Fuerta, family, forever

Spremembe, baje edina stalnica v našem življenju. Delat je treba prave, take ki ti prinašajo pozitivo, smiselne, take ki delajo jutri še bolši kot je bil učeri. Zmer ne zlaufa, jasno da ne, kdaj je use skup u kurcu, bi blo bolš če bi ustal kot je blo, a če znaš, v glavnini zapeleš u tapravo smer. Ena od sprememb je sigurno ta, da greš mal ven iz dnevne rutine, da greš ven iz okolja v katerem si največ, da greš iz mrzlega na toplo, dobesedno iz minusa na plus. Kljub simpatiji do zime, snega in bordanja, rad spizdim za neki časa stran. Letos je pasal še dodatno, iz tega čudnega korona filinga, kot šamar budali. Kanarci, vsak leto enkrat. Letos smo šli na Fuerteventuro.

Kanarski otoki so špansko otočje vulkanskega izvora sredi Atlantskega oceana, omeniti gre sedem  večjih otokov, poleg Fuerteventure jih sestavljajo še Tenerife, Gran Canaria, Lanzarote, El Hierro, La Palma in La Gomera. Predstavljajo eno od 17 avtonomnih skupnosti v Španiji.

Na Fuerti sem bil četrtič. Anča drugič. Timo drugič. Kdo od nas treh je bil največkrat? Jaz! 😊 Tešk frajer res😊 Zakaj letos Fuerta? Lansko leto smo bli na otoku Lanzarote, bližnji sosed, malo manjši, umirjen, z lepimi plažami, nekaj hribčki in pa sanskim triatlonskim centrom La Santa. Fuerta je za dožvet, lani ne morem rečt da smo jo, ker smo bili le na krajšem obisku. Letos sem vedu, da bo enmal drugač.

Ne gre mimo tega, da se še enkrat spomnem na čist posebn dopust na Fuerti, bla sma z mojem big brotherjam Jagram, konec leta 2017. Šla sma surfat. Kuk kul se pa to sliš od ena do deset a? Surfat na Kanarce haha. Sam to ni tko kot na TV, ni kot v filmu, to je precej drugač, to ni blo niti približno za deset, vsaj najna predstava ne. Je pa Manawai surf school super izbira. Tam sma bla nastanjena, se spopadala z valovi pod vodstvom Mareta. Mare je slovenc, tam žvi, je kul tip, ma dober humor, tut surfat zna tko u izi hhhh. Dopust z Jagrom je zmer za dat v neko posebno kategorijo. Ko prideš domov je najbolj zgrešen vprašanje, a si se spočil?

Letos smo odleteli dan po Timekovem tretjem rojstnem dnevu. Mala opica je bla prvič na avionu pri desetih mescih. Tinca, Anča in tamal so šli v Egipt. Mal za tistem je šel na Tenerife, tut lani ni hotu ostat doma, letos spet ne, čeprou sm mislu da ajde, sej si že dost star. A ma preveč rad morje, vodo, mivko… Na vsak način je hotu zraven.

Korona kriza in zadeve povezane z njo te na prvo žogo omejujejo do te mere, da kao nič ne morš. Po drugi strani se pa kr da. Kupš karto, nardiš PCR test, izpolneš še kak papir in zapeleš do Bergama, gas u luft in po dvanajstih urah vsega skup si tam. Tam kjer ni presinga, ni tazga tempa kot je pri nas, tam kjer je vzdušje res sproščeno, okužb praktično ni, odprte so gostilne in trgovine. Življenje bol ko ne poteka normalno. Pr nas je blo baje okol minus deset, tm jih je blo do ene petintrideset več. Trop razlogu, da se je nardila dobra sprememba.

Iz letališča smo ze z rentakarjem odpelal do mesta Corralejo. Kr takoj bom reku, top mesto na otoku, nekak sm že vedu, letos lahko samo še potrdim. Nudi kar rabiš, predsvem pa leži na področju, kjer maš v radiju 20 km velik stvari za počet in vidit. Nastanjem smo bli v apartmajskem naselju, od centra mesta ali prve plaže odmaknjen 5 min, z obremenitvijo dveh ruzakov in Timota v vozičku. Tega uporablamo sam še na dopustu, drgač se že kak let noče vsedit v njega. S sabo vzamemo rezervista, najbolj seljačko obliko vozička. Zgledamo ko da bi bli leta 1970.  A pride prou, tamal nama nonstop ne beži na poti do lokacije. Ob vračanju je pa itak tuk zjeban, da ga sam naložma in odpelema. Ves vmesen čas je en sam rockenroll. Timek je namreč zelo živahen dečko. Aktiven bol kot ne čez cel dan, kdaj si prvošč pet minut pavze, ostalo pa gas gas gas. Energije mu ne zmanjka, ne paše mu sedet, bit primeru bi bla za njega kazen, on rabi akcijo. Kot sem reku, obožuje vodo, jezera, luže, bazene, morje mu je super. Edin valov se boji. Pakrat so ga že namreč podrl po tleh in mu ni blo nič jasno kaj se je zgodil. In zdej ma rešpekt. Če je voda kuk tu umirjena, ga je teško dobiš ven iz nje. Anča je že kr prvo jutro nardila potezo kateri se reče najbolš poteza dopusta. Kupla mu je set ki vsebuje, nevem kako vi rečete, mi rečemo ajmer, šaflo, grable, kanglo… To je to prjatli moji. Daš ga tja ob vodo, na mivko in maš mir. Zaspat sicer ne smeš, ker je treba gledat da kam ne spizdi al pa da ne nagaja ostalim turistom, a tem se vseen reče da maš mir.

Zvečer smo šli običajno na kako šetnjo do mesta in ja, šli smo v gostilno. Nič neki ekstra, na pico recimo. Sam to, da se v teh cajtih usedeš za mizo, na teraso al pa pod streho, nima veze, naročiš za jest in za pit. Wow. Nisem ljubitelj kafan, a to je zdej luksus, kumi čakam da odprejo, da grem u Oskarja na kokakolo. (Oskar –  PunkRock kafana u Trbovlih).

Povprečen dan je poteku nekak na liniji apartma – plaža. Kar neki smo jih zamenjal, res so lepe in če poznaš spote, dost raznolike. Letos sem mel s sabo svojo specialko. Hvala Šketo mašina, da si mI posodu oriđinale torbo, bajk je prežvel. Nič mi niso zjebal, aleluje. Kuker vemo, Senad vrže 20 kg tešk kufer tut 5 metrov in dlje.

Doma sem si splaniru kere ceste na otoku bi rad prevozu. Kar neki je takih, za kere se ti zdi da bi lahk cel dan prežvel na njih. Tist črn asfalt, gladek, lepe bele črte, čudovita okolica. Pohvalt gre voznike, kolesar je namreč kral ceste in prpravlen so ti vozit za ritjo kukerkol dolg je treba, potem pa te varno prehitijo. Pr nas je tko, najprej ti polna prpele za rit, pol ti zaploza, jebe ti mater, tasredn prst je u lufti, brzino niži in gremo naprej. Tm dol je slika taka, kot si vsak cestn kolesar želi.

Najbolj navdušen sem bil nad vožnjo po središču otoka, tam kjer je nekaj prelazov, prometa je malo, okolica je za pojest. Antigua, Betancuria, Pajara, Ajuy… kdor ve ve 😊 Na to furo smo šli družinsko, Anča in Timo z avto, jst pa trajbu. Vsake tuk smo se vidl, kako rekl in akcija dalje. Fajn je blo vidit da sta tut unedva uzivala, na tem področju je velik veveric, tko da sta mela skus neki dela. Futrala jih kao nista. Tak lep, dolg družinski športn dan za fotra. Vmes smo si šli ogledat Camino Natural de Fuerteventura. Anča je skočila še na en hrib in pokukala čez Arco de Las Penitas. Iz plaže Ajuy me je ustrelil nazaj na kolo, preveč me je vlekl. Reku sm samo Anča, jst grem na bajk, me bota že enkrat ulovila. Nimaš kej, droga je včasih problem.

Apartmajsko naselje v katerem smo bli nastanjeni je blo bol kot ne prazno, mi trije, bademajster, Pablo Escobar pa trije Švedi. Bazen smo mel na dlani. Oz. bli so celo trije bazeni, APP je mel 6 lezišč, eno sobo smo mel lahk sam za garderobo, mel je velko dnevno, lepo kopalnico in teraso. Okolica z urejeno travo, da bi jo Tajger Wuc vikal, palmami, igriščem za froce, ležalniki…. Mogoče se sliš kot neka hvala, kao kua si mi to prvošmo. Opisu in pohvalu sem samo zatu, ker hočem s tem povedat, da te tak apartma, na opisani lokaciji in opisanem paketu stane 50€ na dan. Spavaš li mirno lipa moja Hrvatska?

Je bla pa voda v bazenu mrzla.  Računu sem na to, da bom lahk naredu kr neki plavalnih treningu, a sem zdržu le po 20 min naenkrat. Sm šel pa pač večkrat. Nimaš kej bi rjku moj kumerat Levi. Do prvega skoka v vodo sm mel namreč 4 mesce plavalne pavze, pr nas je blo vse zaprto. Cenu sem vsak zaveslaj.

Dan se nardi šele enmal pred osmo zjutri, tko da nism mogu lih ob 6h na bajk, sem se pa naspal, kar je blo tut neki vredn. Kak dan sma šla s Timekam sama na plažo, Anča pa odlaufat, pa mal odklopt od vloge mamice. Timo jo namreč obožuje, mamica je zakon, mamica mamica. A tut mamica rab mal lufta, športa in more it po svoje. S tamalem se mam v večin primerov fajn, če sma sama precej bolj posluša, mislem da postajama frenda. Sicer mi kdo očita da ga učim pizdarije, a ni čist tko. Sej ga ja, sam to je sam za zraven. Probam ga usmerjat na pot po kateri bo odrastu v dobrega in poštenga človeka. To je tist kar si res zelim. Te pizdarije k so, pa pridejo zraven, to so male fore. Men je zabavno če gre kero po rit udart, al jo polije z vodo, ji kej vrže… to je igra. Se smo bojsi, mormo se mal zejbavat.

Kadar se maš fajn vemo da cajt kr leti mimo, kdaj je kak dan kr padu, dvakrat si se okol obrnu pa je blo konc. Srečo smo mel z vremenom. Vsi dnevi so bli po večini čudovit, kdaj je blo sicer zjutri oblačno, a po 11h ko so se oblaki pobrali, smo bli  do večera pod svobodnim soncem. Kar se tiče mojega športanja sem probu bit zmeren, neki bajka, neki plavanja, neki laufa… Če bi padu v tist kar mi sicer paše, bi hotu terat ure in ure, verjetno vsak dan. A mel smo marskej za vidit, se kam za zapelat, si pogledat, se znoret v vodi, igrat na plaži. In ja sama sreča da se familjarno tako fajn razumemo, tuk presmejimo in zabavamo, da sm si tut tega želel čim več. Nekter pravjo balance, jst praum deli po filingi.

En dan ko sm bil na kolesu sm se zapelu do mesta Cotillo, kjer so že več kot dva mesca Jure z ženo Lino, sinom Hamidom in hčerko Bukuroshe. Juretov pradedek je bil Albanc. Kot mladič sm igral ping pong, za ljubljansko Olimpijo. Jure je žabar in pr njemu sem večkrat spal čez počitnice, tko da sm mel dobre pogoje za trening. Vedno je bil kul tip, še zdej ve zakaj se živi.

Parkrat smo se na plaži podružl z Androtom. Je moj dolgoletni frenda iz skate, snowboard in punkrock scene.  Spoznala sma se ko je delu v Madnessu. Kadar sm šel v Lublano sem ga poklicu in obvezno sma skočila na pico v Napoli. Kdaj je pršu bordat k nam v Javor. Letos pride furat MTB v naše konce. Sam najprej se naj pobere iz Fuerte, od novembra je že dol.

Spoznal smo se tut z njegovo bejbolo Matejo in hčerko, ki ji je ime Rasheda. Od Androta pradedek je bil Turk. Mateja baje govori 6 jeziku. Tko da more met kr dolgega da sprav vse to iz sebe. Povabl so nas na k njim na obisk. Ta z dolgim jezikom je nardila palačinke, kua naj rečem, še bomo pršl, blo je super.

Anča me je sprašvala, če je kak vulkan tako dostopen,  da bi lahk šel Timek zraven. Pa smo šli, na vulkan Hondo. Bol ko ne sma ga nesla, ker je bla pot neprimerna za tri lete starga hajkerja, a ni bla neki dolga, tko da smo brez problemov pogleda skupi pogledal v krater. Tist dan mi je blo zanimiv, da je blo popoldne neki cajt oblačno, tut pihal je, prou ornk smo se mogl oblečt 😊

Poklicu sem coacha, spodobl se je da se javi en njegovih najbolj prespektivnih vajencev surfanja haha 😊 Dan ko smo mel plan it na sončni zahod v Cotillo. Mare in Maja imata otroka Antonya in Blagoslava. Od Mareta pradedek je bil Bolgar. Živijo v Lajaresu, to je mesto ki je lih na poti. Reku je naj se oglasmo na obisk, tko da nam je blo usput. Sm mislu da zna sam surfat a pol vidim da bolš kot to, peče pice. Do zahoda nam je uspel pridit v lagunce Cotilla a ni bil lih tak kot bi si želel, ni bil buh vej kua bom reku. Predn sm šel spat sm Maretu poslau sporočil z vprašanjem, a maš plan it kej surfat? Yes, petek zjutri. Obenem pripis opcije če grem zraven. Z veseljem. Na lokacijo kjer naj bi surfal sem šel ze ene pol ure prej kot smo bli zmenjen. Stojim na obal in poslušam udarjanje valov, tiste unikatne zvoke, nič mi ni blo jasn. Reku sem si sam to, evo ti, spet se spravlaš v neki kjer boš jebu ježa. A lej, ni poti nazaj, reku reku. Ker ga do dogovorjene ure ni blo, mi je blo mal čudn. Kliče mojster in me vpraša kje sm. Praum ja tle… po opisu sm bil neki stran, mogu sm 100 m v levo, v zaliv kerga prej nism vidu. No, to je bil naš spot. Dan se mi je kr polepšu. Taki normalni valovi. Po dveh urah jih je zmanjkalo in mogl smo ven. Tko da bejbe, mi smo surfal 😊

Corralejo Dunes je zaščiten park, se pa lahko šetaš po sipinah prek katerih prideš do morja. Timo je neizmerno uživu, laufu, se metu po mivki in vpil morje morje. Kr utrga se mu ko ga vid. Tko da neki urc na plazi se s tem  serijsko zabukira.

Kar se tiče hrane smo zjutri neki vrgl v sebe, čez dan je Anča skuhala kosil, sam glede na to da smo res zlo zlo mal v apartmaju, ji tega ni blo treba velikrat nardit. Vmes smo se zapelal do kake picerije, vzel za sabo, pojedl ob morju. Timo bi seveda pol še sladoled. Lani je mel najraj rdeči sladoled, letos vidim da bo top izbira modri.

Zarad tistih lepih cest in furanja bajka, kdaj tut nisem mogu lih spat, tko da sem vstal zgodi, ga nalozu v avto, se odpelu stran in obraču pedala urco, dve, tri… Zdej lahk rečem da že kr poznam lepe in tut slabe ceste Fuerte, če kdo rab mu grem z veseljam razkazat.

Po planu smo se za zadnje dni preselili na jugozahodni del otoka. Vedu sem da nam pod črto tisti del ne bo tako všeč, a za par dni je vredno it. Na poti smo se ustavli v La Playitas centru, raj za triatlonce. Bazen, prostor za vadbe, fitnes, telovadnica, tekaške steze, ceste kjer se kolesu smeji… Če bi mel moznost, bi se zasidru za ene 10 dni in naredu ene take ornk priprave. Mogoče pa kdaj, dreaming is free!

Bajk ki ga furam je znamke Specialized, zastopa jo trgovina BL Sport, kjer so mi ga uštimal po boljši ceni. Običajno ga vozim v  hlačah in dresih znamke Castelli iz trgovine Factory Store. Laufam v trejlarcih znamke Raidlight, tut oblačila za tek so od Raidlighta. Športno prehrana je iz trgovine Topatlet. Rekviziti za treninge so iz trgovine Loparji.si. Za zdravje skrbim z Minka vitamini. Za regeneracijo uporabljam masazne olja znamke Nabie. Ja, tut Trbovska občina me podpre z donatorstvom in tut Doli mi uštima neki dnarja s kerim lažje financiram kakšn extrem triatlon. To ni politika, to je prjatlstvo!

Je to reklama? Ja je. Gre komu v nos?  Itak, a nimaš kej, laži je pogledat ob tla ko rečt, prvošm ti. 😊 Haters gonna hate 😉 Podpora mi dost pomen, zdi se mi zlo lepa gesta, posebi zato, ker lahk rečem, da je vsa našteta do mene prišla samoiniciativno in to še dodatno cenim, da me nekdo podpira in mi pomaga do uresničitev določenih ciljev. 😊 Normalno pa da hodim v redno sluzbo, 8h na dan plus dodatno delam v športu. Tko da se preživljam sam. Aja, tut starša mi še vedno marsikje zelo pomagata. Sem mamin sin, priznam, je lušn.

Nazaj na Fuerto. Plaze na jugu so za na sliko, za na koledar, za na kartico, a bol od tega so me navdušli trejli za lauf. En še posebi. Pelje te od mesta Morro Jable prečno prek otoka do razgledne točke kjer preko skal vidiš na drugo stran, na plažo Cofette. Okrog 15 km, kr nekaj višincu, pot gre namreč ves čas dviguje, bolj kot sem si mislu. Se pa okolica po kateri laufaš začne spreminjat, menjat barvo, v višjem delu je precej zeleno, ni več tiste rjave barve ki prevladuje na otoku. Mel sem mel sicer smole kar se tiče vremena. Zadnjih 200 višinskih metrov pod vrham sem porinu v oblake in razgledna točka je mela dometa vidljivosti za približno stegnjeno roko. Ništa. Pihal je nehumano, živo srebro se je uleglo na dno števca. Zebl uffff, ni blo fajn, to so taprave besede. Sam me je blo vseen uredu. Nazaj sem prlaufu čist navdušen. Razlagu Anč da to more it, to morš it kr juter, takoj,  kuk je lepo in kak dobr trejl za laufat… v upanju na srečo, da bo mela dobro vidljivost na vrhu.

Drug dan zjutri je bla zato da gremo rajš skup na plažo, trejl bo počaku za popoldan. Okej sm reku, a če boš fasala oblake, te ne bojo lih osrečl. Playa Jandia in Sotavento sta pomojm tko eni najlepših na Fuerti. Folka je blo bol mal, tm pa tm kašna družinca in pa neki penziču, par komadu sem vidu tut nagih. Old skul Švabi. Nima opcije da ga kdaj še sprau pokonc. A se majo fajn, lagan život, sonce, lušn topl, nočitev verjetno v  hotelu…

Timek je rutinirano kot vsak dan grabu in filu pesek, se igrou z avtomobilčki. Temperatura vode ga ne mot, mrzla je čist okej. Plavu oz. namaku se  je v bazenu ki je bil na srečo ogrevan, tko da sma ga u miru pstila kuker mu je pasal. Vedno pa ista pesem, jok ko mormo stran.

Popoldne je šla Anča na trejl, mela je zlo lep vreme, z vrhom je bla nagrajena. Še en trejl se je pojavu na guglu, odmaknjen par kilometrov in naj bi prpelu isto na vrh skal oz. točke kjer bi bil razgled vredn švica in visozga pulza. Drug dan zjutri sem jo mahnu, lep vreme, tko da so tut moje oči vidle do plaze Cofette. Sam potrdil sem Anči da je sicer lepo, a ne rabmo se naokol furat z avto, ker nekega čudeža ne bo. Na tem delu otoka oz. v mestu je blo precej manj živahno, lahk rečem da polovica gostiln in trgovin je mela zaprta vrata. A glede na situacijo pri nas sm si reku je tale polovica čist okej.

 

Tut tle dol je blo vredno bit, a vem da smo se prou odločil da smo glavnino dopusta preživel na SV, v mestu Corralejo in njegovi okolici. Tripadvajzor 8,7.

 

Povzetek drkanja po tipkovnici.

Nardil smo spremembo, pozitivno, pravilno. Srečo smo meli da nam je sijalo sonce, s tem so bli dnevi na prostem daljši, pasal je bit na toplem, ob morju in na hribčkih. Bli smo v sproščeni okolici. Vesel in srečen sm ko vidim kako Timo uživa, srečen sm da je zdrav, srečen sm ko se kdaj stisne k men. Če maš otroka oz. familjo je meti ob sebi punco, ki je tako izjemna mati kot je Anča, en največjih uspehov v lajfu. Obratno si nočem niti predstavljat. Imam notranji mir. Občudujem jo. Srečn sm, ko jo vidim srečno.

Mel smo se fajn, rabl nismo neki velik. Kopalke, šlape, brisačo, šuhe za lauf, bajk, neki za jest in za spit. Pride dan ko je treba domov, a z izkušnjo in spoznanjem več, da čimprej spet na pot.

Smo doma, šiht, vrtec, igra, treningi zase, treningi z ekipo športnega društva Sportiva. Vizija za naprej z glavnim športnim ciljem letos, extreme triatlonu Swissman, World Tour. Dopust v Livignu, čim več s kombijam naokol, velik morja in hribov, nočitev kjerkoli in finale, v mestu Finale Ligure.

Od nas je odvisn al se bomo mel fajn al se ne bomo mel. Mislem da se bomo mel. Mej se tudi ti! All good :*

One life, one chance!