Ker sem verjel, da je ni bolečine, ki bi me ustavla.
Tekma, ki me je poklicala. Naj se ne sliš preveč spiritualn, ker nism tak tip človeka. Vse skup je bla bolj logična posledica vsega, kar se je dogajal zadna leta. Od polovične razdalje do Ironmana, dvojnega, trojnega, vmes tri tekme svetovne serije extrem triatlona, neki ultra laufu, lepo prek dvesto na asfaltu in sto miljske trail iz serije utmb za sladico… Nism se ustavu, še naprej sem drgnu bicikl, treniru v telovadnic, skaku po hribih, laufu, tut plavat je blo treba. Spomnem se, ko sem si na trojnem Ironmanu govoru da je to to, da grem verjetno na limito. Kaj šele misel na neki večjega. A teške stvari pozabmo, ne samo v športi, povsod je tku. Spomnemo se lepih trenutku, tistih ekstra, tistih, ki so porinl v stanje, ko si se počutu še kako živ. Tega si potem znova in znova želimo. A nekje bi blo treba potegnt črto in meja naj bi nekje obstajala, baje. V iskanju nje je blo treba naprej.
Bil je en izmed dni ko sm laufu po domačih hribih, že kr neki časa sm bil na tereni, prijetno utrujen, v fazi ko misli jadrajo. In zajadrale so na 5x Ironman. Fak! Zakaj? Zato ker mogoč to rabm, ker bi rad spet dožvel ves ta cirkus ultre. Kaj pa številke, dolžina komplet razdalje? Preveč. Zdi se da je preveč, v glau jih nism mogu predelat. A lih to mi očitno ni dal mira. Ko se zadeva enkrat zasidra v zgornme štuki, žal ne morm več nazaj. In nisem šel. Okvirno en let cajta sem mel na razpolago, da svoji pripravljenosti dodam višji nivo, tak ki bi prnašu možnost preživetja 1130 km dolgega enoetapnega triatlona.
Lansk let je bil poleg leta za časa korone izjema, ko nism šel na nobeno večjo tekmo oz. se nism lotu kazga iz okvirjev postavlenga izziva. A športa, akcije, švica ni manjkal. Je blo pa več cajta, kerga je Anča namenla za svoje aktivnosti. Njeno glavno tekmo sezone ne gre pozabt. Zato si tut na teli strani zasluž svoje mesto. Še zdej se mi lepo nasmeji, ko se spomnem na dan pri severnih sosedih. Austria extrem triathlon, ena lepših tekem, kero sem sam oddelu leta 2017. To je mal daljša distanca od Ironmana, s tem da se plava v reki, polovica od tega proti toki, bajki se doda skor 4 jurje višinci in slabe dva na gorskem maratoni. Anča je milo rečeno letela. Na kar neki tekmah sem bil že v spremljevalni ekip, a tako gladke “predstave” še nisem vidu. Bila je izjemna. Osvojila je 3. mesto med ženskami, kar je za tak rang tekmovanja življenska titula.
Tam nekje bolj v začetkih moje triatlonske poti sem se velikrat sprašvou kakšn so tist ljudje ki premagujejo enormne razdalje, številke ki se zdijo nemogoče, kako zdržijo? Kako se prpravjo, kaj razmišljajo, kaj se dogajaja v njihovih glavah? Kako prenašajo vse te napore, kako je fizično sploh možno? Kot nek otrok sm se sprašvou, kako sploh takšni ljudje zgledajo? Nikol si nisem predstavlu, da se bo enkrat pojavu en tak v špegli domačga stanovaja.
Brez podpore osnovne družbene enote se seveda s takšnimi projekti ne moreš spopadat. Vsaj js ne. Sm en tistih srečnežev, kater je deležen neverjetnega suporta. To že od nekdaj. Starša sta me vedno podpirala, v športu in vse drugje, čeprou vem, da jima vsega kar sm se lotu ni blo všeč. Brez njiju bi bil pičkin dim. Še vedno sta zraven, tko ali drugač mi pomagata, da nardimo tut kej izven serijskega. Potem pa je seveda tu še lastna družina. Na samo srečo je v moj živleje pršla idrska Čipka, Anča, desna roka in motor naše familje. Odlična športnica, izjemna mati, No. 1 Žena s pridiham best frendice. Sestra Polona s familjo je prav tko vpeta zraun. Pa mama Vesnčka nam tut pohelfa. Potem so še kumerati s kerem skup treniramo, se potiskamo naprej in si pomagama dosegat zastavlene cilje.
Vse to mam sem si reku, predvsem mam pa velko željo, motivacijo, vem da sm sposobn držat še en let fokusa v trenažnem procesi. Ne gre natačno opisovat kuk in kako sem treniru, lahk rečem da je blo vsega skup precej. Vsak ma svoj sistem in svoj plan. Večina ima trenerja v teh časih. Js sm sam seb svoj trener, včas kr mal prezajeban sem pošinu, mogoče bi blo bulš, da si bi najdu kazga druzga 😊 Blo je par konkretnih šusu v enotah priprave, priznam da kdaj zelo tešku, naraj bi se zjoku pa splezu na drevu, a to je blo treba nardit in nardil se je. Zmer študiram, kuk mi pri keri disciplini še manjka, da bi se upu postavit na štart tekme. Temu potem sledim. Slabši sem v plavanju, a tu tle se je napredval, bolš gre na bicikli in občutek brez omejitve dobim, ko obujem šuhe za laufat. Edino kar bi lahk povezal s trenerstvom so nasveti mojga prjatla, izjemne triatlonske mašine Denisa aka Šketota. Njega poslušam. Najin pogovori mi velik dajo. Prav tku se parkrat na leto slišim z Matejem Markovičem, ki mi s svojim razmišljanjem in karizmo sprosti dvome. Matej je v svoji karireri obrnu brutalne številke. Oba zlo cenm.
Precej je blo treba nardit na bicikli kot osrednjem in mogoče celo najbolj pomembnem delom triatlona. Tle ne gre mim bojsu s kerem smo skup brcal po pedalih kadar je pihal od spredi al od uzadi, kadar je blo mrzl, kadar je blo topl, ko je šel dež in kadar ni šel 😉 Kapetan mu rečem – Udovč, ob njem in večkrat za njim, velik mi je dal. Najbolj mi bo v spomini ostala fura, ko sma šla ob 8h zvečer namest pred TV, na kolo, do Kopra in čez Italijo nazaj. Lušn je blo.
Tle je Aljaž, mlada mašina s pro pristopom, kar se iz mesca v mesec občut na cest. Nagi, tempo kolesar, velikrat pozitivno neracionalen, a takrat se je delala razlika. Neki fur sm naredu z enim najbolj vsestranskim slovenskim športnikam, to je moj big bratko Jager, izstopajo fure po Istri, v okolici nam ljube Pule, kere smo brusl čez prvomajske počitnce. S prijetnim tonom ob boku je kilometre prispevu Kolenc. Spomnem se tut kašne fure ko so bli zraven Jan M., Mitja, Piko, Kirbiš, Murn, ene dva lokalna kroga z Borkotam, s kerim sm sploh začel furat speco.
Laufu sem večino sam. Največjo kilometrino sem vrgu na kup v februarji, ko sm obraču vsak dan, 423 se jih je nabral. Je blo pa neki fantu iz kolesarske sekcije vpletenih tut na tekaških druženjih. Poleg njih še Vasja, Obi, Levi…
Slika iz Fuerteventure, en od tistih dni.
Časovno najdaljša laufa sm naredu s spremljanjem Vida Štuhca, zlo prijetnega dečka, ki se je podal čez diagonalo Slovenije. Res lep in uspešen podvig. Žal mi je samo, da ti je čist biceps pobral. 😉 Tedn kasneje sm spremlu mojga dolgoletnega prjala Anžeta Česna. Eno največjih imen ultra tekaške scene pri nas. Osebno ga postavljam takoj za Mravljetom. Anže je obrnu 500 km z minimalno spanja. Salut!
Kar se tiče plavanja sem preštel vseh 46597664 ploščic v hrastnškem bazeni. Noro. Kua mi je delal. CF klora. Ampak, če zavrtim sliko nazaj, ko sem se pred leti boril z dolžino Ironmana, je bil to v zadnem leti zgolj en od krajših treningu. Ploščica za ploščico.
Za motivacijo sem parkrat plavu z ekipo plavalnega kluba Trbovlje. Po levi in desni me je nesramno hitr prehitevu Taj. Grdu je delu z mano. Zahvala, da sm bil lahk v vod že takoj po šihti gre legendarnemu trenerju trbovelskega plavalnega kluba Rufu, ki je v svoji bogati trenerski karijeri »naredu« lepo število odličnih plavalcu. Njegov pristop je čvrst in brez popuščanja. Sm en tistih, ki razume in mu je jasn, da je to edina pot do uspeha.
Enote treninga, ki so dodale mogoče celo največ fizične priprave, pa so ure in ure v telovadnic. Skupaj z ekipo Sportiva smo dobro delal, napredoval, to sem opazil pri mnogih, vzporedno sem tut sam laži naredu tiste serije, ko smo se že mal postran gledal.
Priprava na tekmo je šla torej po plani, bil sm zadovoln s tem kar sem vrgu na kup. Prijavlen sem bil na 5x IRONMAN, na tekmo, ki bo potekala v francoskem Colmarju in bo štela za svetovni pokal. Velka riba torej.
1130 km dolg triatlon. Preplavati bo treba 19 km, prekolesarit 900 in odlaufat 211. Obstajajo dve verziji 5x Ironmana. Ena je takšna da vsak dan narediš po enega, druga pa je vse skupaj v enem kosu, continuous verzija. Odloču sem se za drugo, zdi se težja, predvsem pa se mi zdi edin prava. Od starta do cilja v eni etapi, always the hard way!
Rajš ne pomislem kaj vse sem rabu tekom priprav nardit na seb, kam vse se je blo treba zapelat, kaj stvari se je blo treba zment, uskladit, sposodit, prilagodit, kaj vse je blo treba kupt… Na moje veselje in srečo je blo najlažje dobit ekipo, vsi so bili za. Oni mi predstavljajo prepotrebno energijo in vero v to, da vedno pridemo do cilja.
Par dni pred tekmo sem šel še na fine nastavitve k mojmu prjatlu, izjemnemu fizioterapevtu Mateju Čeboklju v Celje. Matej me rihta že dobre dve desetletji. Marskej je že poštimu na men, da je šlo, da je blo lažje. Tut pomenma se mal glede določenih stvari pred tekmo, vedno vidi cilj, s tem ga lažje vidm tut sam.
Najdaljša je pot do starta, najtežje je do tja pridit nepoškodovan.
Pršu je dan odhoda. Avtodom nafilan do konca, pa ni mejhen. Do Colmarja je kazal, da nas čaka 14 ur vožnje, dobr bi blo da smo tam dva dni pred tekmo, da se ustalimo in prpravmo. Za volan se je vsedu Vili. Prvi volan in nepogrešljiv član ekipe. Zraven sta šla še dva prjata, ki me bota suportala prvič, Nagi in Ali. Vožna je šla dokaj tekoče, prek Avstrije in Nemčije, vzporedno s Strasbourgom še malo nižje, ter čez francosko mejo do Colmarja. Postavil smo bazo, prevzel rent a car, da smo se lahk hitreje gibal, šli kej pojest, v trgovino po hrano in pjačo. Padl smo v vročinski val. Temperature so ble precej preko 40 stopinj, 46 je kazal če smo natačn. Vsa športna tekmovanja v glavnini države so bla odpovedana, rdeč alarm, zaprte šole. Blo je res hudu vroče. Študiru sem, da če bo tkole na tekm, me bo utrgal. Napoved je sicer obetala 10 stopinj manj na dan starta in dneve kasnej. To me je nafilal z optimizmam. Vikend smo nekak prežvel, v nedelo je bil še sestanek pri organizatorji glede pravil in vsa navodila, kar se tiče samega tekmovanja.
Z ekipo smo bili zmejen, da se tut tokrat držimo našega načela: Ne popustimo da ga jebeš! Vedu sm da krize bojo, možno da celo takšne, v kerih se že nism znajdu in opcija, da ne bom znou odreagirat. Takrat so oni na potez. V vsakem primeru pa, če ne bo kej zlo narobe, ne ustavmo. Enostavno ne smejo pustit da se ustavmo. Verjetno ni prou, a sem en tistih, ki je pripravljen tvegat poškodbo in nosit posledice. A če greš v tak ekstrem je to skor jasno. Ne rad berem ko folk pr teških preizkušnjah za kere so se sami odločl zapiše: Odstopu sem ker je telo tako reklo, poslušal sem sebe, odločil sem se za zdravje, bilo je premrzlo, bil sem premočen, blo je preveč nevem česa vsega… kdaj bi blo lepo prebrat: enostavno nism zmogu. Nič ni s tem narobe. Pridejo nove priložnosti kere se bodo izkoristle.
Bojsam sem predstavu kaj vse imam v plastičnih gajbih, kera oprema je za plavanje, za kolo, kaj je za lauf. Kaj za čez dan, čez noč, za preoblečt, kaj imam za jest, za pit. Kje je prva in druga pomoč. Če se bo dal mi bojo po večini kuhal tople obroke, čim manj športne prehrane, ta ti namreč pri dolgotrajnih naporih lahk obrne želodc na glavo. Zarad vročine smo mel sabo dva ledomata, s kerim bomo hladil mašino. Pa ene tri ventilatorje, UV odbojna oblačila, kapo v katero se da led in ti hladi mozak, posebna ruta za okol vratu… To ni preserancija, to je osnova za uspeh. V takšnih razmerih si gotof, ko se ti telo enkrat pregreje. Še bi lahk pisu koliko stvari, opreme in detaljov stoji za tem, da bom lahk mirmo obleku neopren in se postavu na start ob bok mal posebnih ljudi.
Spat sem šel v apartma, da bi mel svoj mir in da se na svoj način prpravm na start. Ob 8 h zjutraj se vse skupaj začne zares. Ob pol sedmih zjutri me je Nagi pršu iskat in pelu do bazena, kjer sta bla z vso opremo že spremna Vili in Ali. Osem prog je bilo v bazeni, postavljen sem bil v drugo, v njen nas bo krožl 6 tekmovalcev. Kot sem omenil, v vodi nisem najbolši v primerjavi z drugimi, vsaj običajno je tko, a nism najslabši. Je pa plavanje časovno le 15 posto tekme. Tko sem jst tisti, ki lovi in za lovljenje bo dost cajta. Pridem za tabo, brez skrbi.
380 dolžin v olimpijskem bazeni. Za mnoge psihološka vojna. Meni ustreza.
Najdaljša dolžina kar sem jo preplavu do te tekme je bla 12 km, potem se je pa zdel da mi bo rame utrgal. A tistem treningu sem potem dodal še en trop plavalnih ur. Rečmo, da sem bil pred tekmo bolj prpravlem, bolj motiviran, zraven je bla ekipa, bila je tekma, kar ti da ogromno. Štiri kratke vmesne pavze so bile del taktite, plana kerga se mormo držat. Bojsi so me redno futral in deval za pit. Vsake tuk je padla kaka beseda za motivacijo, zdel se je da gre vse po plani. No, parkrat sem bil opozrjen, češ prehitr si, naj spustim tempo. Mnenje ekipe šteje, za razmislek, za kontrolo. A še zdej vem, da sm bil v optimalni ekonomični coni. Po 7 urah in 49 minutah sem odplavu 19 km in lahko zapustu bazen. Dober fiing, nek uspeh, najdalša dolžina do zdej. Niti nism bil tuk ubit kot bi prčakvou, tko da sem šel pokončno v menjaln prostor in naprej na bajk. 900 km je blo pred mano. Rajš nism razmišlu, čeprou sm vedu da je to mal dlje ko od Trbovelj do Monte Carla recimo, ali pa da bi od Trboul trajbu prek Hrvaške, Bosne, Črne Gore do Tirane v Albaniji. Vmesni cilji, to mi je blo kot vodilo. Najprej obrnem stotko za ogrevanje, po pa vidmo kako gre. Kolesarska proga je bila v nepravilnem krogu, dolgem slabih 9 km. Fura od bazena do lokacije in potem še 102 kroga. V osnovi mi je ustrezala, solidn asfalt, zanimiva pokrajina, ob ogledu trase sem si reku da mi paše, kar je blo zlo pomembn. Vrtel sem iz kroga v krog, iz kilometra v kilometer. Vraču sem se mimo baze, mimo ekipe kjer se imel na voljo vse. Hrano, pjačo, motivacijsko besedo,… Dober se je delal, kilometri so solidno letel mim mene. Podatki, ki verjetno niso čist točni a mislim da sem se ustavil za 20 min, ulegu, zapru oči in upu da zaspim. Pa ni šlo, ne prvič, ne drugič. Potem smo z ekipo sklenil, da grem naslednič počit za 1h, ko bom res rabu, da dejansko padem v fazo spanja. No, do tja je bla še dolga pot, precej ur bo treba še oddelat predn naslednič stopim iz bicikla. Kolesaril sem v oblačilih znamke Castelli, katere so mi priskrbeli pri Factory Storu. Tole se pa sliš kot plačana objava ane hhhh. Hvala FS.
V tork ponoč se nam je prdružu še drug del ekipe. Presenečen sem bil, da je pršu zraven tut ata Janko. Itak je bil zelo lepo vablen, a sm mu reku, dolga vožna je do Francije in potem bit še par dni bolj ko ne pokonc, to zna bit prenaporno, res ti ne prvošm tega. A je vseen pršu. Zlo sm bil vesel. Zraven so prispel še Anča, Polona in Aljaž. Vsi skupi smo bli verjetn najštevilčnejša ekipa. Zdi se velik, a gre verjet, da je zadeva zlo naporna tut za spremljevalce. Biti par dni skor na istem mestu in strešt nekoga je jeba. Organizirali so si dežurstva, tko da so bli vsaj dva ali trije ves čas na voljo. V psihološko težjih trenutkih me kdaj kakšna stvar lahk sprav iz tira, niti ne tako pomembna, kdaj kaka malenkost, kak trenutek, kaka poteza. Vem da je kdaj teško upravlat z mano, a zdi se da vzporedno z napori pride tudi to. Kdaj bi se rad nasmeju, pokazu hvaležnost, reku hvala, dal vedet kuk mi pomenjo, a enostavo ne gre, vsa energija je posvečena borbi na tereni. A vsem nijim sem neizmerno hvaležen. Prepričan sem, da boljše ni mel noben.
Ekipa, z mano tako v napadu kot v obrambi.
Ata Janko, vedno z mano na tekmah. Deset let nazaj smo skupi zavrtel eno konkretnejših, Ultrabalaton je bil za vse nas en velik test. Nasploh je na tekmah velikrat rešu marskatero situacijo, skus je prpravlen pomagat, navija in motivira. Z mano je odlaufu par krogu. Kondicija iz Berlinskega maratona lansko leto ni šla v pozabo. Tut s kolesam se je pelu en krog za mano. Redki majo to možnost, ki jo mam jst, zlo sm ponosn.
Sestra Polona. Prva kuharca ekipe, pestra ponudba hrane in pijače. Njen termin je bla nočna smena, tu čez dan ni velik spala. Bla je odlična, kot na vseh borbah kere smo oddelal skup. Polona ma tudi svojevrsten rekord v športu, 40 km trail laufa v Istri s frišno zlomljenim nosam. Očitno popuščanja ne pozna niti ženski del familje.
Vili. Vodja logistike na naših podvigih. Vedno je zraven. Za in pred mano je šofiru že po Mađarski, Avstriji, Italiji, Švici.. zdej nas je varno prfuru v Francijo. Zarad formata tekme, je bil sicer avtodom nasledn dni prmer. Tut vozičk v Leclerci je on furu recimo, ker šofer pač volana ne da kr tko iz rok. Prvič se je vsedu na specialko in odpelu en krog, tako je dubu občutk, kaj pomen če bi jih mogu še dodatnih 101. Hvala za podporo in še za eno skupno akcijo.
Gregor Naglav aka Nagi. Dečko, ki me zadne lete izredno navdušuje. Postal je prava mašina kar se tiče športa, cestnega kolesarjenja, gre za precej agresivnega specialkarja kot sm že omenu. Tut vzdržljivost mu seveda ni tuja. Zelo dober je na trejlih, odlaufu je najdaljšo razdaljo JAT by UTMB. Šport naj je precej združu, tut na osebnem nivoji stran od aktivnosti je en tistih, ki ga čedali večkrat pokličem. Kr neki km je odlaufu in odtrajbu z mano, ob njem sm se počutu močnejš.
Aljoša Kolar aka Mambudo Nagumbe aka Ali. Pr Aliti mi je všeč da gre za res zanesljivega in nadvse točnega človeka. Kadar se zmenmo, ob uri, to velja, vedno. Točnost je osnova spoštovanja človeka. S tem tut velik poveš o sebi. Nevem če sem kdaj rabu kako uslugo in da bi Bundek reku ne. Vedno je na mestu, vedno pomaga. Na 5x Ironmanu se je izkazu kot odličen član ekipe, pristaš alternativne medicine, maser in motivator. Povabilo je blo zadetek v polno. Vem da ceni kar delam, in jst cenm njega. Vesel sm da je bil zraven.
Aljaž Kastelic aka Sine. Zlo velik se družma, precej mama skupnih interesu. Kljub starostni razliki to le redko opazm, edin ajde, na kolesarskih furah, ko se mi gladk odpele. Neki nazaj je postal finisher HERO Dolomites, XC. Intuziast kar se tiče avtomobilov in biciklov. Mislem da ve in pozna vse kar je novega na trgu. Kamot bi blo drgač, a je zelo prizemljen dečko, kar je lepa lastnost. Thx za pripravo kolesa, za prevoz ekipe, suport med tekmo in odvoz ranjenega športnika domov.
Anča. Žena, majka, kraljica. Vse kar najbolšega lahko dobiš v paketi. Pr določenih stvareh sma si različna, še buh da je tku, pri mnogih in tistih glavnih sma kot špegu. Svaka čast ker zmoreš in hvala da mi že precej let kriješ hrbet. Si razlog, da v dnevni sobi visi kr precej medalj. Pohvalt morm tut da redno polniš hladilnik, nama s Timčkam pečeš palačinke pa šmorn kadarkol si zaželima…. in kapo dual, da hendlaš dva taka tipa.
Da se vrnemo na tekmovanje…
Ja, jst sm pa trajbu, iz kroga v krog, kilometri na števci so padali, 100, 200, 300… tam okoli 600 kilometra sm se mal zamislu. Noge so se namreč zdele frišne. Kaj je to, kdaj se bo stanje spremenil, kdaj bom začutu tist čudn občutek v bedrih, mečah, zadnji loži, kdaj bo postal obračanje pedal naporn. A očitno še nism bil tm. Največji problem pri drugi disciplini so bile bolečine v vratu, a znosne. Večjo težo so imele odrgnine na podvozji in okolici tazadne. Sedež nisem imel optimalen, kar je prnesl neki davka tam po 35 urah kolesarjenja. Vrjetn je pa to kr mal normaln. Neki je blo treba nardit. Nagi je izrezu iz debelejše pene model sedeža in mi jo nalimu na vrh. Sedež smo rahlo sputil da smo ohranl višino, pod mojo rit pa dobil mal mehkobe. Bolš je blo, tuk je blo bolš, da sem veselo teru dalje. Med kakšno pavzo je Sine rutiniram pobožu bajk, preveru če je vse okej, verjetn tut mal podmazu… tko sm brezskrbno teru dalje.
Zakaj sem mel čez dan rokavčke in nogavčke in zakaj sm mel nogavčke čez hlače in ne spodi? Blo je precej vroče in sonce je nabiju, UV materjal me je pred njim ščitu. Nogavčke sm potegnu čez hlače, da se je naredil tak žep v kerga smo nametal let, ta je hladil bjadre.
Ekipa je bla uigrana, pomagali so pr vsem kar sem rabu. Dost smo dal na preventivo. Skrbet je treba za higieno, da se ti kej pomembnega ne vname, tako sem se parkrat stuširu s prenosnem tušam dr. Gumbeka, redno mazal s kremo, preoblaču, skrbel smo za dovolj vnosa hrane pijače in hlajenja telesa. Zobe sem si umival v bazi, kasneje med hojo v tekaškem delu. Na visokih temperaturah je precej težje športat oz. poraba energije je precej višja. Nardil smo kar smo lahk. Če sm bil v čem dobr sem bil v prehran. Jedu sem skus. Riž, piščanca, testenine, govejo juho, njoke, pršut… ponovi vajo. Fala kurci da nism kak vegan. Kalorije pri vztrajnostnih preizkšnah kr bežijo. Dost enostavno sem jih lovil. Mogoče so vsa ta naročila težje lovile naše kuharce, Polona in Anča. Bom pa pohvalu fante, ki so bili pred njunim prihodom precej spretni za šporhetam.
S kolesam sem se bližu cilju, 900 km. Lepo se mi je nasmejal, ko sm vidu da smo uspel drugo disciplino spravt pod streho. Pasal je nogo cuknt iz pedalov in stopt iz kolesa. Sledil je tuš, krema tuki, krema tm in pa želen počitek. Žal ni šlo, zaspat nism mogu, tko da sm se preobleku. Laufrce na noge, prpravljenih sm mel več parov vrhuskih nogavic Gecko katere priporočam vsem, ki veste da je tako kot čevelj, pomemben tut odličn zokn. Navleku sem hlače, pod njim daljše boksarce bolj podobne pajkicam, zaščita pred odrgninam. Kapo na glavo in gremo. Hvala ekipa za vso postrežbo, res vredno večkratne zahvale. Jst res nism bil 34 ur brez toplega obroka, ko tist lolek, ki je svojo ritko razvaju v Dubaju.
Delim en trop slik iz baze, tam je bla ekipa bolj ko ne ves cajt, zato je ratala lepa zbirka fotk počitka in prehranjevanja. Neki manj jih je iz trase, a dost za pokušino in spomin.
Kak čudn filing, do konca še zadna disciplina. A to je prnašal 211 km, 5 maratonov, zaporednih. Glavo j blo treba spet spravt v stanje, ko je razmišljala le v vmesnih ciljih. V plan sm si dal 10 km in pol vidim kako gre. Prvim desetim je sledilo novih 10. Hrana, pijača, led za hlače, za rokavče, led v kapo in borba. Vsake toliko se mi je prdružu kak od članove ekipe iz ob meni odlaufu krog, dva, tri. Pred mano ni laufu noben, tako je blo tut na bicikli, vse se je nardil brez pacerja, brez zavetrja, pošteno.
Krize. Nekih zlo hudih kriz ni blo, ali sm pa pač enostavno pozabu, ali zgolj vedu da je lahko še precej huj in me zato ni psihološko uničval. Sigurn sm mel v kakšni od preteklih prezkušenj precej večje težave. Tista jeba glede podvozja tekom kolesarjenja je bla omembe vredna, a smo jo rešil. Na laufu je zaenkrat šlu dobr. Res pa da je telu že kr utrujeno, ko si neprespan je glava jezna in je vse težje. A tle se dela razlika, tle se pokaže, če spadaš sm ali ne. Da se razumemo, s seboj nosiš bolečino in mentalni napor, ni vse gladko, ni enostavno.
Zanimivga ni blo kej dost, s sotekmovalci smo nabijal isti krog v dolžini 1,3 km. Na trasi so bili tekmovalci iz 5x Ironmana, 4x Ironmana, 3x Ironmana, v obeh verzijah. Žal mi je blo enga najboljših ultrašev, ki je držal nor tempo na kolesi, vse do 500 km, potem pa so se mu pomojm zaprle oči. Bla je noč, njegova pavza je bila skoraj ničta… reku mi je, da je v nekem trenutku pozabu kam pelje trasa. Bolj verjetno, da je zaspal in se par sekund kasneje zbudu, žal prepozno. Lepo ga je vlekl po tleh. Zdravniki so mu odsvetoval da nadaljuje, glede na to da je bil po obrazi odrgnjen do kosti. Tisto sceno sm si tekom kolesarjenja vzel kot opomnik. Kako plesko sem si dal med obračanjem pedal, da sm stestiru, če je fokus še pravi, če sm še pokonc.
Ker motivacija ni popustila niti za trenutek in ker je bil cilj jasen.
Na tek sem prišel z različnim zaostankom glede na pozicije drugih tekmovalcev pred mano. Prvič, ko sem sploh vrgu pozornost na monitor, sem ujel številko 6. Super, rekl so da sm na šestem mestu. Glede na to kake mašine so ble okol mene, v kolikor se bom tle nekje gibu bom lahk zlo zadovoln. V glavi sem mel svoj cilj, pridit do konca, pozicija me takrat res ni zanimala. Prečkat cilj je na svoj način zmaga na taki preizkušnji. K sreč sem bil med hitrejšimi na teku, kar je bil dodaten zagon in prijetn za glavo. Ura se je spretn premikala, bli smo uigran. Ekipa, njihova prisotnost, fokus, njihova postrežba, motivacija, vse malenkosntne pomoči, delal smo zlo dobr. Na takšnih podvigih stanje hitro zaniha, iz super počutja padeš v lukno, iz lukne se ti zdi da se ne boš več pobral… a treba je vztrajat in se vrneš, vedno sm se vrnu, k sreč v kakšno globoko lukno niti nism padu. Vmes sem vzel počitek, 45 min, reset glave, pasal je zapret oči, stegnt noge, se spet dober najest, napit in nadaljevat. Spelat je težko, tako za telo kot za glavo. Predstavli si, da tri dni že bolj ko ne samo plavaš, kolesarš in laufaš, potem pa greš na kratk počitk… prou hiter te nekdo zbudi in prav: Ajde Ici, gremo dalje. Dej enkrat ponoč ko greš na wc in nazaj proti postl poštudiri, da se morš obut in it laufat, tko ene 100 al pa 200 kilometru. To je res posebn občutk. Med tekmo nism niti enkrat pomislu na to, da se mi ne lub, da nočem, da je pretežku. Cilj je bilj jasen. Že zarad celega projekta, ki je zahteval ogromno mojega časa, truda, prilagajanj, odrekanj, financ in vsega, ni opcije, da vržemo stran. Potem je bla tu ekipa. Le v primeru da obležim se bom ustavu, drugač ni opcije, zarad njih, ne smem jih razočarat. Oni so borbal za mene, velik so dal in kako bi blo, da bi reku, ne morm več, grem domov. Tega nimam v krvi.
I got to share a few laps on the bike and the run with one of my good friends, a man who is probably one of the most beloved athletes in the ultra-triathlon community worldwide – the indestructible Romanian machine, Marius Butuc. 💪
I’m also incredibly grateful for all the advice, conversations, and encouragement we shared via phone and throughout the race. Those moments helped us keep pushing forward when things got tough. I still remember one moment during the run, somewhere around the 150 km mark, when we were running toward each other. It definitely wasn’t an easy time for either of us. As we crossed paths, I simply asked him, “Why?” With his usual relaxed attitude and a hint of humor, he smiled and replied, “Why not?”
Sometimes, those two words say everything about the mindset needed to get through an ultra.
Thx Mauricius mofo!
Ven iz plana katerega sem se striktno držal že več kot tri dni.
S pozicijo sem napredvol na 5. mesto in verjetn pa ur kasneje na 4. Italjan, ki je bil na tretjem je imel še dva kroga prednosti, se pravi 2,6 km. Anji sem reku, da sem blizu tretga mesta, da mi je to začel psihično metat iz tira in bi rad neki naredu. Vzporedno mi je blo jasn da se lahk ornk zajebem. Rekla je naj pustim pri meru, naj se ne obremenjujem, da se držim svojga plana, dolga je bla še do cilja. A fizično sem bil okej in hočeš nočeš, začutu sem tekmovalnost. Takrat sem odigral taktično, sicer rizično in prvič izven okvirja plana. S tempom sem pritisnil, posledično je bilo to pritisk na njega, nadoknadil dva kroga, dodal še dva in mislim, da sem ga mentalno uniču. Šel je na pavzo. Jaz sem takrat še kr laufu, da nardim več razlike. Ko se je vrnu, je bil počasen, kratko pavzo sem si prvošu tut sam in reku da do konca kontroliramo položaj. Če bi se gibal nekje na šestem mestu bi bil čist srečen in miren. A roko na srce, vsi vemo, biti na stopničkah je nekaj posebnega, je nekaj kar ma svojo posebno vrednost. Bomo vidl kaj prinaša zadnji maraton. Tempo je bil okej, govorimo o okej tempu glede na ure in ure aktivnosti.
Da se razumemo. Tekmovalci smo si med sabo res na kul, prvošmo en drugem, si pomagamo če rabmo. Le en tip je bil čudak, tut pozdravu ni. No, dan po tekmi, ko smo bli mi že v Sloveniji, je on še kr laufu. Takrat tut ni mel več opcije pozdravt. S sotekmovalcem iz Italije, katerega mi je uspel prehitet in biti trenutno na tretjem mestu sma se suportala, ni znal angleško a neki sma spravla skupi. Njegov sin je prevedu, da načeloma odlaufa maraton v 2 h in pol. To je zlo hiter in če bi se nekak k seb spravu, mi je blo jasn da me bo pojedu. A maraton je maraton, 5 maratonov je druga zgodba. Podlaga parih ur plavanja, devetsto kolesarjenja pa je tretja. Težje je blo, bolši smo bli glede na konkurenco. Omenit gre zadnje 25 km. Počivat nism hotu, pa nebi blo narobe, tut kratk spanc bi si lahk prvošu. A zarad tempa in dolgotrajnega napora sem začel čutit ornk bolečine, take čudne, v predelu gležnja, v prepogibu, celo bolj gor nad njim. Bolečina res nism znou opisat. Ko da bi dol spodi nekam zapičl nož al kua, nevem res. Tehnika se mi je s tem podrla, z levo nogo sm laufu bolj po prstih, z desno sm lahk delu kar sm hotu. Zlagal bi se če bi reku da je blo znosn. Tem se verjetn reče trpljenje. K sreč lahk to držim precej dolg. Glava si je počas že želela spanja a ni blo še čas za stopt na bremzo. Nism vedu a bom tekom laufa zaspal al ne, na trenutke ni filinga a dejansk sploh laufaš al že tko mal sanjaš. Logična posledica, na terenu sm bil nekje že skor 90 ur. Da bi lahko omenu definicijo halucinacij, ne morm rečt. Niti ne verjamem v to, ko nekter o tem pišejo da jih imajo, pri aktivnostih ki so dolge zgolj, dan, dva… Aljaž je pržgal musko, vmes smo pel, vpil, sam da sm ostal buden. Nagi je motiviru. Ostali člani ekipe so v bazi poskrbel za raznoliko pjačo, hrano, lepo besedo… Ekipa je bla navita na 100% in nič ni manjkal, a vseen sm na trenutke pogrešu Jerneja Sirka. Mojga prjatla, ki ga prvič ni blo zraven na kakšni od večjih preizkušenj. Na njega sm bil vedno nekako »navajen«. Postal je mld foter in trenutno ma dela čez glavo. Verjamem, da bi sicer tut njemu pasal bit zraven v akciji.
Faza bolečine, emocij, faza svojevrstnega užitka.
Bližal so se zadnji kilometri. Vedno se pojavlja dvom, a bo šlo, čeprou je to časovno gledano res čisto proti finišu. Ne smeš bit frajer, bit brihtn, treba je obdržat fokus, cilj bo takrat ko bom odelu 1130 km. Zdržal smo, isti ritem v istem krogu. Vse do zadnjega. Ustavu sem se, zasluženo. Čakal nase je častni krog. Edini krog ko greš v kontra, z zastavo države katere zastopaš. Sam sm si dal okol vrata trbovsko. Bli smo utrujen. Vsi. Komplet ekipa, sut ko piksne. Častni krog smo prehodil, ni blo velik zabave, smeha, nismo bli glasen. Ura je bla neki čez 4 zjutri, počas se bo začel prebujat petkovo jutro. Startal smo v jutru pondelka. Vse to je bla logična posledica mirnosti. Vedu sm pa, da smo izjemno zadovolni, ponosni na to da smo zdržal in ne samo to, nardil smo tut zlo fajn rezultat. Tekmo za svetovni pokal v 5x Ironmanu smo končal med top tri. WTF! Če sm že prej laufu dan in pol, sem si zaslužu da to nardim še tistih zadnih 50 m. Ekipa je šla na cilj in me na drugi strani počakala. Včasih na cilju vpijem, kdaj se mi totalka odbije, zgodi se kar se zgodi. Tokrat je bilo lepo mirno, prijetno, občutek ene same sreče. Objel sm vsazga od njih, upam, da se je začutla hvaležnost in da so začutl del tega uspeha. Jasno, brez njih nebi mogu.
Čustva in občutki se kr menjajo, toplo hladno, mravljinci, ma bi zajoku, a ni blo štroma, bi se režal, a tut to nism mogu. Prijetna tišina v glavi, na trenutke jo zamenja kak zvok, kot da bi me non stop opominjal da je vse res.
Treniru sem velik, not sm dal vse kar sm mel, za sabo sm v to potegnu familjo, ekipo… oni so mi dal svoj čas, kot rečeno, največ kar ti lahko kdo podari je svoj prost čas. To je bil z naskokom največji osebni projekt. Vsakodnevna motivacija me je gnala k tem, da se uspel premagat velikana.
Po tekm sem šel čim hitrej pod tuš. Ko glava enkrat zazna da je konc in ko se vrže v »recovery mode« se začne s telesam dogajat tko mal čudn. Začnejo se oglašat posledice. Je pa notranji občutk tuk bolj prijeten od bolečin, da te me takrat grdo rečeno sladko boli kurac. V teh ekstra občutkih probam uživat. Ulegu sem se na ležalnik kerga so mi prpravl v dvorani poleg tuša. Zaspal bom, prepričan v to da bom res. A žal nism mogu. Neki časa sem ležal, zavese nad očmi so ble zagrjene. Mašina je bla pa še zmer mal nemirna. Vstal sem in s hitrostjo 0,7 km/h šel ven iz dvorane in se potem nekak prvleku do trase, kjer so se borili sotekmovalci. Pred nekaterimi je še 10 ur, pred drugimi 20 ur dela, nekateri bodo na terenu še dva dni. Navijal sem za vse in iskreno želel le najboljše, da jim bo uspel. Vedu sm kaj počnejo, kaj prenašajo in kako se počutjo.
Lep kos dopoldneva smo preživeli še v naši bazi katero je ekipa počas začela pospravlat. Sam sm le gledu in se počutu slabo, ker nism mogu nič pomagat. Ko so vso robo prnesl do avtodoma, da se spakira, je blo kot na tržnič. Kaj vse, kuk vsega… na slik spodi že na 3/4 spokan.
Polona, Vili, Ali in Nagi so šli z avtodomom v center Colmarja, taprav turisti. Kot so rekl, izjemno lep mest, vredn ogleda. Poslal so nam par slik, žal… na nas bo počaku. Jani, Aljaž, Anča in jst pa smo zasidral riti v kombiji in šli direkt proti Sloveniji. Mekdonalc je nekje ob nemški avtocesti postregu s kosilam, kilometri na autobanu pod gazam našga Sineta pa so padal ko da bi pred kom bežal.
Ponoč smo pršl v Trboule. Zaspal sm. Zgleda da sm bil utrujen 😊
Ob konkretnih človeških naporih spoznaš kaj zares šteje, obenem začutiš kako mali in kako ranljivi smo, a živi in na srečo, srečni.
Cilj je dosežen. To je nekaj kar ti ne more noben podarit, ne da se kupt, ni neki kar prodajajo v trgovin. To je občutk prave vrednosti, ki nos svojo težo. Vse bolj mi j všeč slišat kaj je kdo naredu, kot tihe hvale, kaj se je spet novga kupl. Lušn je stopt iz nekega okvirja, nekega balončka, ven iz kroga rutine. Probi in verjem, da obstaja še kaka dimenzija. Nared neki, pust svoj špur za sabo…
5x IRONMAN – Worldcup (19 km plavanja, 900 kolesarjenja, 211 km teka) – Done and dusted.
Zmagu je prvi favorit, trenutno najboljši ultra triatlonec na svetu, belgijec Kenneth Vanthuyne. Drugo mesto je osvojil francoz Clement Fert, znan kot zmagovalec Double Brutal extreme triathlona. Podatki ki govorijo o tem, kakšne mašine so bile v igri, kdo mi je diktiru tempo.
Leta 2023 sem postal zmagovalec na tekmi za svetovni pokal v trojnem Ironmanu v avstrijskem Bad Radkersburgu. A če sam sebi odgovorim na vprašanje, kaj mi je več pomen? Definitivno podpišem za uspešno prečkan cilj in bron na petkratni razdalji.
Najbolj sm ponosn na moje ljudi, s kerimi smo pod streho spravl vse te ultre. Ponosn sm tut na to, da niti na eni preizkušnji v vseh letih, kjer sem se postavu na start, nism odstopu. Vedno sem oz. vedno smo pršl do cilja. Pršu bo dan ko ne bo šlo več, a teh signalov mašina še ne zaznava.
Hvala Gecko motion, Factory Store, Fizioterapija Čebokelj.
Hvala vsem vam prjatli, ki ste verjel, prvošl in ki me podpirate pr tem kar delam.
Hvala komplet ekipi. Ne ustavmo da ga jebeš! Ni blo opcije da se ustavmo, tko smo rekl in to smo nardil. Kot ekipa ste si zaslužl zlato medaljo.
Hvala Polona, Vili, Tajda.
Hvala Magdi in Jani.
Hvala Anča, za vse! Predajam ti štafeto, 2027 bo tvoje!
Timek. Vem da ne veš kaj točno Ata počne, a je blo več kot super slišat tvojo izjavo, da Ata šiba kot blisk, kot medved. 😊
Za to preizkušno stojijo leta in leta športa ter zadnjih 15 let, ki sem jih v velki mer posvetu triatloni. Kaj dlje od te dolžine mislim da ne rabm, kljub tem, da se svoje meje nism dotaknu. To me sicer ne nek načim mal mot.
Živleje pa seveda ni sam triatlon, niti ni sam šport. Velik ponuja in precej se zdi da je še za dožvet, probat, nardit… z aktivnim vetrom seveda.
Uspeh, ki ga nebi mogu z nobenim delit, nebi bil pol tuk vredn, ko tist v družbi prjatlu. Hvala vam za sprejem❤️
Mojstrovine na vratih ob vrnitvi domov.
Timo, najbolš si, tak kut si! ❤️
