Mallorca in Livigno 2021

Mallorca. Tam sem že bil, s starši, s sestro in super deklico iz slovenske obale, leta 2006. Kot vsa družinska potovanja je tudi ta španski otok ostal v lepem spominu. Sem ljubitelj google eartha in mapsov, tko sm ga kasneje še dostkrat preletel. 2014 sem obiskal Menorco, manjši otok, tam na desni, potovanje kot nagrada za uspešno opravljen Ironman v Celovcu. Hvala njej. Tokrat je blo neki odprtih možnosti za dopust v začetku junija, kliki za rezervacijo so šli na balearske otoke. Moj Big brother Jager je imel v planu razkazat Tenerife svoji Neli, žal so ble glavne atrakcije zaradi covid situacija še precej omejene. En dan me pokliče in vpraša:  bi vas motl, če gremo tut mi na Mallorco, da bi šli kr skup? Dopust z Jagram ni sam glavna jed, zmer se gre na konc še na sladico. Men se je slišal super. Vprašu sem še mojo ženkico Ančo kaj prau na to. Tko me pogleda in reče: ja fajn itak, edin kar me skrbi je to, da bo ta dopust postal bol počitnice Marka in Iztoka. Po pravic povedan, enmal jo je lahk zaskrbel, a oba deca sma vedla, da gremo v osnovi familjarno. No… drug dan sm javu Jagri kje boma rentala specialke in kere ceste bo treba počesat pr espanjolcih, pa nek hrib so se mi zaluštal, pa računu sm da boma vstajal pred sončnem in šla trenirat…

 

Mallorca

V kombi sem nalozu 6 sedežu, napokal smo stvari, zapelal čez hrib do Prebolda, kjer so se  poleg nas treh vsedl še Neli, Jasmina in Jager. Hop do Benetk in na avijon. Okej, zajebu sem in pelu na napačn letališče, zmer namreč letimo iz Marco Polo, le enkrat sem štartal iz Trevisa. Na papirje neki velik res nism gledu. Nimaš kej. Slabe pol ure gasa do taprave lokacije in u luft. Pristanek na letališču zraven Palme, glavnega mesta na tem otoku. Rent a car se je prevzel v sosednji parkirni hiši in gasa v mesto Alcudia oz. bol točno v bližino Platja d Alcudia. Vem da nism prou napisu imena mesta, ni vseh tistih črtic na črkah pa tega šita, ampak okej, za pobrskat po guglu je čist duast. Tam smo meli rezerviran apartma, ponuju je tri bazene, lep razgled na okoliški hrib,  tut do plaze za nekega povprečnega turista ni blo delč. Za info, app na dan je pršu 55€, avijonske karte za 3 osebe s prtlago so ble dobrih 150€. Lep pozdrav hrvaškim ponudnikom, uspešno nas lupte še naprej 😊

V naši bazi smo bli redko, tam se je bol kot ne le spal, bli smo precej terenski. Mallorca je namreč bogata z lepimi plažami, ima kar nekaj hribov in raznih spotov kere se splača pogledat, jih doživet, porabt cajt za njih ter njihovo naravo ki jo ponuja. Kak dan smo šli na bližnjo plažo, rečmo pol ure stran,  skombinirali še z ogledom naslednje in kakšno turistično atrakcijo. Kak dan je bil namenjen celodnevnem izletu. Dva avta in gas čez otok, najlepše plaže so namreč na jugovzhodu. V večini ponujajo mivko, kristalno vodo, obdane so s skalami, nekatere z jamami. Voda je bla glede na začetk junija še prilično frišna, a tista prava za ohladit, konc konci se je dal spelat tut kak krajši plavalni trening.

Z Jagrovo familjo, Jasmino in Neli se res dobro razumemo. Večino časa smo preživeli skupi. Da se enmal pohvalm, so mi kr zaupal vodenje tega dopusta, rečmo da  je dober ratal. Z eno od plaž so nas sicer zajebal z dostopom, postala je privatna lastnina, a se jih je dal zajebat nazaj. Zapeleš na par kilometru odmaknjeno sosednjo plažo, laufrce na noge, in gas do tja, sej veš, muske in človeka se ne da ustaut.

Vsak jutr sem kr zgodi ustal in naredu tekaški trening, prpravlu sem se za Double Ultra Triatlon v mescu avgustu,  žal brez kumerata, Markec je rajš spal na udobni postl 😊  Dober filing da si ob 8h – 9h že nazaj in maš za sabo kr neki kilometrov, duša je mirna, glava se na svoj način spočije, plan dneva ni ogrožen. Obdobje prve polovice junija predstavlja za Mallorco prehod proti glavnem delu sezone, takrat je baje folka na trope, plaze polne ko metadonska u Trbovlih. Osebno imam rajši začetke sezon in razpeljave, morje v septembru, poletje na kanarcih ko je pri nas zima. Tale datum nam je lepo ratal. Lepo je ratala tudi renta specialk. Bajka znamke BMC, L za Jagra in M za mene. Takoj gas, šla sma sam mal probat, mislem da za ene tri urce. Lepe ceste, ob obali, skok na hrib na kako razgledno točko, prijetna temperatura, kr trajbu bi in trajbu.

 

Iz stališča športa bi vsekako izpostavu dan ko sma pofurala cesto Sa Colobra – the snake. Z Ančo, Jasmino, Neli, Markotom in Timekom smo bli na plazi do katere se v zadnjem delu pride čez urejene tunele, tko zlo zanimivo, kr atrakcija katera je prnesla en bataljon folka, a je blo za prežvet. Do parkinga sma z Markotam prkolesarla, punce pa so mele vloge voznic rentanih avtov in merkanje podmladka. Neli si je na plažah dostkrat vzela čas za Timeka, skupi sta delala potičke, kanale in vse tist kar froci radi delajo v mivki. Oba obužujeta vodo, Timo jo ma neizmerno rad, to vem že dolgo, a zdej sem dožvel in vidu otroka, ki noče iz vode, ki bi bla v vodi cel jeben dan. To je Neli.

V moji glav je bla tist dan samo cesta, naj že mine še kaka ura in dve, da se boma vsedla nazaj na kolesa in odpelala ta izjemen vzpon. Bla je bol ko ne prazna, normalno, blo je namreč vroče, sonce, brez vetra in povprečen turist takrat ni šel na kolo. Kr lepo sma švicala, a ni blo popuščanja, dober je šlo. Razgledi so tuk hudi, da si želiš sam še naprej, še višje in vršt učke čez nasledni ovinek. V planu je blo da na vrhu zaklučma. Sicer so naju najine spremljevalke in Timek ujele z avti kar bi lahk izkoristla, vrgla bajke noter in gremo proti »domu«.

Plan se je spremenil, po pedalih sma nabijala dalje. Prvo specialko sem kupu leta 2011, za mano je precej kilometrov, takšnih in drugačnih cest, odpeljal sem že marskej čudovitega, a cesta ki naju je vodila preko Escorce v smeri Alcudie je pristala, če vkomponiram še vzpon, najvišje na lestvici kar sem obrnil na specialki. Asfalt brez trenja, ceste brez prometa, okolica neverjetno lepa… kr smejala sma se en drugem, kr odkimavala z glavo in krilla z rokami, kaj je pa to? Noro noro noro. Zaključila sma v gostilni na pijači v družbi najinih dragih, do tja sma prgonila s konkretnim tempom, kokakola v meni se je zgubila.

 

En dan oz. lep del dneva smo preživel na mislem da za vse nas najlepši plazi, Calla del Moro, pozno popoldne pa smo si ogledal mesto Palma, gledal v izložbe in nič kupl. Ok, Anča nas je pelala na sladoled.  Dnevi so padali mimo, tko je kadar se maš lepo, kadar ti nič ne manka, si frej, brez obveznosti, obdan z tistimi ki jih maš rad, s tistimi ki se razumeš, majo podobne interese, kar je vsekakor eno od vodil prjatlstva. Zajtrki so bli običajno iz ponudbe Lidla, pozno kosilo ali večerja pa v kakšni dobri gostilni. V starem mestu Alcudia kater nam je je bil zlo všeč, smo najdl gostilno s super pico, glavnina je padal na predlog o ponudbi domačega burgerja.

 

Men je blo lepo tiste dni, blo mi je toplo, ne samo zarad temperature, ampak zaradi filinga. Vem da je blo fino tudi Samini, če ti je kej manjkal me poklič, se morma pogovorit! Samina, tko Jasmino kliče mali Timek,  Neli je uživala, Jager je pa tko naredu kar je blo treba, pofuru asfalt, skoču na kak zanimiv spotič in svojima puncama razkazu še en otok, kerga mislim da ne bojo pozabl in na kerga se znajo vrnit. Potovat s partnerjem je super, ko je zraven podmladek se marsikej spremeni, je drugače, s plusi in minusi, a pod črto, iskren nasmeh otročka je čista regeneracija za dušo in telo. Jagra hvalim od vedno, a tko je, iskreno. Kljub tem, da je mojster motošporta, multipraktik, da ima več od povprečja, da zmore in nudi, mi od vsega še vedno največ pomen, ko grema skup na kak hrib, švicama en ob drugem, se pogovarjama, izmenama kako izkušno in nasvet ter ostajama prjatla z velko začetnico. Čipka se je spet in spet izkazala kot super mati,  top prjatlca, sovoznica, mirna voda familje in moja namber uan žena. Mallorca, šteti so ti mesci!

Tedn po obisku špancu, je Anča s prjatlcam skočila za vikend na morje, sam sem izkoristu za kak bol konkreten trening na biciklu in laufu. Mala mašina je bla pr mami Vesni v Idriji. Med tednam se je oddelu šiht, igral s Timekam, obiskoval lokaln bazen in treniral. K sreč sam štiri dni, v četrtek po Ančinem zadnjem treningu, sedaj že ti. prejšne sezone, odpeljal v meni ljubo Pulo. Če se gre v Istro, mislem da je s svojimi zaselki, zalivi, predvsem Kamenjakom in s tem lepim morjem, daleč pred ostalimi mesti oz. obmorskimi lokacijami. Vsaj moje oči tko vidjo in tko doživljam. Spal smo kot nam je v navadi, v kombiju, tuširal smo se na črno v kampih, jedl v preverjenih gostilnah, bajkal po priljubljenih trejlih. Timek kot ljubitelj vode in zelo aktiven dečko je lahko na terenu cel dan, vmes kaka kitica ali dve počitka in akcija dalje. Zvečer posledično kr hitro ugasne kar seveda res ni slabo. Par dni hrvaške mam dost, običajno gremo za podaljšane vikende, ostalo rajš enmal dlje…

 

 

Livigno

…tko nam je ostal sam še en delovni tedn pred novim dopustam. Na veselje je kr padu mim in v kufer smo zmetal mal bol tople cote, mal več opreme za bajk, ene troje dodatne šuhe kot jih vzameš za na obalo. Šlapi smo vedl da bojo le za okol bajte. V upanju na solidno vreme smo jo četrto leto zapored porinl v Livigno. Feel the Alps je njihov moto. Niso falil. Livigno z svojo lego na 1800 metri, hribi, potočki, jezeri, bajk parkoma in ornk paketom trejlov za MTB, cestami za tek, bazeni, stadionom, bla bla bla, ponuja, ponuja, ponuja… Nam je noro, napol zalublen v to mesto z okolico. Ekipa ista, le enga člana kuker kaže menjamo. Sirči, Jaša (Jaša je punca), Jernej, Anča in moja malenkost smo redni. Od Jerneja Nina je šla raj v tople kraje, Matic Gobec ljubi nenormalno, tko da ne gre delč od svoje Ribežl. Letos je iz rezervne klopi v igro vstopil Duda, vezni igralec z občutkom za žogo, čedali več ga ma tudi za sput z gorskem kolesam, tut hribi nad 2500 mnm bomo rekl, mu niso več tujina.

En kombi, en karavan, mal menjav za volanom, nekih 8h in že smo bli pri apartmaju, kerga mamo kr za svojga. Urca laganga tempa in ven, na luft, v prelepo naravo, s kolesi do slapa, kerga si v teh letih še nismo uspel pogledat. Popoldne smo se tako druzl z bajki, vidl nou delček okolice Livigna in se s ploho, mokri, a vseen nasmejani vrl pod streho.  Zvečer smo skočil v BIVIO, če že gremo v kafano, gremo v prou to. Boljše ni, pa ne kr mi tja hodmo, tko je, tut u lublan je Olimpija burek najbulš, tko da če greš na burek greš tja, ne greš recimo na železniško al pa v pekarno. Tle je isto. Tut s kelnarjam smo si na kul, Ivan, Švicar rojen v Španiji in delovnim mestom v Italiji v družbi z makedonskim sodelavcem. Vesel nas je bil, vesel je bil tudi majice “Aj Fil Slovenija” kero smo mu kupl za spomin. Lepo nas je postregu. Prvi dan je bil kot se spodobi. Nasledni dan naj bi blo vreme slabše, tko smo se odločl da ne gremo v bike park, ampak gremo odpelat dolino Val Federia, katera je na konc začinjena z slabih 3km vzpona, no tut prej se lepo vzpenja, a se dal laufat. Trije na nogah, trije na bajkih. Pa lep vreme, Velkavrh je spet u tjamo brcnu. Na vrhu Carossella 3000 je vedno nek posebn občutek. Tam sem štiri leta nazaj prečkal cilj enega najtežjih ekstremnih triatlononov – ICON, vsaj tko ga ocenjujejo. Bil je zadnji dan avgusta, ura neki pred polnočjo, v druzbi ekipe in snežnega meteža smo oddelal epsko tekmo. Ob mislih na tisti dan mi grejo vedno dlake pokonc, klub tem da jih nimam ker sem pička in si brijem noge. Nikol ne bom pozabu in večno hvaležen ekipi da nam je uspel.

Kr lep cajt smo bli na terenu, popoldne sm pomojm mal počil in kasneje skočil pogledat kaj ponujajo trgovine. Livigno je v brezcarinski coni, če ne druzga alkohol je pocen. Sicer mi to nič ne korist, je pa za marskoga to fajn informacija. Neki tekstila je nehote padl v košarco.

Z naslednjim dnem smo aktivirali karto za bajk park. Motollino nam res ustreza, zahtevnost prog se da izbirat, od tistih lepih, do takih ko greš dol iz kolesa in se sprašuješ zakaj si šel sploh probat. Po večin furamo rdeče, se prau neki srednje zajebanga. Park smo fural vsak dan, če ne cel dan, vsaj par ur, al zjutri al pa popoldne. Če smo zgodi vstal je bil razlog skok v hribe in v park popoldne. Tak dan je prnesu utrjujenost kera nas je že pred osmo posedla v dnevno, serijo na Netflixi in hrano na krožniki.

 

Z Ančo sma kot lani, teden izkoristila mal drugače. Bla sma brez Timeka. Ostal je na počitnicah pri Magdici in Janitu, šli so v Rogaško, tko da nista mogla falit, voda, košarka, voda, košarka, nasploh zmer zelo uzivajo kadar sko skupi skupi. Po parih dneh se je naredil predaja, na obisk v Trbovle je pršla Vesna, kero Timo obužuje, tko da naj pomojm ni nič kej pogrešu. Nama to prinaša drugačen urnik, več spanja, več športa, precej več mira… Ne morem pa rečt da ne pogledam za vsakem igriščem in igralom ko se mim pelem in vem kaj vse bi tam počel Timek. Zdi se pa obojestransko dobro, za malega da se navadi da ni skus na zizik prkloplen in tut nama pripada teden v letu.

Jaša, Anča, Sirči, Levi, Duda in beleška dopusta smo tko preživljal aktivne dneve v Livignu, mestu ki te s svojo okolico lahk nekak kr prevzame. Za nas se ni rabu trudit da nas je dubu na svojo stran. Kdaj smo si vzel na izi, šli na kako šetnjo, skupinsk lauf, punce so nam kej skuhale, prvošl kosil al pa zgodno večerjo v gostilni. Pod črto je blo kr lepo vreme, bi podpisu pred odhodom. Neki dni sonca, kak popoldne ploha, dve tri, a vsazga smo lahk fural, hodil v hribe, al pa glumil turista po centru.

   

Zlo lep izlet je bil tudi hajk na Lago del Monte. Leži na 2600 mnm, ob njem je lušna zavetiščna bajta, obdan je s hribi, kateri so ponujali še kr konkretne plate snega, mislem da je tam belina kr čez celo leto.

Da ne pozabim. Tudi letos nam je tradicionalno spekel palačinke mojster Levissimo. Več so u lufti ko na ponvi, mota jih ko Messi Ronalda. Nutella ni zdržala tempa. Še ena zanimivost, u lajfi nism vidu človeka ki bi kljub bogati ponudbi namazov, prilog, svega in svašta jedu nage palačinke. Nič. Ništa. Palačinko zrola in poje, to mu je najbolš, da ni not nič. Duda, res si čvrt!

Zaključna misel kot vedno ista, prekratk dopust, to je stalnica. A tko je, bolš en teden v Livigno kuker 14 dni u Zaguri. Super druzba, to mi ogromn pomen. Lepo se razumemo, podobni interesi, precej smeha, internih for, rispekt in vsega tistga kar naj bi na nek način opisval prjatlstvo. Kot pravjo, ni važn kje, kako in kaj, važn s kom. Se strinjam, u kuker pa s pravimi v nam ljubem Livignu, pol smo vse nardil. Drug let se vrnemo, to rečemo vsak let in vsak let tut tu nardimo. V upanju da bodo napovedi z uspešno realizacijo trajale.

 

Friends, family, forever!