From the palm trees to the eternal ice – Swissman

Pravjo, da smo tisto, kar največ počnemo. V primeru da to drži in ob pregledu zadnjega desetletja, naj bi bil torej triatlonc. Osebno se ne opredeljujem, vem samo, da šport res rabm. Je pa definitivno triatlon aktivnost, ki mi predstavlja največje izzive. A to takrat, ko govorimo o ekstremnem oz. o ultra razdaljah. Zanimivo je, kuk je telo sposobno, česa vsega smo ljudje sposobni. Kje so meje? Čvrsta glava je osnova, ure in ure treninga, fokus, motivacija in želja peljeta do cilja. Največja razlika ki jo delamo je ta, da se človek običajno, ko je ornk sfukan, ko ne gre več, enostavno ustavi. Mi takrat šele začnemo. Tole je slika brez filtra, trenutek brez filtra, to je realnost, emocije, sreča, to je živleje.

 

 

SWISSMAN. Gre za eno najbolj znanin in privlačnih tekem extremnega triatlona. Ustvarla si je dobro ime, na njo pridejo tekmovalci iz celga sveta, pridejo tudi najboljši iz te scene. Na startni listi sem bil dve leti, zaradi Covida je tekmovanje odpadlo. Treniru sem, bil sem prpravlen, mel sm upanje da jo bojo vseeno spelal, a žal ne. Kensl. Naslednje leto, ista zgodba. K sreči se je pojavla možnost, da sem lahko nastopil na Double Ironmanu. Neki velik nism razmišlu, prjavu sem se, oddelu še en sklop priprav in šel na vojno območje. Najdaljši triatlon kar sem se ga kdaj lotil.

452 km, slabih 26 ur plavanja, kolesarjenja in laufa. Kakšen nuar filing ko sem prečkal cilj. Opisat je težko, to so tako ekstra občutki, da se jih ne da natipkat. Lahko bi reku vrhunec sreče, dimenzija izven okvirja ostalih nivojev zadovolstva.  

Leta 2012 sem se prvič preizkusu v triatloni. Neka kratka, sprint razdalja. Dva tedna po tistem sem si probu izpolnit željo, da prečkam cilj polovičnega Ironmana v St. Poeltnu. Je šlo, a predstava ni bla baš nešto.  Že sama misel o tapravem Ironmanu je bla takrat nepredstavljiva, preveč  zame. To je za vesolce sem si reku. Zdej smo tam, ko je polovična razdalja za trening, komplet IM pa finesa dvojne razdalje ali ekstremne serije 😊

 

2022, Swissman in ON.

Napakiral sem stvari, s sabo sem vzel vse tople in nepremočljive cote za bajk in lauf kar jih mam, izkušne iz ICONa, kjer smo bli cel dan blizu temperature 0, na dežju in snegu, so opomnik za vedno. Zraven bajka je šla še Jagrova specialka (thx bro), za backup, če moja ne preživi. Robe se je nabral precej. V Švico seveda nism šel sam, z mano je bla ekipa kera me spremlja in mi pomaga že leta. Odkar smo oddelal 221 km dolg eno etapni Ultrabalaton, nismo nič spreminjali. Ista postava, ista naloga, isti avtodomom, isti cilj. Ne spreminjaj neki kar funkcionira, ne menjan neki s čimer si  zadovoln! Do  zdej se nismo nikol ustavl, zmer prečkal cilj, vedno rešl vse težave ki so se pojavle, bli smo tut že na kolenih, a vedno smo se dvigl. To mi velik pove, to mi pomen ogromn, po eni strani me navdaja z optimizmom, po drugi je neki pritiska. Pršu bo namreč dan, ko ne bo šlo več. Baje.

Avtodom je bil pretežak da bi ga po predpisih spravl v Švico, tako smo mel plan, da smo pred mejo z minimalno goriva in minimalno vode, da grema dva na bicikl in to bi lahk blo okej. Če te na meji stehtajo in je vse skupi preko 3500 kg, lahk fašeš ornk kazen. Franki v denarnic ti znajo v trenutku poletet proti alpam. Stric švicar se ne heca.

Vili za volan, zraven njega ata Janko in pa Sirči, kater se je tut tokrat podpisal kot uradni spremljevalec. Brez spremljevalca na tako tekmo ne moreš, na zadnji vzpon te namreč ne spustijo. Lahko si zjeban do kurca, tema, tešk teren, slab vreme… zarad varnosti mormo met nekoga ob sebi. Jst mam najbolšga suporterja, to vem že dolg. V sredo proti večeri smo se odpelal, tja mal naprej od Milana, parkiral smo blizu MkDonalca, Vili prau da se je treba zbudit tko, da majo pr sosedih WC. Nardil se je par ur v horizontali, zjutri v Mek Mek in pa fura dalje. Pred mejo sma se s Sirčam vsedla na kolesa in zapelala v Švico. Šlo je gladko, prou tko nista mela težav Jani in Vili z avtodomam. Prispel smo v Ascono, do lokacije kjer bo v soboto menjalni prostor, ob jezero Maggiore.

Dolgo je 66 kilometrov. Za občutek, Blejska luža ob keri se pasejo rižotkoti ma po dolžini le dobra 2 kilometra, pa še cerku je umes čist po nepotrebnem. Od tam smo šli naprej v kamp. Delal nismo nič. Vmes sem šel sam mal odplavat, tko na kratk, lih tuk za občutk v vodi. Pozn popoldan je začel dežvat, vse do jutra. Mel smo kratk obdobje brez padavin, lih tuk da smo pospravl stvari.  Zapelal do trgovine, kupl vse potrebno za naslednji dan in šli na parking blizu mesta s prijavami na tekmo, tam kjer bo postavljen tudi menjalni prostor. (LIDL: 10 dag pršuta 8 ojru, slaba presta 2,65 ojra… idemo Švica). Za avtodome je blo na željenem mestu prepovedano, a za balkance to še ne pomen, da bomo tiste znake upošteval. Dežval je cel dan, ornk, čedali bolj, strele, nevihte. Enmal sem se bal, da bojo odpovedal plavanje. V primeru močnih neviht in strel, ga zaradi varnosti zamenjajo z 12 km teka. To se jim je že dogajalo. Skrajno sm upu, da  letos ne pride do istega sranja. Smo namreč na trialonu, kljub tem da nism najbolš plavalc, sem si želel skočiti v vodo in pognat 4 km ravne liniije po jezeru. Z ekipo smo šli na uradno registracijo, po par informacij do organizacijske skupine in kr hiter nazaj v avtodom. Vreme je blo res u pizdi, tko da smo bol ko ne cel dan prežvel v njem, se pogovarjal, jedl in pil, še enkrat preverl če je vse na mestu za dan, ki bo pred nami. Bojsi so preverl zemljevide, komplet traso, naštudiral kje se bodo ustavlal, kako bojo lahko najbolj kar se da oddelal svojo nalogo. Zvečer se je vreme umirilo, napoved za naslednji dan je bila perfektna. Woooo. To me je zlo zmotiviral, spravl v dobro voljo. S to novico se mi je zdel, da je vse spremno, komi sm čaku da bo ura 2h zjutri, ko se bomo dvigl iz postl in šli počas proti startu. Spal se je le za vzorec, a blo je dost.

 

V to tekmo sem vložu glavnino svojga prostga cajta. Kar se tiče plavanja sm vzdrževal nivo na kerem sem že par let. Največjo razliko sem naredu na kolesu. Zadnje obdobje in pred samo tekmo me je marskak prjatu al znanec vprašu kuk sem prpravlen. Odgovori so bli skromni, čist točno seveda nikol ne veš, sploh pa biti pametn te lahk drago stane. Nekje v seb pa sem vedu, da tako močn na kolesu še nism bil. Bike kot najdaljša enota aktivnost pri naših triatlonih je izjemno pomemben, predvsem pri vzdržljivosti za vožnjo v hrib in grdih številkah premaganih višinskih metrov. Laufam zdej že neki let tuk djalč ku rečejo da je treba. Z urami in urami plavanja, kolesarjenja in laufa,  je šlo od bajte tut neki kilogramu. Kdaj sm si že reku, če ti jih pobere še ene 15 boš zgledu ko kak shiran tekač. To so tist modeli ko v zgornem delu zgledajo ko majca na obešalniki. Ni lih apetitlih ane. Močna baza za vsesplošno pripravljenost se je nardila tudi na skupinskih treningih športnega društva Sportiva, kjer celo zimo nismo dal lih velik mira.

 

Gremo na start. Ura je bla 3h zjutri, v menjalni prostor smo oddal kolo in vse potrebno za drugo disciplino. Od tam smo nadaljevali peš na lokacijo, kjer nas je čakala ladja, ki ob 4h odpelje tekmovalce 4 km stran od obale. Napol sem obleku neopren, v roke vzel kapo in očala, banano za pas, objem ekipi in gremoooo. Na ladji sem se vsedu pod šank, sedeži so bli namreč že polni. Zraven mene je bil nek bjondo h katerem je prstopla ena najbolših triatlonk ki tekmuje na World Touru. Vežde sm mal poslušu, govora je blo o čudnih številkih, z motivacijo sta bla na vrhuncu. Omenila sta tudi besedo Norseman. Norseman (lociran na Norveškem) je največji extremni triatlon na svetu, ni najtežji kot pravijo, a na njem se vsak let odvija svetovno prvenstvo, tako da največ šteje. Tega bjondota sm vprašu, a si bil mogoče že na Norsemanu? Lepo prijazno je odgovorila, ja sm bil. To je slišu še en ves našpičen tm zraven, pristopi do mene in prau: this is the King of Norseman. Kak king? Jah ta bjondo je najbolši na svetu v extremnem triatlonu, svetovni prvak… a dej njahi. Vežde mu dam roko, vprašam kako mu je ime. Tip se mi predstavi, jst pa njemu: Ici iz Trboul. Občutk sm mel, da me ni poznou 😉 Prispel smo med dva otočka, kjer smo šli iz ladje, odplaval neki metrov stran in počakal na start. Blo je še temno v višini naših glav nad gladino, 300 folka, bum in gremo. Udarjanje en po drugem, glede na to da res nism kej velik vidu, je blo še mal težje, bombe so padale kakih 5 minut kr konstantno, k sreč nism dubu ornk po gobci. Možno da sm dal kako, vse v žaru borbe. Za orientacijo je na obali, tam nekje v pički materini blinkala oranžna luč. To je blo vse. Plavaš in plavaš a luč je še kr nekje daleč, plavaš še ene deset, dvajset minut, luč je še kr na istem mestu… Slej ko prej sm vedu da bom na obali, ekonomično, solidn pulz, šlo je po planu. Blo je točno 4 km ko sem se postavu pokonc, ko me je neka deklica prijela za roko. Zalaufam proti menjalnem prostoru do kerga me je pospremu Sirči. Pomagu in preveru je da vse štima kot je treba. Na sebe sm ponosno navleku dres MTB kluba Trbovlje. Pred nami je blo 180 km kolesarjenja katerega bodo popestrili trije prelazi in 4000 višinskih metrov. Prvi del proge nas je peljal prek Ascone, naprej čez Locarno in v smeri mesta Briasca, kjer naj bi se pri 36 km prvič vidli z ekipo. Tam bom verjetno že rabil kak frišn bidon s pijačo in neki dodatne hrane. Eno od  zlatih pravil na dolgih progah je: ne pozabi jest! Jest je treba čim več, kar se tiče pijače, ne bit skromn. Vnos je pomemben. Ko enkrat zmanka bencina si gotof. Že nekaj let me s svojimi produkti podpira Topatlet, tokrat so mi šli nasproti tudi fantje iz ekipe 4Endurance. Trasa do tega dela je bla neka mešanica med ravnino, blagimi vzponi in tem primernimi spusti. Na manjšo šajbo spredi ni blo treba vršt. Zmer rad vidim ekipo, tut če kdaj ne oddajam tega filinga je to motivacija za naprej. Šibal smo proti mestu Airolo, tm je bla zgodba že drugačna, cesta se je enmal postavlala pokonci, res ni blo lih roun. Na nek način sem se že kr veselil da pridem do točke kjer se pravi vzpon začne. Pred nami je bil Gotthard Pass. Zanimivost tega prelaza je, da smo furali po stari cesti, katera nam je med dolžino 13 km ponudla nekje 7 km kock. Aveš tist k greš na Vršič s specialko in te tlakovce mal motjo, pa jih vse skupi ni niti za  500 m. Drugač pa res lepa trasa, nora narava, razgledi, super vreme, dost energije, tko da kr hitr sem bil na vrhu. Spustu je sledilo šest kilometrov ravnine in vzpon na prelaz Furka, na višino 2429 mnm. Furka je bla težja, znano je da je težja, sicer pa se ves čas dogaja. Ker je turistično zelo privlačna, se nanjo ganjajo motoristi, avtomobili eksotičnih znamk, seveda je pa ves čas nekak potekala tut borba med nami tekmovalci. V večini sem na kolesu prehtevu, redko so me prehiteli. Nism pa najhitrejš na spustih, tam je kdo preko 90 km/h pičil mimo mene, a Furka še ni bla zadnja.

Takoj po spustu je sledil še vzpon na Grimsell Pass. Prpeleš v lukno in takoj se spet cesta postavi pokonci. Na vrhu prelaza je šel Vili iskat neki za jest, da ekipa ni bla lačna. Tako so zaostal za mano. Da je bla razlika čim manjša, je Vili postavu neuradn svetovn rekord kar se tiče povprečne hitrosti spusta z potujočo bajto iz prelazov. Ata Janko ni bil zadovoln. Ko so prpelal vzporedno z mano, sm jih prou vohu, ne vidu, ampak vohu bremze, pošteno je smrdel. A to je ta profeisonalni pristop, če se gremo, se gremo ornk. Naravo teško opišem, res teško, tut prek fotoaparata ne zgleda pol tuk lepu kuker je v resnici. Slapovi levo, desno, ceste se vijejo ko špageti, spodaj pod njimi vozjo parne lokomotive, ledeniki, jezera… brez veze uglavnem. Bil je zlo dober filing, vse je štimalo, šlo je brez krize, brez kakšnih težav, čutu sm da mam še velik đusa. Seveda bi lahk vseh teh 4000 višincev odpelu hitrej, a je blo treba met v glavi, da bo po zaklučku kolesa treba odlaufat še gorski maraton. Zadnji spust, dolg, neskočn, lepa cesta, solidna hitrost, en vmesni pukl, ravnina in na števcu je pisalo 181 km, takrat sem pripeljal v T2, v menjalni prostor. Bojsi so pri avtodomu prpravl garderobo in okrepčevalnico v enem. Vse skup smo uštimal kuker se je dal hitro in akcija dalje.

Pri tako dolgih tekmah se v osnovi odvija boj sam s sabo. A na drugi strani je blo še vedno ostalih tristo, tekmujemo tut med sabo. Na te tekme ne pridemo več zgolj da preživimo, pridemo nardit kar se da dober cajt. Za njega dela cela ekipa. Moji bojsi so res najboljši in redko se nardi da me avtodom ne čaka tam ko si najbolj želim. Tek sem pričel sam. Velik tekmovalcu ima spremljevalca že od začetka laufa. Pognal smo v asfalten hrib, slaba 2 km je ornk šponal, sledil je razgiban teren po gozdu, nad jezerom. Super razgledi, v senci primerna temperatura. Glede na višince vmes sem bil zadovoln da sm delal 10 km v prvi uri, 10 km v drugi uri. Nekje tle vmes se mi je na kolesu prdružu Sirči, potujoča gostilna. Tm okrog 24 km sem čutu mal krize, sicer bol v glavi kot v nogah, a je bla. V pogonu sm bil že kr precej ur, tko da sem razumel da je pršla pozdravt. V hrib sem hodu, ravnine in spuste sm laufu. Vmes sta se pojavla še Jani in Vili, prnesla mal hladne pijače in odpelala naprej do zadne postaje, tam kjer nas je čakala cela jeba. Iz krize sem se pobral in precej solidno odlafu do omenjene postaje, na 33 km. Preobleku sem se, čist sem bil prešvican, blo je precej topl, neki sem pojedu, kuker mi je sploh še pasal. Na noge sm navleku Boot Doc zokne, zavezu Raidligh laufrce,  na hrbet ruzak in stopla sma do prostora kjer so pregledal opremo. V njem morš namreč met vsaj pol litra tekočine, energijske ploščice, vetrovko, dolge hlače, astro folijo in potrdil da si plaču obrok za tanovo fasado.

 

Mela sma vse, tko da sma se lahk pognala v zadnji hrib, tam okol 9 km dolžine in cca 1000 m vzpona. V prvih dveh kilometrih se mi je zdela stena, po cca 14 urah kr ornk tempa je namreč tak vzpon precej drgačn kot če se ga lotiš frišn v nedelo po maši. In res sta bla prva dva kilometra kar se tiče naklona z naskokom najbolj zajebana, jeben švajcari. Reku sm Sirči, če bo tkole, nevem kako se bo porinl do vrha. Ene dvakrat sem ustavu da sm ornk zadihu in borbeno naprej. Sirči je mel sabo kero kol pijačo si zaželiš, dvomim da majo v tvoji lokalni kafan tako ponudbo. Neki tut za pojest, a hrana ni šla več v mene, nasilu sm še en gel, glavnina pa kr kokakola, cuker v žilo in gremo. Bližu se je cilj. O njem sm razmišlu dneve, tedne, mesce… velik sem vlozu v njega. Teško je povedat kuk enih stvari se more realizirat in poklopt, kako je dolga je pot že do samega starta take tekme in kako izjemen je filing ko se zavedaš, da boš uspešno prečku cilj. Zadnja 2,5 kilometra, zastave v liniji, tam gor, pod Eigerjem, postavljene kot vojaki. Po eni strani blizu, po drugi daleč. Ni opcije da popustima.

 

Zakaj to delam?

Zato ker lahk in zato ker bi bil nesrečen, če nebi mogu. Očitno mi je dano, da glava dobro prenaša psihične napore, da zna prepričati telo da zmore. Uredu prenašam bolečino, prenašam jo lahko precej dolg. Zato ker se pred ciljem enostavno nočm ustaut in ker sem prpravlen nosit posledice.

 

Vesel sm bil da je bil ob meni Sirč, vedno je. Sm se pa spomnu na mojo Ančo, ki me je spremlala na ICONu, ko smo v snežnem metežu finiširali proti Carouselu 3000. Letos ni mogla it zraven. Dober mesc nazaj si je zlomila dlančne kosti, dobila gibs, tedn nazaj so jo operiral, tko da je ostala doma. Žal mi je blo tud, da se ne bo mogla udeležiti tekme IRONMAN Avstrija, ki je potekala ravno teden po Swissmanu. Prijavljena, prpravlena, vse je šlo po planu, a se je žal poškodovala na spustu na Trailu v Kočevju. Vem pa, da je nardila precej dobrega dela v smeri triatlona, ornk bazo, v prihodnosti bo le še dodala in drugo leto v Celovcu bo spremna ko še nikol. Pomagu ji bom kuker se bo dal.

 

Na takih preizkušnjah maš dost časa za se pogovorit sam s sabo, glava dela drugače, razmišljaš hmm, morš pridit v tisto fazo, jo dožvet, si nekje drgje… marsčesa se zavedaš, marskej vidiš kar se ti v povprečnem dnevu ne more niti približat. Velikrat jamramo kuk je kakšna stvar teška, naporna, kaj vse ne mormo, vidmo probleme, ki jih konc koncu sploh ni… Ultra preizkušnje jačajo, ultre učijo…  Svet endurance je za mnoge zdravil, za nekatere je droga. Če ti to lepša življenje kot ga men in je s tem pogled v prihodnost precej bol jasen, je to pozitivno in vredno, kljub temu da si priznam, mam mal problema. S to vrsto droge seveda. Triatlon me je nauču discipline, trdega dela, vztrajnosti… zarad njega sem velik vidu, velik dožvel, odprle so se mnoge poti. Največ kar sem od vseh teh zgodb potegnu pa je to, da se zavedam kako gre cajt hiter mim, da je evro vredn pol kurca, edino pravo vrednost ma cajt! Frej cajt! Cajta nam ne bo noben vrnu. Enkrat nas ne bo več, lah da že jutr. Zato lupčki moji, tist ko kr delate in delate,  hočte sam še več in več, pa kr na kup devate, a bote sabo njasl?  Z laptopam na ram domov prot večeri. Slab živci, presing in ojro v žepi.  Šiht ti narekuje tempo življenja. WTF? Normalno da je treba delat in prežvet… a vzporedno se je treba zavedat da ura prou vsem dela Tika-taka. Se pa strinjam, vsak po svoje, vsak fura svoj lajf, vsak naj dela kuker mu paše…

 

…men je pasal, rint v hrib, kljub tem, da je  utrujenost prevzela vodstvo, menjal so se občutki užitka in čiste jebe, vprašanja zakaj in hitri odgovori zato. Zato ker je tamle gor pred mano cilj, ker na vrhu čakata še ostala člana ekipe. Ker bomo spet dosegl neki kar smo si zadal, neki ven iz povprečja. Res da sm jst tist ko je plavu, kolesaru in laufu, a to je naš uspeh, kljub tem da je individualni šport, v primeru ekstrem serije, postane ekipni. S Sirčam pridema na plato, na levi gora Eiger, ki je vsake tolk pogledala ven izza oblaku, poleg njega Mönch in pa 4158 m visok Jungfrau. Vili in Jani sta se prpelala z vlakom. Nad 2000 je to pri njih z lahkoto, spelan majo celo na 3463 visoki Jungfraujoch, ki velja za najvišjo železniško postajo v Evropi. Vili je šel zadnje metre z nama, s Slovensko zastavo, če smo bli že edini Slovenci med tekmovalci iz štiridesetih različnih držav pa primmo zastavo z rdečo zvezdo. Jani se je reskiru kot snemalc, da je zabeležu te trenutke ker bojo z nami za vedno. Do cilja je blo še kakih 20 m, takrat sem začutu…  Sreča, čista sreča, trenutki ki so vredni vsega odrekanja, vsake minute, vsake kaple švica, vsakega stroška, vso dolgo pot do realizacije. Teh stvari se ne da kupt, noben ti jih ne more podarit, bližnjice ne obstajajo. Na cilju se prepustim. Najjače je to, da nism sam, da so ob meni borci ki fajtajo zraven, ekipa kero nikol nism mel in nikol ne bom mel za samoumevno.

15 ur in 52 min, 228 kilometrov ter 6000 višinskih metrov. Over and out!

 

 

Prevozil smo slabe 2000 km, Vili je bil za volanom cca 26 h. Za nami je tretja tekma extrem triatlona svetovne serije. Upam in verjamem, da ne zadnja.

Idemoooo Trboule.

Vikend po tekmi je bil na sporedu Avstrijski Ironman, na njem kot sm omenu naj bi nastopila Anča. Klub temu, da žal ni mogla, smo se zapelal v Celovec. Mel smo še en zlo velk razlog. Svojo profesionalno pot je sklenil človek, ki je glavni razlog da sem se začel ukvarjat s triatlonam, tisti ki me je potegnu v ta svet. Moj dober prjatu, motivacija, vzor v mnogih aspektih, tisti ki mi je ogromn svetval in dodal da sm, kjer sm. Take mašine na področju Zasavje ne bo zanemu noben, mislim da nikoli. Dečko, ki je dal od sebe vedno sto procentov. O njem bi lahko napisu ogromno… upam da bo o tem sam napisal zgodbo.

Enga zadnjih pomembnih treningov pred najinima tekmama sma delala skupi. Intervali z bajkom proti Kumu. Do daske, kuker je šlo. Srce na balanc, kosil pod biciklam. A nisma ustavla, ponavlala. Bil je en tistih, ni jih blo malo. Velik smo skupi nardil in vem da je še velik pred nami. Bo pa seveda drugače in zanga zaslužena sprememba v življenju. Tam kjer je začel svojo profesionalno pot jo je tudi zaključil. Takole sma se dobila po cilju moje prve Ironman distance, v Celovcu, leta 2014. Bil sm ponosn, verjamem da tut on. Ko sem ga videl prečkati isti cilj, te dni, leta 2022, priznam, ni mi blo vseen. Če sem pošten, blo mi je teško, zdel se je, kot da se ni zaključil sam za njega, ampak da gre z njim tudi en velk del triatlona. A gre na zaslužen dopust. Kapo dol in hvala prjatu, železni mož, Denis Šketako.

 

V času priprav na ta projekt mi je s svojo prisotnostjo na treningih na svoj način pomagal precej sportašu. Z enimi smo teral več, z drugimi manj, z nekaterimi smo nardil eno špuro, s spet drugimi na stotine kilometru, a vsaka runda je štela. V bazenu, jezeru kjer smo krilil z rokami, na asfaltnih in makadamskih cestah kere smo premagval s kolesi, na tartanu, v host in hribih, kjer smo oddelal precej tekaških kilometrov. V telovadnici in na igrišču. Sirči, Šketo, Obi, Vasja, Udovč, Jager, Andro, SB, Jan, Aljaž, Levi, Nagi, Leon, Borč in komplet ekipa Sportiva.

 

Velka zahvala gre družin, od vedno, hvala mami s svojem delam v ozadji, s tem da nam odnašaš od riti. Vem da ti ni všeč kar delamo, a vem da prvošiš ker nas osrečuje. Hvala ata, da si vedno z mano ko gremo na glavo. Sestra s familjo. Vesna in Timo. Prjatli, veste kdo ste! 

 

 

 

Zahvala suporterjam:

  • Raidlight Slovenija
  • Vita Proshop
  • Factory Store
  • Fizioterapija Čebokelj
  • Topatlet
  • 4 Endurance
  • Občina Trbovlje
  • MTB Trbovlje
  • Minka Vitamini
  • Masaža – Tina Petrič

 

Ornk rispekt in zahvala gre moji Anji, kera me podpira vsak dan, pri vsakem koraku, pri vsaki pizdariji in pri vsem kar si zaželim. Zarad nje lahko nardim več in bulš. Je gonilna sila naše familje, supr mamica, odlična vsestranska športnica in izjemna prjatlca. Nevem od kje mam srečo, da sm pred leti spoznal tako dobrega človeka, to izjemno in skromno deklico iz Idrije, za katero zmer s ponosom rečem, to je moja žena. Sicer ne skuha vsak dan, a itak me ni velik doma, ker športam.

Timo, ker ne znaš brat, ti bom posebi povedu, da ne rabš kdaj u lajfi delat tega kar dela foter. Bot pametn pa počni kej druzga.