Fogy. Skater, lajfer, ljubitelj jezne glasbe, balkanc, predvsem pa tisto kar šteje največ, dober prjatu. Prvič sem ga videl na nekem skate contestu v Trbovljah, huhhh precej precej nazaj, v oči nam je padel s svojim stilom, ta stil si je bilo vredno ogledati še leta kasneje po raznih tekmovanjih. Pred poletjem 2004 me je prjatu povabu z njihovo ekipo na počitnice v Črno Goro. To je bil en od tistih spontanih trenutkov ki so redki, rečeš ja, kdaj gremo in pol dejansko gremo. In šli smo. Na vlak, dve torbe, skate, gasss proti Beogradu in naprej do Budve. Del ekipe je bil tut Fogi. Štirinajst dni je bilo res enmal drugačnih 😆 Od takrat naprej sma na isti ladji. Kljub tem da se ne vidma zlo velik, ne slišma vsak dan, sma ornk kumerata. Je prvi ki ga pokličem ko grem v Lublano, in prvi ki reče ja, itak da grema na čevape pol pa na koncert seveda. Ko se ujamema na chatu, se zatipkama tudi po 2h, pišema stvari ki na konc še sam ne vem če jih štekama, a enostavno se nama blede od smeha. Prva beseda ki sem jo omenil poleg njegovega nadimka je bila skater, rolkar, rolka od vedno. Kdor je imel in ima v sloveniji rolko, ve tudi kdo je Fogi, tisti jebiveter, kul tip,… za ostale pa spodaj SPORTivju 😀
Markec, verjetno najbolj klasično vprašanje, kok let te že spremlja rolka i kako je počelo?
Kot vsak čefur sem tud sam najprej pod noge dobil žogo. Fala tata. Pamtim kad sam bio mali, prvu loptu si mi dali…
Pa dejmo rečt, da je blo nekako tako, da sem se pri treh letih pogledal v ogledalo in ob pogledu na krive noge rekel »kurba, maneken pa s temi sinus/kosinus krivuljami res ne bom mogel bit«. In je hitro pod noge prišla improvizirana lesena dila s štirimi kolesi, kateri pa je sledil tak plastičen upgrade, ki je v letu 2015 super popularen med hipsterijo in ostalo bradato srenjo z željo po retro izgledu. Je potem kmalu na teve ekrane prišel film Thrashin’, ki je marsikomu iz moje generacije spremenil celoten pogled na lajf in hobi in na to kar skateboarding dejansko je. Od takrat dalje stojim na takšnih in drugačnih dilah na štiri kolesa. So pa prvi oliji, ki so zgledali podobni oliju, z moje strani začeli skakat leta 1995, ko sem dobil svoj prvi res pravi sodobni skejt (Chocolate deblo, Thunder štange, 101 gume in sigurno 8 predolgih šraufov), prej opisani čisti začetki pa segajo, mislim da, v leto 1987.
Da ste skejterji barabe to vemo, kako pa kaj droge, a bo?
Žleht smo do obisti, droge se konzumirajo pa samo trde. Trde ko kamen, predvsem granit in marmor. Pa brez sveče nikamor.
Košarkarski heroj?
Stenmark
Živiš na Fužinah in nisi bosanc, se prau da si res ekstra!?
Posebn ko salama.
Razlika med skate sceno danes in rečmo petnajst let nazaj?
To je tisto vprašanje, ko bi ti čisto vsak povedal svoj odgovor oziroma svoje opazke. Sam se probavam ne obremenjevat kako je zdej, ker so tudi časi drugačni, če pa bi se lahko vrnil v neko določeno ero skejtanja, bi se vrnil nazaj v leto 1995, ko smo ekipa trzinskih osnovnošolskih sošolcev in frendov neustavljivo drkal dve štengi pred banko, pločnik in vhodni robnik pred Mercatorjem, uživali ob ugotavljanju trikov naprej, nazaj, s peto, s prsti, nosil po skejtersko preširoke hlače s pasom pod ritjo, prevelike puloverje, Airwalk šuhe model One, ketno na hlačah in se počutil skejterje. Jebiga, cajt gre naprej in zdej je očitno pač fajn met zavihane, že po defaultu, 20 cm prekratke hlače do niplov gor, žele v laseh in ga ripat ko prasec. Eh, trendi…
Vaša najljubša hrana?
Pizza burek kod Olimpije al čevapi kod Riviere – kam greva?
Res ful dobre čiknčimičange nardim… čeprov me potem baba poprav: »No Marko, no, estos son fajitas de pollo«.
Lej, burek it is pa mirna bosna.
Muzika, vemo da velik del tebe,… najjači band, najjači koncert, festival?
Dnevno so na replay Alice In Chains, Faith No More, Suicidal Tendencies, Slayer, Obituary, Misfits, Werner, Sanja Grohar, Mahir Bureković, Duo Platin in Okajeni Muzikanti.
Naj koncert mi je še vedno Body Count iz Hale Tivoli leta 1997 in sem vesel ko radio, da pridejo junija po 18. letih spet v Ljubljano, naj festival pa brez pomisleka Metalcamp s sanjskim lajnapom leta 2005.
Pozimi te v domači Ljubljani ne najde niti sam župnik Zoran,… kje se skrivaš?
Carrer dels Safareigs 3, 08003 Barcelona, Spain.
Zakaj Barca, kaj počneš, kako preživiš povprečen dan? Messi skejta?
Zakaj Barca? Kdor uživa skateboarding, ga bo v Barceloni užival x100, in kdor je to mesto že obiskal, mu je jasno vse. Povprečni dan je ajnfoh k pasulj – zbudim se, ko se zbudim. Probam ne imet budilke, ker mam res rahel spanc, pa mi paše kdaj dlje ostat pod koutrom. In ker me vedno nek đumbus vrže pokonc, si za štart stisnem pomarančo v en glaž, odprem balkonska vrata, prižgem tobačni priboljšek, zbašem vase fruštk in razturim WC. Med vsem naštetim na Obsešnove in Pendrekove online strani (including Facebook) naložim že prej pripravljene vesti iz tuje in (predvsem) domače scene. Se stvar vedno mal zavleče, se preveri emaile in potem sem ready. Slušalke v uhle, dila pod noge in gas via centro. Street, park, plaZa ali plaŽa – karkoli pade na idejo ali meni ali frendom ali znancem. Miting place je ponavadi MACBA, potem pa dalje. Če se filma, so plani že kakšen dan prej jasni, če se ne filma, je jebivetrija na prvem mestu. Do večera, noči… potem ga z Messijem driblamo. Od zore do mraka naša je ekipa jaka… In potem gre hrbet v kurac.
Želje, cilji in projekti za prihodnost, kje se vidiš čez 5, 15 in 30 let ko boš že res utrujen?
Zdejle mi je prvi cilj sanirat poškodbo hrbtenice, ki sem jo fasal na najbolj bebav način in mi trenutno že predolgo onemogoča normalno gibanje. Jasno tudi skateboarding prisilno počiva. To je na prvem mestu, sicer pa je vedno želja bit in (p)ostat zdrav in zadovolen s tem kar počnem in s tem kar mam. Tud čez leta se vidim točno tako. Srečen, spet sem vesel…
Modra misel:
Se strinjam z H2O »One life, one chance, gotta do it right«
Hvala, danke, finke, baje maš pa najrajš španko. Priden bot!
Ker slika pove več kot tisoče besed, video pa še kakšno zraven, klik, relax and enjoy!