaja so bili tolmuni, reka in slap kerga praktično ni blo… lepo za pogledat in še lepše za se namočit. Do tega spota je bil kr solidn sprehod za enga mulčka, a ga je Timo dober oddelu. Zvečer smo se smukal po mestu Ajaccio, ki je glavno na Korziki. Šetal smo po centru, po kr lušnih ulicah, gledal šmekerje keri se kurčijo v fensi gostilnah in pa še tiste večje ribe, z jahtami v dolžino kuker hočiš. Res morjo bit pridn, moj prjatu Ali bi reku: tale sigurn dela dva šihta naenkrat. Uglavnem super, oni so se mel fajn, mi pa tut. Skok v kombi in fura naprej. Timo vem da je takrat zaspal, no sej je bil že cajt, Anča kot šefica navigacije je zvohala en dober parking kjer smo se rukl v horizontalo. A tuširal se pa niso nič? Smo smo. Srce balkansko. Ustaviš ob bližnjem kampu, tm jih je namreč res velik, greš pogledat kako zgleda, v ruzaku maš vse kar rabš za tuširat in to tut nardiš. Je pa seveda lepše spati na plaži s kakim dobrim razgledom koker pa v kampu gledat švaba ko drka svojo tablco, s frej roko pa udriha po komarjih.

Nasledn dan smo bli pa mi švabi, sam povem. Šli smo v kamp. Slab za popizdit, lih tuk da se mu je lahk rekl kamp. Mel je tuše, wc, recepcijo, vsaj pisal je tku, skrinjo s sladoledi in to je to. Ampak, kamp je bil na plaži, res taki pošteni bi rjakl. To je njihov bonus in zato smo se zasidral. Vmes sm skoču na specialko, Anča je mal s Timekam počila.  Šla sma tut na kak lauf, enkrat en, enkrat drug. Timo pa na plaži, valovi, skakanje, potičke, šaflce in tista klasika kar počnejo mulci. Edin če vaš že bere knjige, pol se opravičujem, naš ma rajš grablce.

Všeč mi je v okolici mesta Propriano, tm sm kr neki obrnu na bicikli, tut plaža, dolga kot pondelk na šihti, mi je zlo všeč. Na njej smo z veseljam prežvel neki cajta.  Za čas kosila kuker mi spomin seže je blo pa že tuk vroče da smo se pobral. Gremo na jug, tak je bil plan.

   

Omenit gre plažo Roccapina. Jao bože. Zakon res. Sama fura iz glavne ceste do nje je cela pizdarija. Sploh če nimaš terenca. Zlo je rashojsana, precej lukn, makedam, prah. A smo forsiral. Tam sma bla pet let nazaj in vedu sm da je treba ponovit. Smo pršl do dol, zlo počas, brez kazenske točke na avtu, tko da all good. Plaža z belo mivko, nizko in sorazmerno toplo vodo je bla za Timota najjača. To je bil kr cel cajt  v vodi, precej časa sam, gledala sma ga iz plaže, ni blo skrbi. Vmes sm skoču na hrib do neke trdnjave, imena nevem, niti me ni zanimal. Bol mi je bil važn razgled, trail do njega je bil na meji, da sem lahk še laufu. Vredno švica in visozga pulza. Ko sem se vrnu, sm štafeto predal Čipki, kera je vajo ponovila.

Bonifacio je mesto na čistem jugu Korzike. Zanimivo. Marina, ulica z gostilnam, obzidje nad njim, ko neko mesto v mestu bi reku, a letos sma spustila oz. smo tist del spustil. Vse pač ne gre, vse se niti ne rabi, če si pa neki že vidu je pa še tok lažje it mim. Šli smo na sladoled kerga sm mel v planu. Zapomnu sem si še iz leta 2017 kuk je bil dober. Trije hladilniki v liniji, okusov ni da ni. Vem da je sam sladoled, a ta je ekstra fajn, nekak si greta s ceno z roko v roki. More bit dober.

Spat smo šli ven iz mesta, gor višje na nek hrib ob cesti, na parking ki ponuja lepo sceno, predn je padla noč so turisti slikal sončni zahod, kater jih je sicer mal zajebu, tist finiš ko je najslajši je pojedla meglica, tko da za kako influenserko to ni bil lih popoln dan. Par lajku garant manj.

Zjutri smo se prestavl v kamp, zbrsku sem ga prek mapsov, prebral par komentarjev, pogledu slike… navdušu me je, vsaj iz tega kar je blo predstavljeno. Ze kr hmal zjutri sem bil na recepciji, taki lepi, velki, precej drgač kot če se spomnem tiste kolibe par dni nazaj. Šefica je povedala kere parcele so frej, šli smo en krog, zbral neki na hiter, se parkiral in akcija se je začela. Anča je šla na lauf, s Timekam pa na košarkarsko igrišče. Timek je velik ljubitelj oranžne žoge, koša, Dončiča, Đordana in jabolčnega soka. Kamp je obljubljal pravi vodni park. Na srečo je blo tko, še bolš kot se je zdel na slikah. Res je pasal mal spremembe, neki sladke vode, kakšen spust po toboganu, pica iz restavracije tik ob njem. Mali je še posebi uživu, to pa je seveda največ vredn. Nasledni dan sem receptorko nategnu, da smo bli lahk še mal dlje v kampu. Potem pa ček aut in kao gremo naprej. Avto sm sam prmaknu drugam in nazaj na bazen, tist dan smo bli še njihov gosti. Sicer nismo šli v statistiko, smo pa poskrbel da ljubitelji spanja pod palmami niso mel mira. Vmes se je seveda obrl par deset kilometrov s specialko, pa kak z gorskim kolesom.

  

Po planu smo šli naprej na neke bolj komercialne plaže,  če si blizu itak greš. Je za pogledat. Santa Giulia, Pallombagia, Tamaricciu…. Na teh je res velik folka. Urejen kafiči, izposoja đet-skija, sladoled, koktejl, stoli na plaži v obliki fugluža za ptiče in slične pizdarije. Tut neki uštimanih bejbik željnih lepe slike, novih profilnih za fejsbuk in instagram, kaka usput za stori. Uredu, lušn je vršt učke na srno polno atributu, nomo rjakl da ni res. Blo je tut neki lušnih tipu, od tistih ki majo letne karte za fitnes, do tistih ki so zdržal sam tri, štir mesce. Še zmer pa vidim da ob sredah mankajo, takrat se namreč dela za noge. Prsa, biceps, tle pa so rezultati. Idemoooo.

Večer smo preživel v mestu Porto Vecchio. Za neki cajta dost plaže, gremo mal v hribe, po cesti kera se bo definitivno pretrajbala. Polovico jst, polovico Anča, pošteno. Anča je mela kr srečo, da je bla druga, je furala v lepši okolici, a sm ji prvošu. Zmer rad vidim punce na specialkah, ko vidiš da ena borba v hrib, lepo naravo, mah zakon. Col de Bavella, lokacija kjer se je bajk ustavu in balanca zamenjala za ponev iz kere so letele palačinke. Mir, praktično nič folka, tm pa tm je spodi po cesti prpelu kak avto, mi pa na višini okrog 1300 m, sedimo pred kombijam, jemo palačinke, cel luskus. Mnogim seveda to ni to, a men osebno neki najbolšga. Simpl, lagano… res je neki dela z vožjo, premetavanjem kufrov, opreme, bajkov, metanje stvari od spredi nazaj in spet kontra, a odtehta kar prinaša pot, kaj daje narava, kaj vidiš, dožviš. Uglavnem, če še nisi, kup si kombi, nared si zadi postlo, na vrh dej trugo, zadi prtlažnik za bajke in gasss. Sm že mislu kupt psa, pol sm pa raj kombi, tko on fura mene scat ne jst njega.

Pride cajt ko je treba dalje. Kanjoni in reka do kere je blo kr neki vožnje so bili v primerjavi s pet let nazaj skor prazni. Bi se dalo kje skopat, a bol bi se forsiral. Prvi obisk teh placov pred leti se mi je zdel posebi fajn ker sem lahk skaku iz skal. Letos, žal, zarad suše je blo vse bol bogo. Tko smo potegl naprej, rutiniran najdl dober spot za spanje, zjutri se je blo namreč lepo zbudit v bližini plaže, se usedit za mizo, v miru neki pojest. Tko da daljšo furo je dostkrat pametno realizirat.

V tistem parku z bazeni, tobogani, igrali la la la la smo se mel res super. Tko da sm šel še v eno iskalno akcijo kampa podobnega kalibra. Ponudu se je in izkoristl smo. Mal za info: cena smešnih 29 ojru, za kamp ki ma bolš ponudbo ko harvi norman. Vodni park, plaža, restavracija tik nad morjem, igrala za mladiče, tuš kabina večja od trafike… Jasno, cel dan akcija, nasledn dan check out, zapestnice seveda ne daš dol, ostaneš gost, so prijazni, ti maš zapestnico in z veseljam ti nudijo kar je v njihovi moči. Mal se morš znajdit, mal se ti more jebat, sproščenost ti gre na roke. 2 dni za ceno enega, odlično. Večerja, poštena, za mene moja najljubša hrana, pica. Prejšn dan je bla tuk dobra da sm mogu še enkrat probat če je blo res al so ble zgolj sanje.

Vmes se je seveda tut plaval, kolesarl in laufal. Triatlon ne počiva!

 

Dopust se je počas bližu konci. Premakl smo se v bližino Bastie, kjer je blo nasledn dan potrebn našga črnega psa zapelat na trajekt.  Ne smem pozabt, da so miličniki zelo prijazni in te ob konc dopusta še slikajo. Ornk fleš je udaru mal čez 6h zjutri, ko sm bil še ves čorau za volanam. Upam da dobim slikco. Vsaj ponavad se brez nje ne vrnem iz tujine.  Načeloma so kr drage, a v spomine je treba vlagat. 5 ur surfanja po valovih in Francijo je zamenjala Italija. Fura domov, tekoče, vse po planu, brez zastoju, pavza v Palmanovi, tam se kupjo gate višjega cenovnega razreda, moja rit je razvajena. Tekoča vožnja dalje, in pol smo se ustavl, henote, pr Vrhnik. Vem da si vedu, vsi vemo, tam se svet ustau.

Povzetek za tiste, ki se jim ne da brat: Tina Maze je dobila zlato na olimpijskih. Yesss!

 

Poljubac :*