110 kilometrov. Razdalja od Trbovelj do Jesenic, ali pa od obrobja Ljubljane do Maribora. Sama dolžina se sliši sprejemljiva, običajno jo prevozimo z avtomobilom. Zgodba je drugačna ko gre za tek in ravnino oplemenitiš z 4707m vzpona ter 4575 spusta. A vse se da, z glavo, po pameti ali celo bolje, brez nje. Gremo na začetek dneva, Ultra Trail – 100 Miles of Istria.
Petek, 17. 4. 2015 je bil dan na katerega sem zadnji mesec največkrat pomislil. Budilka nekaj po 6h uri zjutraj, zajtrk, torbe v karavana in gas proti Umagu. Na moje veselje nisem šel sam, z mano je bil moj oči Jani, finisher ultramaratona Savudrija – Novigrad. Laganini vožnja proti obali, skok čez mejo in prihod v Umag. Prva naloga je bila obisk prireditvenega prostora kjer sem se uradno registriral, prejel štartno številko, majico, par malenkosti, srečal lanskega zmagovalca, shujšanega američana,… prva obveznost je bila pod streho. 
Kot drugo sva se zapeljala do turistične agencije kjer naj bi nama rezerviral apartma, a gladko za 17. maj in ne 17. april…do sljedečog tjedna imamo sve zatvoreno je neprijazno povedala stara hrvatica…jaja fajn. Grema poiskat neko drugo agencijo, ki nama je za solidno ceno uredila spanje v centru, praktično zraven cilja tekmovanja, terasa s pogledom na morje, normalno, ima se može se, čeprav po večini glumi se. V Konzumu sma zagemblala še nekaj kun za hrano in pijačo in hop v posteljo. Zaspat po pričakovanju nisem mogu, sem se pa trudil in v horizontalnem položaju vztrajal dve ure. Jani je bil ta dan tudi v vlogi kuharja, za kosilo sma šla na pizzo.
Do štarta je blo še nekaj ur, naredila sma en izi sprehod do morja in obiskala Expo.
Kot se za turista spodobi sma pobrala večina prospektov, oči je vzel vse možne mape in vse kar je blo povezano s tekmovanjam, celo popoldne študiral traso, postojanke, točke kjer bi se lahko vidla, tko kot to delajo taprau spremljevalci. Jaz pa sem tisti čas namenil pripravi in razporejanju opreme ter počitku. Malo po 20h sma šla do prireditvenega prostora kjer smo se dobili tekmovalci in počakali avtobus ki nas je nekaj pred 21h peljal iz Umaga na štart v Lovran. Vesel sem bil da smo se na hitro našli z našo zasavsko ultrašico Ulo in njeno mami. Na busu smo sedeli skupaj, se pogovarjal, nasmejal, fajn vzdušje.
V Lovran smo se vozili dlje od predvidenega, tako da je bilo do štarta le še 5min, k sreči so ga prestavili na 23.10h, lih prou da sem oddal vrečko z oblačil, iz hlač vrgel prjatla, iz sposojenega nahrbtnika vzel sposojeno svetilko, raztegnu palce na 125 cm, slika za spomin iz štarta in gasss.
Začetek je bil super, nekaj metrov ravnine po asfaltu, a le nekaj metrov…a onda! Huh, hitro se je začelo zares, stopnice, stopnice, stopnice, ko jih je blo konec naklon ni popuščal, praktično se je stopnjeval, vsakih 500m se mi je zdelo da gremo bolj v hrib. Če pogledaš na mapo je bilo pravzaprav res. Začeli smo ob morju, v prvih 8 kilometrih smo se povzpeli na 1400m visok Vojak. Precej zabavno. Kamnita podlaga, mokre skale, par metrov po snegu, ostalo po razmočeni zemlji, kak korak se je naredil tudi v rikverc, ni da ni. 
Sledil je spust, res da je lažje kot vzpon, a teren kot sem ga opisal, zahteven, pozornost je treba posvetiti vsakemu koraku, kolenom ni dolgčas. Veliko tekmovalcev je zdrsnilo, padlo, se poškodovalo, tega si res nisem želel, zato sem bil maksimalno previden, a obenem pozoren da držim nek tempo katerega sem predvidel da je zame najbolj primeren. Na prvi okrepčevalnici sem v meh dotočil vodo, nekaj malega pojedel in čez 5 min odletel dalje. Tema in megla nista dopuščala da bi kaj veliko videl okoli sebe, non stop sem gledal ob tla in meter za meter premagoval ritmično progo. Kjer je bil hud naklon sem hodil, maksimalno sem si pomagal s palicami, s tem hranil moči v nogah, takoj ko je bilo mogoče sem tekel. Nekje okrog 21. kilometra sem pogledal na uro in videl da sem na poti že skoraj 4 ure, običajno porabim na ravninskem asfaltnem teku dobro uro in pol. Vložek energije je bil podoben, to mi je dalo misliti in počasi risalo realno sliko v kaj sem se spustil. Razgiban teren se je nadaljeval, veliko hriba s konkretnim naklonom, sledil je strm in zahteven spust, vmes nekaj malega ravnine. Do omembe vredne spremembe je prišlo nekaj pred šesto uro zjutraj ko se je začelo daniti. Res bi mi pasalo it spat, vmes sem po malem zamižal, a na kratko, teren je prenevaren da bi se lahko odklopil. Ko se je zdanilo in sem gledal okoli sebe se mi je zdelo da sem na nekem drugem planetu. Wtf, kaj je to zdej, risanka, a smo res tuki? Zabavno. Z očetom sma bla zmenjena da ga pokličem okrog 40. kilometra, da se odpelje iz Umaga in me na glavni okrepčevalnici v Buzetu na 56. kilometru počaka. Planiral sem da pokličem na ček pointu, a sem telefon prijel v roke že malo prej, tekel navzdol in vmes opravil klic. Povedal sem mu slabo novico, da čutim vnetje nad desnim kolenom, boli ko pr norcih, a kot vedno dobra novica, ustavil se ne bom, gazim dalje, se vidma. 42 kilometer, maratonska razdalja, na poti sem bil 7 ur in 40 min. Na ultramaraton od Celja do Logarske doline v dolžini 75 kilometrov sem bil mimo maratonske razdalje v treh urah in pol. Tukaj sem rabil več kot dvakrat toliko, do cilja pa še 68 km. Raje sem vse skupaj odmislil in po najboljših močeh nadaljeval. Na progi sem lep čas tekel skupaj z fantom iz Škofje loke. Pero je isti letnik kot jaz, posluša isto zvrst glasbe kot jaz in velik je 195cm, tukaj se najine podobnosti ne poklopijo več 🙂 Imel je dober tempo, mislim da sma skupaj prežvela kakšne 3 ure. Stisnila sma do glavne okrepčevalnice v Buzetu, nekakšnega preloma na tem ultra trailu. Do njega je bilo treba navzdol po strmi skalnati poti, vmes je bila tista rdeča zemlja ki ne nudi oprijema, res borba, bremze sem imel že lepo obrabljene. Da ni bilo le spusta sta se vmes pojavila še dva omembe vredna hriba. A le še nekaj časa sem rabil da se vidma z očetam, da se usedem, nekaj pojem, preoblečem in pol kar bo bo. Tako je tut blo.
Počakal me je z odprtimi rokami, me objel, vesel da sem še borim, prinesel mi je vse potrebno, zmasiral noge in hrbet ter vliv par pozitivnih. Vmes mu je zazvonil telefon. Klicala je Urška; Zdravo Jani.., Ici tuki sem rekel, bila je presenečena, jaz pa vesel ker sem vedel da je že nekje blizu, da me pride podpret in kot vedno spremljat ter pomagat do konca. Z njo sta bila v avtu tudi moja dva zelo dobra prjatla, Jernej Sirk, sigurno naslednji Trboveljčan ki si bo zaslužil ime Ironman in Sara, punca ki pridno trenira, da se letos spoprime s svojim prvim triatlonom. Počasi je blo treba rukzak obest nazaj na hrbet, palce v roke in gasss naprej. Začeten del je bil lažji kot tisti po katerem sem tekel nazadnje, a ravnina ki sem jo bil vesel se je hitro postavila pokonci, počasi pa je začelo tudi deževati. Vreme ki so ga napovedovali za petek zvečer in soboto je bil izredno slab. Glede na prejšne dni katastrofa, a k sreči so se za glavni del, v mislih imam čas od 23h do 6h zjutraj ko smo se borili po temi precej zmotili. Deževalo ni, tako da grdo rečeno se mi je za scanje čez dan sladko malo jebalo. Res da je temperatura padla tudi na 4 stopinje a glede na bolečine in druge slabe trenutke ki jih doživljaš je bil dež še najlažje prenašati. S sabo sem imel kr sreči dosti opreme za preoblečt. Majice, kape in rokavice sem menjal kot v kakšni trgovini na razprodajah. Nekje sredi vukojebine, vem da smo iz gozda prileteli na krajši asfaltni odsek vidim avto s trboveljsko tablico. Fuck yea. Moji borci, iz avta vsi trije, vržem palce na tla, stopim na prste in objamem mojo tamalo, doza energije. To je to, ko mam tapravo podporo se kr ne morm ustavit. Objem Sari, high5 za Sirča in skupaj odletimo kakšnih sto metrov. Poslovimo se in probam čimprej ulovit Perota in še enega borca, akcija dalje. Ne kaj dosti po tem sem začel malo dvigovati tempo, tako sem jima ušel naprej. V glavi sem imel le naslednjo postajo in kratko druženje s svojimi.
Dež je dosegel svoj maksimum tisti dan, nase sem vrgel neoprenske rokavice in z konkretnimi bolečinami nad kolenom sfajtal do vasi Oprtalj kjer je bila okrepčevalnica. Prijatelji, hrana, masaža, suhe cote,…to je dalo moči za nove kilometre. 
Akcija proti Grožnjanu ki je bil od cilja oddaljen 24 km. Noge so bile v pogonu že slabih 16 ur. Zadnji del proti cerkvi je bil speljal v rahel klanec, dež in veter nista popuščala, a pred mano ekipa, takrat napora ne čutiš. V hiši kjer je bila okrepčevalnica sem si privoščil cca 10min oddih, vmes 5min simulacije spanja. V primeru da bi bil sam, bi verjetno zaspal, a sem kar hitro slišal Urško. Ici, gremo, gremo dalje, še mal mamo, akcija. Sara in Sirči sta mi opremla rukzak, oči je pripravil suho kapo, majco in rokavice. Ves čas je skrbel za pot po kateri so se morali peljati od točke do točke in po občutku časovno usklajeval. S tekom je bilo precej težko nadaljevati, prve dva kilometra me je od mraza treslo, a k sreči sem se ogrel. Tempo mi je narekoval Igor iz Makedonije s katerim sma probala slediti precej hitrima Ukrajincema. Na tekmovanju so sodelovali borci iz 35 različnih držav, a balkanca si takoj »zavohal«. Z Igorjem sma tako hitro postala prjatla, mel je težavo, mraz ga je skoraj spravil na kolena, za spreoblečt ni imel, prav tako ni imel ekipe. Rekel sem mu, Igore brate, samo još malo do sledeče stanice in moja ekipa če ti dat sve što trebaš. Bil je zlo vesel. Nevem kolk je bil kej vesel ko sem začel stopnjevat tempo in mu zbežal, a glavno da je kasneje prišel do Buj kjer ga je čakal Jani z zimsko majco iz Lidla. Od Grožnjana do Buj mi je šlo za dane razmere super, tempo konkreten, boril sem se le z vnetjem nad kolenom, a lahko bi blo še precej hujše. V Bujah na okrepčevalnici ni bilo mojih prjatlov. Panike nobene, rabil nisem praktično nič, tiste malenkosti je nudil organizator, na hitro so me popisali, povedal sem jim da se nikoli več ne vidmo, ker tega normalnemu človeku ni treba delat in odkorakal dalje. Iz nasprotne strani, iz centra mesta vidim štiri ki letijo proti meni, jah itak, trbovci direkt iz kafane. 
Par besed, nekaj v usta in akcija proti Umagu. Le še 14 kilometrov, to me je motiviralo, sicer se mi je zdelo ogromno, a v primerjavi z 110 ni bilo dosti. Na terenu sem bil sedemnajsto uro. Kot je bil plan že preden sem štartal, če bo treba bom šel po vseh štirih, a pridem do konca. K sreči ni blo takšnih težav, vseeno z rezervo in po pameti proti cilju. Kakšen kilometer je z mano tekel Sirči.
Povedal mi je kako se z Urško v vlogi taksistke in Saro zabavajo, da so kralji Istrskih kafan, da se vozijo po zlo čudnih poteh in da mejnega prehoda kerga so prečkal sploh ni na zemljevidu. Neki je govoru da je Sara rešla dan in da je postala kapetan. Takrat mi ni blo jasn, a je z mano vse uredu al ne razumem kaj mi govori. Pot nas je peljala proti polju, tako je Sirči skočil v avto, jaz pa nadaljeval s tekom. Ura me je opozarjala da je baterija na psu, počasi sem se boril z tisočo minuto aktivnosti, res noro, ko sem sam sebi rekel, prjatu, od 11h zvečer učeri že laufaš, ura je pa 5h popoldne, to je bolano. A sem lahko, še malo sem vedel da lahko, le toliko pa sem rabil do cilja. Ura je zaspala, filling za dolžino sem zgubil, nič čudnega, proti koncu se le nabirajo kilometri, pot je speljana med polji sem in tja, gor in dol. Prišel je trenutek ko sem se ustavil, pogledal okoli sebe če gre za kakšno foro, da me kdo zajebava in fura v krogu. Gre za skrito kamero, šolo humorja ali kaj podobnega? Zastavice ki so označevale progo, katerih sem videl že nešteto so bile na mestu, se pravi da bi moralo biti okej. Še kar nekaj časa sem rabil da sem prišel iz tistega blatnega labirinta. Pred sabo zagledam cesto, ljudi, med njimi pa tudi mojga očita, ki je bil na tekmovanje fokusiran vsaj tolk kot jaz. Našel je zadnji ček point. Tam sem se ustavil. Po občutku sem si rekel imam še 2 km. Vprašam organizatorja, koliko još? Reče mi: još 5 km. Jaz njemu: ait u kurac! Čez par sekund sem se mu opravičil, nisem hotu bit nesramn, odogovr je padu avtomatično. Psiha na dnu, vrgel bi se na tla in zaspal za zmeri, a k sreči je del moje glave vedno pokonci, ne popusti, ne ustavim se dokler ni konca, gazim dalje. Oči je šel nekaj metrov z mano, rekel dej hod, ni treba laufat, super ti gre, do cilja bo šlo. Oba sma vedla da hodil ne bom, doker lahko laufam to tut delam. Poženem naprej čez polje. Nikoli ne bom pozabil teh zadnjih štirinajst kilometrov teka od Buj do Umaga, razrita razmočena zemlja, po domače drek, tisto ko se prime na čevlje in ne gre dol, občutek lepljena na tla in dvigovanje 5kg teških lauferc. Za znoret. Do konca še omenjenih pet kilometrov iz zadnji z vstopom v Umag. V luži sem očistil čevlje, tako so bili lažji, želja po cilju neverjetna in kar hitro sem migal proti koncu. Zadnjih sto metrov ob obali in na koncu vidiš tablo z napisom FINISH, ob njej pa moja bjonda, oči, Sara in Sirči. Vamossss, nekaj metrov pred koncam sem vrgel palce v zrak, odpel nahrbtnik in stopil skozi cilj. Mašino sem ustavil po 18 urah in 36 minutah. Naredilo se je nekaj slik, prejel sem plastično medaljo ki ima zame velko vrednost, še večjo pa so imeli objemi moje ekipe. Istro smo »pojedli« .
To je bila zame ena največjih preizkušenj v življenju, pot užitka in trpljenja, pot glave, predvsem pa pot uspeha, prečkanje cilja in še enkrat dokaz samemu sebi da so omejitve res samo na prometnih znakih.
Hvala Saucony Slovenia za odlične trail laufrce Xodus 5.0 goretex ter Topatlet za športno prehrano ki mi je služla kot kvalitetno gorivo. Ekstra hvala moji ekipi, vaša podpora govori zase, vedite da mi je prihranla marsikateri kilometer in zbistrila glavo da sem suvereno prišel do konca. Rispekt!