Leta 2012 sem nastopu na svojem prvem triatloni, v disciplini sprint, neki kar definitivno ni blo za mene, vse skup je tuk na kratk, da se še na bicikl ne splača usedit. Par dni kasneje sem probal polovično distanco Ironmana, ob prečkanju ciljne črte sem imel občutek, da je bla obenem tut zadnja. Takrat se mi je skupna dolzina 113 km zdela skor predolga. Neke vizije o večjih triatlonskih preizkušnjah tako nisem mel. A zgleda, da so nekje zadi stal drugačni načrti, prihodnost je šla v smer na kero nebi nikol upu niti pomislit, mogoče bi si jo pa le želel vsaj sanjat. Za sanjami kere so se zgodile, stojijo ure in ure športa, švica, prilagajanja, odrekanja, disciplina, bolečina, vztrajnost, za vsem tem pa v pravem pomenu besede stojijo določeni ljudje, brez katerih nebi blo te zgodbe. Bla je dolga pot, a vedno rečem, da je najdaljša tista do starta, vse naprej je predstavitev sodelovanja mentalne in fizične pripravljenosti. Tam se pokaže a si mašina al nisi. Trojni ultra triatlon – Trojni Ironman, 677 km v enem šusu. Zakaj? Zato ker sem verjel, da lahk.
UPDATE: Ker so tekmovalca, ki je prvi prečkal ciljno črto zaradi pozitivnega doping testa diskvalificirali, so me 2 mesca po tekmovanju obvestili, da sem uraden zmagovalec Trojnega Ironmana na tekmi za svetovni pokal v avstrijskem Radkersburgu 🙂
Leto 2023. Čipka je punca, ki je z naskokom najprej mati svojega otroka, nato šefica svoje pisarne in gospodinjstva, prjatlca mnogih, ter sovoznica od tipa, ki ga ni neki zlo velik doma. A ko si vzame cajt za šport, ni heca.Bližal se je njej vikend, nastop na Ironmanu Austria. Pogled na koledar je nakazval sredino junija. Z avtodomom sma se odpelala do Celovca, kerga sem nehote zapelu v namočeno travo. Obtičala sma. Ven ga je sred noči potegnla avtovleka. Zabavn uvod. Za Ančo sem vedu, da je prpravlena. Odlično se je izkazala s plavanjem, obračanjem pedal in tekom. Nasmejana in s stiskom pesti je prletela čez cilj ter postala IRONANČA. Poleg IM polovičke, nekaj 100 km trail tekov, poleg 100 miljske ultra Istre, je okrog vratu dobila še medaljo te izjemne triatlonske preizkušnje. Zlo sem ponosen na njo.
Sam sem vzporednu športal kuker se je dal. Zadnje mesece sem dodal še kr precej enot plavanja, kolesarjenja in laufa. Lahk bi reku da sem treniru, a vprašanje če je to pravi izraz, enostavno sem samo počel to kar me navdušuje. Aja, trenerja nimam. Sprejemam nasvete, predvsem od Šketota, že od samga začetka moje triatlonske poti. Iz izkušen in opažanj bi samo svetoval, da naj vsak ki ma trenerja, če hoče stopt iz povprečja, nardit še kej dodatnega. Številke in tabelce, ki jo vsak teden prejmeš na mail, verjetn ne bojo dovolj, ker prou take prejmejo tudi ostali.
Februarju sem laufu vsak dan, vsak dan kilometer več, kdaj kakšnih deset več. Zadnji dan jih je blo 28 in mesece se je zakluču. Skupi se jih je nabral 440. Uredu baza za nadaljevanje. S kolesom sem podaljševal dolžine in premagane višinske metre. Velik se je trajbal okrog Trboul, kjer nam je ravnina španska vas. Plavu sm pr sosedih v Hrastniki. Ena od glavnih stvari na kero stavim, ji zaupam in vem da »dela«, so treningi v telovadnic. Tam z ekipo Sportiva migamo vsaj dvakrat na teden, vsak po svojih sposobnostih, vsak premika svojo mejo. Prijetna druščina, kera rezultate naših treningov uspešno prenaša na ostale športe. Neki teka in kolesarjenja se je nardil čez zimo na Kanarcih, proti koncu aprila v okolici Pule, nadaljeval na višini v Livigno in se nato vrl na domače hribčke.
Daljše plavalne distance so se ubrnle v velenjskem jezeru, enmal bol kulturne pa v domačem bazenu v Trbovljah. Na naš bazen in vse ki skrbijo za njega gledam spoštljivo. Čist, urejen, krasn. Z naskokom najbolj obiskan športen objekt v Zasavju. Tle se namakajo naši penziči, tle skačejo v vodo naši malčki. Tu trenira plavalni klub Rudar Trbovlje. Parkrat sem plaval ob istem terminu kot mlada ekipa, ki je kr padala mim mene. Naše mesto od nekdaj premore zlo dobre plavalce, za uspešne generacije skrbi lokalna legenda, vsem nam znani Ruf. Dečko z glasnim žvižgom in konkretnim pristopom do dela. Neki na pol mu gre na kurac, tko kot men, zato mi je všeč. Velikrat se vprašam, kaj bi blo, če bi imeli taprave pogoje. Trbovsk bazen je namreč odprt le tri mesce v letu, vse ostalo je zgolj iskanje rešitev in borba po preživetju. A kljub tem imajo rezultate. Hokus pokus…
Velik del pripravljalnega obdobja sem opravu sam, a nemalo tekaških in kolesarskih dni je bilo v družbi prjatlov. Tudi njim gre zahvala, da so kilometri hitrej padal mim. Laufrska ekipa… Sirči, Obi, Vasja, Jernej, na trojkih še vedno z Janitam in Borčam… pa še kdo se je priložnostno prkluču. Letos je zaradi situacije, ki se dogaja v Ukrajini, svojo družino na varno odpeljal atlet s katerim sma postala zlo fajn prjatla. Svoj dom so najdl v Trbovlah. Gre za odličnega maratonskega tekača, s katerim sem letos oddelal največ kilometrov. Maks, це здорово бути у вашій компанії і бути вашим другом. Na kolesu se spet ni dalo mimo tega, da nebi v rit gledu soseda Sirča, še vedno zelo mlad in čezdali hitrejši je Aljaž, vse boljši je Nagi, Trotovšk na našo srečo vikende preživlja s punco, vzpon na Mangarstko sedlo tradicionalno oddelamo skupi z Bltam in Mičotam. Letos nas je pošolal Kolenc. Neki kilometrov sma skupi nardila tut z mojo Ančo, z Jagram, na Fuerteventuri sem užival v družbi odličnega triatlonca Brunota. Kakšen špur se je potegnu s člani MTB Trbovlje. Šketo letos zaradi gradnje hiše ni ne laufu ne kolesaru. Bo mel pa hišo za vikat, tko da ma upravičen. En od privilegijev so ble sigurno najdaljše vožnje s prjatlom, ki me razume, ki mi da marskak nasvet glede dolgih voženj, je boljši, prilagodljiv, furanje v njegovi družbi je furanje, ki prinaša užitek in napredek. Na zadnji strani hlač mu piše Udovč. Kamot voziš za njim, ne bo ti težil, upam le, da maš cel dan cajt.
Dogajal se je še marsikej, blo je lušn in blo je teško, včasih zabavno, velikrat tut dosadno. Bil je užitk in ble so muke, predvsem pa je bil jasen cilj. Pršu je dan, ko so se napokale stvari, katerih je blo na seznami za dva A4 lista. Vse skup se je naložil v kombi in avtodom, ter gas k sosedom v Avstrijo. Šlo se je na tekmo, keri lahk rečem tekma življenja. Daljše, težje in tekme takšnega ranga se še nisem udeležil. Kakšne so možnosti da »prežvim« nisem vedu, sem pa vedu da so in to mi je blo dovolj. Nekak v seb sem čutu, da bol spreman u lajfi še nism bil. Nikol pa to ne veš, dokler ne greš na test, zato sem bil z odgovori na to vprašanje bolj skromen. Nekak so me begale številke, v mislih jih nisem mogu presečt, kar mi je načeloma zlo pomembno. To so bli dvomi keri so me spremljali. A po drugi strani, sem vedu da gremo v borbo z ekipo, na katero se zelo zanašam, z njimi se počutm močne. In konc koncu, kot je reku Nimsdai, Giving up is not in the blood.
(IUTA) TRIPLE ULTRA TRIATHLON WORLD CUP 2023 – Bad Radkersburg
Na tekmo sem pršu dan prej, rezervirano sem mel sobo, da se še zadnji dan maksimalno spočijem, naspim, ker tega sem vedu, da bo v naslednih dveh do treh dni bore malo. Najprej sem šel pogledat v bazo, tam kje se bo vse skupaj dogajal. Zelo sem se veselil, da spet vidim mojga ultra prjatla Mariusa iz Romunije. Gre za odbitega tipa, ultra fukjenga, a obenem pametnega in človeka, ki je uspešen na različnih področjih. S sinom sta mi že rezervirala prostor, tako da smo bli sosedi. Popoldne sta se prklučla Anča in Vili z avtodomam, pred njega se je postavu šotor kerga mi je iz svojga bogatga repertoarja opreme posodo Mambundo Nagumbe. Iz četrtka na petek sem spal 9 ur, kar se je zdelo super. Vstal sem ob 7h zutri, štart tekme je bil ob 18h in čez dan, zarad pričakovanja seveda, nisem ugasnu niti za minuto. 11 ur pokonci že pred samim začetkom seveda ni najbolš izhodišče, a mamo kuker mamo.
Triple Ironman prinaša 11, 4 km plavanje, 540 km kolesarjenja in 126 km teka. Od starta do cilja v enem šusu. Plavali smo v bazenu, 228 dolžin olimpijskega bazena, kolesarili v nepravilnem 10 km krogu, tekli v prav tako v nepravilnem krogu v kombinaciji s stadionom, skupaj v dolžini 2 km.
Po plavalnem delu se vse skupaj prestavi v bližino baze, za katero skrbi ekipa tekmovalca. Tja sem z vsakim sklenjenim krogom vrneš. Vem, da je to za marsikoga psihično naporno, meni osebno ne predstavlja težave, na nek način mi celo ustreza. Par ur pred začetkom sta se nam prdružla še ata Jani in sestra Polona. Ekipa je bla spremna, jst sem pa sam seb mogu verjet, da sm. Skupi smo se zapelal do bazena, kjer me je ob 18h čakal štart tekme. Počasi se bo začelo tisto na kar sem tuhtu vsak jeben dan, misel, ki me ni nikol zapustila, z njo sem se velikrat zbudu, cilj v kerga sem dal sebe.
Začel se je. Kakšnih 5 ur sem računu da bom krilu z rokami. Vmes priložnostna kratka pavza za šluk pijače in neki za v usta ter akcija dalje. Šlo je precej tekoče, lahkotno, lahk rečem da sem celo uživu, kljub temu da je to moja najslabša triatlonska disciplina. Tam nekje okrog 8 km so me začele bolet roke, rame so ble teške, a nekako sem vzdrževal hitrost. Želja da presežem 10 km, ki se zdi ena taka lušna cifra za plavanje je bla na dosegu, preko nje do zadnjih 100 m, to številko zagledaš na tabli kero ti potopijo pod vodo. 11,4 km je blo pod streho. Noro, največ kar sem kdaj odplavu. Začetek je bil precej obetajoč, 4 ure in 20 min in hop iz vode. Dokaj frišn. Ekipa je mela že vse prpravljeno v menjalnem prostoru. Gledal smo na vse detajle in malenkosti, katere so lahko čez nekaj ur ali naslednji dan ključne. V roke dobim kolo, porinem do asfalta in si rečem: evo ti, zdej pa zapel od Lublane do Milana, pa še enmal naprej. 540 km, Vamos!
Plan je bla ekonomična vožnja okrog 30 km/h. Šlo je dober, tja do stotega kilometra nism čutu nič, prvič sem vzel pavzo okrog 200 km in pojedu neki testenin. Za italjasnko kuhno je v avtodomi skrbela Polona. Vmes oz. prej so me seveda bogato zalagali s sednviči, bananam, čokoladam, jedu sm šnicl , jedu sm bonbone… Hrana je ključna, hrana je gorivo, ko enkrat zmanjka, ni vrnitve. Vožnjo sem probu met ves cajt pod kontrolo, vsak trenutek sem lahk močneje prtisnu, to je pomenl, da vozim z rezervo, kar je pri teh dolžinah zlo pametna naložba za naprej. Bli so nekateri hitrejši, nekateri za moje pojme prehitri. Nebi blo teško na kakšnem tristotem kilometru začet dvigovat tempo, a razmišlu sem na zadnje kilometre bajka, tm pr 500 bo verjetno drugač, in še zmer hočem bit sorazmerno na visokem nivoju z energijo. Treba je bit pametn in pomisliti na lauf, ne na prvi, bolj na zadnji maraton, zadnjih 42 km od skupnih 126 km, ki jih je čakalo za oddelat v tekaški obutvi.
Ponoči se je shladil, mogu sm bit bolj oblečen, fural smo po cestah, kjer je bilo večina brez osvetilive, se pravi le luč na kolesu. Megla se je spustila precej nizko, slaba vidljivost, tak temačen filing. Zaradi megle iz kere je scal sem bil čist moker, večino časa sam, ko bi na deži gledu črnobel film brez zvoka, brezveze. Oči bi se rade zaprle a se niso smele. Padu sm v krizo, noge so ble dobre, psiha je bila v pizdi. Par ur nisem najdu motivacije, nism najdu ene svetle točke, blo je naporno. Razni scenariji v glavi, noben pa tak, da bi me dvignu. Vse kar je blo, je blo srečanje z ekipo po vsakem krogu, lepa beseda, hrana in pijača. Sama vožnja je bila še vedno konstantna, a kolesa v glavi se niso obračala po željah. V 540 km sem šel štirikrat proba zaspat za vsaj 15 minut, a ni šlo. V planu smo mel tako imenovane »power nape« . Nism mogu ugasnt, lahk da enostavno še nisem rabu. Kar hitro sem bil nazaj na bajku in gasa naprej. Glava se je počas naglihala, slika je bla spet barvna in počutje tisto pravo. Zadnjih sto kilometrov je šlo precej dobro. Na taki dolgi preizkušnji seveda pride do kriz, to mi je blo jasno, kdaj je težje v glavi, kdaj v nogah. Po eni strani je blo lažje naglihat glavo in furat z nogami, ki so brez problemov vrtele. Vsak tekmovalec bije svojo borbo, vsakega slej ko prej obišče bolečina, takrat pa je važno kako je sprejmeš in kako z njo funkcioniraš. Imam srečo oz. vsaj zdi se mi, da imam kr visok prag bolečine. Lahk boli, precej, a to lahk prenašam ure in ure. Nevem kdaj točno, vem da je bil še dan, so me pršl podpret Jernej, Piko in Coach. Zmer je lušn vidit prjatle, časa jim sicer nism mogu nament a sam filing da so tam, je bil dober.
Iz bicikla sm stopu dobre vole in velkim vprašanjam kerem se mi je pojavlu že lep čas, kako bo šlo na laufu? Takoj zraven menjalnega prostora je bil tuš, Anča je prpravla cote za lauf, jst sem se na hit polil z vodo, namazu s kremo, obleku, neki masaže, neuspešen poizkus kratkega spanja, tko da kr v prvi tekaški krog. Ko mi je po tekmi kdo postavu vprašanje s čim sm bil najbolj zadovoln, sm brez premisleka odgovoru da z laufam. Res je šlo, mišice so ble prožne, prvih 30 km teka je bil čisti užitek. Vmes sm jedu in pil, Anča me je na hitr zagrabla za noge in gremo dalje. Tut nadaljevalne še ni blo tisto, čemer rečemo borba. Okol 60 km se začutu, da bi mogoče lahko na kratko zaspal. Nazadnje sem spal skor dva dni nazaj. Bum, vzel me je, glava se je spočila, energija in motivacija sta bla na mestu. Vzel mi je pol ure, a nič hudga, ni ga blo junaka da nebi vsaj mal zatisnu oči. Anča, Vili, Polona in Jani so bli pokonc glavnino časa, vmes so se mal zamenjal pri spanju, a zdi se mi, da sem jih kr naprej mel v naši bazi. Za jest kot v hotelu s sampostrežno restavracijo in barom z odlično ponudbo pijač. Tekmovalci na takšnih preizušnjah med sabo nimajo odnosa kot konkurenca, vejo da je edina borba tista sama s sabo, da je zmaga, če uspeš, ne zavidaš če te kdo prehti, prvošiš vsakem da mu gre najbolš možn. To so dobri občutki. Prejel sem precej aplavza in lepih besed v raznih jezikih. Laufu sem namreč najhitreje od vseh, tekmovalci in spremljevalci so bli navdušeni. To mi je dal še dodatno motivacijo. Seveda pa je postajal težje, bolečina je bla prisotna, energije je blu manj kod dan prej. Na teku se ti zarad varnosti lahko kdo priključi. Blo je dobrodošlo.
Kot kaže ura, ekipa res ni neki velik spala 🙂
Ne gre mimo tega, da je na dvojni IM razdalji katera je potekala vporedno, nastopil tudi Štefan Buzeti, ki pri svojih 71 še vedno obrača nore številke. Izjemno spoštovanje mojster, si nam v vzgled.
V nedeljo sta na tekmo pršla Jaša in Sirči. Sirči je bil do zdej zraven na vseh mojih večjih tekmah, vedno je tam ko je treba, ve kako je treba, je tisti za kerga bom lahk na stara leta povedu, da je bil moj partner na ultrah. Pršla sta takrat ko je blo jasn da bo zafukan in takrat vsaka motivacija pride prou. Tuk da se ve, ko je začel laufat z mano mi je mal podrl plan. Nič več se nism držu tiste svoje računice krogov. Lepo je šlo, nisma bla hitra, a še vedno hitrejša od ostalih. Vprašu sem ga, kdaj sta pa vidva pršla in reče, ob 7h zutri. Ne se jebat. Res nism mel pojma, niti približno kuk je ura. Laufu sem namreč brez nje. Le žensko applovo sm mel na seb zarad muske. S prihodom Jaše sem poleg Anče dubu še drugo maserko, kera je prjela za moje noge ko sem rabu. Thx. Polona je stregla toplo hrano, za mene, za ekipo in Mariusa. Jani se je z navijanjam pojavu kje ob progi, Vili je bil zraven v bazi spreman kot vedno. Nemalokrat namreč naletimo na izredne situacije, kere je pač nekak treba rešt. Na laufi so se mi kasneje za kak krog prklučl še ostali, kdaj je bil ob boku Jani, kdaj Vili, Polona, Anča, Jaša. Pasal mi je, ni blo tišine kera je bla na plavanju in kolesu. Z obiskom, s komplet družino se je na prizorišče oglasu Maks. Zelo sem ga bil vesel. Obu je laufrce in odrezu par krogu zraven. Z motorjem sta se prpelala tut Matej in njegova Metka, iz Maribora Renato. Marius Butuc, romunska ultra mašina je bil zlo suveren na teku, motivirala sma en druzga in delala tisto kar mi je reku pred tekmo. Trpela a uživala boma, nekje v bližini en drugega, nekje v istem krogu. Vredno se je blo ustavt in nardit sliko za spomin.
Ekipa mi je javla, da sem na drugem mestu. Za rezultat se nism neki velik zanimu. Mi je blo kr tko mal čudn, biti na drugem mestu takšne tekme. Wow. Na lauf kot zadnjo disciplino sem se podal z 22 km zaostanka za prvim. Tut to sem zlo pozn zvedu. Zmanjšal sem jo na nekih 9 km. Kokerkol, nebi ga mogu ujet, priznam, bil je premočan. Na tretjem mestu je imel za mano že precej zaostanka, tko da smo zadnje dve ali tri ure rabli zgolj še kontrolirat pozicijo in sfurat do konca.
Prlaufu sem do zadnjega kroga. Tam dobiš v roke zastavo svoje države. Zadnji krog se oddela v nasprotni smeri, tako da se srečaš s sotekmovalci, da vedo, da zaklučuješ. Všeč mi je ta pozitivna klima, veselje vseh, vidiš kako ti prvošjo, kako so veseli zate ker vejo, kua si dal skus. Stiski rok in objemi. Z mano je šla glavnina ekipe. Lahko bi odlaufu, a cajt mi ni bil tuk pomemben kuker ljudje, ki so bili z mano. Hodil smo. Ostal je samo še čisti užitek katerga nam je ponudu omenjeni zadnji krog. Neki pred stadionom kjer je bil cilj, je šla moja ekipa po bližnjici, sam pa sem odtekel do konca, zavil na stadion in proti cilju. Adrenalin je delu svoje. Bližal sem se cilni črti, navidezni črti o kateri sem sanju, za kero sem trdo delu. Svojo mašino sem mogu mentalno in fizično spraviti na visok nivo. Do njega ne prpele nobena bližnjica, ne da se ga kupt, nihče ti ga ne more podarit. Triatlon je jeba, čas je treba namenjat trem različnim športom, to ni samo kolesarjenje, ni samo tek, ni samo plavanje… tle je pomembno vse troje, trikrat po velik cajta, dolg cajta… V vseh disciplinah moraš bit dober, pri teh dolžinah še kaj več kot to.
Na cilju vedno neki udari iz mene, nek krik odrešitve, v katerem se skriva neizmerna sreča in zadovoljstvo. Občutek, ko objamem člane ekipe je neprecenljiv, vsak je opravu svojo nalogo kot je treba, to je naša zmaga.
677 km sem s plavanjem, kolesarjenjem in tekom premagu v 45 urah in 3 minutah. Bi lahko hitrej? Če bi mogu, bi, a ni blo treba. Konec koncev, niti nebi imelo ne smisla ne pomena. Cilj je bil uspešno premagat trojno razdaljo Ironmana. Na koncu sem na tekmi svetovnega pokala osvojil celo 2. mesto. To je moj največji uspeh v športu in največji uspeh naše ekipe. To bo zgodba, ki jo bom z veseljam povedu mojem Timeku čez par let, ko verjamem da bo razumel, zakaj je bil Ata manj doma.
Pri registraciji je zraven imena in priimka je pisalo Raidlight team Slovenia in klub MTB Trbovlje, za kerga nastopam. Čez cilj se je šlo s slovensko zastavo, a večjo težo je imelo poziranje z ekipo kero je krasila trbovska fana.
Tekom tekmovanja sem mel spet velik cajta za se poment sam s sabo, velik cajta za poglede iz različnih zornih kotov na marskere situacije katere me spremlajo v vsakdanu, konc koncu, spremlajo vse nas. Večina stvari ni teških, ni zajebanih, sploh niso problem, niso omembe vredne. Za besedo ultra se namreč skriva prava jeba, dožveti te občutke se zdi vredno, velik ti da, kljub tem, da vzame kr precej davka.
N gre pozabit in vedno rad povem naglas. Za triatlon me je navdušu prjatu Denis Šketako, evropski prvak v dolgem triatlonu, mašina, s kero sma skupi obrnla en trop kilometrov, dečko, ki mi je precej pomagal pri triatlonu. S svojim unikatnim pristopom do ultra razdalj, karizmo in uspehi, me je vedno dvignil in zmotiviru prjatu Matej Markovič, GOAT slovenskega ultra triatlona.
Marius Butuc. Thanks for all tips and tricks before Triple Iron. As we said few months ago, we will make it to the finish line, we will overcome this triple motherfucker. And yes, we did it! Congrats for your great performance. Say hello to your cool kid Matei. See ya soon ultra bro.
Zahvala za podporo na moji športni poti gre blagovni znamki trail tekaške obutve in oblačil Raidlight. Sem mislu, da se bom kej spreobleku, a vseh 126 km na teku se je zdelo udobnih v Raidlightovih hlačah. Factory Store me prou fukiš oblač za na bajk, dres in hlače znamke Castelli nekak nimajo konkurence. Hvala 4Endurance Slovenija za športno prehrano in Samotu iz Topatleta s kerim sma prvo linijo potegnla skup že vsaj deset let nazaj. Fizioterapija Čebokelj, Matej in Tomaž, nastavitve so ble očitno dober narjene. Hvala občini Trbovlje.
⭐ Od vedno in to vedno… Hvala mami in oči, sta temelj in steber vsega okrog mene ⭐
⭐ Polona, Vili, Tajda, Timo, Vesna, familja ⭐
⭐ Sirči, da me zmer prpeleš do cilja ⭐
Hvala vsem prjatlam s kerim smo skup športal in dodajal na gas. Hvala vsem, ki me na svoj način podpirate, vsem ki verjamete v mene in mi prvošte. Hvala Jan za organizacijo sprejema.
Pravjo da je najboljš treba pršparat za na konc. Torej smo na konc, ta pripada Anč. Svača čast Idrska Čipka, en dolg in glasen Bravo, ker vse to zmoreš. Vedi, da si ogromen kos torte teh športnih ciljev, predsvem pa top prjatlca, izjemna mati in ženka. Verjetn ti je kdaj žal, da si si zbrala lih mene, a verjamem, da ti je velikrat tut ekstra fajn. Hvala, ker mi pomagaš uresničevat neki, kar sam sigurno nebi zmogu. To nije ljubav, to je od ljubavi jače.
Ekipe s knapovskem koreninam tut 677 km dolg triatlon ni ustavu. Kje so meje? Bi odgovoru, a ne znam. Kaj naprej? Tut na to bi odgovoru, a ne vem.
Srečno.
UPDATE: Ker so tekmovalca, ki je prvi prečkal ciljno črto zaradi pozitivnega doping testa diskvalificirali, so me 2 mesca po tekmovanju obvestili, da sem uraden zmagovalec Trojnega Ironmana na tekmi za svetovni pokal v avstrijskem Radkersburgu 🙂