Če bi v slovar slovenskega knjižnega jezika odtipkal besedo kondicija, ne bi bil presenečen nad zadetkom Matej Markovič. Vsak šport zahteva specifično pripravljenost, tako fizično kot psihično. V tej kombinaciji sem prepričan, da je Matej unikatna slovenska mašina, človek brez omejitev kar se tiče vsestranske športne sposobnosti in vztrajnosti. Ni visok, a zelo velik, uspešen športnik, ponosen očka, humanitarni delavec, trener, prijatelj…
Leta 2012 je bila v Trbovljah organizirana humanitarna akcija 10 krogov za 10 nasmehov. Športna zadeva, tek na stadionu…kot ljubitelj teka sem se dogodka udeležil. Spomnim se, ko smo z očetom in prjatlom tekli soliden tempo, mimo nas pa nekdo precej suvereno. Padla je prva provokacija, tegala bomo pa že ujel…. in laufal smo dalje. Počasi smo začel kr lepo zaostajat. Prjatu ki je tekel z nama je rekel, a ne veta kdo je to? Jaz pravim ne, kdo pa naj bi bil. To je Matej Markovič je odgovoril. Jst sem si mislu uredu, on je Matej Markovič, jst pa Iztok Deželak, nič ekstra. A počas se mi je zdelo da nekaj ni uredu, ta Markovič nas je v naslednjih krogih še ene dvakrat prehitel in ko smo bili mi na pavzi je on še kar laufal, ko smo šli domov je še kar laufal… Prva poteza ki se jo naredil doma je bila za računalnikom, google, išči, Matej Markovič. Hladna prha zame brez da sem stopil v kopalnico. Od takrat ga spremljam, v njem vidim vzor na marsikaterem področju, spodaj pa zanimive odgovore 🙂
Zdi se, da je bilo tvoje ime na slovenskem prostoru medijsko najbolj izpostavljeno s projektom Srce Sloveniji, ko si 78 ur neprestano plaval, kolesaril in tekel. Večina ki te je tako spoznala si verjetno misli da si nor. Malo verjetno drži, a MM je vse kaj drugega kot to. Kdo si, iz kje prihajaš, kaj počneš v življenju?
Upam, da je bilo moje ime izpostavljeno že prej…vsaj po mojem humanitarnem delu, na katerega sem bolj ponosen kot na športne podvige, ki sem se jih loteval skozi svojo pot… Je pa res, da smo pri tem zadnjem projektu združili moči različni akterji in tako dali projektu in vsem nam, ki smo sodelovali …še večjo možnost uspeha in s tem na nek način tudi večjo prepoznavnost.
Sigurno je moje športno udejstvovanje le majhen košček v mozaiku mojega življenja. V prvi vrsti sem sigurno očka treh otrok in partner čudovite deklice. To so moji zakladki in to je tisto kar si štejem za moj največji uspeh. Potem sem kot pripadnik Slovenske vojske seveda človek, ki vsakodnevno hodi v službo in tako skrbi za osnovno socialno varnost družine. Nadaljnje sem predsednik humanitarne organizacije Never give up, ki se s pomočjo številnih srčnih ljudi po Sloveniji trudi pričarat nasmehe na obraze tistih, katerih jim življenje v trenutni situaciji ni prizaneslo. Vzpostavitev te mreže srčnih ljudi in uspešno širjenje našega sporočila skozi naraščajoče število projektov, je moj drugi največji uspeh 🙂 Potem sem tudi trener, ki poskuša vadečim prikazati lepoto življenja skozi športno življenjsko filozofijo, ki pravi, da je prav vse mogoče…da so prav vse sanje dovoljene…in da je potrebno le imeti rad življenje, ne komplicirati preveč, se osredotočati na stvari, ki v življenju štejejo nekaj… da ima vsak enake možnosti za svoj uspeh. Uspeh se meri v individualni kategoriji, ne v primerjavi z drugimi. Nikoli ni prepozno in vedno je vse mogoče. Želim jim tudi povedati, da je včasih potrebno iti po zares trnovi poti, da začutiš pravo vrednost cilja. V glavnem, poskušam jim dopovedati, da se v življenju splača tvegati, pa čeprav je to povezano s toliko in toliko padci… Kot sem že velikokrat zapisal…je kljub zdrsom na goro življenja, pogled iz točke kjer omagaš še vedno lepši kot tisti iz doline.
Kar mi ostane časa sem tudi v izvršnem odboru Športne unije Slovenije, sem vodja ambasadorjev različnih programov gibanja znotraj Športne unije Slovenije, predsednik Šolskega sklada čebelica,…in še marsikaj 🙂 Drugače pa Ljubljančan, s koroškimi koreninami 🙂
Kako poteka tvoj povprečen dan?
Zjutraj se najprej ob 6:30 odpravim v službo…ki pri nas traja do 15:00. Vmes ponavadi opravim en krajši trening v trajanju do ure in pol. Ob torkih in četrtkih po koncu službe odhitim domov kjer na hitro spravim nekaj vase, potem pa na prvi…in nato na drugi trening, tako da pridem domov šele okoli pol devetih. Dovolj kmalu, da se se malo pocrkljamo in da lahko pospremim otroka v posteljo. Dvakrat na teden me pot zanese tudi na Koroško kjer skupaj z mamico živi moja hči, tako da se tudi takrat vrnem šele po osmi uri zvečer. Ves ostal prosti čas, ki ga na žalost ni veliko, posvetim družini…tako da mi, če seštejete ena plus ena, za kaj drugega ostane zelo malo časa. Sem sodi seveda tudi trening, ki kar precej trpi zadnje dve leti… Tako da, če želim opraviti zares močan ali dolg trening, mi ne preostane drugega kot vzeti dopust.
Kakšen dan pa je zate sanjski?
Moj sanjski dan je čisto preprost… Dober trening in kvalitetno preživet čas z družino. Najlepše je takrat ko lahko združimo moči… Npr tati teče, otroci kolesarijo…vmes pa seveda naredimo postanek za sladoled 🙂 Morda se zdi komu čudno, a noben trening, noben šport ne more nadomestiti časa, ki ga preživim z družino..še posebno ne sedaj ko so otroci majhni. No, ta starejša je že »lepa najstnica«
Si prvi slovenec ki mu je uspelo prečkati distanco dvojnega Ironmana. A tudi to ni bilo dovolj. V nemškem Lensahnu si nastopil na trojni razdalji (11,2 km plavanja, 540 km kolesarjenja in 126 km teka.) Nisi le zmagal, postavil si tudi svojevrsten rekord. Povej nam kaj več o tem tem, kaj ti med tekmovanjem dogaja v glavi, gre bolj za fizični ali psihični napor, kakšen je bil ta rekord?
Ja, v nemškem Lensahnu se je odvijal najtežji evropski triatlon ko smo morali premagati 11,2km plavanja, 540km težkega kolesarjenja in 126km teka s preko 2000 višinskimi metri… Moj rekord je poseben zato, ker sem naredil največjo prednost pred drugo uvrščenim v zgodovini tega tekmovanja. Ampak, moja zmaga je bila bolj osebna, saj sem zopet premaknil svoje meje, to pa je bistvo vsakega človeka, pa naj bo prvi ali zadnji. Kar poglejte npr ljudi, ki prihajajo v cilj nekega maratona. Z gotovostjo lahko trdim, da so tisti zadnji veliko bolj srečni od tistih prvih – prav zaradi osebnih zmag, ki so jih dosegli.
Drugače pa se taka dirka zares dogaja v glavi… Roke začnejo boleti že po parih kilometrih plavanja, noge na kolesu pečejo že po sto kilometrih, celo telo pa te boli že po parih metrih teka. Če želiš vse skupaj premagati, se moraš sprijazniti z bolečino in se morda z njo na nek način poistovetiti, se spoprijateljiti, jo razumeti… če veš kaj te čaka na koncu, je seveda vse skupaj še toliko lažje. Seveda pridejo številne krize, padci,…a to je le sestavni del igre…igre življenja. V glavi je nenehno prisoten proces razmišljanja… 
od tistega v preteklosti, ko se sprašuješ kaj bi bilo, če bi bilo…do vseh procesov prihodnosti, ko si rišeš svojo pot. Misli so daleč od sedanjosti, saj v sedanjosti za njih nji prostora. Lahko postanejo preveč moteče in zaradi tega tudi usodne. Telo le izvaja ciklične gibe od starta do konca… Misli se vključijo šele proti koncu ko ti počasi solze začnejo polniti oči in se začneš zavedati, da je cilj oddaljen le še nekaj korakov. Ko pa prestopiš ciljno črto, se telo in glava ugasneta…in na polno se aktivira srce, ki povzroči eksplozijo čustev, ki jih razume le nekdo, ki je šel po podobni poti. V glavnem, zelo zanimivo potovanje, ki je v bistvu potovanje življenja…ki ne sme biti nikoli ravna črta, ampak nenehno valovanje skozi tvoj os poti.
Je bila to tvoja najnapornejša športna preizkušnja?
Spomini na to preizkušnjo so že daleč stran, tako da bi težko zagotovo rekel, da je bila najtežja. Vsekakor lahko v isto kategorijo uvrstim tudi Dirko okoli Slovenije, 1200km dolgo kolesarsko dirko, s 13.000 višinskimi metri. Še posebej ker sam nisem kolesar… Ta traja še dlje časa in je tako na nek način še bolj ubijajoča… je pa res, da je tek največji ubijalec, zato je tudi ultra triatlon eden najtežjih športov… Ko namreč po 18 urah sestopiš s kolesa, si želiš le, da bi te nekdo milostno ustrelil…tebe pa namesto odrešitve čaka še 14 ur teka 🙂
Kako, kje in na kakšen način deluje »Never give up«?
Smo humanitarno društvo, ki je lansko leto postala humanitarna organizacija. Delujemo po vsej 
Sloveniji na način, da prirejamo športno humanitarne prireditev, logistično operiramo z zbiranjem plastičnih pokrovčkov in pomagamo pri vseh ostalih ekspresnih akcijah (Anina zvezdica, zbiranje oblačil, zaščita živali,…). Društvo deluje sicer z številčno zelo omejeno močjo, vendar združuje pod isto streho na tisoče podpornikov, ki nam vsako leto pomagajo, da vsaj za trenutek polepšamo življenja številnim družinam in posameznikom. Več si lahko preberte na spletni strani www.nevergiveup.si Spremljajte nas in postanite tudi vi del naše srčne zgodbe.
Srce Sloveniji, izredno odmeven projekt, omenjenih 78 ur športanja, non stop, vse za dober namen, za pomoč tistim ki jo potrebujejo. Kako je prišlo do ideje o tem ekstremnem podvigu. Kako so potekale priprave, kdo vse ti ji stal ob strani da si zastavljen cilj uspel doseči.
Sama zamisel projekta je bila že kar nekaj časa v moji glavi. Ko mi je mojo pot prekrižal, žal sedaj pokojni, Matej Štivan…se je zgodba začela odvijati. On je bil prvi, ki sem mu zaupal želje. Kasneje je v ekipo pristopila še Andreja Nagode…in skupaj smo seveda tudi s pomočjo Mateja Špeharja in številnih naših ožjih članov ustvarili neverjetno zgodbo. Ob strani mi je stala cela Slovenija, ki je verjela v naš projekt. Jaz sem bil tukaj le majhen delček, ki je držal vrv na koncu…vse ostalo pa je bilo v srcih vseh ostalih.
Srce Sloveniji, še kdaj?
Ja, Srce Slovenije prihaja na prvi tir in to še veliko močnejši kot lansko leto 🙂 Letos smo se ga lotili veliko prej, veliko bolj izkušeni, imamo svežo moč…izjemno idejno zasnovo in mislim, da bomo letos pa zares predramili Slovenijo. Vse skupaj boste zvedeli zelo kmalu 🙂
Na kratko:
Športa obutev? Saucony.
Pogon,meso ali zelenjava? Meso.
Je več v nogah ali v glavi? Vsekakor pri mojih vragolijah v glavi.
Politika? Kaj je to politika?
Dušan Mravlje? Oče ultra teka na Slovenskem.
Omejitve? Jih ni, kajti uživam življenje na vsakem koraku…oziroma vsaj kolikor mi čas dopušča.
Športna prehrana? Že leta prisegam in (ostajam zvest) na Top Atlet, ki ga predstavlja moj prijatelj Samo Rakuša. Vendar moram tukaj reči, da se tega poslužujem le na tekmah, ko nimam druge možnosti. Kolesarim na malinovec in tečem brez vsega 🙂 Počitek? Tako malo treniram zadnje čase, da je ta skoraj nepotreben. Je pa res, da je nujno potreben…saj drugače ob prave čas ne moreš dati vsega od sebe. Včasih je manj več…še posebej če govorimo o urah in kilometrih treniranja.
Mitja Duh? Zanimiv dečko, katerega mi je bilo v čast spoznati. Človek z neverjetno notranjo močjo, katero upam da bo usmeril v tisti pravi življenjski cilj…
Sreča? Srečo meni predstavlja družina in to, da se moje kolesje v glavi nikoli ne ustavi. Po 13 letih sem letos dokončno spoznal nekoga, ki je mojo srečo, POLEG OTROK, naredil popolno! Ona je moja pravljica… In v življenju, ki ga živim…in s preteklostjo, ki jo imam…in z nenehno žuburočo sedanjostjo…in z željami, ki jih imam …je nujno potrebna pravljica, saj drugače vse skupaj nima smisla. Tako da, SREČEN SEM 🙂
Tvoji največji cilj ki si ga želiš doseči na športnem področju?
Drugo leto je vse pripravljeno na originalni 10 kratni ironman (38km plavanja, 1800km kolesa, 422km teka). Imam podporo doma in imam srce in glavo, ki si želita dosanjati svoje sanje. Edino ena stvar lahko prepreči to… Ta je pa še slajša 🙂
Kje in kako se vidiš čez 5, 15 in 30 let?
5 let – mož, očka z avtom, ki ima več kot 5 sedežev, še vedno aktivni športnik, humanitarec, pisatelj, predavatelj,…
10 let – mož, dedek, aktivni športnik, popotnik (skupaj z družino seveda), mentor, humanitarec,…
30 let – mož, pradedek, aktivni športnik, upokojenec, popotnik (tokrat le še z ženoJ), humanitarec,
Če povem z besedami moje deklice…si želim, da za vedno ostanem »fukič«, ki misli s srcem, ki se ničesar ne ustraši in ki se velikokrat spotakne in pade ob svojih nepremišljenih potezah. Želim si živeti polno življenje na način, da ljudem okoli mene ne bo dolgčas 🙂 p.s. Beseda nima nobene veze s spolnostjo…🙂
Še nekaj besed po lastni izbiri za naše športnike
Sanjajte, sanjajte, sanjajte… sanje se z malo truda slej ko prej uresničijo. Ne bojte se tvegat, ne bojte se padcev. Delajte dobro in pomagajte na vsakem koraku, saj je to tisto kar je vredno v življenju. Spoštujte vse, prav vse. Ljubite z vsem srcem. Pustite zamere, sovraštva,…odpuščajte. Veselite se vsakega jutra in vsakega sončnega zahoda… Vsem tistim, ki jih imate ob sebi nenehno izpovedujte in izkazujte svojo ljubezen…
Predvsem pa si vsak trenutek prizadevajte, da bi življenje, ki vam je bilo podarjeno, imelo smisel!!! Ne zavrzite ga, saj mnogi nimajo take sreče kot jo imate vi!!!
www.matejmarkovic.com www.nevergiveup.si www.srcesloveniji.si