Počitnice na enem izmed kanarskih otokov so postala neka stalnica zimskega obdobja. Konec januarja, pa tja proti sredini februarja je termin kerga že neki let nisem prežvel doma. In nič ne bo narobe, če bo še naprej podoben urnik. Rad mam sneg, rad mam zimo, če je prava, takšna kot se je za neko kr lepo obdobje zasidrala pr nas. Še vedno je snowboarding čist na vrhu priljubljenosti pri športnih aktivnosti, a sorazmerno hladno obdobje od novembra pa tja do marca ni lih kratko, odrezat en kos poletne torte paše ko budali šamarčina. »Hotspote in hajlajte« teh otokov sem že doživel, tako se mi zdi, da je za dopust Fuerteventura najbolš izbira. Nič nismo rabl več vidit, si ogledat, nič ni blo nujno, nič se ni mudil. Na Fuerti je manj turistov, lepe plaže, občutek easy tempa okolice, dobre ceste za kolesarjenje in neki točk, do kateri se splača zalaufat al pa zapelat z rentanim avtom, kerga po nekem nepisanem pravilu, ne gre šparat. Gre namreč za avtomobil, ki spada v isto kategorijo kot službeni.
Javor – Japan section 2023
Leto 2023 se je začelo zelo intezivno, bli smo v finišu priprav in izvedbe slovenskega zimskega tekaškega tekmovanja – KNAP TRAIL. Z Anjo sva nekje leto dni, da ne rečem skoraj na dnevni bazi bedela nad organizacijo. Prvi vikend novega leta je bil naš, pršu je tist dan. Tekači iz cele Slovenije, prav tako še iz desetih drugih držav, vse to v Trbovlje, v Zasavje. Razpisana mesta so bila polna, pršlo je precej prjatlov, udarli so zasavci, dosti znanih in precej novih obrazov iz trejlaške scene, vsi z jasnim ciljem. Mejmo se fajn. Kot organizator imaš sicer veliko dela, neki skrbi, a zdelo se je, da bo vse okej. Da ne bom predolg, lahko rečem le, res se zdi da je blo vse okej. Zadovoljstvo na cilju, nasmehi, dobra volja, nobenih poškodb, eno samo veselje in pozitivni odzivi na tekmovanje. To je poplačalo ure in ure dela, kerga se je vložilo v Knap Trail. Odzivi, kere smo prejemali v dnevih po tekmi so bili res užitek v branju. Iz vseh strani smo bili deležni pohval in nekako se čuti, da si te prireditve mnogi želijo tudi v prihodnje. Da odgovorim na na najbolj pogosto vprašanje… Da, Knap Trail 2024 bo. Še enkrat hvala vsem nastopajočim, vsem tistim ki so prišli navijat, našim izjemnim prostovolcem na vseh bojnih linijah, sponzorjem, vsem našim prjatlom. Ne zgolj dan ali teden, še nekaj več od tega, je bilo dela po tekmi, a vredno. Polepšati dan mnogim te obda z občutkom sreče, ta pa je seveda motivacija za naprej.
Foto: Grega Valančič
Gremo na topl
Iz Trboul na Dunaj in na aeroplan, za kerga so ble karte v predalu že več kot pol leta. Pet ur letenja in si tam. Pulover v ruzak, pobereš prtlago, skočiš na meni ljubši oddelek, to je tisti, po kerem ti dostavijo bajk. Naprej do pulta, odtipkat PIN mastrkarda, skok čez cesto kjer dobiš kluč, naložiš stvari v avto in tam se počitnice začnejo. Od letališča Matorral do mesta Corralejo, ki je čist na SV otoka je okol štirideset minut vožne. Vmes se ustaviš ob plaži, prvi ob cesti. Normalno, sred zime vidit morje in vedet, da se boš slej ko prej ruknu v njega je dober filing. Poti sledijo sipine na desni strani, na njih se je vedno prou lušn pozabavat. Gas naprej do mesta, do apartmaja, tokrat ob plaži. Ne da mamo nevem kuk, mamo pa neki izkušen kdaj in kaj rezervirat, tko avionske karte kot horizontalo. Yes, pol cenej ko primer pr naših kockastih sosedih. Tri dni ob plaži za ceno nočitve v jebeni mobilni hiški s komarji ob nafilani plaži s tropom turistov. Tega si res ne želim. Zato so Kanarci kr winwin kombinacija, sam povem.
Ne gre opisovat dnevnega programa, ker ga ni blo. Niti ni blo nekih lokacij kere si je blo nujno za pogledat oz. katere se prčakuje da se jih predstavi. Fuerta ma dobre plaže, kakšen lep zaselek, neki hudih cest za cestno kolo, tut za gorsko kolesarjenje se najdejo kilometri. Ima kr precej vulkanov, na katere se povzpneš v sorazmerno kratkem času. Nam ustreza baza ob mestu, tko maš vse nekak na dohvat ruke. V kolikor si zaželiš it bol za sebe, je to le 5 minut vožnje z avtomobilom. Al je to plaža, al kakšen pukl, kakšno igrišče.
V osnovi nikol ne gledamo na to, da mamo iz apartmaja pogled na morje, kr konc koncev, nismo neki dost v zaprtem prostoru, če se le da, se cel dan tera naokol. Smo pa bli na lokacijo do kere smo mel 50 m do peščene plaže. Vem, marskomu peščena plaža ni, ni kul, potem maš namreč povsod tisto mivko. Res je, v Izoli so plaže neverjetne. Nam pač paše, paše frocu, lahko dela potičke, lahko pade in ni nič narobe, lahko skače in se meče po vodi. Men kr paše met mal mivke za hlačam, sploh ko se sponmen nanjo ob sedenju v pisarni.
Seveda pa ni blo vse skupi le plaža. Anča je mela sabo specialko s kero se lahk vozma oba. Naenkrat seveda ne, Timo ma še vedno rad družbo. Tako sma se menjala, furala kadar nama je pasal. Lepo vreme, bol kot ne sonce večino dni in 24 ur časa ne prinaša problemov pri organizaciji. Res je pa pr nas tko, da ko se zapelemo kam dlje stran, je en za volanom, drug na bajku. Spet drugič skočiš iz avta in tistih neki zadnjih kilometrov zalaufaš do lokacije. Če greš na drugo stran otoka ali se vračaš, gre baba na bajk, ti pa lepo pod klimo v avto, kokakola v rok in sportski lagano proti »domu«. Včasih se je treba sam dober zment in je vse okej.
Mesto Corralejo je bil tako naše izhodišče, za bajk fure, za lauf, šetnje po njegovih ulicah, do kakšne gostilne, do igral. Res primeren kraj, za vsazga se najde neki kar ga navdušuje.
Za dva dni smo skočili na jug, prvošl nočitev in polupension v hotelu. Rekla sma, naj bo čimbolj na izi, imel je velik opcij da se je Timek zabaval, tko v bazenu, kot na toboganu, plaži, pod palmami in za kako minutko tut na ležalniku. Kadar si v hotelu, se pravi, skor nikol, si seveda na večerji mal dlje, je pa le samopostrežno in uložiš lahk neomejeno. To so tiste začetniške napake kere še zmer delam. Pa pustmo, nism zdej neka švabska bomba. Uf se spomnem, na avijonu je bil Timo priden, potem se je pa zbudu. Seveda je tut mal zaropotal, brcnu al pa udaru po sedežu pred njim. Ma tko nič kej ekstra, mogoče minutko za par decibelov glasneje in že se je oglasila »all inclusive bejba«, češ, naj rečema tamalem da se umiri. Ol Inklusiv punce so tiste punce, ki si od dopusta najbolj želijo zapestnico katera jim v hotelu omogoča prehranjevanje čez cel dan. Kaj češ lepšega, ti sam nalagi, zajtrk, malica, kosil, malica, malica, malica, večerja, pa neki še po večerji. Tut avtomati s pjačo ne počivajo, sladice so resna stvar. Holesterol kr ploska.
Gre oment, seveda gre, ceste za specialko, kr neki lušnih puklov imajo, kašn pedaliranja vreden prelaz. Preden sem šel na Fuerto vidim na Instagramu sliko od mojga prjatla, pripis, prva stotka letos. Na specialki. Isti tip, ki mi je dve leti nazaj pisu, med korono, mi smo že nekak uspel pridit na Fuerto on je pa še iskal rešitev da pride. Sicer se poznama od leta 2016, ko sma vsak s svoje partnerjam borbala na 4 Island MTB Stage Race tekmi. Gorsko kolesarka tekma v dvojicah na otokih Krk, Rab, Cres in Lošinj.
Bruno Glaser, izjemen športnik, odličen triatlonec, on je Ironman, poleg ciljev širom sveta je izkusil tudi dva v kultni Koni na Hawajih. Napisu sem mu, kje si? Odgovori da na Fuerti. Super, vedu sem da ma šla kej skupi na kolo. Dva dni po tistem ko smo prispel sva se dobila v krožišču ki pelje ven iz mesta in ob plaži začela poganjati pedala. Bil je luštn krog, zame še enmal naporen, nism bil neki ful na kolesu zadnje obdobje, a iz dneva v dan sem vidu da gre na bolše, proti koncu dopusta sem se že prou dobro počutu in če sm hotu, sm lahk prtisnu. Najbolš dan na bajku je bil vsekakor plus 100 km z Brunotom po čudovitih cestah, delno v vetru, po večini v soncu in kar nekaj časa v njegovi senci. Je močan, ni kej, kljub dekadi let več kot jih imam sam, ne kaže znakov popuščanja.
Ne grem mimo in naglas gre povedat, da je bil Bruno na dopustu s svojo družino. Z Dadi sta par že od srednje šole, se pravi več kot vzoren dečko, tle se sicer najine podobnosti razidejo, a mnoge naju potem kot vidim, povezujejo in dajejo v isti predal. Sofija, njegova hčerka je postala Timotova simpatija, če ne še kaj več od tega. Veliko se je igrala z njim in Timo je bil čist navdušen, vsak dan je govoril precej o Sofiji. Mali je tudi to leto praznoval svoj rojstni dan na otoku, tko da sma mu z Ančo pripravla simbolično zabavo. Povabila sma družino Glaser. Bruno je reku, obvezno pridemo. Dadi, Sofija, Bruno in mi trije. Rajš ne opisujem oz. ne razmišljam preveč kako je moglo zgledat, ko smo na terasi na Timotove pesmice plesal z nekimi čudnimi koreografijami, zraven mal zapeli,… ko da bi bli odpelan. A mali je bil srečen, tut nam pa konc koncu ni nič mankal. Kako je fajn z nekaterimi, vse je sproščeno, vse gre tekoče, vse skup je ena zabava.
Nasledni dan se je spalo precej dlje, vsaj mali, ki je bil ubit od vsega norenja. Je pasal, priznam, spanja v povprečnem tednu vem da ni dost, po pa vsaj tam pa tam nadoknadimo.
Dan, ki ga gre omenit je seveda tut en standartdnih na Fuerti. Surfanje. Mare, ki je the big boss surferske šole Manawai je en tistih, kerga se seveda kontaktira kadar si na otoku. Je kul dečko. Tut tokrat sem mel željo, da se mu prdružm v vodi, z dilco, v upanju da se zajaha kakšen val. Zraven sta šla tudi Anča in Timek in pa familja Glaser. Punce so se po svoje zabavale na plaži, Timota sm vidu da je blo povsod dost, z Brunotom pa sma šla probat srečo. Ja, surfala sma. Ampak, to ni tist kar si kašne srne predstavlajo. Kao tip, surfa na Kanarcih. Verjetn bi zraven pasala še mal bol dolga čupca in pa kr temna polt, dečko iz plakata. To kar delamo mi, je čist drugač. Mi smo drvarji. Ampak… bom reku hvala letom bordanja, skejtanja in pa plavanja… sigurno pomaga in blo je neki linij ko sem stal na dili in se počutu, da mi noben ne more nič. Dokler me nasledn val ni spravu na realna tla. Uglavnem, če te slučajno kakšna bejba vpraša kaj sm kej delu na kanarcih, sam reč da baje ful surfamo in da sm en boljših iz našga bloka.
Otok Lobos je sorazmerno blizu Fuerti, baje da vreden ogleda oz. preživeti dan na njemu. Hop na turistično ladjico in pogledat kaj ponuja. Dve lepi laguni za kopat, vulkan na kerga se splača zalaufat, svetilnik na drugem koncu otoka in pa neki lepih trejlov za zlaufat. Se pravi, dost programa za en dan. Naslednjega pa na specialko, Lobos namreč asfalta ne ponuja.
Dnevi letijo, vedno, ko se maš fajn se kazalci vrtijo precej hitreje. Bil je še mesec januar gledano koledarsko ko smo priletel na otok, enajstega v februarju sem za frušt odlaufu še eno desetko. Zadnji dan smo prežvel na plaži, ob pisarni gospoda Miča Bukenona. To je bla Fuerta 2023.
Uglavnem, če bi rad za neko krajšo obdobje hladnih mescu spizdu na topl, greš na kanarce. Če greš prvič, je seveda pametno it na Tenerife, bolj komercialno in par lepih fotk za instagram si lahk nardiš kar vem da si potihe želiš. Če greš drugič, ne it na Gran Canario. Če greš tretjič, je že obvezno it na Fuerteventuro. Potem, ko ne veš več kaj bi, greš itak na Lanzarote, kr tm še nisi bil in lih vidiš da majo fajn povezavo. Naslednič ne greš več na Lanzarote ampak greš še enkrat na Tenerife, ker prvič si mel tri dni oblačn. Pol greš pa spet na Fuerto, pa leto kasneje tut, pa nasledn let spet. Huh, drug let bo 20 let odkar sem bil prvič na kanarskih otokih, tko da za okroglo obletnco bo pa res treba it.
Ker sem prste vrgu na tipkovnico kr neki časa po telih počitnicah gre še oment, da sem prvega v mescu februarja naredu prvi lauf in to delal vsak dan do konca mesca. Vsak dan 1 km več. Prvega en kilometer, drugega dva… in vse tko do 28. No v tistih prvih dneh se je seveda obrnu kak več. Sem sfuru, do konca, nabral se je 440 km. Kr zanimiv izziv, za finiš v povprečju 14 polovičnih maratonov ob vseh obveznostih in aktivnostih ni blo lih usput.
V kolikor koga zanima, pa lahko prisluhne podkastu, kjer sem bil gost pri enem in edinem, Marku Robleku, s kerim običajno žurama čez vikende po ljubljanskih klubih 🙂