Bilo je dobro uro pred začetkom ponedeljkove TRX vadbe, ko sma se s prjatlam Domnam dobila da še kako rečema preden je naslednje jutro odletel na triatlonske priprave na kanarske otoke. Zasidrala sma se v lokalnem Branko baru. Glavna tema so bili kanarci, bil je poln pričakovanj in komaj čakal da gre trenirat v tople kraje. Zase sem vedel da prihajajoč urnik ne bo nič kaj drugačen od klasičnega. Verjetno sem stavek “o kok bi šel jst tut zraven” izgovoril velikrat. Se mi je pa nasmejal ko mi je omenil priprave v marcu v Dalmaciji. Radio Aktual sicer pridno skrbi da ti v dalmacijo sploh ni treba, ker jo doživljaš vsak dan preko zvočnikov, a ker gre tukaj za šport sem bil takoj zainteresiran. Kdaj se gre, kje se da prjaut,…? Poklical sem njegovega trenerja Ivanezzija, enega redkih italjanov ki živi v Celju, kateri mi je posredoval kontakt organizatorja priprav. Poklical sem še prjatla Jerneja Sirka, zagretega triatlonca od katerega se je pričakoval odgovor Wuaaaaa, ja jst bi tut šel. Normalno 🙂 Tako se je prijava uredila, datum zabeležen in začelo se je čakanje da gremo na jug. Kr velikrat je blo teba it še spat, a je prišel dan ko sma z Jernejam aka Sirčam zložila stvari v karavana in gasssa proti Zadru. Par ur vožnje in neki pred deseto sma bla pred hotelam.
Gostovanje v njem naj bi začela z večerjo, a kot prava balkanca sma se pošunjala že na zajtrk, tako da sma bla kasneje na kosilu že precej domača. No vmes pa so se priprave v pravem pomenu začele. Prvi trening na kolesu, okrog 2,5 ure v skupini. Super filing, na specjalki sem bil pred tem v novem koledarskem letu le enkrat, tako da sem ves motiviran obračal pedala vse do omenjenega kosila katerem je sledil počitek in ob petih tek, mislim da tisti dan nekih deset kilometrov stopnjevalnega tempa. Prvi dan perfekten. Vsakega dneva posebej ne gre opisovati, povprečno pa je potekalo takole nekak…
Vstajanje malo čez 6h zjutraj, nekaj pred 7h vožnja do vrhunsko urejenega bazena in plavalni trening. Vračanje v hotel, zajtrk, počitek, okrog 11h na kolo, kosilo, počitek, ob 5h popoldan tek. Kakšen dan smo bili prosti plavanja, kakšen kolesa ali teka. Po večini pa so bili na sporedu vsi. Nastanjeni smo bili v hotelu, ki je bil za trbovca precej na nivoju, ima se može se kao haha 🙂 Od ponudbe mislim da je vse najbolj navdušil wellness… saune, đakuzi, počivalniki, vodne postle,….rajš ne poštudiram kako je blo prijetno po tretjem treningu v dnevu iz sebe zmetat vse cote, oblečt šlafrok in se it razvajat v nadstropje nižje. No saj nekako nam je pripadalo, čez dan smo bli res pridni.
Preden kam greš imaš v sebi vedno neko približno predstavo, tako sem imel v glavi da zvečer bomo pa mende ja šli kaj v center Zadra pogledat če kje igra Oliver na klavir al pa Severina trese kako jahto. Malo morgen. To se je nardilo samo enkrat, prvi večer. S Sirčam sma šla na krajšo šetnjo po centru, oblečena precej nekomercialno, dalmatinke so ble za razliko od naju kr uredu zrihtane, kar je zlo zanimivo je to, da se čist vse šminkajo…vem da tole ni neki pomemben podatek a nama se je zdel precej nenavadn. Toliko od »žuranja«, ostale dni smo bili kar v hotelu in koristli ponujeno, najbol izkoriščene so ble postle seveda. Sami treningi so potekali po planu, najdalši so bili po logiki kolesarski, prevozili smo kar precej poti ob obali, do Biograda, na otok Nin, Vir, na Pag in še marsikam, za več bo treba pogledat na Garmin Connect. Ob intervalih gledaš le gumo na prjatlovem kolesu pred sabo ali pa vlečeš grupo ter si fokusiran na cesto, tako turistični ogledi odpadejo. Tek smo izvajali na območju marine, v smeri proti centru, ali pa naredili kakšen krog po Zadru. Večina tekov je bila opravljenih v raznih intervalih, dolgih tekov, ki so meni bol domači ni bilo, a več raznolikih tekov, več efekta, tako sem se z veseljam boril z mladino ki tekmuje na kratke proge. Plavanje kot sem omenil v bazenu, ki te že sama po sebi zmotivira za trening. Osebno mi plavanje ne diši najbolj, zato sem bol kot ne med vsako pavzo gledu na skalalnice ki jih imajo ob strani, a jebiga, nisem smel skakat. Tako sem plaval, pilil tehniko in naredil tisto kar je bilo na koncu najbolj pomembno.
Zelo pomembna pa je bila tudi ekipa s katero smo preživeli priprave, veliko tapravih športnikov in zanimivih ljudi, trenerjev, tekmovalcev, spremljevalcev, mnogi so postali novi prjatli kar veliko pomen….nobenga ni vredno spustit iz spiska, zato rajši ne začnem z naštevanjem. Privilegij dajem le trbovcam, lepo je blo po dolgem času prežvet dneve skupi z Domnom, ki trenira po svojem planu in izven Trbovelj, zato najinega druženja zadnje obdobje ni bilo več toliko kot mesece nazaj ko sma vsak dan švicala en ob drugem. Poleg njega pa še en od trojke rudarskega mesta, tisti ki mi je grel posteljo haha, Sirč.
Moj največji cilj letošnje sezone je vsekakor trail tek čez Istro. Se pravi rabim močne noge in močno glavo. Tekma me čaka že čez slab mesec. Vem, da so mi priprave dodale nekaj dinamita v noge in se navadle biti v pogonu vsak dan, stopnjevati napor kljub temu da so bile že od prejšnih dnevov utrujene. Kar ne ubije, ne ubije in ni ubilo. Dva dni počitka in potem gazim dalje. Treninge bom prestavil v hribe, občasno tekel ponoči in probal premagat čimveč kilometrov. Omenjeni treningi v bazenu tudi niso bli za đabe, septembra računam obiskat Pulo in štartati na polovični razdalji Ironmana. To sta bili dve glavni stvari na katere sem se med treningi v dalmaciji velikrat spomnu in zaradi njih nisem stopil iz kolesa ali pa se na teku ne ustavil.
Pod črto, bilo je super, kvalitetno, prijetno, družabno, po večini sončno in definitivno vredno povratka.
Hvala Saucony Slovenia za laufrce s kerim sem grel asfalt in Topatlet za bencin v obliki legalnih drog 🙂
GODINE PROLAZE, LJUBAV OSTAJE – HAJDUK SPLIT!
Triatlonske priprave pri dalmatincih
