Prjatli, avtodom, frej dnevi. Počitnice za bojse, vsake tuk se napokamo in odpelemo. Največ smo ga do zdej kruzal po Ameriki. Letos je zarad znane situacije pot do Melanije in Donalda daljša in težje dostopna. Tut glede drzav okol nas smo omejeni z gibanjem oz. destinacijo. Lahk bi jamral, iskal probleme in izgovore, lahk bi rekl da nima smisla. A za moje pojme bi mel najmej smisla, če bi ostal doma. Zalaufal smo potujoči apartma in se odpelal proti zahodu. Bil je september. Upal smo, da nam uspe pridit vsaj do Vrhnke. Se ne. Do testeninarju kuker prau kolega Jelko gre gladko. Bomo pa probal še mal naprej.

Preberite več →

Gledano datumsko, je že kr dolg nazaj ko sem kej vrgu na papir oz. tipkovnico. Da nisem mel cajta bi se slišal najbolj enostavno in to bi bil tko napol eleganten izgovor. Res pa stavkov da ni cajta ne slišim rad. Cajt se najde, če se le hoče, tut za tole bi se, a si ga enostavno nisem vzel. Pa ne da se ni dogajal, mogoče se je celo preveč in so ble posledično še tiste občasno proste ure zasedene. Nazadnje sem stavek na blogu zaključil z dopustom v Livignu, tudi leto kasneje ni šlo brez njega, šlo se je pa seveda še kam drugam.

Preberite več →

Kaj maš pa letos u plani? To je en pogostih vprašanj, ki ga prejmem kar se tiče športnega področja. Po dolgem času sem lahko odgovoril nč tazga ali pa nimam nekega cilja, nimam posebnega izziva. Kako to, zakaj ne? Vprašanje, ki se je zasidru tut v moji glavi. Sezone, ki so za mano so imele poleg malih obvezno en glavni cilj. Od IM 70.3, Ultra Istre, Ironmana, 4 Islands MTB stage race, Ultra Balatona, Austria Extreme Triathlona do ICON – Livigno Extreme Triathlona… letos pa nič. Sem zakluču s tem poglavjem? Hm… Ne

Preberite več →

V glavi sem ga mel kot neko nagrado, na dni ko bom lahk reku NE biciklu, NE laufu in NE plavanju. Na dni ko bom lahko reku JA čokolada, JA spanje, JA dan, danes boma na izi. A pred njim je bil še tisti praktični izpit, najbolj zajeban v letu, pr najbolj zajebanem profesorju. Vse do tja se je na dnevni bazi posvečalo treniranju. Razmišljal, dihal in fokusiral se je zgolj na triatlonski projekt, v njega sem  dal vse svoje športne izkušnje, dolgoročne priprave, glavnino frej cajta letošnjega leta, v njega sem dal sebe. ICON – Livigno Extreme Triathlon. Sicer mam narjen fax, a tiste pizdarije na papirju ne sežejo do kolen izobrazbi, ki ti jo da takšno tekmovanje! Kot nagrada v glavi je odmeval dopust, tam čez lužo, s frendi, brez specialke, tam kjer je kokakola majka reda in volan v roki strica Donalda. JuEsEj.   Preberite več →

Še par dni, pa spet ne grem na morje. En mojih klasičnih zapisov letošnjega poletja, ko se je na Instagram fuknla kaka fotka. Večini je glede na dnevno bazo obveščanja mankal še dober teden, mogoče samo dva ali trije dnevi, men pa čist različno tja do tistega petka, ko spet nisem šel. Bil sem na kolesu, laufu, plavu, teru v hribe ali pa sem ležal sred telovadnice v lastnem švicu. Praktično vsak dan, v vseh razmerah, z  veliko žejo in z jasnim ciljem. Moje morje me je čakalo na skoraj 3000 metrih nadmorske višine, na meji med Italijo in Švajcarsko. Poletje je bil samo finiš priprav, ki so se začele že leta nazaj, to zadnje je bilo le prestava v višjo brzino. ICON – Livigno Extreme Triathlon, because too much is not enough!

Preberite več →

Gor na dilih se je dobesedno utrgal, ne morem rečt da je deževalo, ker je scalo. Voda je drla po cesti, zalivala že tako premočene laufrce. Precej vetrovno in padec temperature, nič kej prijetno. Zadni kilometri, za vsakega posebej je s sprejem napisana cifra na oblaufanem asfaltu, to še dons rad pove da mu gre na kurac, borba proti cilju. Upravičeno zjeban, a še z dost energije, vsaj do pogleda na prelepo Logarsko, ki tisti dan ni bila lih za na kartico. Mimo zadne okrepčevalnice, v hosto, v zadnji levi ovinek do digitalne ure, tam si svoj zmagovalec. Bil je uspešen dan, njegova prva ultra, od Celja do Logarske. Vedel sem da ne zadnja.  Leto dvatisočpetnajst je zgodovina. V petek smo šli v Toscano, v soboto je stal na startu v centru Firenc, pred njim pa 100 km Del Passatore ultra run. Vamos Janko! Preberite več →

Nisma šla lih na drug konc sveta, niti nisma zapustila domačih krajev do časa, ko bo od Trboul do Prebolda možno pridit čez tunel, a prežvet en konkretn kos decembra na toplem skriva u seb dobr razlog. Zimo mama sicer rada, mislim da se obema meša ko nameče frišnega snega. Tega je blo največ lih do dneva pred odhodom, ko mi ga je izpod borda metal v glavo, dečko iz druge strani tunela pa ga je s svojimi Ski-doo Summit nažigaval po svoji domači »Aljaski«. Iz juga je potegnu veter in vzel sanjsko podlago. Lih taprau tajming, spomin na začetk pogovora, ko sem ga neki nazaj poklicu in reku: Dej Jager, grema surfat na Fuerto. Preberite več →

ICON. Livigno Xtreme Triathlon. Triatlon na steroidih. Plavanje v temi. Kolesarjenje čez številne italjanske in švicarske prelaze. Tek, tja gor nekam, na cilj ki leži višje od našega Triglava. 241 kilometrov, 8000 metrov višincev, non stop.  Za mnoge nesmisel, za mnoge neumnost, za nekoga izziv. ICON, beseda, ki me bo vsak dan opominjala, motivirala, gnala, nekaj vzela, a vem da še več vrnila. Tekma za katero pravijo da je nora, da te dobesedno spije, tekma z veliko možnostjo da te premaga. Ne bojim se, želim si jo!
Preberite več →

Skupinske vadbe vodim že kar nekaj let. Tako kot sem v njih veliko vloži sem precej dobil tudi nazaj. Rad delam z ljudmi, predvsem pri raznih športih, aktivno preživet čas se mi zdi najbolje izkoriščen in obenem tudi najbolj kvaliteten. Verjamem, da sem svoje športno znanje in izkušnje dobro prenesel na marsikoga, tako so tudi vadeči veliko prenesli name. Tudi jaz se od njih veliko naučil. To mi veliko pomeni, s tem napredujem tudi sam. Sezone ki so za nami, lahko ocenim kot zelo uspešne. Posebej ponosen sem na tiste, ki so z menoj že precej časa, to je neke vrste potrditev da delamo dobro. Preberite več →

Avstrijska preizkušnja je poleg Švicarskega Swissmana, Škotskega Celtmana in Norveškega Norsmana poznana kot ena izmed štirih najtežjih ekstremnih triatlonov. Dolga je 234 kilometrov, premagati je treba tudi cca 6000 m pozitivnih višincev.  Za avstrijski ekstrem sem zvedel preko prjatlce, uspešne triatlonke Karle Oblak, ki je lansko leto dosegla prvo mesto med ženskami, na papir vrgla svoj vtis o tekmovanju in me čisto navdušla. Že po prvem branju zapisa sem vedel, da je to nekaj s čimer bi se rad spopadu. Ne razmišljam kej velik, pojavi se želja, vidim izziv in to je to. To je dovolj da se prijavim. Včasih bi blo bulš, da bi o zadevi mal razmislil, se vprašal kaj prinaša, a tle sem slab. Nema labavo si rečem. Preberite več →