Ultre niso sam užitki in nasmejane face pred fotoaparati, dvigjene roke na cilju in medalje okrog vratu. Ultre so marskej, včasih cela jeba. Pridejo tut trenutki, ki jim pravmo krize. Kdaj so kratke, spet drugič vztrajajo precej časa. Odvisno je kako jih prenašamo, bistvo pa vsekakor, da vztrajamo dlje od njih. To je glavni recept za uspeh na dolgih progah.
Fotograf ki je bil postavljen nekje na 135. km od starta, je lepo ujel trenutek, ko je tek zamenjala hoja, kar pomeni d je ujel človeka v krizi 😉 Na srečo je bil na 168 kilometrski tekmi tole osamljen primer težje situacije, ki se na moje veselje tut ni predolg vlekla. Tiste manše potrese niti ne štejemo. Prou fajn, da je bil ravno na tem delu zraven moj prjatu Jernej, ki me že polnih deset let spremlja na vseh večjih tekmah. Kaj vse sma že midva skupi pregurala je kr noro, kakšne situacije in scene smo mel,… to so lepi spomini za še lepše življenske zgodbe. Pozna me, ve kako funkcioniram, ve kaj rabim in je izjemno pomemben del vseh uspehov. Prou tako ostala ekipa. Tale slika pa je ena tistih najinih, realnost iz terena. Nismo zmer lep in nasmejan. Tut to je del teh podvigov, to je ultra.
100 milj trejla s skoraj sedem jurjev višincev, vsaj po meritvah mnogih, je bla dolga pot čez Istro. Start pod soncem, prijetno popoldne je blo. Po treh urah je dan zamenjala noč, enajst ur teme, z njo je pršla tišina kero je prekinjalo le ropotanje tekaške obutve, ruzaka in palc. Prehod v lep in nov sončen dan je nekaterim nafilu baterije, spet drugem pobral veliko davka, tretje je ustavil.
O kakšnih tipičnih pripravah na sto miljsko tekaško preizkušnjo je teško govorit. Zdi se, da je to tekma, ki te pokliče kadar nastopi tisti čas. Na koncu bol kot ne pripravljaš glavo, dodajaša neke specifične finese v kere verjameš, da ti bojo pršle prou. Vsaj pr men je blu tku. Zadnje dva mesca sem počel različne zadeve, od krajših hitrih laufu, do precej strmih vzponov in spustov, nabralo se je tudi neki ravnine, velikrat je na mojih ramih sedel 7 kg obtežilni brezrokavnih, s katerim sma nardila tam nekje do 40 km dolge teke po hribih. Kej več kar se tiče dolžine nisem delu. V telovadnici, na treningih z ekipo Sportiva ni bilo popuščanja, tam si delam velik plus za vse teške projekte. Doma so se vrtela pedala na trenažerju. Velik sem stavil na izkušnje kere so se nabrale v zadnjih sezonah. Lani se je s prečkanjem ciljne črte trojnega ironmana letvica premaknila zlo visoko, domet se je znatno povečal, tko da me nekih 30 h aktivnosti v kosu nebi smelo skrbet. Zlo pomembno je tut kako maš naštiman u glau. Včasih maš že dvajset kilometrov čist dost, kdaj trideset, kdaj štirideset… A če si rečeš grem trideset, si pri dvajstetih čist frišn. Isto je potem pr daljših razdaljah…Čudne zadeve, oz. glava je pomembna, vzporedno pa seveda pripravljenost, tempo in poraba energije. 168 km s skoraj 7k+ sem jemal zelo spoštljivo. Nism cviku, nisem mel dvomu oz. pomislekov če sm sposoben, a predolga je, da bi lahk bil frajer. Vsak kilometer bo potrebno pošteno oddelat in si ga zaslušt.
V četrtek sma se z Ančo odpelala v Umag, direkt do baze tekmovanja 100 Miles of Istria. Dvignil sm startni paket, startno cifro, poklepetov s prjatli katere je zmer lepo vidit. Šla sma na pico in v rentan apartman. Kar se tiče obutve, oblačil, hrane, pijače in vsega kar spada zraven za tekmo sem mel že pripravljen. Pomembno je blo, da se ornk naspim. Od petka do nedele, le tega ne bo. Zaspal sm hitro, tko da se je do 8h zutri nabral skor 10 ur horizontale. To je za mene poln tank. Večkrat namreč sveti lučka kuker dab mel dost spanja. Na kratk sem šel mal odlaufat in pa nazaj lenart, pa jest seveda. Prkluču se nama je Jani in skup smo šli do telovadnice, izpred katere so nas ob 3h popoldne odpelal na start v Labin, planiran za ob petih.
Ko sm stopu iz avtobusa sem se skor zabil v dva naša, Jon in Ivi, v pogovoru. Čisti vrh slovenskega ultra traila. Mal smo počvekal, ostal je še pol ure do starta. Kr naenkrat smo se na kupu ujeli še z drugimi slovenci. Okrog mene same hude mašine. Peter Macuh, legenda slovenskega traila, neuničljiva lokomotiva katera nosi veliko spoštovanje vseh tekačev. Katka, ena najboljših slovenskih ultrašic z zlo uspešno zgodovino. Omenjeni Ivi Hrastovec, na milje se je podal bos. Ja, šuhe je mel v ruzaki. Ne bom komentiru. Drugače pa trenutno naš najboljši dolgoprogaš. Odlični Andi Mamič in vse hitrejši, model tako in drugače – Beli Erjavšek. Zraven je bil tudi rezprezentant Matic Čačulovič, moj debeluhar. Če bi delali selekcijo po tem koliko hrane kdo poje, bi bil Matic prav tko v reprezentanc. Uglavnem, med njimi sem bil čisti Underdog. Trail res ni ravno moja prva disciplina. Zakaj nismo na ultra triatloni sem se sprašvou, bi se počutu bolj domache.
(na sliki z Dašo planirama kako prehtet Čačuloviča… edina opcija je rekla da je, če bo namest v Umag zalutu v Dubrovnik)
A bila je želja po miljah, že stati na startu neki pomeni. Glava je bla prpravlena, verjel sem da tut noge in roke, kere bojo s potiskanjem palic v tla gnale v strme klance. Postavil smo se na start. Nism hotu začet prehitro, zavaroval sem sem tko, da sm čakal nekje na sredini med 377 tekmovalci, takorekoč tekači iz celga sveta. Plan je bil enostaven in jasen, v kolikor ne pride do kakšne neljube poškodbe, ni opcije da se pred ciljam ustavim.
Bum. Gremo. Ravninsken delu je sledil spust po singlcah proti Rabcu, trikrat smo se čist zabremzal, taka gužva se je nardila. V Rabcu smo se dvigl… ne spomnem se vseh hribov, vseh puklov, mest,… ajde malo po spominu. Prvemu vzponu nad Rabac je sledil spust v Plomin, kjer je bila okrepčevalnica, za nami pa 15 km. Par kosov štrudla je padlo v mene, če se je ravno ponuju na mizi. Sledil je vzpon, osemstvo višincev, razgiban teren po dolgem grebenu v smeri Moščeniške Drage. Spust do morja mi ni ustrezu. Enostavno povedano, za navzdol nism dober. Verjetno bi povprečen planinec drugač ocenil, a v primerjavi z downhill trejlaši, sm počasen. Pred nami je bil del trase z največ vzpona. Po naravnem parku Učka smo nažigali v hrib kjer kraljuje Vojak na višini 1400 mnm. Bla je trda tema, bil je tudi del kjer s palicami ni šlo. Blo je preveč strmo. Kraspal smo v hrib. Pogledam nad sabo, najprej sm mislu da so zvezde, a ne, bili so tekmovalci pred mano, njihove čelne svetilke. Kr norija. Prišli smo do sedla in potem že zadnji strm vzpon na vrh, mogoče 5 stopinj, veter, megla. Telo k sreči dost toplo, tko da se nism rabu oblečt. Spust do okrepčevalnice Poklon na 53 km, kjer sta me čakala Anča in ena najboljših slovenskih ultrašic, odlična Barbi Jolič. Pasal je na hitr mal poklepetat, ženkica je prnesla sabo frišne palačinke, apetit je bi dober. Hrana, pijača, nič kej dolga pavza in gremo dalje. Sledil je dolgi tekaški del kerga sem prekinil z »WC« jem. Spretno v smuk preži sred hoste. Enmal lažji sem tekel dalje. Šlo je fajn, dobro počutje. Ujel sm Dalmatinca, ki ne navija za Hajduk. Za kazen sem ga prehtel. Noge še kr frišne, glava bistra, edino spanje, to bi pasalo, ura okol 2h, 3h zjutri. Sreču sem Markota Krenkerja, mal sma skupi polaufala, potem pa vsak po svoje naprej. Brgudac, selo, okrepčevalnica. Če bi kdo reku da smo leta 1980 bi verjel, plac s starimi ležalniki in mizami, na steni slika maršala Tita in pa lokalci, polni for, do kerih nam je blo čedalje manj. Razmišlu sm zgolj o naslednji okrepčevalnici, kot mini cilju in ne o tistem končnem v Umagu. Če potuhtaš, da maš pred sabo še kakih sto kilometrov, te lahk psiha udar po prstih. Do Trstenika, zopet neko selo sred ničega, a do tja trije vzponi, zadnji spust čist u pizdi. Med spusti in tudi kakšnimi posebnimi odseki s slabo podlagu sem se spomnu na Ivija, ki je bil na poti bos. Ma to ni opcije da je možno. A kdor ga pozna ve, o kakem posebnem kalibru je govora. V Trsteniku me je čaku ata Jani, tko da sm mel posebno motivacijo. Hrana, kolikor je šla v mene, pjača v bidone, ata je iz žepa potegnu coca-colo, Haribo bonbone in odlaufu sm naprej. Rahlo vzpenjanje katero se je dalo premagovat v solidnem ritmu, sledil je pa kr malo jači naklon, kerga sem oddelu s pomočjo palc. Prišli smo na vrh planote, potem pa po zjebanem terenu spust, ki se je vleku in vleku. Ko sm mislu da sm že blizu Buzeta, ki velja za glavno, največjo oprečevalnico, sem zaslišu musko. Daleč stran, v dolini, igral so na bobne, kot motivacija za tekmovalce pred startom 69 km razdalji. Nabijanje nog mi res ni ustrezalo, dost sm mel tut brcanja v kamne, v skale, teh šusu je blo čez noč nebroj, prste sm čutu da mam kr lušn stolčene. A vse skupi še precej znosno, motivirano in v ritmu do Buzeta. 100 km je blo tko rekoč za mano. Tam je čaku Jani, pršla sta še Vili in Tajda. Sestra Polona pa je ravno dve minute pred mojih prihodom, startala. Na tej okrepčevalnici sm se preobleku, namazu dele potrebne kreme, neki pojedu in spil, ter se za 5 minut fuknu na tla in zapru oči. Noč terja davek, že tko in tko moreš zarad tehničnega terena nonstop gledat v tla in bit previden, ponoči je za oči vse skup še bolj naporno. Je pasal zamižat, a treba je blo čimprej naprej.
Kr naenkrat sem pojavijo Sirči, Jaša, Aljaž in Blažka. Wooo cool. Podpor in prjati, to mi ful pomen. Znano je da je do Buzeta teren z vzponi ni spusti precej težji, kot potem v smeri zahodnega dela obale. Si pa seveda že bol zjeban, tko da vprašaje kaj je lažje. Prvih sto km frišn, al dodatnih 68 že mal nadelan. Na poti se mi je s tekom priklopu Sirči. To je to, začela se je igra. Kilometrina se je že občutla, a ob boku s Sirčam sm premagu čist vse kar smo si do zdej zadal, vedu sm da tut ta dan ne bo izjema. Sirči kot rad povem me res pozna, ma filing, ma besedo ko rabš, motivira, s sabo ma tut zmer kej fajnga za spit al pa pojest. Ene 10x smo prečkal nek grabn, butast do kurca. Po vzponu izpostavljenem soncu se je ornk švical. Spust do jezera Butoniga, kjer so čakal prjatli in okrepčevalnica. Verjetn nekje 10 min pavze se je nabralo in naprej, lauf, ravnina, ta je padla mim. Vzpon pred mano je bil prvi med dvemi, ki sta bla naslednja na sporedu. 2x 400 višincev z vmesnim spustom, prehod preko izjemno lepega Motovuna do Livad.
Ne gre mimo zlo ekstra scene, ko sm na trasi ujel Polono. Kaka faca. Ona laufa zelo redko. A kr gre, kr borba, ni popuščanja. Vedu sm da bo uspešno prečkala cilj v Umagu. V Motovunu se ji je prklopu Aljaž in jo suportu vse do cilja. Vsa čast Sine. Tempo ki sma mela s Sirčam je bil mal hitrejš, tko da sma se poslovila in prlaufala do Livad. Tam je bil znak da je za nami 132 kilometrov in pomojm da okol 6000m premaganih višincev.
Sledil je del, ki mi je poznan, kr lušn vzpon, predvsem zato ker je bil to najbolj topel del dneva, veter nam nekak ni pomagal, sonce je bil pa v dobri formi. A nimaš kej, blo je lepo vreme, z njim sem bil zadovoln tekom cele tekme. Telo pa je blo upravičen že mal načeto, celo na delu ko je bla ravnina sem začel hodit, to mi je udarl v glavo in pol je blo vse skup še težje. Pršla je teta kriza.
Prbrcal sem do ekipe, ki je bla na poti ob cesti, vsedu na stol in pojamru. Mel sm filing da mi zmankuje štroma. A ni blo druge kot vstat in it dalje. Hrib pred nama s Sirčam je mel kulturen naklon, tko sm lahko držu dober tempo kar mi je dal vedit, da sploh nism u pizdi. Dober je šlo, vse skup sem vidu lepše kot dvejst minut nazaj. Reku sm si, stisneš do Grožnjana, predzadne okrepčevalnice, tm se tut višinci poslovijo. Do cilja bo le še 23 km, ravnine, lahkega terena, brez kakih tenhičnih for. Tm sm kr dober no. In evo, Grožnjan. Spremljevalcev na tej okrepčevalnici niso pustil zraven, tko da sm se odloču za okrepčevalnico pri Janitu. Sicer mi ni pasal jest, a vedu sm da rabim. Avto brez bencina namreč ne pele delč. Pustmo Teslo prmer.
Za mano je zalaufu Jernej aka Levi. Gledu sm v dolgo ravnino. Uf, to je pa tist kar je men domače in kar mi zlo paše. Nevem kuk hitro, a glede na 25 ur akcije za mano je šlo fajn. To me je motiviral. V Bujah, 13 km pred ciljem sem bol ko ne zadnji okrepčevalnici samo pomahal. Nadaljevanje po asfaltu navhrib in potem na polje katerem so sledili travniki, za marsikoga verjetno dosadno, osebno pa mi je ravnina z osko špuro in zemljo pod nogami precej ustrezala. Enkrat smo še prečkal neko cesto, tam so bli prjatli, Jaša mi je še zadnjič v roke porinla Fanto, izotoničnih pijač sm mel namreč že PK. Umag je bil vse bliži, sonce je padu v vodo, drugič sem zalaufu v temo. Naglavo čelko, k sreči in v veselje, le za kratek čas. Travnika je zmankal, prišli smo do blokov kjer je nekdo iz balkona vpil in nas usmerjal. Okrog naselja, do krožišča in preko njega ob obalo. Kako dober filing, zaključeval sem sto miljsko razdaljo, noge so se še vedno lepo vrtele, verjetno je adrenalin delal svoje. Zadnjih sto metrov je bilo ekstra, vedno so ekstra, ko začutiš da je cilj na dlani. Tokrat sem črto prečkal precej umirjeno, ponavadi mi ga bol odpele. Moj prjatu Frančesko bi reku brez rompompoma. Milje so doma. V objem Čipke, ki me je čakala, tko kot sm jst čaku njo leta 2019, ko je opravla z identično progo. 27 ur in 31 min mi je vzela ta tekma. Uvrstitev v prvih 16% tekmovalcev se za enga triatlonca ne zdi slabo. Dobro izkoristen cajt vsekakor, čutu se je živleje. V objem in roke prjatlom, nasmejan obrazi, občutek sreče. Bil je dober filing, pod streho je še ena avanturca.
Bi lahko bil hitrejši, bi kaj spremenil, bi kaj naredil drugače? Preizkušnje sem se lotil z glavo, ves čas z rahlo rezervno, ki je služila kot naložba za nadaljne kilometre. Z izjemo žutih minut je šlo tekoče. Mislim, da hitreje nebi mogu, zagotovo bi pa lahko še dlje. Spremenil nebi nič, tudi če bi šel še enkrat, bi si želel identičnega scenarija.
Leta 2015 sem na istem tekmovanju nastopil na 110 km razdalji, takrat sta me v cilju čakala Sirči in Jani, tudi tokrat, 9 let kasnej, se je zgodba ponovila. Kako zlo vesel sm bil tega. Hvala ata Jani, bomo rekl, dober geni 🙂
100 milj Istre. Vsekakor dolga in teška, spoštovanja vredna preizkušnja. Poklon vsem, ki ste kdajkoli prečkal njen cilj. Kar se tiče zahtevnosti tekmovanj kere že imam pod streho, pa bi pred njo postavil Ultrabalaton, ICON – extrem triatlon, dvojni in trojni Ironman.
Vamos!