Rad imam izzive, v zadnjem času predvsem vztrajnostne. V ospredju je vsekakor tek, s tekom lahko premakneš marsikatero oviro, odeplje te na nepoznane poti, na nek drug nivo, spremeniš marsikateri pogled na svet. Poznam veliko ljudi ki se jim zdi tek brezvezen, predvsem brezvezen ko govorimo o daljših razdaljah ali časovno daljšem razponu. Če pomislim za nazaj, včasih tudi sam nisem tekel na dolge razdalje, že mali maraton je bil vrhunec sezone in razmišljati o maratonu mi je bilo neumno, niti se nisem čutil sposobnega. A se je nadaljevalo, bili so dnevi, ceste, poti, hribi, peljal so me naprej, kilometer po kilometer, dokler je maraton postal prekratek. Nadaljeval sem z dalšimi teki po domačih krajih in nato dosegel novo mejo s tekom od Celja do Logarske doline v dolžini 75km. Bil je poseben dan, od sebe sem dal vse kar sem takrat imel pod pokrovom. Na cilju srečen, med hitrejšimi, v kategoriji dosegel 3. mesto. Potihem sem si govoril da nikoli več kaj podobnega. A na teške trenutke pozabiš, pojavijo se novi izzivi in višji cilji.
Pa je prišel dan, dokaj povprečen, čas za malo surfanja po internetu. Naletim na reklamo 100 milj Istre. Pogledam. Zadeva mi je znana, tja so že odšli prijatelji. Preverim kaj ponujajo letos. Razpisano je tekmovanje: Ultratrail Istra z tremi različnimi opcijami. Prva na 65km, druga na 110km in tretja na 100 milj. V polje kjer je prostor za prijavo tako malo za foro vpišem svoje ime, vpisal sem ga pod 110km. Naslednji korak so podatki in plačilo. Hmmmm. Kua ti pa je? No ok, vpišem podatke, da vidim kako zgleda če bi bil prijavljen. Nasledna poteza, pokličem prjatla Zupkita, ki mi je že nekaj časa urejal plačila prek neta (zdej mam že svojo kartico, sem kul tip ) 🙂 …Zupki: mi plačaš neki? Ja, kaj bi spet zdej. Na en tek bil šel. Pošljem mu stran, podatke, on pa mi je plačal prijavnino. Ugasnem računanlik, grem na vadbo katera se mi je začela čez dobre pol ure in to je bilo to. Ko se vračam domov sem se uprašu. Kaj je res s tabo, greš malo na internet preverit kaj dogaja, in nardiš umes nekaj zlo nepremišljenega, nekaj mogoče celo neumnega. Sledi nasmeh na obraz in križec na koledar dogodkov.
17. aprila bom tako štartal na ultra trailu, razdalja 110km, bolj zaskrbljujoče je to, da bo treba premagati tudi 4707m nadmorske višine, in da se v prvih 8 kilometrih povzpneš od morja na 1368m visok Vojak, no potem je k sreči sam še 102km. To bo zame najdaljši tek do sedaj, upam da ne bo poškodbe in da se mašina ne ustavi. Čas “potovanja” teško predvidim, a glede na štart ob 23h v Lovranu, računam da sem pred isto uro naslednji dan v Umagu. Tudi če se priplazim, samo da ga zgrizem.
VAMOS!